Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for november 2012

PodopcaNa zahvalno nedeljo, ali hvaležnico, kot jo pri nas imenujejo smo letos, ko smo praznovali istočasno tudi god sv. Martina dobili malo podobico, ki nam bo vsem ostala v trajnem spominu.
Pred časom smo se seznanili z najstarejšo upodobitvijo naše stare cerkve in dela vasi ob njej. Ko je davnega 25. maja 1871. geolog TorkuatoTaramelli, se potikal po naši okolici, je naredil s svinčnikom skico našega trga pred tedanjo cerkvijo. Tako smo spoznali, da se je od tedaj do danes naša vas zelo spremenila. Predvsem zaradi 1. svetovne vojne. Tokrat smo se zaustavili ob notranjosti naše stare cerkve. Vsaj nekateri so že videli razglednico, ki predstavlja njeno razdejanje. Mali spomin na ta dagodek.
Naša stara cerkev je bila posvečena 8. maja 1758. Posvetil jo je tedanji goriški nadškof. Karel Mihael grof Atems. Gotovo je bila sezidana vsaj kakšno stoletje prej v stilu kmečkega baroka.. V prvi svetovni vojni je nanjo padla prva bomba 6. avgusta 1916, ko so italijanski vojaki iz Furlanije začeli silovito obstreljevati našo vas in okolico. Prva bomba, bilo jih je pozneje še več, je padla pri sedanjem oltarju Srca Jezusovega in naredila veliko luknjo. Iz fotografije, ki jo je posnel avstroogrski vojaški dopisnik, se vidi, da je imela cerkev freske. Na oboku pred prezbiterijem je bil v sredini naslikan Bog Oče, ob njem pa sta na vsaki strani še po dve figuri. Lahko bi to bili štirje evangelisti, ali pa štirje angeli.  Tudi strop v prezbiteriju nad oltarjem je imel freske.  Oltar je bil narejen iz marmorja, zelo bogat, kar je bilo za podeželjske cerkve redkost. Oltarna slika je bila slikana na platnu. Na vrhu oltarja sta bila dva kamnita angela, verjetno sta bila ista, kot sta danes na glavnem oltarju? Prižnica je bila marmornata z lepim kamnoseškim delom.  Vse to lahko vidite na spominski podobici, ki so jo vsi dobili na zahvalno nedeljo in nam bo lep spomin na nekdanjo našo vas. Cerkev med prvo svetovno vojno ni bila porušena. Medtem, ko so porušili zvonik. Ko so italijanski vojaki zasedli našo vas, so v njej uredili bolnišnico.  Ob cerkvi je bilo župnišče z vrtom, kjer so pokopavali umrle iz  vojaške bolnice. Kmalu po vojni so jih prenesli na skupno pokopališče v Sredipolje. Po prvi vojni so cerkev še uporabljali za mašo, čeprav je imela dve luknji. Tisto, ki je bila pri oltarju Srca Jezusovega so kmalu zazidali, druga pa,  ki je bila  v sredini strehe je ostal in ko je bilo lepo vreme je skozi posijalo sonce, če pa je bil dež, so se naši predniki umaknili k steni, kjer je bilo suho. Tako je pripovedoval pokojni gospod Prnoldo, ki so ga na ta čas vezali mladostni spomini. Naši birmanci so nam po zahvalni nedeljski maši predstavili ta opis. Posebnost letošnje zahvalne nedelje je bil tudi hlebček kruha, ki ga je vsak dobil iz rok duhovnika, ki je vodil slavje g. Toneta Kompare,  župnika župnije Trnovo v Ljubljani  in smo ga po pozdravu miru zamenjali med seboj. – Dogodek, ki bo ostal vsem nam v lepem in vspodbudnem spominu.

