Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for januar 4th, 2013

IMG_0933Pokliče me znanec in povabi, če grem z njim na Dunaj, kjer mora dvigniti neke fotokopije, ki so mu jih pripravili v tamkajšnjem Državnem arhivu. Z veseljem se odzovem in tako sva se podala v cesarsko mesto. Moja edina želja je bila, da ponovno obiščem cerkev sv. Štefana, to enkratno gotsko stvaritev, ki mi je zelo pri srcu.Ko je dvignil dokumente, sva se napotila h katedrali. Bila je nabito polna, zvonovi pa so zvonili in oznanjali, da se bo kmalu začela maša. Da bi se ne prerivala, se domislim majhne zvijače. Rečem mu: “Greva v zakristijo, jaz danes še nisem maševal, Ti pa pridi z menoj, pa bo, kar bo!”
Tudi v zakristiji je bila gneča. Za mašo je bilo pripravljenih kakih 40 duhovnikov. Videlo se je, da nekoga čakajo. Ponižno stopim do zakristana, ga pozdravim in poprosim: “Gospod Johan, bi se dobila alba, da bi maševal?” “Seveda, kaj pa oni?” “Ne, oni ni duhovnik, je moj šofer!” Takoj mi je pripravil albo in štolo, šoferja pa vljudno pospremil v cerkev. Prišel je kardinal Schönborn in odšli smo v cerkev. Mimogrede zapazim mojega šoferja med kanoniki, zadovoljen, da se ne bova po maši lovila. Sploh nisem vedel, za kaj gre, vendar kmalu opazim v prvi klopi s. Elviro – tisto, ki je ustanovila skupnost Čenakolo, kjer se zdravijo odvisniki. Ob njej je bilo nekaj fantov, verjetno iz te skupnosti, in mlajši mož, eden od međugorskih vidcev – Ivan. Torej sem čofnil v međugorsko srečanje, ki se redno odvija v dunajski stolnici. Neprijetno sem se počutil, ker moj šofer ni naklonjen Međugorju. Bo, kar bo, sem si mislil, končno naj Bog reši tudi to mojo nocojšnjo mineštro … Prvič sem stal ob glavnem oltarju na nekoliko vzvišenem prezbiterju in gledal množico pred seboj. Bilo je enkratno: cerkev nabito polna, po sredini, kjer je zelo širok prostor, saj so cesarje svojčas ob kronanju pripeljali pred oltar celo s kočijo, je bilo natrpano mladih, ki so sedeli po tleh vse do obhajilne mize. Zadonele so orgle in maša se je začela. Obhajalo je nad 30 duhovnikov. Izreden red, nobenega prerivanja, zbranost, tišina … Vse to je dalo tej maši poseben pečat.
V spominu mi je ostala kardinalova pridiga. Glavno misel je namenil družini, ker je prav družina kraj vere in skupne molitve. V družini otroci poleg lepega doživetja lahko doživijo tudi tragične in boleče izkušnje. Edino Bog je tisti, ki lahko med skupno družinsko molitvijo omili vse tiste težke udarce, ki jih zadenejo straši otrokom s svojimi medsebojnimi stiki in otroke zaznamujejo za celo življenje.
Ob koncu je za avstrijsko televizijo kardinal pred nami vsemi dal še kratko izjavo. Med drugim je povedal tudi tole: “So trenutki, ko prisotnost Boga oziroma njegove Matere občutimo posebno močno. Danes, ob tem slavju, je bil zame in verjetno tudi za vas navzoče takšen trenutek. Navdaja nas neverjeten občutek veselja pa tudi tolažbe, da vas je toliko prišlo in da smo skupaj molili. Vesel sem, da bo toliko ljudi ob prisotnosti Božje Matere potolaženih pa tudi okrepljenih. Ponosni smo na Mater, ki ima takšnega Sina. Takole bi jaz to izrazil s preprostimi besedami. Od takšnih trenutkov izhaja neverjetno veliko milosti. Mnogi najdejo ob tem vero, marsikdo pa doseže tudi zdravje na duši ali na telesu. To so trenutki, ko se nebo dotika zemlje. In res lahko rečem, da gre ves ta blagoslov z vami, ki ste prišli sem, v svet …”
Po poti domov sva veliko molčala. Nisem vprašal sopotnika, ali se ga je kaj dotaknilo. To bi bilo odveč. Oba pa sva čutila neki blaženi mir, lahko bi rekel: s seboj sva ga nosila in ostal je v nama še naprej … So trenutki, ko Bog z Marijino pomočjo vstopi v naše srce. Nekaj takega sva doživela tisti septembrski večer po slavju v Štefanovi stolnici na Dunaju.

Advertisements

Read Full Post »