Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for december 2012

Pismo1

V naši župniji se pripravljamo na birmo, ki jo bomo imeli v aprilu, Tako smo birmanci skupaj z našim katehetom Urbanom obiskali glasbeno prireditev o Materi Tereziji v Sežani in tako ponovno spoznali dobroto Matere Terezije iz Kalkute.
Veliko smo se o tem pogovarja in se spomnili, da imamo na naši cerkvi sliko sv. Martina, na katerim piše: “Sveti Martin uči nas dobrote.” Ta stavek nam je dal pobudo, da smo oblikovali dve novi znamki.  V državi Sloveniji obstajajo tudi osebne znamke, ki jih lahko vsakdo naroči. Naša župnija je že pred leti izdala svojo znamko, na kateri je bila naša cerkev. Letošnji znamki sta dve. Na obeh je upodobljen naš sv. Martin, kot je na pročelju cerkve, s konjem in beračem, ki sprejema del plašča.. Prva znamka ima oznako A in služi v državi Sloveniji za pisma in razglednice, druga pa ima oznako C in je za pisma in razglednice iz države Slovenije.  Kot posebnost pa je naš g. župnik poskrbel še primerno božično kuverto, na kateri je prav tako sv. Martin, kot na znamki, samo v celoti in napis: “Naraščajoče adventno pričakovanje naj nas vodi v mir Božiča.”
Zavojček s polo znamk in kuvertami je bil na voljo vse adventne nedelj po maši v naši cerkvi. Čisti dobiček je namenjen nam birmancem za skupni romarski izlet, ki ga bomo imeli enkrat po birmi ko bomo obiskali cerkev sv. Martina na Bledu, pa tudi Brezje in se zahvalili vsem, ki so nas spremljali pri pripravi na birmo.

Thomas

bolli

Advertisements

Read Full Post »

Moja znanka sestra

KlaraKo je Bog ustvarjal svet, je ustvaril tudi človeka. Ker je uvidel, da človeku ni dobro samemu biti, je ustvaril ženo. Tekel je čas in končno je ljubi Bog dopustil, da so se iz potrebe po služenju izoblikovale redovnice, ki jim po domače pravimo nune.
Imam kar nekaj dobrih znank med njimi. Ena je tudi s. Mirakoloza. Ostala je trda Kraševka, nekako tako trda, kot je okus po teranu, če je pravi. Sedaj, ko ji je Bog naklonil že nekaj čez 70, si je tole domislila. Nekega dne stopi k s. prednici in ji reče: “Veste, s. prednica, sklenila sem, da bom šla na vsak pogreb v mojo rojstno vas. Moj nečak pride pome in me tudi pripelje nazaj.” Sestra prednica, ki jo je takšna odločitev nemalo iznenadila, je v miru prikimala in odšla, mislila pa si je: “Kam pridemo, če bo vsaka naša sestra naredila tako kot ta?! Hodile bomo samo na pogrebe, doma pa ne bo nikogar!” Vendar je misel požrla, kot jih je že kdo ve koliko, in šla po svojem delu.
Tako je s. Mirakolozo nečak pripeljal tudi k meni. Prišla je naročit mašo za neko vaščanko, ki so jo pred časom pokopali, gospod tam gori na Krasu pa je imel že vse maše oddane. Beseda je dala besedo, pa jo le vprašam: “Saj ste bili na tistem pogrebu, ko so pokopavali Pepco?” “Seveda, saj je bila moja letnica.” “Prebral sem, da je veliko naredila za domačo cerkev in domačo župnijo, zato jo je župnik tudi v cerkvi pohvalil.” “Prav imate, ona je res držala pokonci tri vogale cerkve, celo našo  vasi, pa še župnika, če je bilo treba!” “Dobro, napisali pa so, da jo je župnik pohvalil samo, kar je naredila v cerkvi in za župnijo, ni pa jo pohvalil, kar je dobrega naredila za Zvezo borcev. Kaj mislite, ali je imel župnik prav? Se vam ne zdi, da bi jo moral pohvaliti za vse?” Malo me pogleda postrani, pa reče: “Tudi jaz sem tisto prebrala. Ona “šribantarca”, ki je v naši vasi “furešt”, ne razume nič. Ona sploh ne ve, kakšne so naše navade. V naši vasi je tako: Župnik na kratko pove to, kar je za povedat v cerkvi, drugi od zvez borcev pa  pred jamo na britofu. Pa se zgliha! Tako je prav. Zvezo borcev ne zanima, kaj je v cerkvi, enako tudi župnika ne, kaj ima Zveza borcev. Kaj bi moji doma rekli, če bi jaz tam začela zvonit za kosilo, kot zvonijo pri nas v kloštru? Rekli bi, da se mi je zavrtelo. Eno je klošter, drugo je naš dom. Tako je tudi v moji župniji na Krasu. Jaz sem se morala navaditi na življenje v kloštru, ko sem prišla v klošter. Oni furešti pa, ki pridejo na vas, pa mislijo, da mora biti vse po njihovem. Ne vedo, da so ljudje bili pred njimi tam in ne šele, ko so oni prišli tja. Poglejte, spravili so se na jutranje zvonjenje. Sveto jutro zvoni ob šestih, ne zato, da se v postelji obrnemo na drugo stran in spimo naprej, ampak da najprej zmolimo. Tudi se je ena fureština spravila na našega Lolita, ker laja ponoči in ona ne more spati. Nastal je veter, tak, kot je na Krasu, in je šla na policijo, ker pes laja ponoči, da je moj nečak zaradi pasjega lajanja moral it na sodišče. „Vsak naj bo na svojem borjaču gospodar, pa bo prav, kot je pri nas v kloštru, kjer ukazuje sestra prednica, me pa jo lepo ubogamo!“

