Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for januar 2013

Vsakoletni shod v Dražgošah in tamkajšnji govorci me vsako leto pritegnejo, predvsem zato, ker me le zanima, kaj se tokrat govori. Letošnji govorec je bil zgodovinar, ki je seveda natrosil vse mogoče, resnice o tej nesrečni bitki pa le ne želijo privleči na svetlo. To sem napisal zato, ker sva z nekdanjim tamkajšnjim župnikom bila znanca in sva velikokrat poklepetala tudi o tej nesrečni zgodbi s tedaj še živečimi krajani. Prav te dni pa sem sam doživel neprijetno iznenadenje. Znanec me je poprosil, da bi kaj napisal o Moši Pijadeju. – Davno je že od tedaj, ko sem se srečal z njim na Terazijah v Beogradu v neki kavarni, kamor je redno zahajal vsak dan. Presenetil me je, ko me je vprašal po Kocbeku. Spominjam se samo to, da sem mu omenil njegovo zadnjo knjigo, ki je tedaj izšla, to so bile Pesmi.Preden sem začel pisati o Moši, sem poklical znanca, ki je bil tedaj z menoj, in ker je danes svet z elektronsko vragolijo postal sila majhen, saj se mi dogodi, da izvem, tu na Krasu, kaj je novega v zamejski Nici, prej prek elektronike  iz Amerike, kot o tem piše v našem časopisu, sem od njega dobil tudi namig, naj si pogledam arhiv Vojnoistorijskog instituta v Beogradu, fascikel Štab vrhovne komande JVUO pod oznako K-2,30/12. Tako sem prišel do citata iz govora, ki ga je imel Moša Pijade na prvem zasedanju AVNOJ-a v Bihaču. Glasi se:
Potrebno je zato stvoriti toliko mnogo bezkućnika, da ovi bezkućnici budu većina u državi. Stoga mi moramo da palimo. Pripucaćemo pa ćemo se povući. Nemci nas neće naći, ali če iz osvete da pale sela. Onda će nam seljaci, koji tamo ostaju bez krova, sami doći i mi ćemo imati narod uza se pa ćemo na taj način postati gospodari situacije. Oni, koji nemaju ni kuće ni zemlje ni stoke, brzo će se i sami priključiti nama jer ćemo im obećati veliku pljačku. Teže će biti sa onima, koji imaju neki posed. Njih ćemo povezati uza se sa predavanjima, pozorištima, predstavama i drugom propagandom. Tako ćemo postepeno proči kroz sve pokrajine. Seljak, koji poseduje kuću, zemlju i stoku, radnik, koji prima platu i ima hleba, za nas ništa ne vredi. Mi od njih moramo načiniti bezkućnike, proletere … Samo nesrećnici postaju komunisti, zato mi moramo nesreću stvoriti, mase u očajanje baciti, mi smo smrtni neprijatelji svakog blagostanja, reda i mira…Se vam ne dozdeva, da je tu opisana tudi dražgoška tragedija? Ali lepše: ni to prerokba tamkajšnje bitke, čeprav Moša Pijade tedaj, ko je to govoril, gotovo še ni vedel za to vas? Vsi, ki so poslušali predavanja na ljubljnaski Univerzi pri  dr. Metodu Mikužu, so tudi slišali, ko je poudarjal, da so bile Dražgoše žrtvovane.  O tem se je tudi veliko pisalo okrog leta 1980.
Slovenci imamo res neko čudno zgodovino – vedno bolj ko jo raziskujemo, vedno več vprašajev dobivamo in vedno globje tonemo v lastno gnojnico.

drazg

Read Full Post »

