Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for avgust 2013

Krik po Bogu

 Iskanje Boga v poeziji Vilija Steguja

 V pesmi Finale je Stegu zapisal:

»Ob reko kaosa si me postavil

s ponosom kraljeviča,

ki je zakockal kraljestvo.«

 

kritusTi verzi posrečeno izražajo stanje duha, v katerem se je znašel pesnik sam, pa tudi številni drugi. Povzemajo namreč tragiko človeške zavesti, ki je soočena s temeljnim stanjem sedanjega (in vsakega) časa. S spoznanjem namreč, da je pričakovanje (pa tudi verovanje) sodobnega človeka zadelo ob nepremagljivo čer: ob nič. Človek razčlovečenega sveta se je znašel v praznini in bivanjskem nihilizmu.
Ob tem spoznavamo, kako močno Stegujeva poezija odseva in povzema stanje vztrajnih iskalcev smisla. Čeprav je iščoči človek očitno ujet v vrtince nihilizma, je vsemu navkljub še vedno zasidran tudi v neki temeljni veri, ki sluti in z zanikanjem izpoveduje Boga, ki se »skriva v molku«.
To Stegu še zlasti močno izpove v verzih iz Uverture v plavem: »Ker hočem, / ker upam, / da vse bo novo, / ker upam in se upanju ne odrečem. // Ker verujem / in z vero dvome sežigam.« V teh stihih posrečeno povezuje občutje Božjega molka z zavestjo, da je Bog hkrati (še vedno) navzoč v človeku in družbi. Pa ne le v nas in naši družbi, temveč v vsaki od začetka sveta do njegovega konca.
Vera sodobnega človeka po Stegujevo ni vedno identična s številnimi institucionalnimi verami, tudi s katoliško ne. Je preprosto vera v dobroto, plemenitost, iskrenost, upanje. Skratka v Boga, ki se v posameznem verujočem še ni do kraja izrazil, razkril, ali razodel. Ta kljub vsemu osebno zasidrana vera pa se odraža in prečiščuje v nenehnem mučnem, tolikokrat s trpljenjem prepojenem iskanju, ki prek razočaranj vodijo k osmišljenemu bivanju in k preseganju tu-biti.
Razočaranjem namreč sledijo trenutki svetlobe in zmag, ko Bog osebno nagovori človeka in s tako doživetim paradoksom vere vodi k prepričanju, da obstaja, da je živ tudi v molku, v temi in človeški ne-veri.
Stegu je v osebnih stiskah, verskih in življenjskih razočaranjih, ki jih ni bilo malo, iskal odgovore tudi pri številnih mislecih 20. stoletja. Bili so si v sorodu, saj so se – kakor on – spraševali, kje je Bog, ki dopušča takšne preizkušnje in takšno zlo? Spraševali so se kljub temu, da je bilo zlasti v zadnjem stoletju očitno, da nič od preživete groze ni prihajalo iz Božjega, temveč le iz človeškega delovanja. Dovolj je pretehtati izme 20. stoletja: fašizem, stalinizem, hitlerizem in seveda komunizem, da nam to postane kristalno jasno.
Tako se današnji razmišljajoči človek in samosvoj vernik logično sprašuje tudi o skritem in molčečem Bogu. V katoliškem svetu smo tuintam takšno stanje imeli celo za brezbožnost, pa je vendarle predvsem zavzeto, strastno, »preizkušeno« iskanje odgovorov na človeško hudobijo in Božji molk. Pri našem verskem iskanju odgovorov se navadno s tem nismo ukvarjali in smo konkretne rešitve prepuščali Božji volji. V Stegujevi poeziji pa je to vprašanje in to spraševanje zelo živo. In morda je tudi ta zavzetost odgovor, zakaj je bil tudi med verujočimi zamolčan pesnik.
Njegova zamolčanost pa opozarja tudi na dejstvo, da se je spremenila duhovna podoba slovenskega človeka. Biblično oznanilo o človekovi ustvarjenosti po Božji podobi in sličnosti je tako splahnelo, da pri marsikom ne vpliva več na porajanje vere v življenje, ki sega onkraj, in o Bogu, ki je z nami na tej in oni strani bivanjske črte.
To razmišljanje napeljuje k spoznanju, da je mogoče Stegujevo poezijo  razumeti le v preseganju človekove tragične razpetosti med ničem in Vsemogočnim, med smrtjo in življenjem, med dvomom in vero. Brez zavesti o tej usodni razpetosti človeškega bitja in žitja pa ni mogoče razumeti religiozne lirike, kar Stegujeva poezija vsekakor je.

