Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for november 10th, 2012

(O cerkvenem davku in izstopih)

Včasih doživljamo zabavne trenutke, tako da velikokrat mislim, da je kar celo leto pust. Med šopom časopisov, ki mi jih dnevno dostavijo, je bila tudi kuverta, v njej pa listek z napisom: “Ali vi veste, da služite denar tudi, ko spite?” – Brez podpisa in brez datuma. Dejstvo je, da v tej ljubi Cerkvi ne poznam duhovnika, ki bi ne povedal, da ko je v največji denarni stiski pri kakršnem koli župnijskem delu, da če ima trdno vero, je tisto delo blagoslovljeno in se tudi stroški na neki način poravnajo, velikokrat tudi tako, kot bi si najmanj mislili! Za vse to pa je treba imeti vero in zaupanje v Boga! Pa to ne velja samo za pomaziljene butice (beri butaste duhovnike!), ampak za vsakega kristjana. To lahko mnogi potrdijo iz svojih izkušenj.
Tisti listek o služenju denarja – tako sem šele pozneje ugotovil – je bil namenjen meni kot duhovniku, ker je eden od dnevnikov na veliko pisal o cerkvenih izstopih v Nemčiji. (Nekaj o tem se je pisalo tudi v zamejstvu.) Resnici na ljubo je treba priznati, da Nemci poznajo cerkveni davek že od 19. stoletja dalje. Ta se avtomatično odvede od plače za veroizpoved, ki jo oseba navede na delovnem mestu, in znese od 9 do 10 % prijavljene letne dohodnine. Ta davek plačujejo vsi, ki so v službi, tudi cerkveni uslužbenci, kateheti, prav tako duhovniki, škofje, verski uradniki katerekoli veroizpovedi. Prav zato ga glavnina nemških državljanov podpira in se z njim strinja. Prav tako lahko vsak davčni zavezanec od tega davka odbije vse, kar je dal v dobrodelne name in ima potrdilo. Rimskokatoliška Cerkev v Nemčiji šteje 25 milijonov vernikov. Lansko leto je registrirala 126.000 izstopov, na novo pa se je povečalo njeno število za 135.000 članov. V tem so všteti krsti otrok in odraslih ter tisti, ki so ponovno zaprosili za vstop v Cerkev.
Od časa do časa poskrbijo tudi resni Nemci za izstope, kar s komičnimi primeri. Tako je pred leti vložil tožbo upokojeni profesor cerkvenega prava dr. Hartmut Zapp, ki je dolga leta poučeval na teološki fakulteti v Freiburgu. V tožbi je zahteval, da ostaja član Cerkve, vendar cerkvenega davka ne bo plačeval. Svojo zahtevo je utemeljil takole: “Spodaj podpisani Hartmut Zapp sporočam, da bom prenehal plačevati cerkveni davek kot državljan države Nemčije. Zahtevam, da ostanem član Cerkve, ker članstvo Cerkve ne opredeljuje finančnega razmerja, ampak človekovo prepričanje.”
Sodišče v Leipzigu je kratko odgovorilo: “Cenjeni gospod profesor Zapp! Ste v zmoti! Kot profesor prava morate vedeti, da kdor prostovoljno zapusti Cerkev, ne more biti več njen član!” Pa še pripis: “Sodba je pravnomočna in nanjo ni možna ponovna pritožba!” – Kratko, po nemško, brez italijanskega slepomišenja!
Nemški škofje od vsakega, ki izstopi, zahtevajo, da ga krajevni župnik povabi na pogovor in mu tudi obrazloži, da mu z izstopom iz Cerkve preneha pravica do zakramentov, razen v smrtni sili, ne morejo imeti cerkvenega pogreba, ne morejo biti botri, marsikje se zatakne tudi pri obisku verouka otrok takšnih staršev. Enako je tudi pri nas. Kot posebnost naj povem, da so pred desetletjem jugoslovanski delavci, še zlasti iz Bosne, v Nemčiji množično izstopali iz Cerkve, da ne bi plačevali tega davka. Ko pa so začela prihajati sporočila o izstopu na krstne župnije v Bosni, pa se je začelo zatikati. Ker so te župnije v glavnem vodili frančiškani, so takšne izstopajoče gladko izpisovali iz župnije in jim pošiljali na domače naslove sporočila o posledicah, ki jih imajo. Ker se velika večina sploh ni zavedala, kaj so naredili, so potem morale tamkajšnje škofije posredovati, da so bili ponovno sprejeti v Cerkev. Tedaj je med delavci bila znana jugoslovanska komunistična gonja, češ, koliko jih Cerkev skubi. Podobno se dogaja tudi danes. Določeni lobiji so znova na delu. Tega se verni Nemci – ne glede na veroizpoved, ki ji pripadajo – zavedajo, saj vse nemške veroizpovedi vsako leto javno sporočijo, kako so porabile sredstva, ki jih dobijo od cerkvenega davka.
Tudi mi smo vsako leto obveščeni, kako italijanska Cerkev porabi 8 promilov, ki ji jih verniki naklonijo ob davčni napovedi. Mene muči pa nelepa skušnjava: Rad bi postal neviden, da bi vsaj enkrat pokukal v davčne napovedi mojih ovčic pa tudi kozlov, v katerem okencu je njihov podpis za 8 promilov. Ali ga podarijo tja, kjer piše Katoliška Cerkev, ali pa, kot se je pred časom širokoustil znani kulturnik v eni od kavarn v naši zamejski Nici, da smo slišali tudi tisti s pomaziljeno butico, ki smo pili kavo pri sosednji mizi: “Jaz 8 promilov dam državi, ker sem njen državljan!”  Sedaj že pokojni moj kolega je pogledal izpod očal, jaz pa sem se zamislil. In pomislite! Ko je ta državno zaveden kulturnik umrl, je bilo na njegovem pogrebu samo 6 cepcev s pomaziljeno butico! Vidite, da imamo v naši zamejski Nici celo leto pustni karneval!

Advertisements

Read Full Post »