Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for maj 2013

DCF 1.0

 

Razstavo Boj proti veri in Cerkvi 1945–1961, ki je bila  na ogled v Centru Lojze Bratuž v Gorici, sva si s pokojnim sobratom Vojkom Makucem ogledala že v Ljubljani. Kot duhovnika sva z nje odhajala z mešanimi občutki. Priznam, čas, ki ga razstava zaobjema, je bil za slovenskega kristjana in tedanje cerkveno vodstvo težak. (Sicer, menite, da sedanji čas v Sloveniji ni za njeno Cerkev prav tako težak?) Partija je imela svoj odnos do Cerkve in ga je znala tako ali drugače obračati. Da je tudi danes Cerkev zanimiva za politiko, to vemo vsi.
Leta 2000 je v Družini izhajal podlistek dr. Franca Močnika o kroniki župnije Solkan. Čez čas je to besedilo bilo objavljeno tudi v knjigi. O tem sem pisal v Družini 2. 7. 2000. Danes pa bi rad še nekaj dodal, ker je bila omenjena razstava v Gorici in je na njej omenjen tudi on.
Po 15. septembru 1947, ko je bila postavljena meja med Jugoslavijo in Italijo, so se odvijali svojstveni dogodki. Na marsikaj obmejni prebivalci, posebej tisti, ki so pripadali Jugoslaviji, niso bili pripravljeni, saj so pričakovali vse kaj drugega, kot pa se je dejansko dogajalo. Spomini na dr. Franca Močnika so v Solkanu še vedno živi, čeprav so bili pred tremi desetletji bolj, ko so še živeli tisti, ki so te dogodke sami doživljali. Ob zapisih se vidi, da jih je avtor pisal nekoliko pozneje, zato niso tako sveži, kot so bili podobni zapisi nadškofa Antona Vovka, ki so nastajali redno po zasliševanju, in so bili prav tako objavljeni v Družini. Starejši solkanski župljani si niso bili edini ob vseh teh dogodkih, ki so se tedaj odvijali v Solkanu, zato so jih tudi zelo različno komentirali, kar je pač normalno. Za njimi pa so zopet ostali različni spomini kot tudi najrazličnejši komentarji. Znano je mnenje, da bi dr. Franc Močnik lahko v Solkanu ostal, če ne bi tako izzival tedanjo oblast. O tem naj sodi zgodovina, sam pa bi rad pripomnil sledeče: Tisti, ki poznamo njegovo prvo okrožnico, menimo, da bi ta morala biti napisana drugače – primerno času, tega pa dr. Močnik očitno ni zmogel. Prav tako je treba priznati, da ni bil kos tamkajšnjemu pastoralnemu delu, saj je bil v tistem času duhovni vodja goriških bogoslovcev in ne pastoralni delavec. Solkan je v njegovem času imel zelo veliko pristašev partizanstva, ki pa so bili verni in so ga na marsikaj opozarjali. Enako tudi nekateri izobraženci, ki so bili zaposleni pred razmejitvijo v mestu Gorica in so ostali na domovih v Solkanu. Dr. Močnik je na vse to gledal z očmi prišleka in je tudi kakršen koli nasvet v zvezi s takratnim stanjem odločno odklanjal, pa ne glede na to, kdo od Solkancev mu ga je dal. Spominjam se pogovora med dr. Rudolfom Klincem in Andrejem Simsičem. Oba sta bila mnenja, da dr. Močnik ni bil primerna oseba za to mesto. Če podrobneje analiziramo njegovo pisanje, tudi sami z lahkoto pridemo do tega zaključka.
Ob vsem tem pa še pojasnilo: V prvi objavi spominov v Družini 11. junija 2000 piše dr. Močnik takole: “Tega dne je bila nedelja in so me pahnili iz Jugoslavije čez mejo v Italijo. Prijeli so me na Sv. gori. Pripeljali so me v Solkan in pred župniščem sta me dva moška izročila drhali fantalinov in moških, ki niso bili iz Solkana. Ti so me prijeli in vlekli po cesti do meje. Žene pa so z oken kričale: »Pustite gospoda, saj vam ni nič naredil!« Tudi tepli so me, ker nisem mogel tako hitro teči, kot so oni tekli. Ob meji so dvignili žico in me brcnili na drugo stran. Tako sem moral dati slovo Solkanu in slovo župniji.”
Res je, da so solkanske žene, ki so bivale na sedanji cesti IX. korpusa in so bile povezane s solkansko župnijo kot tudi s partizanstvom, kričale na pobaline in jih tudi zmerjale. To mi je pripovedovala ga. Anica Ravnik in je celo naštela tedanje “solkanske šmrkovce”, ki so sodelovali pri tej žalostni povorki. Tudi pozneje si je upala, kot enako še katera druga solkanska žena, zabrusiti v nos temu ali onemu: “Ti, ki si dr. Močnika cbal čez konfin …!” Zato ni res, da v tem žalostnem dogodku niso sodelovali solkanski mulci. V Družini 2. 2. 2000 smo zapisali, da so pri tem dogodku bili najglasnejši in tudi najaktivnejši trije: prvi je bil doma iz Grgarja in se je čez nekaj let ponesrečil, drugi je bil doma iz vasice Sedovec pri Ravnici in je tudi že pokojni, tretji pa je bil aktualni pravosodni minister leta 2000 v slovenski  vladi. (Danes je tudi ta že pokojni.)
Dr. Močniku so po posredovanju nekaterih tamkajšnjih duhovnikov mnogo let pozneje na Občini v Gorici v Sloveniji v upravni palači pripravili oprostilni sprejem. O tem se je kar nekaj pisalo. Z dr. Joškom Šavlijem sva mu tedaj zastavila vprašanje: “G. doktor, so se vam opravičili za to, kar so z vami delali?” “Da, dali so darilo.” “Da, darilo. Vam je kdo rekel: Opravičujemo se vam za vse, kar so z vami delali v času, ko ste bili v Solkanu in so vas cbnili čez konfin?” “Saj sem rekel, dali so darilo. Če prideta k meni, ga bosta videla!” Obrnil se je in odšel. – Na veliko pa so se tedaj razpisali o spravnem dejanju, ki pa ni bilo prav nič spravno, ampak prefinjeno zrežirano, tako kot so na tisti strani konfina bili naučeni. Žalostno pa je, da so ob tem dogodku sodelovali tudi nekateri tedanji tamkajšnji duhovni, ki jih je tedanja oblast s tem krepko izigrala.
Čas gre naprej in še bolj zanimivo je, da prav ti “strici” z druge strani konfina iz tistega časa danes radi “prijateljujejo” z našimi kulturniki na tej strani starega konfina. Za nagrado pa jim celo naša Goriška Mohorjeva kaj izda. Zgodovina se vrti, nastaja pa vprašanje, kdaj se bodo prebudila tudi spoznaja.