Advertisements

Read Full Post »

Prem pri Ilirski Bistrici,cerkev,blagoslovitev spomin.plosce Vili Stegu,skof J.Bizjak 1,23.8.2013

 

Prem 23. avgust 2013

Na Premu pri Ilirski Bistrici je bila v petek 23. avgusta 3013. pomembna slovesnost. Spomnili so se pokojnega premskega rojaka duhovnika Vilija Steguja ob 70 obletnici njegovega rojstva.
Najprej je bil na premskem gradu simpozij, ki so ga pripravile krajevne organizacije in domača župnija, v sodelovanju z Društvom 2000. Tu so predstavili Stegujevo literarno delo. Ob bogatem kulturnem programu so zvrstili referati: Prvi je posegel mgr. Pavle Bratina;  Stegujevo življenje in delo. Dr. U. Perenič: Stegujevo mesto na literarno-zgodovinskem  in ustvarjalno-tematskem polju slovenske povojne poezije. Dr. Prof. Edi Kovač – frančiškan; Stegujeva pesniška in filozofska pot  v luči personalizma, judovske filozofije in krščanske mistike, navzočo tudi v Stegujevem duhovništvu. Prof. Peter Kovačič pa še: Stegujeva poezija v soočenju z božjim molkom, ki pa ni tišina, še manj umikanje Boga samega,
Lična knjiga, spominski almanah, z naslovom Iz zemlje tvoje so kali pognale, bo obiskovalcem, kot tudi drugim trajno bogatila spoznanja o Steguju. V elektronski obliki bo še izšel življenjepis  Krogi njegovega bivanja. Za vse to gre zahvala g. Pavlu Bratina in njegovi ženi Mariji, kot tudi članom Društvu 2000, še zlasti prof. Petru Kovačiču..
Drugi del slavja se je odvijal v domači župnijski cerkvi sv. Helene. Pod zvonikom je škof dr. Jurij Bizjak blagoslovil spominsko ploščo in daroval mašo ob somaševanju z dvetnajstimi Duhovniki.
Zanimivi so povdarki iz  pridige škofa Jurija. Takole pravi:  … Tudi naš rojak Vili je bil krščen pri krstnem kamnu v tej cerkvi sv. Helene in kdo ve kolikokrat je kot otrok zrl v njeno podobo na glavnem oltarju, občudoval njeno lepoto in se napajal iz njenega duha in iz njene duhovnosti. Tudi njega so namreč, kot sv. Heleno, krasile tri kraljevske kreposti: ljubezen do ljudi, ljubezen do Cerkve in ljubezen do križa, …
Zavzemal se je za odrinjene, zapostavljene in prizadete, pri delu v domovini in zdomstvu, na verskem, kulturnem in gmotnem področju, vedno poln sočutja in notranje topline… V sebi je gojil veliko ljubezen do Cerkve. S svojimi spisi in s svojim življenjem si je na vso moč prizadeval, da bi vanjo prinesel novega duha  in svežega vetra …
Vsi, ki smo ga poznali se dobro spominjamo, kako smelo in pogumno je jemal nase svoj vsakdanji križ in kako veder in pogumen je zato bil njegovo pogled v prihodnjost. V tej luči je tudi vsa resnica križa. Kdor ga sprejme in se ga zaupno dotakne, mu prinaša zdravje in rešitev. Naj tudi današnji spomin na našega rojaka duhovnika Vilija okrepi v nas temeljno resnico naše vere, ki jo izraža bogoslužna himna: “O, sveti križ, edino ti si plemenito res drevo, ni lesa, ki rasel, cvetel, sad poganjal bi tako!”