Immagine

Drugo tisočletje se ponaša tudi s tem, da so padale takšne in drugačne katedrale. Niso bile zidane s kamnom, ampak in predvsem z ideologijo, ki je bila ves čas tuja evropski duši pa tudi evropskemu poštenemu človeku. Te ideološke katedrale so razpadle mnogo hitreje kot meljejo mlini zgodovine. Kaj vse sta sanjarila Marx in Kardelj in kakšna ruševina ostaja za obema! Kardelj je pokopan v Ljubljani. Spremljal sem pogreb po televiziji. Rad se zaustavim prav pred grobnico, kjer je pokopan, in jo imenujejo grobnica narodnih herojev na Trgu narodnih herojev v Ljubljani. Moj postanek ni zaradi ideologije ali takšnega in drugačnega izma, ampak v spomin na človeka, ki ima svoj zadnji dom tudi tam, to je Janko Premrl – Vojko. Primorec, doma iz Šembida v Vipavski dolini. Kraj je ta izem prekrstil v Podnanos. Za čudo, ko so pred leti hoteli kraju vrniti staro ime, so se krajani uprli, češ koliko stroškov bodo imeli, če bi zopet postali prebivalci Šembida, kot so bili njihovi predniki! Tudi tu je lepo vidni ostanek nekega izma, ki ga naš slovenski človek nosi s seboj kot polž svojo hišo. To je tudi znamenje prevaranih častilcev neke človeške epohe, ki se je pronicaje v uganko časa znala predstavljati kot edino odrešilna za naš narod pa tudi za Evropo in celo za svet. Odrešilna oseba novodobnega Mojzesa, oplemenitenega z izmom, je oplajala čredo. Čreda je sledila čredniku in diktatorji je bil vedno bolj dopadljiv…
Smrad po trohnobi mi je bil vedno odvarten, četudi je del naše duhovne biti. S tem nam vsem prebuja vest, ki jo je nekdanji in tudi sodobni izem tako sistematično spodjedal in jo še s prefinjeno izbranimi humanističnimi parolami in to v imenu tiste resnice, ki gnije. Ta izem je tudi nas same pa tudi naš prostor in čas prepričeval in napolnjeval s trohnobo…
Vsaj kdaj se je zaustavil korak pred to grobnico narodnih herojev v Ljubljani tudi starejšemu gospodu. Bil je dolgoletni profesor  na akademiji za glasbo v Ljubljani. Iz akademije so ga izključili, ker je bil duhovnik. To je bil profesor, komponist in glasbenik prof. dr. Stanko Premrl. S paličico je v tistem času, ko je kraljeval slovenski izem počasi pridrsal izpod ljubljanskega gradu, kjer je stanoval, se pred spomenikom na rahlo poklonil in odstopical dalje. Budni Titov miličnik, ki je v tistem času večkrat na sredo popoldan stražil pred skupščino in tudi nadziral grobnico, ga je dobro poznal. Čeprav niso bili zadovoljni, da bi se pred grobnico zaustavljali, je miličnik običajno naredil kratek sprehod proti zgradbi skupščine, da se je lahko sivolasi gospod profesor nemoteno za hip zaustavil in opravil svoj poklon z obredom. Njegova obleka in postava sta ga izdajala, da je duhovnik, čeprav na sebi ni imel nobenih vidnih duhovniških znamenj. Ozrl se je  in pogledal, kje se nahaja mož postave. Ko je videl, da ta odhaja proti skupščinski zgradbi, je iz desnice preložil palico v levico in z desnico naredil rahlo nerodno kretnjo proti grobnici. Budni opazovalec bi lahko videl, da je bil to križ. Bežno se mu je pogled zaustavil na nečakovem imenu. To je bil Janko Premrl – Vojko, ki je pokopan v tej grobnici. Nato je spet preložil palico v desnico in oddrsal dalje.
 Prerpičan sem, da je med potjo redno molil. Njegova molitev pa je bila vedno oplemenitena z kdo ve katero skladbo, ki se je v tistem trenutku pozibavala v profesorjevi notranjosti. Bilo mu je usojeno, da je z glasbo živel in jo podarjal drugim.
Naša usojenost je spravljena v shrambah duha. Svetost naše usojenosti je velikokrat prepoznavna po naših slabostih in padcih. Tudi nam postaja marsikaj znosnejše, če nam je dano zaustaviti korak, se zamisliti, pomoliti, pa naj bo to tudi ob grobnici narodnih herojev v slovenski prestolnici… 