Read Full Post »

 

 

4.resizedKdor je pozorno prebral moj zapis z naslovom Nekaj besed o organizaciji TIGR in komunistični Partiji, objavljen 25. IV. 2013, in enako obreganje nanj izpod peresa dr. Tatjane Rejec 9. maja 2013, ne potrebuje posebnega komentarja, saj njene navedbe ne zanikajo mojih, čas je pa tudi že spral precej megle z zgodovine tigrovcev in Partije ter njenega odnosa do njih.
V čem naj bi bil moj zapis “najnovejši napad na Tigra”?! Je vsaka beseda o njem, ki ni prišla iz “posvečenih” ust (tistih, ki mislijo, da imajo vso resnico o njih v svojem zakupu – da ne bo pomote glede besede posvečen!), že napad na Tigra, Partijo itd.???
K vsemu bi dodal le še to:
Dve desetletji sva bila soseda z Mirkom Brovčem – znanim tigrovcem iz Koritnice pri Grahovem ob Bači. Ta mi je večkrat rekel: “Če ne bi bil član Partije, bi me že davno likvidirali!”
Glede vere/nevere tigrovcev, njihovega odnosa do cerkvene institucije itd. bi nam lahko veliko povedali pokojni duhovniki, ki so imeli z njimi opravka in so delovali v Baški grapi in na Cerkljanskem. Ti duhoviki so bili: Štefan Tonkli, Anton Melinc, Peter Šorli, Dorče Hvala pa še kakšen.
Nikoli se nisem imel za kakega eksperta za organizacijo TIGR. Vedno sem napisal to, kar vem, da je bilo, pa tudi kar so mi o TIGR-u in tigrovcih povedali ljudje, zlasti pokojni g. Mirko Brovč in tamkajšnji domačini. Kaj ima resnica iz ust teh ljudi opraviti s “strupenimi puščicami”, pa naj presodijo bralci sami.

