Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for september 2013

161813780

Ko prebiram zapise o tistem prazničnem dnevu na Okroglici, to je bilo 6. septembra 1953. se mi je utrnilo kar nekaj zanimivih spominov na ta dogodek. Nas štirinajstletne mulce, ki so nas na hitro “popionirčkali” in nam dali titovke z rdečo zvezdo in rdečo ruto, so kar nekaj mesecev strumno vežbali za nastop, ki  naj bi ga izvedli pred maršalom. Razdeljeni smo bili v tri vrste, tako, kot so bile razporejene barve tedanje jugoslovanske zastave. Spominjam se, da bi moral imeti modre telovadne hlače. Mama pa tega blaga ni dobila, ker ga enostavno ni bilo. Tako sem kot še marsikdo v modri skupini imel bele in smo jih seveda pred nastopom krepko slišali. Češ, da jugoslovanska “bandira” nima “blekov”. Če sem odkriti je celotna prireditev, če jo gledamo po barvah, zgledala, kot neka zakrpana rjuha, saj so se med rdečimi, kot tudi med modrimi prevečkrat pojavlajal beli dresi. Za tisto prosto vajo smo se priptavljali nekaj mesecev na edinem igrišču, ki smo ga tedaj imeli v Solkanu, za sedanjo becinsko črpalo, kjer je danes park. Vaja je potekala zelo strogo, mi pa smo bili ponosni, da bomo nastopali pred Titom.
Prišel je za nas težko pričakovani dan. Na progi  Nova Gorica – Sežana so odprli posebno postajo Okroglica. Do tja nas je pripeljal vlak. Potem smo marširali po dva in dva na prireditveni prostor, kjer je bil velik napis “Tito”. Tu smo najprej imeli prednastop, potem so nas pregnali zastavonoše. Ker smo se morali držati točnih navodil, nismo smeli nikamor, čeprav smo z izgovorom, da gremo na stranišče obredli, pa tudi raziskali celi prireditveni prostor in to kar trumoma. Za nas je bila prava paša za oči, saj je bila tam zbrana zelo pisana družba. Od kmetov, ki so prišli z vozovi, volovskimi in konjskimi upregami, nekateri vozovi so bili okrašeni, do kolesarjev. pa celo Hrvatov. Poleg teh je bila tam  tudi večja skupina Italijanov. Občudovali smo njihove  vespe, lambrete in “topoline”. Vse to je bilo za nas prava atrakcija, dokler nas ni miličnik nagnal na naša mesta. V naši tedanji socialistični “kurji pameti” so bila to vozila kapitalistov. Ti  pa so bili naš največji razredni sovražnik. Ne smemo mimo dejstva, da kjer koli se je pojavljal Tito, povsod je bilo vse zastraženo, tako je bilo tudi tedaj.
Končno se je pripeljal Tito z belo admiralsko uniformo, ki smo jo zelo občudovali, saj je bila daleč vidna. Nastalo je vsesplošno ploskanje in vzklikanje. Imel je bele rokavice in se z njimi tudi rokoval. To sem si zapomnil, ker mi je sošolka, ki mu je poklonila šopek, pokazala fotografijo, na katero je bila zelo ponosna. Čez leta sem jo srečal v našem mestu vrtnic, sedaj že elegantno nono, in jo vprašal, če se še tako drži, kot tedaj, ko jo je Tito poljubil, pa mi je kratko odgovorila: “Butelj!” V zahvalo za kompliment, sem jo povabil na kapučino in ne na turško kavo, da je bila obvarovana  nostalgije! Tito je imel tisti zanimiv govor, na katerega me je čez več, kot desetletje pozneje v Beogradu ošvrknil generala dr. Papa, ko sem mu povedal od kod sem doma. Pripomnil je: “Hleb je hleb, pa ga jedeš ili baciš!” – Titov je v govoru povdaril, da v Jugoslaviji pojemo preveč kruha! – Spominjam se, da smo izvedli tisto vajo in po Titovem odhodu odšli v velikem kaosu. Množica je nas nastopajoče dobesedno preplavila. Nekateri so se prerili do štantov, kjer je bilo vino, drugi pa so to imeli s seboj, kot tudi žganje. Razlegala se je harmonika, nekje so plesali, drugi peli, pogovarjali …  Domov smo šli proti večeru z vlakom in drugi dan zopet v šolo. Pri vseh predmetih so poveličevali Tita in slavje, Kmalu se je vse poleglo in tako je ostal le neki zbledli spomin …  Po tolikih letih, ko skušam to na novo podoživet, mi takšne manifestacije zbudijo sila neprijetna čustva, obenem pa potrditev ponovnega spoznanja; kako so tedaj znali s takšnimi prireditvami zavajati množice.