Read Full Post »

DSCN2947

Na Sv. Tri Kralje smo letos imeli v naši župniji v gosteh pevsko skupino iz Sto ledi iz Trsta, ki je prepevala med mašo, na koncu pa so nam poklonili še nekaj pesmi. Petje je bilo ubrano in prijetno za poslušanje. Letos so pevke  izdale zgoščenko z naslovom: Ena svetla luč gori, v kateri so zbrale božične, koledniške in novoletne nabožne ljudske pesmi, ki so odraz slovenske ljudske prisotnosti in tudi naše kulture, ki se je ohranjevala po naših slovenskih deželah in danes žalostno izginja.
Nekoč je bilo normalno, da so se ljudje vse do svečnice obiskovali in voščili vse dobro o božičnih praznikih in v Novem letu. V kolikor je bilo možno, so s seboj vzeli tudi kakšne godce, ki so jih spremljali pri petju, ali pa so koledniki sami nekaj zapeli. Če so to bili koledniki, so jih običajno nagradili, s suhim sadjem,  pecivom, kruhom, pri bolj premožnih je priletel tudi kakšen krajcar. Pri nas je malo krajev, kjer imamo še koledovanje.
Šolarji smo k jaslicam prinesli naše hranilnike, ko smo v adventu zbirali za naše misijonarje. Bili pa smo še deležni blagoslova otrok, kot ga imamo vsako leto.

Thomas Peric

Read Full Post »