Read Full Post »

IMG_7832

Zanimivi so zapisi, ki se prepletajo med gospo Jolko Milič  iz Sežane in starši kluba Sirena v Trstu v Primorskem dnevniku o pogovornem jeziku v njihovem klubu.  Najprej, dragi starši: “Zavidam vam, da lahko vaši otroci preživijo toliko lepih ur na morju z vestnimi voditelji, ki jim posvečajo svoj čas! Zavedajte se, da tega ni vsakdo deležen, zato jim bodite hvaležni!”
Priznam, da ste zelo lepo napisali: “Upoštevati pa je treba, da se vsak Slovenec, ki govori z italijanskim gostom ali članom, (v klubu Sirena) nujno izraža v italijanščini.”
Nehote se mi postavlja vprašanje, zakaj bi bilo to vedno tako nujno? Normalno je, da se moramo sporazumeti s sogovornikom, če naj ostanemo v stiku z njim. Vendar pa, ali to ne velja tudi za našega sogovornika?
Nadaljujete: “Italijanski član pa ima možnost, da spozna slovenščino in se jo deloma nauči!” Tu pa se spet postavlja vprašanje, kako naj do tega pride, kajti če jaz govorim z nekom v njegovem jeziku, mu ne dajem s pogovorom, ki je pri učenju katerega koli jezika sila pomemben, možnosti, da bi v živo, s pogovorom dobil osnovne pojme mojega jezika.
To sem napisal zato, ker se Slovenci pri tistih Neslovencih, ki so naklonjeni nam, našemu jeziku in tudi naši kulturi, premalo zavedamo, da jim z našo “slovensko obzirnostjo in vljudnostno kulturo” delamo pri spoznavanju našega jezika in naše kulture škodo. Priznam pa, da smo velikokrat ob takšnih primerih v neprijetnem položaju. Da bi ostale vezi med enimi in drugimi najboljše, zato po lastni presoji ravnamo tako, kot menimo, da je v danem položaju najbolje. To pa je seveda velikokrat na škodo jezika, ki naj bi ga vendarle cenili!

Read Full Post »

