Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for februar 2013

Crtomir in Bogomila

Potičnica in klobasnica

Vestni Janez, ki duše pase tudi na Blejskem otoku, je razmišljal, kaj naj bi še božjemu ljudstvu ponudil, ko pride na otok in pocinglja z zvončkom želja. Sam je tudi nekoč pocingljal pred mašo in šinila mu je misel: “Zakaj ne bi ponujali na otoku potico – pravo domačo potico, takšno, kot jo je znala speči stara mama v krušni peči?” Ideja je bila sprejeta in sedaj je tam na Blejskem otoku potičnica, kjer dobite vse vrste potic. Sicer pa, malokdo ve, da je potica, tako pripravljena, kot jo poznami mi Slovenci po starih recptih – je naša slovenska specialiteta. Od nas so jo sprejeli Nemci in zato oni tudi pišejo Potiza.
Dobri moj znanec – kmet iz pod Porezna, ki me vsako leto po Sv. Treh Kraljih obišče in med drugim prinese tudi steklenico kačje sline, ki ji Slovenci pravijo hruškovec, ker pa je skuhana iz hrušk, ki se imenujejo tepke, mi da vsako leto takšno pripombo: “To je tepkovec – za tepce!” To njegovo pripombo upoštevam in te kačje sline so deležni samo tisti, ki spadajo v to kategorijo obiskovalcev. V pogovoru pa je imel na blejsko potičnico kar nekaj pripomb. Zastavil mi je vprašanje: “Pa veste, zakaj je tam na Blejskem otoku potičnica?” “Seveda vem! – Da prodajajo pristno slovensko potico!” “Kje neki! Tam bi morala biti klobasnica, da bi prodajali pristne kranjske klobase. Te so tipične za Kranjsko, čeprav si jih Avstrijci lastijo, da so njihove, ne pa potica. Ja, pa veste, zakaj ni tam klobasnice?” “Ne, ne vem!” “Preprosto zato, ker bi naokoli dišalo, ko bi jih pekli, in bi Črtomir in Bogomila imela skušnjave. Sicer pa, ali ste vi sploh prebrali Prešernov Krst pri Savici?” “Seveda ga poznam, pa še dobršen del ga znam na pamet!” In sem mu začel recitirati. “Čudovito!” pravi prebrisani kmet, “pa se vam zatakne prav tam, kjer je najvažnejše! Pa mislite vi, da je tista ljubezen med Črtomirjem in Bogomilo bila res samo tako – tako?” “Jaz mislim da ja, kaj pa drugi, pa ne vem.” “Na prvi pogled da, vendar kaj pa pravite na tele verze:
– Minljivost sladkih zvez na svet’ oznani, / kak kratko je veselih dni število / … od čede, žita in prvine sadja; ko bliža z njimi se devici mladi, / zadene ga, ko se je najmanj nad’ja, / iz nje oči v srce ljubezni strela, / plamen neogasljiv je v njemu vnela … Kot zarja, ki jasen dan obeta, zarumeni podoba njena bleda, in v tvoji roki roka nje ostane / zadržana ji od moči neznane … Naj pevec drug vam srečo popisuje, / ko celo leto je cvetla obema: / kak’ Črtomir osredek obiskuje, kak’ oča omladi med njima dvema, / ki ni, ko meni, mu veselje tuje, / ki srečna ga ljubezen v prsih vnema, / pijanost njuno, ki tak’ hitro mine, / pregnana od ločitve bolečine … Kak težka, bridka ura je slovesa! / Stoje po licih jima kaplje vroče, / objeta sta, ko bi bila telesa / en’ga, spustiti žnabelj žnablja noče; / si z lev’ga oča, desnega očesa / jok briše, ki ga skriti ni mogoče …”
“Verzi so verzi! Seveda se iz njih da marsikaj izluščiti. Sicer pa je v poeziji dobro, da je tudi vsaj nekaj erotike, kam pa pridemo, če te ni!?” “Ja, ja, gospod, tu jo je kar nekaj, še zlasti tam, ko pravi Prešeren, da Črtomir osredek obiskuje. To je vzrok, zakaj nekateri slavisti v naših slovenski cerkvenih gimnazijah bežno preletijo Prešernov Krst, češ, da z njim ne bi kvarili dijake, ti pa o tem itak več vedo kot oni. Prešeren je v Krstu povedal jasno in glasno, kaj je bilo in česa ni bilo med Črtomirjem in Bogomilo. Bilo je to, kar pride, ko se srce vžge, in tako je, tako razmišljamo mi kmetje. Ne zanima me oni cerkveni princ, ki ima v grbu največje možno število cofov, ko je govoril o ljubezni med Črtomirjem in Bogomilo. On lahko govori, kar hoče, tu pa je črno na belem, ko se on sklicuje na Črtomirja in Bogomilo. Prešeren je jasno in glasno popesnil tisti ljubezenski ogenj, ko se vžge v goreči plamen in potem je, kot vedno je …, tako mislimo mi kmetje z našo kmečko pametjo …!”
   Drugo leto bom pred prazniki zaklenil mojo rezidenco in šel na špancir, da ne bi imel zopet problemov, kaj je bilo in česa ni bilo, pa kaj je kdo rekel, da ne bi kaj bilo, ker, če se nekdo sklicuje na Prešerna in na Črtomira in Bogomilo, se da sklepati, da je bilo … Znancu Janezu, ki na Bledu duše gor v nebesa vodi, pa bom svetoval, da naj na Blejskem otoku takoj odpre klobasnico! Neki nedeljski popoldan, pa bom sam tam pekel klobase in na ta žur povabil vse moje goriške kulturnike, da bomo  na Blejskem otoku složno doživeli Črtomira in Bogomilo. Primaknil bom še tisti tapravi teran, ki ga ima Školjčeva Pepa na Krasu, v kolikor bi ga nesla na kakšno vinsko razstavo bi dobil najvišje priznanje. Tega pa ne dela, ker ga prej spijemo!