ImmagineMed drugimi knjigami, ki jih je sedanji papež napisal, je tudi tretji del Jezusovega življenja z naslovom Jezusovo rojstvo. Knjiga je izšla v nemščini 15. avgusta lanskega leta, Slovenci pa smo dobili njen prevod v decembru 2012..
Sedanji papež nas velikokrat preseneti. Za razliko od prejšnjih rad seže po svoji stroki, s katero se je ukvarjal pred izvolitvijo za papeža. Tako je tudi s to knjigo. Že moto dela je zanimiv. Takole pravi: “Jezus ni rojen in ni prišel v pravljičnem, mitičnem “nekoč”. Jezus pripada času, ki ga je mogoče natančno določiti, in natančno označenemu zemljepisnemu prostoru: univerzalnost in konkretnost se dotikata druga druge. V njem je prišel na svet Logos, stvarjenjski smisel vseh reči.”
Ta moto je pomemben, ker se danes velikokrat skrivnost Jezusovega rojstva kot tudi skrivnost božiča predstavlja kot nekakšen mitično-pravljični dogodek. Že same jaslice, če dodamo še božično drevesce, nas mimogrede zapeljejo v skrivnostni pravljični svet. Zato ni čudno, da marsikje, celo v našem zamejstvu, k božičnicam prilepijo palčke, vile, medvedke, ritmični ples, harmoniko  in še kaj. Spominjam se božičnice nekega našega vrtca, kjer so nastopali samo palčki, za okrasek tudi medo Miholinko in seveda čebelica Maja. Kulisa, ki je predstavljala noč, pa je poleg zvezd imela še repatico. To je bilo edino, kar nas je spominjalo na krščanski božič. Po drugi strani pa je izšlo veliko knjig, ki pišejo zelo čudne zgodbe o Jezusovem rojstvu kot tudi o njegovem življenju, podkrepljene s takšnimi ali drugačnimi kvaziznanstvenimi teorijami, ki nimajo prav nobene povezave s Svetim pismom, kaj šele z vero.
Če se vsega tega zavedamo, potem razumemo, zakaj je papež na njemu lasten način kot teolog napisal še tretjo knjigo o Jezusu. Sam pravi: “ Skušal sem razložiti to, kar Matej in Luka na začetku svojih evangelijev poročata o Jezusovem otroštvu … Pri besedilu, kakršno je svetopisemsko, katerega zadnji in glavni avtor je po naši veri Bog sam, je vprašanje o navzočnosti preteklega neizogibno del razlage same. Resnoba zgodovinskega iskanja s tem ni omejena, ampak okrepljena. V tem smislu sem si prizadeval vzpostaviti dialog z besedili. Pri tem sem se zavedal, da pogovor v prepletanju sedanjosti, preteklosti in prihodnosti ne more biti nikoli dokončen in da vsaka razlaga zaostaja za veličino svetopisemskega besedila.”
Te papeževe besede so pomembne. Jasno je dal vedeti, da se, kot vse  na svetu, tudi svetopisemska stroka izpopolnjuje in odkriva vedno nove sledi, medtem ko sporočilo ostaja isto, ne glede na to, kdaj in kako ga predstavimo človeku. Božjega sporočila pa ne bomo nikoli dojeli v popolnosti, saj smo kljub naši razgledanosti vpeti v prostor in čas miselno kot tudi pri sprejemanju samega božjega sporočila. Skrivnost Jezusovega rojstva, zakaj Bog pošlje svojega Sina na svet, se ne da drugače spoznati kot s ponižnim priznanjem, da je Bog poslal svojega Sina za odrešenje nas vseh. Seveda se pa to lahko sprejme le z vero, kakršno ima lahko ponižna stara ženica ali pa ponižen znanstvenik svetovnega slovesa.Knjiga ima štiri dele. Začne se s citatom iz Janezovega evangelija: “Od kot si ti?” (Jan 19,9), nadaljuje z oznanilom o Jezusovem rojstvu in dokončuje z dogodki dvanajstletnega Jezusa v templju. Slovenska izdaja je dodala še seznam najpomembnejših pojmov in imen, kar je važno, saj so marsikomu prav ti tuji. Tudi svetopisemski citati se povsod ne ujemajo z izvirnikom, ker jih je avtor sam zelo smiselno prevedel in se ni oziral na že obstoječe prevode. Posamezna poglavja so zahtevnejša, še zlasti tam, kjer je govor o astronomiji, o spoznanju svetega in posvetnega. Mogoče bi vsaj pri prevodih lahko uporabljali vsaj včasih bolj preprost in bolj tekoč jezik.Če primerjamo nemški izvirnik, spoznamo, da ima izredno tekoč in zelo berljiv jezik, kar ponovno dokazuje, da papež izredno dobro obvlada nemščino in kar je najvažnejše, ponovno je dokazal, da v materinščini lahko tudi zahtevne teološke misli pove sila preprosto, kar je velika redkost pri teologih. Knjiga je za slovenskega bralca velika pridobitev. Upajmo, da jo bodo znali uporabiti tudi naši kateheti, ker je čudoviti priročnik.  Veliko zanimanja je delo vzbudilo tudi pri nemških protestantih in  ga z odobravanjem sprejemajo.
Glede pisanja je zanimivo razmišljati o zadnjih papežih. Znano je, da je Pij XII. bil zadnji papež, ki je vse okrožnice napisal lastnoročno. Prav tako vemo, da tudi sedanji papež piše na roko z nalivnim peresom, šele potem besedilo pretipkajo in ga ponovno sam korigira in tudi dopolnjuje, če je potrebno.

Read Full Post »