Advertisements

Read Full Post »

papez francisek

Površnosti o poročanju v Cerkvi!

Neprijetno se počutim, ko naš slovenski tisk poroča o Katoliški cerkvi enostransko,  ali celo neprofesionalno. Nekaj podobnega nam je naš edini zamejski slovenski  dnevnik postregel v soboto, 14. septembra 2013. Uvodničar omenja, da se je 13. septembra iztekel polletni mandat papeža Frančiška. Najprej pravi, da “papež želi ubogo Cerkev za uboge”. To dokazuje s svojim skromnim življenjskim slogom in tudi s tem, da se je lotil predvsem (!) ekonomske reforme Vatikana, začenši z banko IOR, pa tudi prenove vatikanske kurije. Vse to površno drži, ni pa tako. Kdo je uboga Cerkev za uboge? Ni mar Cerkev bila vedno tista – bile so tudi izjeme, spodrsljaji – ki je skrbela za najbolj zapuščene in zapostavljene? Končno je vsak človek po svoje ubog, vsaj tedaj, ko se spopada z lastno krizo, ki je lahko psihična ali pa tudi fizična – bolezen …
Reforme banke IOR se je lotil že Frančiškov predhodnik. Če tudi tam škripa, ni nič čudnega – koliko bank je trenutno na svetu v likvidaciji! Na to člankar pozablja, ampak breme nalaga  samo na IOR.
Za odstavitev dveh slovenskih škofov, “objektivno odgovornih” za (propadli) poskus ekonomskega uveljavljanja Cerkve na Slovenskem, ni nobena skrivnost, da je v ozadju mariborska afera. Če so v “totem bezirku” šli denarno predaleč, to še ni poskus ekonomskega uveljavljanja Cerkve v Sloveniji. Druge slovenske škofije so tu zavzele drugačno stališče in ga še imajo. Kdo in kaj je bil v ozadju v Mariboru, pa bo pokazal čas. Poročali so tudi že o Hildini navezi! Ne ponavljajmo, da je pri tej polomiji kriva samo Cerkev! Ko so propadle argentinske delnice, ki so visoko kotirale in so jih kupovali tudi po Italiji, se je ob tedanji polomiji pisalo, kar se je. Isto velja za  delnice Parmalata.
Avtor nadaljuje: “Cerkev ima po njegovem (Frančiškovem) poslanstvo, da “širi kvas in sol evangelija, se pravi ljubezen in usmiljenje Boga do vseh ljudi”. To je bilo poslanstvo Cerkve že od njenega začetka. To je Cerkev vedno delala in papež Frančišek ni povedal nič novega.
Avtor uvodnika pa zaključuje: “Od načel do njihovega izvora pa je korak lahko dolg. Kako uskladiti deklarirani primat ljubezni, recimo z odklanjanjem ženskega duhovništva v našem zgodovinskem času? Mora biti zavračanje istospolnih zvez res brezpogojno? Bergoglijev “relativizem” tako daleč le ne seže.”