Read Full Post »

(Duhovnik, pesnik, mislec in prevajalec )

stegu

Vili Stegu se je rodil na Premu pri Ilirski Bistrici 29. novembra 1943. Po gimnaziji v Postojni  je nadeljeval študij na Teološki fakulteti v Ljubljani. V duhovnika je bil posvečen v Logu pri Vipavi 29. junija 1969 in je 13. julija pel novo mašo v cerkvi sv. Helene na rodnem Premu. Kot kaplan je služboval v Desklah, Gorenjem polju 1969 – 1970, v  Solkanu 1970 – 1973. Na Vojskem nad Idrijo je bil župnik od 1973 do 1975. Od 1975 do 1989. pa je bil izseljeniški duhovnik v Ingolstadtu v Nemčiji. Umrl je 26. septembra  1989, ko je bil doma na počitnicah. Pokopan je na Premu.
Poleg dušnopastirskega dela se je bavil s pisateljevanjem in pesništvom, pa tudi s prevajanjem. Bil je soustanovitelj revije 2000. Leta 1985 je revija 2000 izdala knjigo Simone Weil Trepet in poslušnost, ki jo je on pripravil. V njej so zbrani različni sestavki te znane judovske filozofinje, ki jih je tematsko prevedel in zaokrožil v knjigi.  Do sedaj sta izšle dve njegovi pesniški zbirki: Quando giacero’ sottotera – 1991 na Doberdobu – uredil Ambrož Kodelja in Ugašajoće sanje 1996  v Ljubljani pri Društvu 2000, ki jo je uredil prof. Peter Kovačič, z žal neustrezno spremno besedo.
Čeprav je Stegu zadnja leta živel v tujini, je redno ohranjal stik  s slovenskim kulturnim prostorom. Napisal je vrsto esejev o tedanji Sloveniji. Obenempa prevajal znane mislece, kot so Stephan Rosenzweig, Miguel de Unam, Leon Bloy, Martin Buber, Simone Weil, Emanuel Levinas, Emanuel Mounir in druge.
Njegova poezija izpoveduje tragiko sodobnega človeka , ki ga globoko muči in ve, da iz te duhovne krize ne vodi nobeno slepilo, še manj čustveni paradoks vere. Duhovno krizo mora posameznik pretrpeti sam, zato človeku ostane samo brezpogojna vera v Boga.
Stegu je bil pesnik strastnega dvoma in žive, globoke vere, prepojen s hrepenenjem po nesmrtnosti in s spoznanjem, sodobne razcepljene zavesti, ob razklanosti razuma in srca, z neprestanim hrepenenjem po večnosti.

Read Full Post »

