Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for marec 2013

Fotografija623

Vrejmemi Bogu, da si točno na tem mestu,

na katerem moraš biti!

Ne pozabi neskončne možnosti, ki jo vera daje!

Uporabi te darove, ki jih dobivaš in posreduj ljubezen,

ki jo imaš!

Bodi zadovoljen z vedenjem,

da si Božji otrok.

Naj se ta prisotnost vpije vate

 in dopusti tvoji duši svobodno voljo,

da srce pleše, slavi in ljubi.

On je tu za vsakega in vse med nami.

Read Full Post »

Njegova apostolska potovanja

 

bBenedikt XVI. je v času svojega pontifikata opravil 24 mednarodnih apostolskih potovanj, med katerimi je obiskal 21 različnih držav, po trikrat Nemčijo in Španijo. Po Italiji je opravil 30 pastoralnih obiskov. Več kot sto raznih obiskov pa je opravil po svoji rimski škofiji in bližnji okolici Rima, kjer je obiskoval župnije, svetišča in različne ustanove ter se tako neposredno srečeval z verniki.

Prvo potovanje izven Italije vodilo v rodno Nemčijo
Prvo apostolsko potovanje zunaj Italije je Benedikta XVI. vodilo v rodno Nemčijo. Od 18. do 21. avgusta 2005 se je mudil v Kölnu na svetovnem dnevu mladih. »Prvič po svoji izvolitvi na Petrov sedež stojim danes poln veselja na zemlji svoje drage domovine Nemčije,« je dejal papež takoj po pristanku na kölnskem letališču. »To, da me je prva pot zunaj Italije pripeljala v mojo domovino, vidim kot ljubečo gesto sprave, čeprav tega nisem načrtoval. Pot me je pripeljala v Köln v času in ob dogodku, ko se srečujejo mladi ljudje iz vsega sveta, ko izginjajo meje med celinami, kulturami, rasami in narodi. Vsi smo eno prek zvezde, ki nam je zasijala: to je zvezda vere v Jezusa Kristusa, ki nas združuje in nam kaže pot, da tako predstavljamo veliko moč v prizadevanju za mir ne glede na meje in razlike.«

V osmih letih papeževanja je Benedikt XVI. Nemčijo obiskal kar trikrat. Od 9. do 14. septembra 2006 je bil v Münchnu, Altöttingu in Regensburgu. Čez pet let, od 22. do 25. septembra 2011, ga je pot ponovno vodila v Nemčijo. Takrat je obiskal Berlin, Erfurt, Etzelsbach in Freiburg, potovanje pa je posebej ostalo v spominu zaradi papeževega govora v nemškem zveznem parlamentu (Berlin, 22. september 2011). Prisluhnimo odlomku iz tega papeževega govora: »Pozitivistični koncept narave in razuma, pozitivistični pogled na svet kot celoto je sijajen del človeškega spoznanja in človeške sposobnosti, kateremu se nikakor ne smemo odpovedati. A ta koncept sam kot celota ni kultura, ki ustreza in zadostuje človeškosti v njeni prostranosti. Kjer se ima pozitivistični razum sam za zadostno kulturo in vse druge kulturne stvarnosti izžene v območje subkulture, tam zmanjšuje človeka in ogroža njegovo človeškost. To pravim prav s pogledom na Evropo, v kateri široki krogi poskušajo priznavati samo pozitivizem kot skupno kulturo in kot skupno osnovo za oblikovanje prava, vsa ostala spoznanja in vrednote naše kulture pa odganjajo v območje subkulture. S tem je Evropa v nasprotju z drugimi kulturami sveta potisnjena v status nekulturnosti. Hkrati pa so izzvani ekstremistični in radikalni tokovi. […] Okna je treba spet na široko odpreti. Spet se moramo naučiti videti prostranost sveta, nebo in zemljo, in to pravilno uporabljati.«

Nemčija je bila tudi zadnja med evropskimi državami, ki jih je obiskal papež. Poleg nje je trikrat bil samo še Španiji: v Valenciji leta 2006, Santiagu de Composteli in Barceloni leta 2010 ter Madridu leta 2011, ko je tam potekal svetovni dan mladih. Ostale evropske države, ki so gostile Benedikta XVI. so še: Poljska (2006), Avstrija (2007), Francija (2008), Češka (2009), Malta (2010), Združeno kraljestvo (2010), Portugalska (2010) in Hrvaška (2011).