Ženske v Cerkvi niso (bile) zapostavljene. Če so bile, so bili to posamezni zgrešeni primeri, česar ne zanikam, da jih ni bilo. One imajo od tistega trenutka, ko so bile skupaj z možmi in otroki zbrane v dvorani ob prihodu Sv. Duha, vedno svoje mesto v Cerkvi. Njihova vloga je v življenju po veri prav tako pomembna kot moška, čeprav niso posvečene duhovnice. Zakaj pa je duhovništvo primat moških, pa znajo današnji (verni) psihologi že globoko utemeljiti na podlagi ženske in moške narave. Zato ne gre za neljubezen do njih! To je krivično obsojanje.
V Ljubljani so 15. septembra 2013 postavili temeljni kamen za islamski center. Ne poznam novinarja, ki bi si upal napisati za islam, zakaj so ženske v njihovih molilnicah ločene od moških, zakaj nimajo tudi v islamu ženskih verskih voditeljev, zakaj ima ženska v islamu drugačno vlogo kot v krščanstvu … Kot tudi, kaj delajo muslimani v svojih deželah s kristjani, medtem ko v nenjihovih zahtevajo vse pravice zase. Pa se tudi glede tega slišijo le sem in tja zelo previdni glasovi, namesto da bi nekdo „udaril po mizi“ in rekel, da se tako ne gre in konec … Če hočejo imeti mošeje in vse pravice v drugih državah, morajo to pustiti tudi kristjanom v svojih. Ena – ena in nič drugače! A ga ni junaka, ki bi to „vrgel na plan“! Tega smo že vsi siti! Zakaj ta molk? Preprosto: kdor bi o tem kaj več rovaril, je v nevarnosti, da bo odpihnjen. To ve vsak novinarček, tudi zamejski. – Zato molčijo o tem. Udrihajo pa po Katoliški Cerkvi,  ker vedo, da se jim ne bo nič zgodilo!
– Končno še o istospolnih osebah. Cerkev po svetu ima že vsaj 50 let posebna verska zbiranja – pastoralo  –  za te ljudi. Dovolj je, če greste v kakšno evropsko stolnico in boste našli obvestilo o tem. Že davno so pri tej usmeritvi odpisali pojem bolezen! Omenjeni novinar, pa še kdo drugi,  naj vzame v roke letošnje Ognjišče (2013) štev. 9. in bo na str. 102 v rubriki Teologija telesa za mlade, dobil bo pojasnilo in tudi držo Cerkve do te populacije.
Še zaključek: nekateri mislijo, da o Cerkvi, veri, duhovnikih … lahko pisari vsakdo, ne glede na to, ali o tem kaj ve ali ne. Teme, ki se nanašajo na najrazličnejše zvrsti znanosti npr. pa se puščajo pri miru, ker zahtevajo neko znanje in poznanje. Vendar veljajo enaka merila tudi za versko področje. Če nekdo o nečem ni poučen, naj to pusti na miru. Siti smo že vseh mogočih takšnih in drgačnih  novinarskih šušmarskih zapisov!

