Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for julij 2013

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Srbija meri 88.361 kvadratnih kilometrov in ima 9,870.000 prebivalcev. Na kvadratni kilometer jih tako pride 94. Z referendumom 21. maja 2006 se je od nje osamosvojila Črna gora. Ostaja pa še vedno odprto vprašanje Kosova in Metohije. Vse bolj problematična postajata tudi Sandžak in Vojvodina, kjer je pravo mravljišče narodov.
Srbi so v glavnem pravoslavne vere. Pravoslavje spada med tri večja verstva v krščanstvu. Od katoličanov se so ločili po vzhodnem razkolu leta 1054.
Srbska Pravoslavna cerkev je ena od samostojnih pravoslavnih patriarhij. Njen patriarh je od leta 2010 nekdanji niški vladika (škof) Irenej.
Verouk je v Srbiji po osnovnih šolah, ki trajajo osem let, in srednjih (naših višjih), ki so petletne, in poteka že enajsto leto. Je izbirni predmet in se zanj odloča nad 55 % vseh osnovnošolcev in srednješolcev.
Pohvale vredno je dejstvo, da se učni kader za verouk vedno bolj usposablja. Veliko jih je, ki so končali teološko fakulteto. S tega vidika Srbija doživlja preporod in radi povedo: »Včasih so stari starši vero posredovali vnukom, sedaj pa se je stanje prekucnilo, saj vnuki uvajajo v vero stare starše.« Če boste prisostvovali liturgiji v kakšnem srbskem mestu, boste opazili, da tam ni srednje generacije, je pa zelo veliko mladih in starejših. To je pač dediščina titoizma, ki ga plačujemo na duhovnem področju po celi nekdanji Jugoslaviji, delček tega pa je pljusknil tudi k nam čez konfin, kakor lahko opazite tudi sami.
Zanimiva je priprava teološkega kadra. V Kragujevcu je srednja verska šola – nekaka naša višja, ki je ena od sedmih srednjih verskih šol v Srbiji. Skupaj imajo 600 dijakov – bogoslovcev. Najštevilčnejša je prav kragujevška. Ima 110 dijakov. Srednje verske šole trajajo pet let. Predmetnik temelji na teoloških predmetih, zgodovini in jezikih. Učijo se kar pet tujih jezikov, in sicer: ruščino, angleščino, grščino, latinščino in starocerkvenoslovanščino. Namen te šole je predvsem v tem, da usposobijo dijake za študij na univerzi, znanje jezikov pa je temelj za proučevanje tuje literature. Vendar se absolventi srednje verske šole ne morejo vpisati na naravoslovne ali tehnične fakultete, ker se niso učili matematike in drugih naravoslovnih predmetov. V Kragujevcu imajo petnajst profesorjev, ki so vsi moški.
Srednje verske šole so državno priznane in jih država tudi delno finansira. Dijaki plačujejo šolnino, ki znaša 80 evrov na mesec. Približno 95 % dijakov nadaljuje študij na teološki fakulteti. Za tem tudi stremi vodstvo srbske Pravoslavne cerkve. Tisti, ki ne postanejo duhovniki, lahko poučujejo verouk na srednjih in osnovnih šolah, čeprav je tudi na teh šolah zaposleno kar lepo število pravoslavnih diakonov  in duhovnikov.
Pomembni sta dve teološki fakulteti – v Beogradu in v Foči. Beograjska je imela letos 1700 študentov, medtem ko jih je imela fakulteta v Foči 600.
Ne smemo prezreti, da srbska Pravoslavna cerkev letno izda okrog 100 knjig z versko vsebino. Med njimi so tudi prevodi znanih katoliških teologov. Uradna pisava je srbska cirilica, vendar uporabljajo tudi latinico.

Ob tem lahko sklenemo, da naši bratje Srbi doživljajo svojstveno versko pomlad, ki bo v prihodnosti vplivala tudi na njihovo duhovnost in kulturo.

Advertisements

Read Full Post »