Read Full Post »

tigr_zavod1

Na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano je 23. januarja 2013 imela odmevno predavanje dr. Tatjana Rejec, soproga Alberta Rejca, političnega voditelja TIGR-a, z naslovom: Albert Rejec in TIGR – resnica o TIGR-u. Pohvale vredna zamisel vodstva zavoda, ki ne zasluži samo pohvale, ampak tudi posnemanje, da bi enako predavanje bilo tudi na podobni gimnaziji v Vipavi pa še kje drugje!
Rad bi se naslonil na njen popravek, ki ga je napisala na Časniku.si 3. 4. 2013 in se je nanašal na komentarje, ki jih bralci običajno puščajo na spletnih portalih.
Gospa Rejec piše: “Dane Zelen (1907–1941) je padel v boju z Italijani na Mali gori pri Ribnici na Dolenjskem že 13. maja 1941 in partizani – komunisti niso bili vpleteni v njegovo smrt, saj takrat še niso bili aktivni.”
“Vsi vodilni TIGROVCI v partizanih (razen Maksa Rejca, ki ga niso hoteli sprejeti v Partijo) so bili člani Partije, saj so upali, da jim bo to članstvo pripomoglo, da bodo vojno preživeli.”
Ko sem 30. marca 1995 ob izidu knjige Zorka Jelinčiča Pod svinčenim nebom posegel v debato, se je tedaj name usul plaz kritik, ko sem omenil sodelovanje TIGROVCEV s Partijo, kar je tokrat potrdila tudi dr. Tatjana Rejec. Dokaz za to, da so že pred partizanstvom simpatizirali s Partijo, je bila tudi literatura, ki so jo širili po Baški grapi in po Cerkljanskem, prav tako tudi njihovi tedanji nastopi in srečevanja – ne moremo govoriti o mitingih ali zborovanjih – s tamkajšnjim prebivalstvom. Danes lahko tudi javno povemo, da je Partija, vsaj nekatere, še preden so bili njeni člani, tudi finančno podpirala. To so mi potrdili tudi tedanji domačini v Baški grapi in po Cerkljanskem, pa tudi nekateri  TIGROVCI so tedaj o tem govorili sami. Pa o tem sem že dovolj povedal!
Dr. Tatjana Rejec nadaljuje: “Za Majnikovo smrt so partizani krivili domobrance, za Kravanjevo Nemce, za Rejčevo smrt pa dr. Aleš Bebler ne krivi nikogar konkretno. Takole piše o Rejcu: »Spet je z našim spremstvom odšel v dolino, nekam blizu Kanala, rekoč, da ima sestanek z italijanskimi antifašisti. Odkod ta zveza? Prepovedati sestanka mu nismo mogli. Dva fanta sta šla z njim, pa sta se proti jutru vrnila sama. Rejec se ni vrnil na dogovorjeno mesto.« Bebler je preprosto zameglil Maksovo smrt kot nerazloženo delo neznanih nasprotnikov iz neznanega vzroka na neznanem mestu.”
Tu bi nekaj dodal: Kot mi je pripovedoval stric, ki je bil obveščevalec, naj bi bil “neki partizan”, ki naj bi imel zvezo z italijanskimi partizani garibaldinci, ustreljen, preden je prišel na dogovorjeno mesto v okolici Loma pri Mostu na Soči. Mnogo let pozneje se je govorilo, da je bil ta partizan pokopan na pokopališču v Lomu. Čez leta, ko se je meja med tedanjo Italijo in Jugoslavijo odprla, pa je prišel v župnišče v Kanalu neki Italijan, ki je povedal, da je sodeloval s tukajšnjimi partizani, in prosil za podatek, v katerem Lomu je pokopališče – ker sta dva Loma, Tolminski in Kanalski, da bi rad obiskal pokopališče, kjer je pokopan njegov znanec – partizan. Žal tedaj nihče ni zapisal njegovega imena niti od kod je.