Bližnji vzhod
Benedikt XVI. je v osmih letih bil nekajkrat tudi na Bližnjem vzhodu. Leta 2006 je bil v Turčiji, leta 2009 v Sveti deželi, leta 2010 na Cipru in septembra 2012 v Libanonu. Libanon je bilo tudi njegovo zadnje mednarodno apostolsko potovanje. Mir na Bližnjem vzhodu je za papeža Benedikta XVI. bil zelo pomembna tema. Pogosto je mednarodno skupnost pozival, naj si na vso moč prizadeva zaustaviti nasilje na krajih, kjer je živel in deloval Jezus. Izpostavljal je tudi potrebo po zagotavljanju verske svobode in pomen krščanske navzočnosti na območju Svete dežele, glede na to, da se izseljevanje kristjanov še vedno nadaljuje. Obisk Svete dežele od 8. do 15. maja 2009 je bilo pravzaprav papeževo romanje na kraje, ki so zaznamovani z Jezusovim življenjem in njegovim evangelijem. Na kraju Jezusovega groba je Benedikt XVI. med drugim zatrdil: »Prazen grob nam govori o upanju, tistem, ki ne zavaja, saj je dar Duha življenja. To je sporočilo, ki vam ga želim pustiti ob koncu mojega romanja v Sveto deželo. Da bi se upanje s pomočjo Božje milosti vedno znova rojevalo v srcu vsake osebe, ki živi na tem ozemlju! Da bi se upanje ukoreninilo v vaših srcih, ostajalo v vaših družinah in skupnostih ter v vsakem izzvalo pričevanje, ki je vedno bolj zvesto Kralju miru. Da Cerkev v Sveti deželi, ki je pogosto doživela temno skrivnost Golgote, ne bi nikoli omahovala v pogumnem sporočanju svetlega sporočila upanja, ki ga oznanja ta prazen grob.«

Spomnimo še na ostale države, ki jih je v osmih letih obiskal papež. Med latinskoameriškimi državami je leta 2007 bil v Braziliji, leta 2012 pa v Mehiki in na Kubi. Leta 2008 je obiskal tudi Združene države Amerike, kjer je med drugim govoril pred Generalno skupščino Združenih narodov. Leta 2008 je Benedikta XVI. gostila Avstralija. Papež se je namreč udeležil svetovnega srečanja mladih v Sydneyu.

Afrika
Ob koncu izpostavimo še Afriko, ki ji je Benedikt XVI. v času svojega papeževanja namenil veliko pozornosti. Leta 2009 je v Vatikanu sklical posebno zasedanje škofovske sinode, namenjeno afriški celini, ki jo je sicer obiskal dvakrat. Leta 2009 je potekalo apostolsko potovanje v Kamerun in Angolo. Novembra 2011 pa je obiskal Benin, kjer je afriškim škofom osebno izročil posinodalno apostolsko spodbudo z naslovom Naloga Afrike. Med slovesnostjo je takole spodbudil: »Draga Afrika, bodi vedno bolj sol zemlje, te zemlje, ki jo je Jezus Kristus blagoslovil s svojo navzočnostjo, ko je tukaj našel zatočišče. Bodi sol afriške zemlje, blagoslovljene s krvjo mnogih mučencev, moških, žensk in otrok, pričevalcev krščanske vere, vse do največjega darovanja lastnega življenja. Bodi luč sveta, luč Afrike, ki pogosto preko preizkušenj išče poti miru in pravičnosti za vse svoje prebivalce. Tvoja luč je Jezus Kristus, Luč sveta.«

Read Full Post »