Serbian_Cyrillic-black

Ko najmanj pričakuješ in imaš včasih celo največ dela, se najavi obisk. Vsaj jaz imam to srečo. Beograjski znanec, ki mi občasno kaj pobrska po kakšnem zaprašenem gradivu, se mi pojavi na dvorišču. Po pozdravu mu povem, da sem imel štrbunk z Mošo Pijadejem in da tistega mojega zapisa nekateri niso razumeli.  On pa v elegantni srbščini: “Ja, ti si pa res pameten! Kaj vi Slovenci ne razumete, da če je nekaj v arhivu registrirano, je to dokument, ki ga lahko vsakdo objavi, dokler se ne dokaže, da je to ponaredek!” Bil sem tiho, ker vem, da nekateri tu v našem zamejstvu še niso prišli do tega spoznanja. Če kje kak zapis obstaja in je registriran, je to zgodovinski dokument, pa če je to komu všeč ali ne!
Pogovor z mojim znancem se je tokrat sukal o srbskem osnovnošolskem pouku. Mene je zanimal zlasti verouk. Povedal je, da v Srbiji verski pouk kot izbirni predmet poteka na osnovni in srednji (naši višji) šoli že enajsto leto. Zanj se povprečno odloča 55 % učencev in dijakov. Učni kader za ta predmet pa je vedno bolj usposobljen, saj jih je veliko, ki poučujejo verouk na osnovni šoli, končalo teološko fakulteto. S tega vidika Srbija doživlja tudi verski preporod, saj pravijo, da so prej posredovali vero vnukom  stari starši, sedaj pa je situacija obrnjena in vnuki uvajajo v vero starše in stare starše.
V novem šolskem letu 2012/13 bo Srbija imela velik šolski problem. Njihova redna osnovna šola ima osem razredov in obvezno malo maturo, ki je iz maternega jezika in matematike. Sveži podatek kaže, da jih je letos na mali maturi padlo kar 2.000 učencev in bodo morali to ponavljati jeseni. Za novo šolsko leto 2013/14 imajo na srednji šoli prostora za 80.859 dijakov, v osmem razredu osnovne šole pa je bilo v letošnjem šolskem letu samo 70.285 učencev. Iz tega vidimo, da se bodo srednje šole (pri nas so to višje) potegovale za vsakega dijaka, drugače sploh ne bodo imele dovolj razredov. Do tega osipa je prišlo predvsem zaradi zadnje vojne, ki je pobrala kar lepo število mladih, pa tudi, ker se Srbi iz ekonomskih razlogov zelo izseljujejo v tujino. Vsekakor to ni majhen problem za tako pomemben slovanski narod, kot so Srbi.

Read Full Post »

delo, glasba in goreNaslova nisem ukradel pokojnemu ing. Francu Avčinu, dal sem ga sam. Čeprav sva z g. profesorjem velikokrat modrovala pred njegovim domom v objemu trentarskih gora in je dolino Zatrnik, v kateri je bival, imenoval svobodni rekreacijski center – pa ne zato, ker bi tam bil kakšen rekreacijski objekt, pač pa zato, ker so si tamkajšnji prebivalci, sami vikendaši, žal intelektualci z nazivom seveda, ne pa s kulturo, prepogosto skakali preko plotov, kar je sicer v določenem obdobju veljalo – in menda velja marsikje še danes – za osebno svobodno počutje!
Gospod profesor je rad pomodroval o svojih študentih. Zato je skoraj redno prišel na obisk kakšen, kateremu je velikodušno podaril oceno, da je lepše preživel počitnice in mu ni bilo treba skrbeti za jesenski vpis v višji letnik. Sicer teh študentskih vrlin ni razlagal, je pa rad prišepnil: “Ta bo na delu ničla! Iz tega ne bo nič, razen če ga bo kakšna metla (mislil je na dečvo) pošteno spucala. Veste, ta, ta pa je nadarjen, iz njega bo še kaj! Oh, ta pa bi samo študiral in ne vidi ob sebi nič! Ta pa je Primorec, boječ, kot bi se sam sebe bal …” Tako sva premlevala enkrat tedensko kakšno urico popoldne, kajti ob mraku je zlezel v hišo, ker je proti koncu življenja slabo videl, nekako tako, kot bi se umikal bodočnosti, ki jo bo na strokovnem področju nadaljeval kdo drug…
Bilo je v jeseni leta 1966, ko so macesni v najlepšem sijaju in je dolina Trente ena sama barvna paleta, ko me je g. profesor povabil na klepet, kot smo tedaj rekli srečanju. Z velikim veseljem mi je prinesel pravkar natisnjeno knjigo, ki je še vsa dehtela v svežini. Nasmejan mi jo izroči in reče: “To je le izšlo, in to v Mariboru pri Obzorju. Pohvalite Lilijano, čeprav me je podpisala kot soprevajalca, garanje je bilo pa njeno, moje so bile samo nekatere korekture, pa še te sva dala Marjanu Lipovšku, da ne bi bilo kaj narobe.” To je knjiga dr. Juliusa Kugyja Delo, glasba in gore. “Kar nekajkrat sem imel v rokah tipkopis, sedaj pa je tu knjiga. V izbi na okenski polici pa je poleg nekaj svežih izvodov bil še tipkopis in zraven nemški original, ves “zdelan” in tudi popisan – Arbeit, Musik, Berge – Ein Leben. Koliko ugibanj je bilo potrebnih ob določenih nemških besedah, da so se spojile s prelepo slovenščino!” To prevajalsko garanje, ki je trajalo kar nekaj časa, je g. doktor okronal s fotografijo na ovitku. Koga? Ugibanja so nepotrebna. Gre za kip, ki predstavlja Kugyja, ki gleda na Jalovec na tistem ovinku v Trenti. Dve epizodi sta povezani s tem kipom. Malokdo ve, da je bila takrat, ko so ga postavljali, to je bilo 3. avgusta 1953. izredna megla in so ga postavili tako, da je gledal po dolini proč od Jalovca. To so opazili šele čez nekaj dni, ko se je megla razkadila. Nato so kip obrnili, da gleda na Jalovec. G. Avčin je bil zraven in se je rad muzal: “Kako te lahko Bog mimogrede “štrafa”, če si preveč važen! In mi smo tisti dan v megli bili sila pomembni, pa še natankali smo daleč čez mero! Potem pa se je izkazala naša beda …“ Drugi omembe vreden dogodek je pa ta: Ko g. Avčin ni več zmogel gorskih tur, smo ga pa velikokrat pripeljali do Kugya in tu je obujal gorske spomine. Pred odhodom pa je  s solzo v rokah pobožal kip … Zadnje dni februarja 1984 se je  na trentarskem pokopališču v desnem kotu pridružil ženi Lilijani. Bil je to mrzel zasneženi zimski dan. Vrhovi so bili oviti v meglo in p. dr. Roman Tominec je z njemu lastno pieteto opravil pokop. Zaključil je: “Sedaj pa spoštovani se skupaj ozrimo po teh lepih planinah, ki jih je naš pokojni gospod profesor tako ljubil … “ Počakal je nekaj časa, se tudi sam ozrl naokoli in slovesno izročil trentarski zemlji tega našega znanca. Spomin na oba je ostal z bršljanom zaraščen grob, ki pa ima vsaj poleti velikokrat šopek iz svežega planinskega cevtja, ki mu ga prinesejo nekdanji njegovi študentje, ko gredo mimo. 