Read Full Post »

Pesniški zbirki Sebastijana Valentana

Nadzvezdja mirLirika je in verjetno bo vedno neki tihi izziv, vsaj za tiste, ki radi razmišljajo ob njej. Izzivalna radovednost me je pripeljala tudi do dveh pesniških zbirk mlajšega slovenskega duhovnika Sebastijana Valentana. Prva – Božje vedute – je izšla leta 2009, ko je bil avtor še študent teologije, druga – Rojstvo vstajenja – pa 2012. Obe sta izšli pri Slomškovi založbi v Mariboru.
Kadar koli dobim pesniško zbirko, ki jo je napisal duhovnik – poznam tudi pesniške zbirke drugih verskih voditeljev – me najprej navda neka tesnoba. Običajno si zastavim vprašanje: Kaj temu mojemu sobratu pomeni večnostno bivanje? Kakšen je njegov odnos do transcendence? Mu je uspelo vsaj nakazat pomen Večne Resnice? … Lirična izpoved pri duhovniku je nekaj izzivalnega – takoj začutite, ali ta prihaja iz njega – njegove biti – ali pa je narejena – fasadno cerkvena. Pri pesnikih drugih poklicev se to običajno spregleda in tudi preide, pri duhovniku pa to ni mogoče. Naše življenje je sen, saj se neprestano zavedamo krhkosti in prigodnosti našega dejanja in nehanja.
Božje vedute so lep primer slovenske meditativne poezije, ki jo danes, še zlasti v takšni lirični izpovedi, pogrešamo. Preliva se preprosto, skoraj preveč preprosto, hkrati pa bralca dobesedno zapelje v razmišljanje o Njem, s katerim avtor dobesedno živi in z Njim potuje skozi življenje. “Beseda se uteleša po Besedi”, “Prevelik je Tvoj dar Gospod” …  „ V tak žareči mir stojiš. ob jutru zore …” Preproste, mogoče celo preveč preproste misli, ki pa niso namenjene le tistim, ki stopajo po poteh Parnasa, ampak vsem, ki jim je moč večne Resnice skrivnost in bližina.
Druga pesniška zbirka Rojstvo vstajenja se razlikuje od prve, v kateri se preprostost zliva z željo in modrost s srcem. Tu zapazimo še vedno prost verz, obenem pa lirično srečanje s Slomškom, Janezom Pavlom II., klarisami … Ob srečanjih, odkrivanju novega rojstva in poti k poveličanju preidemo v enkratni meditativni svet, obogaten z b spoznavnim darom, v neskončnost.
Bralec tudi ne bo mogel mimo opreme, ki jo je uredila Maria Martha Alegria iz Hondurasa. Ta sedaj živi v Rimu, kjer je njen mož veleposlanik pri Svetem sedežu. Prvo pesniško zbirko je opremila s čudovitimi cvetlicami, drugo pa z najrazličnejšimi motivi v njenem stilu, ki skušajo bralcu približati zapisano bistvo tako s seboj kot z barvami, lastnimi avtorici. Vsekakor enkratna knjižna oprema v slovenskem prostoru.
Ne vem, zakaj se mi je ob srečanju obeh Sebastijanovih zbirk utrnila prav ta misel: Vsaka pisana pa tudi izgovorjena beseda je podvržena presoji drugega. S tem razkriva tudi našo nepopolnost pa tudi nezadostne presoje naših lastnih dejanj. Odgovornost, ki jo zahteva človekova vest, odkriva nezadostnost človeškega bitja tudi na ravni naše zavesti in podzavesti. Človek je poklican k etičnemu ravnanju, k odgovornemu delovanju, ko stopa v odnos bodisi s samim seboj ali pa s sočlovekom. Etično udejanjenje človeka naravnava k bivanjskemu smislu, ko ga odkriva v sobivanju z drugimi. To spoznanje nas ozavešča, da smo nezadostna bitja. Prav ta bitni položaj pa nas sili, da se obračamo k drugim, k soljudem, predvsem pa k Njemu. Naša bitna nezadostnost pogojuje našo odprtost za sobivanje z drugimi, s sočlovekom – duhovnika s sobratom duhovnikom kot tudi s skupnostjo bližnjih ljudi, z župnijskim verskim občestvom. Ob pradavnine je človek težil k polnosti bivanja, ker to zahteva njegova v preseganje naravnana narava ali želja po Njem. Naše bitne pomanjkljivosti pa ne morejo zapolniti stvari, ki jih jemljemo kot razpoložljive in se jih prilaščamo. To, kar si človek prilašča pa tudi uporablja, ne more izpolniti njegovega bivanjskega manka. Ta bitni manko lahko zapolni samo sočlovek, ki z nami biva, svojo neskončno bivanjsko praznino pa lahko dopolnimo le v Bogu. Zato verujoči bivanjske polnosti ne more doseči ne v družbenem aktivizmu ne v formalnem izpolnjevanju konfesionalne prakse, ampak le v religiozni kontemplaciji. Pri tem pa nam obe Sebastijanovi pesniški zbirki lahko veliko pomagata.