Read Full Post »

Zadnje čase v sedanjem razkristjanjenem svetu pri ljudeh, ki razmišljajo, vedno znova prihaja na dan potreba po stiku z Nadnaravo. Ta stik se kaže v najrazličnejših oglasih, ki jih redno zasledimo v naših časopisih in najavljajo meditativne večere, jogo, zen, duhovno pomiritev, notranjo sprostitev…
V ozadju vsega tega pa je tudi češčenje nekoga ali nečesa. To češčenje je lahko češčenje samega sebe,  ko se skušam obvladati z neko koncentracijo ali se potopiti v svet, ki je drugačen od realnega. Velikokrat se govori o umiritvi, sprostitvi, celo duhovni potopitvi. Ljudje, ki zahajajo na takšna srečanja, pravijo, da si hodijo tja “polnit baterije”. Čeprav ta izraz uporabljajo tudi nekateri duhovni pisatelji, je pa krščanskemu načinu izražanja tuj.
Kristjan se umiri, ko se udeleži kakega verskega dogodka, v njem sodeluje in je nanj tudi pripravljen, to pomeni, da prihaja tja s čisto vestjo. Od takšnega dogodka odhaja okrepljen in pomirjen – duhovno obogaten. To je nekaj drugega, kot če obiščemo kak kulturni dogodek. Ta nas lahko tudi duhovno obogati, vendar ne na tak način kot religiozni dogodek.
Versko zbiranje, ki ga kristjani običajno imamo in nam ga podarja Bog, je vedno prepleteno z najrazličnejšimi oblikami molitve. Po tem se razlikujemo od drugih podobnih srečanj in zbiranj, ki nimajo verskega nadaha. Prav molitev je tista, ki nas na poseben način poveže in tudi duhovno obogati, čeprav se velikokrat tega sploh ne zavedamo. Marsikoga moti, da se molitev povdarja, brez poglobljene razlage. Ljudje si velikokrat predstavljajo molitev, kot izgovarjanje obrazcev, iz tega pa zelo hitro – od začetka pa sploh – prihaja do „drdranja“, ki se marsikomu upre.
Molitev je predvsem človekova naravnanost do Boga in na ljudi. Radi povdarjamo, da je molitev pogovor z Bogom, kar se velikokrat sploh ne zavedamo, (v hrupu življenja tudi ne slišimo), zato se je treba truditi, da naša zunanja molitev dobi stik z  notranjostjo. Prav tako je molitev spoštljiv in odgovoren odnos do vsake stvari in do vsega ustvarjenega. Bog nam je dal zemljo in vse na njej v upravljanje, zato je vestno ravnanje z vsem tem, komunikacija z Bogom. To nam potrjuje Jezusova prilika o talentih.
Pozabljamo, da je vsaka molitev na poseben način svatba med Bogom in človekom. Če bi vstopili v molitev brez osebnega žara, naše želje, brez osebne vere, mogoče celo s prikrito mislijo, da je to pač nekaj, kar je, zame pa nepotrebna dolžnost, da ne bi bilo kaj narobe v okolju, kjer sem, ali celo pod prisilo, potem bo takšna molitev v človeku ustvarjala slabo, krhko vero. Takšna vera pa je povod za slabo ali nikakršno ljubezen, bodisi v zakonu, družini ali družbi. Slaba ljubezen pa je vedno spodbujala slabo delovanje. Na to nas opozarjajo znani reki: “Kakor moliš, tako veruješ.” Ali: “Brez molitve je vera mrtva.”  Še huje: “Brez molitve je vernik mrtev.”Obenem pa ne smemo pozabiti: „Vera brez del je mrtva, skozi dela pa se razkriva človekova vera.“
Ob tem spoznavamo, da tisti, ki dejansko ponižno molijo, združujejo Boga in naša dela. Obenem tako postaja molitev prostor, kjer se zemlja in svet dopolnjujeta in “vstopata drug v drugega”  in tako človeka osrečujeta.