pssst!Mladi pojo

(In memoriam Zora Saksida)
1921–2012

Spoznala sva se čisto slučajno. Nekega dne dobim pošto s tole vsebino:
“Cenjeni don Kihot s Krasa, ki se borite z zamejskimi mlini na veter!
Zakaj uporabljate germansko sintakso in postavljate glagol na konec stavka? Ste mogoče Švab? Z odličnim spoštovanjem: Sančo.”
Pismo sem odložil in si mislil svoje. Potem pride čez kakšen mesec drugo s takimle rafalom: “Toporišič je pokvaril slovenski jezik. Vidim, da greste po njegovih stopinjah. Poboljšajte se, uporabljajte raje prejšnjo slovnico, ki jo je zasnoval Breznik, ta bo vzdržala sedanje slovenske slovnične muhe! Z odličnim spoštovanjem: Sančo.”
Ojunačim se in se podam na pripisani naslov. Na vratih me sprejme dama in ko se ji predstavim, kratko reče: “Lahko vstopite. Z veseljem vas sprejmem, če mi obljubite, da ne boste več uporabljali Toporišičevih umotvorov!” “Obljubim!” sem rekel in vstopil. Tako so se najina srečanja nadaljevala veliko let in priznam, da jo bom pogrešal, ker je znala marsikaj povedati pa tudi osvežiti dogodke iz polpretekle zgodovine tako kot malokdo.
Izoblikovala jo je gimnazija Poljane v Ljubljani, kjer je maturirala leta 1940. Tam so bili odlični profesorji: Janko Moder, nekaj časa Jakob Šolar, predvsem pa katehet Filip Terčelj. O njem je velikokrat tekla beseda. Znala ga je opisati “podolgem in počez”, predvsem pa jo je pretreslo, in ne samo njo, ampak veliko večino dijakov, ki jih je učil na tej gimnaziji, ko so izvedeli za njegovo kruto smrt. Prav tako jo je zaznamovala Dekliška Marijina kongregacija, ki je imela svoj sedež v ljubljanskem stolnem župnišču. Vsi njeni spomini pa so se redno vračali v ljubljansko predmestje Trnovo na Malo čolnarsko 4, kjer je tekla njena mladost. Rada je obujala spomine na tedanjega župnika Franca Saleškega Finžgarja, zamišljenega Plečnika, ki ga je  dnevno srečevala, na vrt je k očetu prihajal Marij Kogoj, Riharda Jakopiča je redno pozdravila, ko je šel v mesto in se ga je prav dobro spominjala, enako brata Kralja … Izredno dobro je poznala Ljubljano, celo nove ulice so ji bile znane, čeprav samo iz mape mesta.
Imam pa občutek, da je bila rojena pod nesrečno zvezdo. Vedno se ji je kaj zataknilo. Po maturi se je vpisala na fakulteto za kemijo v Firence, kjer je opravila tudi prvi kolokvij. Potem je začelo bombardiranje in je študi prekinila. Želela ga je ponovno nadaljevati v Trstu, pa ni bilo tam primerne stolice.  Ko je po vojni slišala, da na uredništvu na Piazzuti v Gorici potrebujejo administratorko, je vprašala, ali bi jo vzeli na delo. Dobila je odgovor: “Vas ne bomo vzeli, ker ste sodelovala pri domobranskem časopisu!” Pojasnila je, da je res bila tam v službi kot administratorka, ker je obvladala nemški jezik, ki je bil pogoj. Delala je, da se je preživljala, ne pa iz političnih razlogov. Kljub temu je bila zavrnjena. Pastirčka je urejala dve leti, potem pa se je tudi tam „ozračje sfižilo” … Slovenščino je izredno dobro obvladala, zato je velikokrat imela tudi težave, ko je kaj napisala. Vedno so ji kaj popravljali in največkrat tudi zmaličili vsebino. Menda je bila edini Goričan, ki je Slovar slovenskega knjižnega jezika pregledal od prvega do zadnjega gesla. Marsikaj je podčrtala pa tudi ob geslih dodala vprašaje. Isto se je dogajalo tudi pri drugih jezikih – nemščini, francoščini, hrvaščini pa tudi italijanščini. Spominjam se popoldnevov, ko sva kar cela dva meseca razreševala zapis v gotici, ki je izhajal iz petnajstega stoletja in mi ga je znanec posredoval iz državnega arhiva v Hamburgu s prošnjo, da naj ga prepišem, ker se je nanašal na Posočje. S kakšnim potrpljenjem in ljubeznijo se je prebijala od črke do črke, da bi  razvozlala, kaj sploh hoče tisti trmasti kmet, ki se je puntal in s pisavo  dokazoval, da je trda trmasta kmečka grča.
Nepozabni spomini so jo vezali na čas, ko je poučevala, še zlasti na Palkišču, kjer je službovala kar nekaj let. Veliko je slikala. Nekatera njena platna zaslužijo pohvalo, prav tako portreti slovenskih pesnikov in pisateljev, ki še danes krasijo nekatere naše učilnice. Z njenim Prešernom sem se “pozabaval” z Božidarjem Jakcem, pa mi je kratko odvrnil: “Vidi se, da ga je naslikala ženska. Nima moje vihravosti!” Ga je pa pohvalil.
Njen pesniški opus je svojstven. Zadnja njena pesniška zbirka “Alfa in Omega” ni bila pri vseh sprejeta. V Delu jo je ocenil T’minski Jožek. Ko je to oceno prebrala, se je najprej razjezila, ker je vedela, da je prosvetni delavec, pozneje pa se je potolažila in vzdihnila: “Oh, ubogi otroci, ki imajo takšne učitelje, ki so skovani po rdeči zvezdi!” Za razumevanje njene meditativne lirike je potrebna tudi duhovnost, če te kdo nima, je gotovo ne bo doumel. Končno pa: „Kaj kdo danes pojmuje pod pojem duhovnost? Gotovo ne kulturniške nastope, kot nekateri plozajo! Tudi o tem bi se dalo razpravljat!“ Res pa je, da je prav v tej zbirki vse polno pojmov, ki bi zaslužili kratko razlago v opombi. Koliko bralcev npr. ve, da se grad v Idriji imenuje Gewerkenegg? Kje je bila v Gorici Piazza Cristo? Vprašal sem višješolce, ali poznajo izraza konveksno in konkavno. Odgovor je bil porazen!
Zorine pesmi je zelo rad uglasbil prof. Stanko Jericijo. Zadnja uglasbena zbirka ima naslov PSST, MLADI POJO. – Na naslovnici je Zorina risba. Tudi tu je bil zaplet. Celjska Mohorjeva je zbirko odklonila, češ, da ne ustreza ne po vsebini ne z uglasbitvijo. Zanimivo, Saksidova je vse življenje pučevala otroke in v glavnem pesnila otroške pesmi, prof. Jericijo pa je prav tako vse življenje učil na šoli in vodil otroške zbore. – Za takšno utemeljitev pri Celjski Mohorjevi res ni potreben komentar! Svobodno si ob tem lahko tudi svoje mislimo!
Ob koncu naj še pripišem, da je izredno dobro poznala našo polpreteklo zgodovino, še zlasti zgodovino Gorice in njene okolice. V pisnem stiku je bila z veliko večino sodobnih slovenskih pesnic in pisateljic, saj so si izmenjavali knjige in v njeni knjižnici je ostala lepa zbirka knjig s podpisi avtorjev.
Upravičeno lahko sklenemo, da je z njo odšel del naše preteklosti, ki je zelo zaznamovala naše slovenstvo, kulturo pa tudi našo narodno zgodovino v mestu Gorica.