Advertisements

Read Full Post »

Drazgose

Zahvaljujem se g. akademiku prof. dr. Jožetu Pirjevcu za Gloso v Primorskem dnevniku 31. januarja letos, s katero odgovarja na moje pisanje v Novem glasu 24. 1. 2013. Hvala tudi za dva podatka, ki smo jih sicer poznali, pa je dobro, da si jih osvežimo. Prvi je zapis nekega ameriškega agenta, kot ga navaja, med letom 1943–1944, kjer piše: “V Sloveniji je partizanska vojska predvsem odvisna od podpore, ki jo nudijo civilne organizacije …” To vemo vsi, sam pa se dobro spominjam, kako sem kot mulc moral ob devetih v posteljo, ko je mama postavila na štedilnik kotel za polento, ker bodo prišli lačni strici … Drugi pa je: “V Dražgošah je prišlo med 9. in 11. januarjem 1942 med partizani Cankarjevega bataljona in Nemci do spopada … Glavnina partizanov se je po tridnevnih bojih z delom prebivalstva umaknila na Jelovico, nad tistimi vaščani, ki so ostali v domači vasi, pa so se Nemci krvavo maščevali.” Da, tako so nas, povojno generacijo, učili po slovenskih šolah, resnico pa je svojim študentom, kot sem omenil v svojem sestavku, povedal že davno pokojni zgodovinar, udeleženec NOB = sam priča dogodkov, dr. Mikuž, in tako posredno potrdil izvajanje Pijadejevih napotkov. Dražgoše so bile ena prvih žrtev te taktike. Podobno bi lahko navajali pričevanja o izvajanju Kardeljevih nalogov – pobijanju duhovnikov, posameznikov po vaseh za ustrahovanje ljudi itd., še posebej na Dolenjskem. Ob teh dejstvih pade težka, zelo grenka senca na vso slavo partizanskega udejstvovanja. Končno pa – koliko ljudi je bilo pripravljenih z vsem srcem braniti svojo domovino, a so bili grdo izigrani, preganjani, mnogi tudi pobiti, ker si je partija uzurpirala boj proti sovražniku za svoje namene! Tovrstnih dokazov in pričevanj je danes že toliko, da je že skoraj žaljivo ponavljati prežvečeno prirejeno/ponarejeno zgodovino, še posebej pa iz ust zgodovinarja, ki bi prvi moral odkrivati dejstva in ozadja. Šele za tem bi lahko razpravljali o morali! Končno pa je že iz stare zaveze znano, da narod, ki ne brani svoje zemlje, te ni vreden. In kaj se počne danes z našo domovino Slovenijo? In kdo to počne? – Kot prasice z mehom, pravi stari rek!
Pri meni je eden od mnogih spominov na Dražgoše tudi ta: Malo nad sedanjim spomenikom je njiva. Na njej sta pred kakimi 45 leti, ko sem tam veliko hodil, pukali repo dve ženici. Zapletel sem se v pogovor in oni dve sta mi povedali tole: “Mi v vasi smo prosili partizane, naj tokrat pustijo Nemce pri miru, ker so močnejši, pa nas niso upoštevali. Tisti partizani, ki so ostali živi, so se umaknili na Jelovico, z njimi tudi peščica domačinov, doma so pa ostali starčki, otroci in bolni in prav ti smo nastradali. Slavni Cankarjev bataljon je bil odvisen od nas malih in velikih kmetov, da so lahko sploh preživeli. V zahvalo so nas pa pahnili v to grozo. Veste, so Dražgošani, ki se niso nikoli več vrnili v vas, ker ne morejo pozabiti te groze, pa tudi te krivice, ki so nam jo naredili partizani.” – Tako oni dve ob repi! To ni moja ugotovitev!
Še to: Opozorili so me na članek Dražgoše, ki ga je prinesla revija ONA 29. januarja letos. Tam Ive A. Stanič iz Kočevske Reke piše, ko polemizira z ministrom Erjavcem o letošnji tamkajšnji proslavi: “Gospod Erjavec, povejte resnico – povejte,  kaj se je dejansko zgodilo na Dražgošah! In potem priznajte, da se takih in podobnih dejanj ne more in ne sme praznovati. Kvečjemu obžalovati. No, slovenski partiji je bilo to dovoljeno, ona je občečloveške vrednote obrnila na glavo, saj še vedno slavi pobege, krivde za poboj številnih civilistov in požige vasi. Kdo torej politizira, kdo slavi medvojne dogodke, hkrati pa grozeče opozarja, naj pustimo zgodovino pri miru, ne glejmo ne  levo ne desno, ampak naravnost v prihodnost?” Vsakoletna proslava na Dražgošah bi, če smo pošteni, morala biti komemoracija – spomin na vse padle, predvsem  tiste,  ki so padli po objestnosti nekaterih partizanskih komandantov!

Read Full Post »