Read Full Post »

Tam po velikem šmarnu se je običajno vreme ustalilo. Ko sva pred desetletjem modrovala z ing. Francem Avčinom pred njegovo kočo v Zatrniku v trentarski dolini,mi je ganjeno rekel: »Če želite okusiti gore, pojdite tja po veliki maši. Prej ne. Seveda, september je lep, ko se barvna paleta razprostre v vsej svoji lepoti, pa zadnji teden v avgustu je najlepši …« Prav zato sem se po več desetletjih znova podal na Ratitovec. Vreme je bilo naklonjeno in enkratni »kamniti cvet«, ki ga od tu ponujajo Julijci, mi je bil tisti dan poklonjen…
Nazaj grede sem se podal v vasico v škofjeloških hribih, kjer že nekaj desetletij počiva sobrat. Obiskal sem njegov grob in se začudil urejenosti in koliko sveč je gorelo na njem. Skromen nagrobnik je kazal vso tisto dobroto in preproščino, ki jo je imel ta duhovnik.
Sploh ne vem, kaj me je gnalo, da sem se tako mimogrede znašel pred Nežino bajto. Ta je lučaj stran od pokopališča. Obstal sem, saj je bila zapuščena, brez cvetja, brez znane muce in tudi klopca pred njo je bila razmajana. Z roko sem obrisal prah na oknu in pogledal v notranjost. Vse prazno, pajčevine … Tedaj pa se je za menoj zaslišal glas: »Kaj pa ti tu stikaš? Si ti tisti, ki kradeš?« Rafal se je nadaljeval. Ko sem se ozrl,  sem videl pred seboj krepkega kmečkega očanca z gnojnimi vilami v rokah. Tu pa se ne gre kar tako, sem si mislil. Skušal sem mu dopovedati, da sem pač iz radovednosti pokukal, če je Neža še živa, on pa ni slišal na to struno nič. »Ti tudi kradeš! En tak, kot si ti, je odnesel bogca s križa pred našo hišo. Veš, koliko rodov je pred njim molilo? Pa pride en tak capin z doline in ga enostavno odnese. Nič, nič, poklical bom policijo, ti pa greš sedaj z mano, ker grem k maši. Potem pa se bova pogovarjala naprej!« Skušal sem nekaj izjecljati, on pa: »Tiho, drugače te nataknem sem gori!« in je pokazal na vile. »Gremo, gremo!« in me je potiskal proti cerkvi. Bil sem res zmeden. Kaj storiti, ko ti nekdo potiska gnojne vile v hrbet in poganja proti cerkvi? Dovolj za film! Lepo vstopimo, se prekrižamo, mož odloži vile pred cerkvena vrata, jaz pa lepo pred njim smuknem v zakristijo, on pa za menoj. »Gospod,« reče župniku, »tega ne spustite skozi stranska vrata, ker krade!« »A ja, krade?« reče župnik. »Ga bom varoval!« nadaljuje in očanec gre v klop. K maši pristopiva oba z župnikom in somašujeva. Moj stražar pa nekam čudno gleda in ko pride obhajilo, gre ponižno pred oltar. Proti koncu maše pa me je le skrbelo, kako se bo ta cirkus končal.
Po maši greva ven skupaj z župnikom. Tam naju čakajo vsi, ki so prišli k maši. »Lepo, da ste prišli in počastili našo Jerco,« reče župnik. »Kaj sedaj?« »Kaj!« odgovori moj stražar. »Jaz sem mislil, da oni krade,« in pokaže s prstom name, naslonjen na vile, »sedaj pa vidim, da je vaše sorte. Kdo bi si mislil, da znate  vi gospodje tako ubogat! Verjetno je to edini župnik, ki ga je vernik z gnojnimi vilami pripeljal pred oltar! Ste že kdaj slišali kaj takega? Zdaj vidim, da ni ta pravi, ki krade naše bogce po križih!« Klepet se je nadaljeval, zavili smo v vaško gostilno, možaku pa sem obljubil, da mu bom do božiča priskrbel novega bogca, ki ga bomo postavili na križ pred njegovo domačijo. »Pa še praznik bomo naredili!« mi odvrne ob slovesu.