Ambrož Kodelja

Read Full Post »

k

 

Blaženi

KAREL I.

( Karel I. Franc – Jožef)

Avstroogrski cesar

(1887 – 1922)

Je prenočil v šotoru  v Jamljah

iz 28. na 29. oktober 1916.

Molil je skupaj z vojaki,

med katerimi je bil tudi oče

pokojnega č.g. Antona Prinčiča

 

Il beato

Carlo I°

(Carlo I° Francesco  Giuseppe)

(1887 – 1922)

Ha pernottato in una tenda a Jamlje

dal 28 al 29 ottobre 1916.

Ha pregato insieme ai soldati

tra i quali c’era anche il padre

del defunto don Anton Prinčič

 

Seliger

Karel der I.

Kaiser der Österreich- Ungarischen Monarchie

(1887 – 1922)

Vom 28. bis 29. Oktober 1916 hat er in

einem Zelt  in Jamlje übemachtet.

Er hat mit Soldaten gebetet, unter denen

auch der Vater des vertorbenen Preister

Anton Prinčič gewesen ist

Read Full Post »

Skavti Doberdob 2013

Slovenski goriški skavti so skavtsko leto 2011712 zaključili v naši cerkvi na Doberdobu. Po skupnem programu na travniku za župniščem smo se zbrali pri zahvalni maši, ki jo je daroval naš g. župnik Ambrož. Pohvalil je naše skavtsko delovanje, nas povabil tudi med počitnicami k sodelovanju v župnijah iz katerih smo in nam žaželel uspešni tabor in vesele počitnice.

Read Full Post »