Read Full Post »

julij 2009 007

Osel ne bo nikoli konj!

Čisto slučajno sem srečal našo literarno gospodinjo. Še preden sem jo pozdravil, me je nagovorila: »Ste videli, da Berlusconi sme k obhajilu, čeprav je zapustil že drugo ženo!« »Veste, kaj, vidi se, da nekateri nimajo kaj pisati, pa pišejo te štorije! Končno pa, saj lahko berete, kako so se na to novico odzvali ločenci in ponovno civilno poročeni, zlasti tisti, ki ne morejo cerkvenopravno urediti svojega zakona v Avstriji, Nemčiji pa tudi v Franciji. Lisjaki ostajajo lisjaki, pa jih dajte, kamor hočete!« sem ji odgovoril in jo povabil na sladoled. Ona pa se ni dala kar tako in je nadaljevala: »Seveda, po takšni logiki naj bi vsi tako ali drugače skakali preko plota, se pokesali, sedli v prvo klop v cerkvi, šli k obhajilu, potem pa zopet nadaljevali s sladkostmi tega življenja…
V soboto 24. aprila pa me je prizadel v Primorskem dnevniku naslov z mastnimi črkami: »Zavoljo Kristusovih ran, naj pogine vsak partizan.«  Avtorica je opisala dogodek, ki se je dogodil v Trstu leta 1945. Takole pravi: »Spominjam se mladega fanta, Petra iz Gorice, ki nas je stražil z mitraljezom … V spalni sobi je Peter na steno obesil ogromno podob svetnikov, Jezusa in Matere božje, pod njimi pa je kraljeval napis: Zavoljo Kristusovih ran, naj pogine vsak partizan.«
Nimam nič proti članku, kot ne proti avtorici, ki ga je napisala. Res ne vem, zakaj so morali prav ta citat dati v naslov. Mislite, da je bilo to dobro? Kot ni bilo najbolje, da se ni nihče obregnil ob to!  Zgleda, da ta naslov nikomur ni šel »v nos«, ali pa sploh nihče ni prebral tega članka, mogoče tudi zaradi takšnega naslova? Bo pa mogoče sedaj kdo poiskal to številko Primoeskega in to prebral? Končno, vsak bralec si ob kakršnem koli branju ustvari svoje menje…
Ob tem dogodku sem se spomnil na nekaj podobnega, kar se je dogodilo meni v času, ko sem »skupaj zlagal črke«.  Nekega dne sem ves vesel pritekel domov k mami in jo vprašal: »Mama, kaj je kurba?«  Spominjam se, da me je mama pogledala, zgrabila za lase, oklofutala in zakričala: »Mulc, da mi nikdar več ne govoriš tako grdo! Poberi se, danes boš brez kosila!« Pocvirnal sem jo za hišo in čakal, da se nevihta poleže. Na eni od hiš sem zjutraj opazil napis, ki se je bohotil pod veliko rdečo zvezdo in se ga zvedavo prebral: »Smrt farovškim kurbam!« Spodaj pa je bil narisan še srp s kladivom.
Oba primera napisov sta resnična in za oba lahko slepamo, da sta »proizvod« nekih skrajnežev ali, kot pravimo, političnih prenapetežev. Prav bi bilo in tudi modro, če bi takšne dogodke čim manj obujali, kaj šele jih vlačili na naslovnice po časopisih. Če želimo neko skupno sožitje, ki naj bi bilo med nami, potem je vsekakor treba urednike in novinarje, ki s takšnim početjem podžigajo razdor, opomniti, naj bi tega ne delali več. Ne gre tu za kak kazenski pregon, ampak za pošten pogovor, zakaj se to dogaja še danes, ko se vsi trudimo, da bi živeli v medsebojni slogi in prijateljstvu. Razen, če ti, ki to počenjajo želijo, da ostanemo še dalje skregani in se še naperj gledamo, kot pes in mačka!
Ko sva o tem modrovala s stiškim opatom p. Janezom, me je ta potroštal: »Sv. Benedikt je v Pravilu med drugim tudi zapisal: »Opat naj upošteva, da osel ne bo nikoli konj!« Modrost, ki ne potrebuje komentarja!

Read Full Post »