Read Full Post »

SPOZNANJE

Ljubim ležanje v soncu.
Vznak in zaprtih oči.
Na travi ob morju.

Valovi so koraki moža,
ki ga čakam
s hrepenenjem in strahom.

Zmeraj bliže prihaja.
Neznan je njegov obraz
in ne vprašam ga po imenu.
Bliža se
vroč in nestrpen,
dišeč po zrelem semenju.
Z nežnim nasiljem razpre mi korak
in me dvigne v vrtinec.

Ko oči spet odprem
in se nebo nad mano umiri,
smo le sonce,
trave
in jaz.

Valovi so spet koraki moža,
ki se vračajo k morju.

Ljubim ležanje v soncu.
Vznak in zaprtih oči.
Na travi ob morju.
RIVELAZIONE

Amo giacere al sole.
Supina e a occhi chiusi.
Sull’erba in riva al mare.

Le onde sono i passi dell’uomo
che aspetto
con smania e paura.

S’avvicina sempre di più.
Non conosco il suo viso
e non gli chiedo il nome.
Si avvicina
focoso e impaziente,
odoroso di semi maturi.
Con dolce violenza allarga le mie cosce
e mi trascina in un vortice.

Quando riapro gli occhi
e il cielo lassù si rasserena,
non c’è che il sole,
le erbe
ed io.

Le onde sono di nuovo passi d’uomo
che ritornano al mare.

Amo giacere al sole.
Supina e a occhi chiusi.
Sull’erba in riva al mare.

MILA KAČIČ trad. Jolka Milič

Read Full Post »

(O cerkvenem davku in izstopih)