pajek 1

Paberkovanje ob razstavi Boj proti veri in Cerkvi 1945–1961 

Spadam v tisto skupino Slovencev, ki smo imeli v življenju veliko opravka s kemijo. Ta predmet je bil vedno povezan tudi s praktičnimi vajami, ki pa so bile velikokrat zelo nevarne in spominjam se, da je bilo tudi kar nekaj opeklin. Veliko smo uporabljali tudi lakmusov papir. Prav ta mi stopa pred oči ob zamenjavi direktorja v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani.
Vedno znova spoznavam, da je zelo težko priti do resnice o neki stvari, še zlasti, če te kdo seznani z drugo platjo zgodbe, kot je tista, ki jo poznaš oziroma je  predstavljena.
Ko so v Gorici v Italiji odprli razstavo Boj proti veri in Cerkvi 1945–1961, so ob odprtju prebrali tudi nekaj odlomkov iz knjige Jožka Kraglja Moje celice.
Spomin mi poroma v čas, ko je Družina začela objavljati ta podlistek. Najprej smo se spraševali, kakšna odjuga je prišla, da se to objavlja. Potem smo ob prebiranju spoznavali, da je pisano zanimivo, pa vendar bi se tu pa tam lahko postavil kakšen vprašaj. To ni niti slabo, saj postaja snov tako bolj zanimiva. Končno smo dočakali izdajo knjige. Tisti, ki smo bolj “mahnjeni” na knjige, smo takoj pokupili dober ducat izvodov in jih razdelili med znance in prijatelje. Kljub zanimivi vsebini sem doživel kar nekaj nelagodnosti. Prva me je podučila teta štorklja, kot smo rekli upokojeni babici iz Kobarida, ki je bila doma z Livka, kjer je avtor bil za župnika v njeni mladosti. Dama je v času socializma privlekla na svetlo vse, kar se je rodilo od Breginja do Trente. Ko sva tako skupaj planinarila, me je mimogrede ošvrknila: “O tisti bukvi pa ne bova govorila!” Potem me je razočaral kmet iz okolice Tolmina. Po kakšnem letu sem ga obiskal, da bi izvedel, kaj on misli o tej knjigi. Ko mi jo je pokazal, je rekel: “Poglejte, koliko sem podčrtal – to ni bilo tako!” Neprijetno sem se počutil, kot tudi še pri nekaterih. Ostrmel sem, ko sem izvedel, da bi avtor knjige moral imeti v eni od župnij v Posočju misijon. Ko je knjiga izšla, je župnik tiste župnije misijon odpovedal…
V majhni vipavski vasici pase duše prebrisan duhovnik. Redno vsak prvi petek obišče vse bolnike. Smola ali sreča pa je hotela, da ko je obhajal staro ženico, je zavil tudi v kuhinjo. Tam je bil njen sin. Ta se predstavi: “Jaz sem ta in ta.” “Vas poznam, sem že slišal o vas!” reče duhovnik. Ta takoj: “Kaj ste slišali?” Takoj je omenil svoje “poslanstvo”, da je imel nalogo spoznati veliko duhovnikov in se z njimi razgovarjati! Duhovnik pa kratko: “Tega jaz nisem rekel, to ste vi povedali.” Duhovnik je dobro vedel, da je ta bil sodelavec udbe in da je kar nekaj duhovnikov, njegovih znancev, imelo opravka z njim in so mu o tem tudi pripovedovali. Prav ta tovariš je tudi tesno povezan s knjigo Moje celice. Malokdo ve, da je bila ta knjiga, preden je začela izhajati še kot podlistek, krepko precenzurirana. Preden je šla v tisk, je vsako stran pazljivo prebral prav omenjeni tovariš in šele potem je odšel tipkopis naprej. To so dejstva, ki na žalost držijo, pa naj jih sprejmemo ali ne.
Znano je, da je znala jugo udba ljudi, zlasti bivše zapornike, prefinjeno pripraviti do tega, da so bili potem njihovi “vohljači”. To ni nobena skrivnost, ni pa uspela pri vseh. Nekateri bivši kaznjenci so ostali izredno pokončni in odločni, druge pa so zlomili in so bili, kakor so bili…
Od tu dalje bi se lahko pisala zanimiva zgodovina ali pa naredila podobna razstava, kot je omenjena. Tako bi spoznali tudi drugo plat medalje, kar verjetno ne bi bilo slabo. Kolega, ki je zgodovinar in veliko brska po arhivih, me je ob tem poučil: “Vsaka stvar ima dve plati. Ob razstavi Boj proti veri in cerkvi 1945–1961 je še druga stran, ki pa ne bo nikoli ne napisana še manj pa razstavljena!”
xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx
(Op.: To ni kritika na razstavo, da ne bo nesporazuma! Razstava je bila narejena na podlagi uradnih dokumentov, kolikor so bili dosegljivi oziroma jih je bilo dovoljeno objaviti, ljudje pa imajo svoje izkušnje/vedenje tako z delovanjem udbe kakor takratne uradne oblasti. To je drugi del ledene gore, ki se na zunaj ne vidi – od tod toliko polemik in pregovarjanja, ki bi odpadlo, ko bi prišla vsa resnica na dan, ne le uradno dopuščena oz. dovoljena. Seveda bi bilo mnogo »igralcev« v tej igri prizadetih, ker bi prišli pod žaromet, ki bi jih prikazal v njim neljubi luči. Vendar zrcalo ni krivo, če nimaš lepega obraza! Jezus pa nas uči: »Resnica vas bo osvobodila.« Pregovor pa tudi pravi: Nič ni tako skrito, da ne bi bilo nikdar očito…)
Ambrož Kodelja

Read Full Post »