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Župljani župnije Doberdob smo letos poromali v Srbijo, z namenom, da bi spoznali del te dežele in se srečali s pravoslavjem.
Prva postojanka je bil Beograd. Tu nas je spremal dež, zato smo si sotočje Donave in Save z Kalemegdana ogledali bolj bežno. Več časa  smo posvetili  Dedinju kraljevi palači kraljevske dinastije Karadjordevićev. Leta 1945 je ta posest prešla  v last tedanji državi in tako postala ena izmed mnogih Titovih rezidenc. Šele leta 2001 je kompleks vrnjen kraljevi družini, ostal pa je v lasti države. Tu živi vnuk kralja Aleksandra – kronski princ, ali prestolonaslednik Aleksandre II. z družino. Bogato opremljeni prostori z lepo opremo, so pustili na nas izredni spomin. Ob dvoru je mala cerkvica, ki pa je po vojni služila za ropotrnico. Ob obisku etiopskega ceesarja Hailé Selassia so jo na hitro uredili. Pred meseci so v njej čakali na pokop člani kraljeve družine s kraljem Aleksandrm I., ki so bili pokopani na različnih krajih in so jih tako skupaj pokopali v družinski grbnici na Oplencu. Obiskali smo še Hišo cvetja, od daleč videli, kje živi Titova žena Jovanka in se zapeljali na Vračarsko ploščad, kjer gradijo cerkev sv. Save, ki sodi med največje pravoslavne cerkve na svetu. Na Avali smo se poklonili v Meštrovićevemu mavzoleju neznanemu vojaku, povzpeli na televizijski stolp, ki je obnovljen, saj so ga Natova letala porušila  in odpotovali v zahodno Srbijo do Bajine Bašte. Pred leti so tu zajezili Drino in tako je nastalo jezero Perućac. Nastanili smo se v hotelu, se zapeljali z brodom po Drini, ki je tudi mejna reka z Republiko Srbsko. Duhovno obogateni smo zapsutili srednjeveški samostan Rača ter se napotili planino Tara.
Narodni park Tara se razprostira na na višini od 1100 do 1400 metrov nad morjem. Med drevesi, ki tu rastejo , je znana OMORIKA (Picea omorika). To je jelka, ki ima na spodnji strani iglic y lepo srebrno barvo. Odkrili so jo leta 1932. in jo popisal šele leta 1875 znani srbski botanik dr. Josip Pančić. Po večletnem iskanju, ko so ga pripeljali v kraj, kjer raste in smo ga videli tudi mi, je pokleknil, poljubil rastlino in se Bogu zahvalil, da jo je končno našel.
Čarganska osmica je ostanek oskotirne proge, ki je povezovala Beograd z Dubrovnikom (Gruž) Vlak veselo žvižga skozi predore in na razdalji 15.440 m premaga višinsko raziko 300 metrov.
Emir Kusturica srbski režiser znan po filmu Življenje je čudež, je pri  snemanju filmov, na hribu Mačevnik postavil leseno naselje  Drvengrad –   z vsem, kar je potrebno za malo mestece. Ogledali smo si  tudi kratki film  Monah – menih.
Na poti domov smo se še v bližini Bijeline v Republiki Srbski ustaili v muzejskem naselju Stanišići. Prikazana je pravo planinska vas iz lesa,  in nam odkriva življenje in kulturo tega karaj  s konca 19 in začetka 20 stoletja. H kamniti srednjeveško arhitekturo z lepo pravoslavno cerkvijo, so na drugem koncu naselja zdragili prestižen hotel, z igrišči in bazeni za goste, ki tu počitnikujejo.
V naši župniji imamo že nad dvajset let redno letno večdnevno župnijsko romanje. Zahvala gre našemu g. župniku Ambrožu, ki vestno poskrbi za to Letos smo imeli prijaznega vodiča Klemena, ki je tudi naš stari znanec. V organizacije potovalne agecije Quo vadis pe se vedno lepo počutimo, za kar se jim tudi iz srca zahvaljujemo.

Thomas Peric

Read Full Post »

1

 

2

Read Full Post »

PiceaOmorika2Najlepša planina v Srbiji je planina Tara, ki smo jo obiskali letos na  našem ekumenskem romanju. Velika planota imenovana Tara v zapadni Srbiji leži od 1100 do 1400 metrov nad morjem in obsega 19.200 hekratojev. Od tega je kar 13.000 hekrtarjev gozdov, med njimi so predeli, ki jih  še ni nihče obiskal. Tara slovi po divjadi, najbolj zanimiv je tarski medved , ki doseže težo do 300 kg. Tu je tudi še veliko nerziskanih prazgodovinskih najdbišč. Arheologi so prišli do spoznanja, da pleme, ki je tu živelo pred 7.000 leti je dalo planini ime po njihovem bogu.
Posebnost Tare je gotovo Pamićeva omorika. Videli smo kraj, kjer so jo odkrili in tudi slišali zgodbo o njej. Okrog leta 1800 je na beograjskem Botaničnem inštitutu deloval srbski botanik dr. Josip Panić. Ta je pisal širom Srbije, naj mu pošljejo rastline in veje dreves, da bi naredil katalog srbske flore. Dobil je tudi vejico jelke, ki ima zgoraj iglice lepe zelene barve, spodaj pa bele z dvema zelenima resicama. Od letra 1832 di leta 1875 se je trudil, da bi izvedel kje raste to drevo. Ko je že skoraj obupal, se je oglasil neki duhovnik in ga povabil, da ga bo spremljal skupaj z gozdarjem in mu pokazal kraj, kjer raste ta čudna jelka. Napotili so se na Taro in ko je botanik prišel do dreves, je najprej drevo pobožal, potem pa pokleknil in se Bogu zahvalil, da mu je pomagal pri odkritju. Poimenovali so jo Omorika ali Pamićeva omorika (Picea omorika). Jeseni, ko na omoriki dozorijo storži imajo ti lepo rdečo barvo. Preprosti ljudje so bili prepričani, da so storži zdravilni, zato so veliko let sekali vrhove in tako uničili veliko rastlin in omoriko tako zelo zredčili. Naš vodič nam je tudi povedal, da je to zelo redek iglavec, ki ne raste drugje, kot samo tu na Tari. Pobrskal sem po vrtnarskih ponudbah v Sloveniji in odkril, da je kar nekaj drevesnic, ki jo gojijo in tudi prodajajo njene sadike. V mariborskem parku pa najdemo celo nekaj zelo veliki dreves omorik, ki so jih zasadili še v času kraljevine Jugoslaviji. V kolikor imate ob hiši park, pa ne veste kako bi ga obogatili, vam svetujem, da si v kakšni drevesnici v Sloveniji poiščete pamićevo omoriko, in si jo kupite. Bo vam v prelep okras,  seveda, če bo uspevala.
Thomas Peric