colline002

Razstavo Boj proti veri in Cerkvi 1945–1961, ki je v tem času na ogled v Centru Lojze Bratuž v Gorici, sva si s pokojnim sobratom Vojkom Makucem ogledala že v Ljubljani. Kot duhovnika sva z nje odhajala z mešanimi občutki. Priznam, čas, ki ga razstava zaobjema, je bil za slovenskega kristjana in tedanje cerkveno vodstvo težak. (Sicer, menite, da sedanji čas v Sloveniji ni za njeno Cerkev še težji?) Partija je imela svoj odnos do Cerkve in ga je znala tako ali drugače obračati. Da tudi danes politika v Slovenji vplival na tamkajšnje cerkveno vodstvo, v preteklosti, kot tudi sedaj, in to ne samo na političnem in gospodarskem področju, je tudi znano.
Leta 2000 je v Družini izhajal podlistek dr. Franca Močnika o kroniki župnije Solkan. Čez čas je to besedilo bilo objavljeno tudi v knjigi. O tem sem pisal v Družini 2. 7. 2000. Danes pa bi rad še nekaj dodal, ker je že razstava v Gorici in je na njej omenjen tudi on.
Po 15. septembru 1947, ko je bila postavljena meja med Jugoslavijo in Italijo, so se odvijali svojstveni dogodki. Na marsikaj obmejni prebivalci, posebej tisti, ki so pripadali Jugoslaviji, niso bili pripravljeni, saj so pričakovali vse kaj drugega, kot pa se je dejansko dogajalo. Spomini na dr. Franca Močnika so v Solkanu še vedno živi, čeprav so bili pred tremi desetletji bolj, ko so še živeli tisti, ki so te dogodke sami doživljali. Ob zapisih se vidi, da jih je avtor pisal nekoliko pozneje, zato niso tako sveži, kot so bili podobni zapisi nadškofa Antona Vovka, ki so nastajali redno po zasliševanju, in so bili prav tako objavljeni v Družini. Starejši solkanski župljani si niso bili edini ob vseh teh dogodkih, ki so se tedaj odvijali v Solkanu, zato so jih tudi zelo različno komentirali, kar je pač normalno. Za njimi pa so zopet ostali različni spomini kot tudi najrazličnejši komentarji. Znano je mnenje, da bi dr. Franc Močnik lahko v Solkanu ostal, če ne bi tako izzival tedanjo oblast. O tem naj sodi zgodovina, sam pa bi rad pripomnil sledeče: Tisti, ki poznamo njegovo prvo okrožnico, menimo, da bi ta morala biti napisana drugače – primerno času, tega pa dr. Močnik očitno ni zmogel. Prav tako je treba priznati, da ni bil kos tamkajšnjemu pastoralnemu delu, saj je bil v tistem času duhovni vodja goriških bogoslovcev in ne pastoralni delavec. Solkan je v njegovem času imel zelo veliko pristašev partizanstva, ki pa so bili verni in so ga na marsikaj opozarjali. Enako tudi nekateri izobraženci, ki so bili zaposleni pred razmejitvijo v mestu Gorica in so ostali na domovih v Solkanu. Dr. Močnik je na vse to gledal z očmi prišleka in je tudi kakršen koli nasvet v zvezi s takratnim stanjem odločno odklanjal, pa ne glede na to, kdo od Solkancev mu ga je dal. Spominjam se pogovora med dr. Rudolfom Klincem in Andrejem Simsičem. Oba sta bila mnenja, da dr. Močnik ni bil primerna oseba za to mesto. Če podrobneje analiziramo njegovo pisanje, tudi sami z lahkoto pridemo do tega zaključka.
Ob vsem tem pa še pojasnilo: V prvi objavi spominov v Družini 11. junija 2000 piše dr. Močnik takole: “Tega dne je bila nedelja in so me pahnili iz Jugoslavije čez mejo v Italijo. Prijeli so me na Sv. gori. Pripeljali so me v Solkan in pred župniščem sta me dva moška izročila drhali fantalinov in moških, ki niso bili iz Solkana. Ti so me prijeli in vlekli po cesti do meje. Žene pa so z oken kričale: »Pustite gospoda, saj vam ni nič naredil!« Tudi tepli so me, ker nisem mogel tako hitro teči, kot so oni tekli. Ob meji so dvignili žico in me brcnili na drugo stran. Tako sem moral dati slovo Solkanu in slovo župniji.”
Res je, da so solkanske žene, ki so bivale na sedanji cesti IX. korpusa in so bile povezane s solkansko župnijo kot tudi s partizanstvom, kričale na pobaline in jih tudi zmerjale. To mi je pripovedovala ga. Anica Ravnik in je celo naštela tedanje “solkanske šmrkovce”, ki so sodelovali pri tej žalostni povorki. Tudi pozneje si je upala, kot enako še katera druga solkanska žena, zabrusiti v nos temu ali onemu: “Ti, ki si dr. Močnika cbal čez konfin …!” Zato ni res, da v tem žalostnem dogodku niso sodelovali solkanski mulci. V Družini 2. 2. 2000 smo zapisali, da so pri tem dogodku bili najglasnejši in tudi najaktivnejši trije: prvi je bil doma iz Grgarja in se je čez nekaj let ponesrečil, drugi je bil doma iz vasice Sedovec pri Ravnici in je tudi že pokojni, tretji pa je aktualni pravosodni minister v tedanji Janševi vladi. (Danes je tudi ta že pokojni.)
Dr. Močniku so po posredovanju nekaterih tamkajšnjih duhovnikov mnogo let pozneje na Občini v Gorici v Sloveniji v upravni palači pripravili oprostilni sprejem. O tem se je kar nekaj pisalo. Z dr. Joškom Šavlijem sva mu tedaj zastavila vprašanje: “G. doktor, so se vam opravičili za to, kar so z vami delali?” “Da, dali so darilo.” “Da, darilo. Vam je kdo rekel: Opravičujemo se vam za vse, kar so z vami delali v času, ko ste bili v Solkanu in so vas cbnili čez konfin?” “Saj sem rekel, dali so darilo. Če prideta k meni, ga bosta videla!” Obrnil se je in odšel. – Na veliko pa so se tedaj razpisali o spravnem dejanju, ki pa ni bilo prav nič spravno, ampak prefinjeno zrežirano, tako kot so na tisti strani konfina bili naučeni. Žalostno pa je, da so ob tem sodelovali tudi nekateri tedanji tamkajšnji duhovni, ki jih je tedanja oblast s tem krepko izigrala.
Čas gre naprej in še bolj zanimivo je, da prav ti “strici” z druge strani konfina iz tistega časa danes radi “prijateljujejo” z našimi kulturniki na tej strani starega konfina. Za nagrado pa jim celo naša Goriška Mohorjeva kaj izda. Zgodovina se vrti, spoznanja pa se počasi prebujajo!

Read Full Post »