Read Full Post »

mariposa-075

Če kdaj, smo danes duhovniki v velikem precepu, kako naj kaj povemo, da bo prav in čim manj zamere. Razno ovinkarjenje, kot smo ga navajeni v našem zamejstvu, se je že davno izvotlilo. Sam imam kar nekaj problemov: mladina in skavti: kako lahko verni straši dopustijo, da ima skavtska organizacija voditelje, ki jih nikoli ne vidimo pri maši, kaj šele, da bi v naših župnijah sodelovali? O tem se ne sme govoriti! Naša Katoliška prosveta: kako so lahko člani Zveze cerkvenih pevskih zborov zbori, ki jih vodijo pevovodje, ki so daleč od Cerkve, kaj šele njihovi pevci, da o kakšni vernosti pri njih sploh ne govorimo.  – Je to ohranjanje narodne identitete? Verske gotovo ne, še zlasti slovenske ne – Zaradi vsega tega prihajamo vedno bolj v neke konflikte, češ eni so stari in ne razumejo nič, drugi so mladi in imajo svoje poti, tretji pa dobro vedo, da je pač tako koristno, še zlasti, če se hoče pomolsti kakšen cvenk iz druge strani konfina!
“Recite bobu bob in popu pop!” me je piknila moja mežnarica pri svojem običajnem nedeljskem “poduku”, ki mi ga redno nameni preden začne  moliti rožni venec pred mašo.
Biti iskren – povedati to, kar komu gre! Pohvaliti to, kar je pohvale vredno, in tudi pograjati to, kar ni dobro. Vse to so vrednote, ki morajo ostajati, drugače se nam vse skupaj izjalovi od poštenja do dobrote in življenja, ki ga vsi moramo, tako ali drugače, živeti!
Nejevoljen sem nad spotikanjem ob Cerkev v Sloveniji (no, tole je res že iz preteklosti!): “Cerkev bo imela gozdove, ne pa ljudi!”  Tako piše dr. Jože Pirjevec. Oprostite! Ali Cerkev ne bi smela dobiti vrnjeno tisto, kar ji je bilo odvzeto? Če država vrne drugim, zakaj bi ne smela vrniti Cerkvi? Pametna država bi rekla: “Tu imate gozdove, od njih boste plačevali davek, če pa ne boste z njimi dobro gospodarili, vas bomo kaznovali in vam gozdove odvzeli!” Država bi tako pokasirala svoje, Cerkev pa bi lahko z dohodki od gozdov poravnavala izdatke. Pri Slovencu, ne glede na to, ali je veren ali ne in ima vsaj za ščepec kmečke pameti, bi to ne povzročilo nobenega verskega osipa! Kar je tvoje, je tvoje, kar je moje, je pa moje, so rekli “tastari”!
Odstavitev, ne odstop, dveh nadškofov! Krivda sem, krivda tja! Res so krivi, da so podpisali določene akte. To pravno drži, se strinjam, pozabljamo pa, da so škofje ali nadškofje zaupali svojim sodelavcem ali tistim, ki so jim to pripravili in svetovali. Od tu dalje pa se piše nova zgodba! –. Kdo lahko danes še komu zaupa? Kdo pri vsem tem nosi glavno krivdo? – Avgusta  2012 sem ležal v Ljubljani na UKC-ju, pa me v sobi za intenzivno nego obišče znanec dr. Stres in mi med drugim reče: “Vem, da me žagajo, samo danes imamo v slovenski Cerkvi štalo!“  “Ja, Tone,” sem mu rekel, “pa ne po Tvoji krivdi. “Veš, Pitagora se ni prav nič razumel na Marksa, tako tudi teologi niste izvedenci za ekonomijo. Kar pa je prišlo, je prišlo po nekem načrtu, ki so ga nekateri prefinjeno pripravljali iz ozadja in mi, ki učimo poštenje, smo jim zaupali, misleč, da so vsi pošteni, kot skušamo biti pošteni mi!” Moj obiskovalec Tone se je zamislil in videl sem, da je imel solzne oči, ker se je že pred dobrim letom zavedal, da bo pred verniki, ki so mu zaupani postavljen na sramotni stol, ker je delal po vesti.
Govoriti iskreno, odpirati probleme in o njih razpravljati je bilo in bo ostalo krščansko kot tudi občečloveško. In ko govorimo o vernosti v našem zamejstvu ali o mariborski cerkveni gospodarski polomiji, bodimo pošteni in ne nasedajmo slehernemu pisarjenju in natolcevanju, saj nekateri komaj čakajo, da to lahko znova napišejo in nas blatijo. Zakaj? Mislite, da zato, da bi se kaj spremenilo? Kje pa! To na veliko trobijo, ker se bojijo, da bi poštenost prevladala in bi se razkrili grehi in nelepe namere raznih “bogov”, katerim mnogi novinarji služijo …

Read Full Post »