Read Full Post »

saint sava lanscape

Kot pri vseh Cerkvah se tudi pri srbski Pravoslavni cerkvi pojavljajo najrazličnejši politični vplivi, ki veri sami niso ne v čast kot tudi ne v duhovno korist. Vsi režimi so si hoteli tako ali drugače podvreči Cerkev, da bi jim služila pri uresničevanju njihovih političnih ciljev. Iz zgodovine vemo, da se je to nekje bolj, drugje manj tudi posrečilo. Takšno početje pa je za seboj pustilo tudi posledice zlasti na duhovnem področju.
Pravoslavne cerkve, ki so tudi narodne Cerkve, so tej politični skušnjavi zelo podvržene. Kot vsaka Cerkev ima tudi srbska Pravoslavna cerkev svojo odgovornost do naroda pa tudi do države. Zaradi tega pa ni potrebno, da bi imela kot Cerkev večji politični privilegij. Važnejše je, kako sama izpolnjuje svojo vlogo do naroda. Ni najvažnejše, da je politično priznana kot državna Cerkev, važnejše je, da kot Cerkev v svojem narodu razvija in ohranja svojo specifično duhovnost, iz katere se bo narod razvijal duhovno in ne politično, kot si danes nekateri to žele.
Vpliv katere koli religije v nekem narodu ni v tem, da bi bila ta politično priznana kot verskokulturna ustanova. Problem nastane tedaj, ko vera s političnim vplivom oblikuje javni prostor. To se pa pri narodnih Cerkvah lahko kaj hitro dogodi.
Če bi se zaustavili ob statistiki srbske vernosti, bi ugotovili, da se 77 % Srbov ima za verne in le 23 % za neverne. To so gole številke, ki pa nam o resnični vernosti malo povedo. Namreč velika večina teh 77 % se ne udeležuje bogoslužja niti ne pripada nobeni verski skupnosti. Zato je ob teh procentih važnejše vprašanje, koliko vera dejansko vpliva na njihovo vsakdanje življenje.
Pri srbski Pravoslavni cerkvi se tudi zapaža, da se preveč ukvarja z državnimi in političnimi problemi, premalo pa s socialnimi. Veliko se razpravlja, kaj bo s Kosovim, istočasno pa se prezira ekonomska in socialna plat srbskih prebivalcev. Dogodi se, da srbski cerkveni vrh obsodi neki dogodek, istočasno pa nima posluha za begunce, ki so nastanjeni v bližini samostana Ćelije. Srbska cerkvena hierarhija redno kritizira EU, istočasno pa si urejuje razkošne rezidence. Ker se vse preveč spušča na politična področja, tako na žalost sama pripomore k desakralizaciji pa tudi k izgubi ugleda in verodostojnosti. Zato se ni treba čuditi, da članki v srbskih časopisih pogosto Cerkvi niso naklonjeni, saj jo vidijo kot od države privilegiranega “tajkuna”, ker se pač v cerkvene finance ne vtika nobena državna kontrola, bila pa je tudi med prvimi pri denacionalizaciji.

Read Full Post »