IMG_0933Pokliče me znanec in povabi, če grem z njim na Dunaj, kjer mora dvigniti neke fotokopije, ki so mu jih pripravili v tamkajšnjem Državnem arhivu. Z veseljem se odzovem in tako sva se podala v cesarsko mesto. Moja edina želja je bila, da ponovno obiščem cerkev sv. Štefana, to enkratno gotsko stvaritev, ki mi je zelo pri srcu.Ko je dvignil dokumente, sva se napotila h katedrali. Bila je nabito polna, zvonovi pa so zvonili in oznanjali, da se bo kmalu začela maša. Da bi se ne prerivala, se domislim majhne zvijače. Rečem mu: “Greva v zakristijo, jaz danes še nisem maševal, Ti pa pridi z menoj, pa bo, kar bo!”
Tudi v zakristiji je bila gneča. Za mašo je bilo pripravljenih kakih 40 duhovnikov. Videlo se je, da nekoga čakajo. Ponižno stopim do zakristana, ga pozdravim in poprosim: “Gospod Johan, bi se dobila alba, da bi maševal?” “Seveda, kaj pa oni?” “Ne, oni ni duhovnik, je moj šofer!” Takoj mi je pripravil albo in štolo, šoferja pa vljudno pospremil v cerkev. Prišel je kardinal Schönborn in odšli smo v cerkev. Mimogrede zapazim mojega šoferja med kanoniki, zadovoljen, da se ne bova po maši lovila. Sploh nisem vedel, za kaj gre, vendar kmalu opazim v prvi klopi s. Elviro – tisto, ki je ustanovila skupnost Čenakolo, kjer se zdravijo odvisniki. Ob njej je bilo nekaj fantov, verjetno iz te skupnosti, in mlajši mož, eden od međugorskih vidcev – Ivan. Torej sem čofnil v međugorsko srečanje, ki se redno odvija v dunajski stolnici. Neprijetno sem se počutil, ker moj šofer ni naklonjen Međugorju. Bo, kar bo, sem si mislil, končno naj Bog reši tudi to mojo nocojšnjo mineštro … Prvič sem stal ob glavnem oltarju na nekoliko vzvišenem prezbiterju in gledal množico pred seboj. Bilo je enkratno: cerkev nabito polna, po sredini, kjer je zelo širok prostor, saj so cesarje svojčas ob kronanju pripeljali pred oltar celo s kočijo, je bilo natrpano mladih, ki so sedeli po tleh vse do obhajilne mize. Zadonele so orgle in maša se je začela. Obhajalo je nad 30 duhovnikov. Izreden red, nobenega prerivanja, zbranost, tišina … Vse to je dalo tej maši poseben pečat.
V spominu mi je ostala kardinalova pridiga. Glavno misel je namenil družini, ker je prav družina kraj vere in skupne molitve. V družini otroci poleg lepega doživetja lahko doživijo tudi tragične in boleče izkušnje. Edino Bog je tisti, ki lahko med skupno družinsko molitvijo omili vse tiste težke udarce, ki jih zadenejo straši otrokom s svojimi medsebojnimi stiki in otroke zaznamujejo za celo življenje.
Ob koncu je za avstrijsko televizijo kardinal pred nami vsemi dal še kratko izjavo. Med drugim je povedal tudi tole: “So trenutki, ko prisotnost Boga oziroma njegove Matere občutimo posebno močno. Danes, ob tem slavju, je bil zame in verjetno tudi za vas navzoče takšen trenutek. Navdaja nas neverjeten občutek veselja pa tudi tolažbe, da vas je toliko prišlo in da smo skupaj molili. Vesel sem, da bo toliko ljudi ob prisotnosti Božje Matere potolaženih pa tudi okrepljenih. Ponosni smo na Mater, ki ima takšnega Sina. Takole bi jaz to izrazil s preprostimi besedami. Od takšnih trenutkov izhaja neverjetno veliko milosti. Mnogi najdejo ob tem vero, marsikdo pa doseže tudi zdravje na duši ali na telesu. To so trenutki, ko se nebo dotika zemlje. In res lahko rečem, da gre ves ta blagoslov z vami, ki ste prišli sem, v svet …”
Po poti domov sva veliko molčala. Nisem vprašal sopotnika, ali se ga je kaj dotaknilo. To bi bilo odveč. Oba pa sva čutila neki blaženi mir, lahko bi rekel: s seboj sva ga nosila in ostal je v nama še naprej … So trenutki, ko Bog z Marijino pomočjo vstopi v naše srce. Nekaj takega sva doživela tisti septembrski večer po slavju v Štefanovi stolnici na Dunaju.

Read Full Post »