Zora Saksida (Zorka Josipina), por. Graziani (Hvala), se je rodila 12. julija 1921 v Ljubljani. Bila je pesnica, pisateljica, kulturna delavka, učiteljica. Bavila se je tudi s slikarstvom in modelarstvom.
Deset let je bila med zunanjimi uredniki radijskih oddaj za osnovne šole s slovenskim učnim jezikom in med člani odbora za načrtovanje omenjenih oddaj. Pisala je besedila zanje in jih s svojimi učenci registrirala na Deželnem sedežu RAI. Kot zunanja sodelavka je pisala igre za Radijski oder, izvirne, prirejene in po naročilu. Pisala je nanizanke Pravljice za dobro jutro, imela tri poletja lastno mladinsko popoldansko oddajo. Nanizanka o slavnih glasbenikih Otroci umetnosti je bila posneta na kaseto. Udeležila se je natečaja za radijske igre in prejela nagrado. Pripravila je po tri intervjuje na mesec.
Njene besedne stvaritve so objavljali: Vera in dom (Celovec), Mladika, Galeb (Trst), Goriški list, Čisti viri, Katoliški glas, Novi Glas, Pastirček.
Knjižne izdaje: v samozaložbi: Nageljčki, zbirka pravljic, ilustriral Vilko Čekuta, 1946; Sračje gnezdo, Pesmi, ilustrirala Z. S. 1984; Bela tapiserija, Pesmi, ilustrirala Z. S. 1986. V založbi GMD so izšli: Ugašajoča sonca, Pesmi, naslovnica Z. S. 1987; Zlate slive, izbor proze iz več letnikov Pastirčka z dodanim komentarjem in z vprašanji mladim bralcem, 1978; povest Mami, 1965–1966; Skozi luknjo v knjigo, Pesmi, ilustrirala Danila Komjanc, 1998; pesmi Alfa in Omega, Prisluh naravi (Zgodbe iz gozda) Ilustrirala Danila Komjanc – 2007.
Več njenih pesmi so uglasbili: učitelj Ivo Bolčina, dr. Zorko Harej, prof. Stanko Jericijo. Njene glasbene stvaritve so izdali: Mladinske pesmi, Knjižnica Cerkvenega glasbenika, Ljubljana 1989; Pesmarica PSST, MLADI POJO! Uglasbil prof. Stanko Jericijo –  2002. Ubald Vrabec je uglasbil Mašo štev. 5 za zbor in enoglasno petje, izd. Zveza cerkvenih pevskih zborov, Trst 1974.   Umrla je v Gorici 30. oktobra 2012.

Read Full Post »