Včasih doživljamo zabavne trenutke, tako da velikokrat mislim, da je kar celo leto pust. Med šopom časopisov, ki mi jih dnevno dostavijo, je bila tudi kuverta, v njej pa listek z napisom: “Ali vi veste, da služite denar tudi, ko spite?” – Brez podpisa in brez datuma. Dejstvo je, da v tej ljubi Cerkvi ne poznam duhovnika, ki bi ne povedal, da ko je v največji denarni stiski pri kakršnem koli župnijskem delu, da če ima trdno vero, je tisto delo blagoslovljeno in se tudi stroški na neki način poravnajo, velikokrat tudi tako, kot bi si najmanj mislili! Za vse to pa je treba imeti vero in zaupanje v Boga! Pa to ne velja samo za pomaziljene butice (beri butaste duhovnike!), ampak za vsakega kristjana. To lahko mnogi potrdijo iz svojih izkušenj.
Tisti listek o služenju denarja – tako sem šele pozneje ugotovil – je bil namenjen meni kot duhovniku, ker je eden od dnevnikov na veliko pisal o cerkvenih izstopih v Nemčiji. (Nekaj o tem se je pisalo tudi v zamejstvu.) Resnici na ljubo je treba priznati, da Nemci poznajo cerkveni davek že od 19. stoletja dalje. Ta se avtomatično odvede od plače za veroizpoved, ki jo oseba navede na delovnem mestu, in znese od 9 do 10 % prijavljene letne dohodnine. Ta davek plačujejo vsi, ki so v službi, tudi cerkveni uslužbenci, kateheti, prav tako duhovniki, škofje, verski uradniki katerekoli veroizpovedi. Prav zato ga glavnina nemških državljanov podpira in se z njim strinja. Prav tako lahko vsak davčni zavezanec od tega davka odbije vse, kar je dal v dobrodelne name in ima potrdilo. Rimskokatoliška Cerkev v Nemčiji šteje 25 milijonov vernikov. Lansko leto je registrirala 126.000 izstopov, na novo pa se je povečalo njeno število za 135.000 članov. V tem so všteti krsti otrok in odraslih ter tisti, ki so ponovno zaprosili za vstop v Cerkev.
Od časa do časa poskrbijo tudi resni Nemci za izstope, kar s komičnimi primeri. Tako je pred leti vložil tožbo upokojeni profesor cerkvenega prava dr. Hartmut Zapp, ki je dolga leta poučeval na teološki fakulteti v Freiburgu. V tožbi je zahteval, da ostaja član Cerkve, vendar cerkvenega davka ne bo plačeval. Svojo zahtevo je utemeljil takole: “Spodaj podpisani Hartmut Zapp sporočam, da bom prenehal plačevati cerkveni davek kot državljan države Nemčije. Zahtevam, da ostanem član Cerkve, ker članstvo Cerkve ne opredeljuje finančnega razmerja, ampak človekovo prepričanje.”
Sodišče v Leipzigu je kratko odgovorilo: “Cenjeni gospod profesor Zapp! Ste v zmoti! Kot profesor prava morate vedeti, da kdor prostovoljno zapusti Cerkev, ne more biti več njen član!” Pa še pripis: “Sodba je pravnomočna in nanjo ni možna ponovna pritožba!” – Kratko, po nemško, brez italijanskega slepomišenja!
Nemški škofje od vsakega, ki izstopi, zahtevajo, da ga krajevni župnik povabi na pogovor in mu tudi obrazloži, da mu z izstopom iz Cerkve preneha pravica do zakramentov, razen v smrtni sili, ne morejo imeti cerkvenega pogreba, ne morejo biti botri, marsikje se zatakne tudi pri obisku verouka otrok takšnih staršev. Enako je tudi pri nas. Kot posebnost naj povem, da so pred desetletjem jugoslovanski delavci, še zlasti iz Bosne, v Nemčiji množično izstopali iz Cerkve, da ne bi plačevali tega davka. Ko pa so začela prihajati sporočila o izstopu na krstne župnije v Bosni, pa se je začelo zatikati. Ker so te župnije v glavnem vodili frančiškani, so takšne izstopajoče gladko izpisovali iz župnije in jim pošiljali na domače naslove sporočila o posledicah, ki jih imajo. Ker se velika večina sploh ni zavedala, kaj so naredili, so potem morale tamkajšnje škofije posredovati, da so bili ponovno sprejeti v Cerkev. Tedaj je med delavci bila znana jugoslovanska komunistična gonja, češ, koliko jih Cerkev skubi. Podobno se dogaja tudi danes. Določeni lobiji so znova na delu. Tega se verni Nemci – ne glede na veroizpoved, ki ji pripadajo – zavedajo, saj vse nemške veroizpovedi vsako leto javno sporočijo, kako so porabile sredstva, ki jih dobijo od cerkvenega davka.
Tudi mi smo vsako leto obveščeni, kako italijanska Cerkev porabi 8 promilov, ki ji jih verniki naklonijo ob davčni napovedi. Mene muči pa nelepa skušnjava: Rad bi postal neviden, da bi vsaj enkrat pokukal v davčne napovedi mojih ovčic pa tudi kozlov, v katerem okencu je njihov podpis za 8 promilov. Ali ga podarijo tja, kjer piše Katoliška Cerkev, ali pa, kot se je pred časom širokoustil znani kulturnik v eni od kavarn v naši zamejski Nici, da smo slišali tudi tisti s pomaziljeno butico, ki smo pili kavo pri sosednji mizi: “Jaz 8 promilov dam državi, ker sem njen državljan!”  Sedaj že pokojni moj kolega je pogledal izpod očal, jaz pa sem se zamislil. In pomislite! Ko je ta državno zaveden kulturnik umrl, je bilo na njegovem pogrebu samo 6 cepcev s pomaziljeno butico! Vidite, da imamo v naši zamejski Nici celo leto pustni karneval!

Read Full Post »