Untitled_Page2

Kar nekaj strani je v zadnjem času namenjenih Edwardu Snowdnu, ki je junija letos razkrinkal program PRISM, ki ga uporabljajo ameriški obveščevalci za nadzor nad internetom, telefonskimi pogovori in vsem, kar ta oblika sodobne komunikacije premore.
Nobena skrivnost ni, da ima vsaka država svojo varnostno-obveščevalno službo ali tajno službo za določen nadzor. Hanzi Filipič je v Koledarju celovške Mohorjeve družbe za leto 2013 objavil, kako je SDV (= Služba državne varnosti Slovenije do leta 1991) skušala leta 1988 vdreti v Mohorjevo hišo v Celovcu z namenom, da bi preslikala dokumente, ki so po omarah ali celo na uredniških mizah, in vstavila v telefone prisluškovalne naprave. Podobnih primerov je bilo nič koliko tudi drugod po Sloveniji pa tudi v zdomstvu in zamejstvu.
Takšna početja se nam danes zdijo smešna in se ob njih zabavamo. Vendar to početje SDV ali tudi KOS-a ni bilo smešno. Udba je tedaj tako iskala podatke, predvsem tiste, ki so se nanašali na takšne ali drugačne obremenitve, bodisi pri posameznikih ali ustanovah, da jim je laže onemogočala normalno delovanje, ker je tako lahko ”vrgla na dan” najrazličnejše obremenilne zgodbice, resnične, zrežirane pa tudi prikrojene. Ljudje, ki so delovali pri SDV pa tudi pri KOS-u, so bili polni nesramnosti, domišljije in so ustvarjali vsevprek najrazličnejše zrežirane dogodke. O tem se lahko prepriča vsakdo, ki danes vsaj malo pobrska po kakšnem predalu iz polpreteklosti …
Tisti, ki so tedaj pri vseh teh službah imeli kakršno koli vlogo, se danes radi sprenevedajo, da so pač bili v službi, da se je to in ono res poizvedovalo, vendar ne v slabo komurkoli že, pač pa le v dobrobit, kot tudi zaradi varnosti tedanje države (ne režima!), da ne bi prihajalo do terorističnih dejanj … So ljudje, ki to verjamejo – blagor jim! – so pa tudi takšni, ki dobro vedo, da so se ti strici iz polpreteklega časa tudi v sedanjem času kar dobro znašli po zaslugi – lahko tudi po naivnosti – tistih, katere so tedaj nadzirali, in jih danes tako srečujemo na kulturnem, gospodarskem, zgodovinskem pa še katerem področju. Časi se res spreminjajo, ti so se vedno, s tem nisem rekel, da jim za vsa ta dejanja ne smemo odpustiti, čeprav so nam krepko škodovali, vprašanje pa ostaja – ne glede na to, kaj si kdo ob vsem tem misli, kakšna je dejanska iskrenost kot tudi resničnost njihovega sporočanja in delovanja na področju, kjer ti ljudje delujejo danes, to velja še zlasti za zgodovinarje. Le zakaj bi si ne zastavili tudi takšno vprašanje? Pa ne iz zlobe, ampak zaradi resnice kot tudi naše narodne zgodovine!

Read Full Post »

Untitled_Page1

V nedeljo 25. avgusta 2013 smo vsi, ki imamo naročeni edini slovenski dnevnik v zamejstvu, to je  Primorski dnevnik z velikim veseljem pričakali skupno prilogo, ki sta jo  napovedovali Primorski dnevnik in Primorske novice  od stoletnici rojstva pisatelja prof. Borisa Paorja z naslovom Pahorjevo stoletje. Sam sem se razveselil,  zlasti pripravljene izbrane biografije, ki pa je bila na žalost zelo neberljivo natisnjena. Zakaj, ne vem.
V isti številki Primorskega pa je bila na straneh  interviju – rubrika objavljni tudi obširen intervju z Vlado Beganom, članom in pravnim zastopnikom Koalicije za ločitev Države in Cerkve, z naslovom: Cerkev deluje drugače, kot je govoril in živel Jezus. Zapis je pripravil Robi Šabec.
Kljub združeni Evropi nekateri pozabljajo, da četudi so na državnih mejah samo občane policijske kontrole, so meje med posameznimi državami na žalost ostale. Sam živim v državi Italiji, moj sosed v Opatjem Selu pa v državi Slovenija. Sva si sicer normalna soseda, obenem pa tudi soseda ki pripadava vsak svoji državi. Po tem se najino sosedvo loči od sosedov nekje v centru katere koli države. Omenjeno združenje deluje v državi Sloveniji in nima nobene povezave s Slovenci izven nje, čeprav imamo tudi po nekaterih evropskih državah podobna združenja. Razpisali so se zelo zavajoče. Najprej o finančnem zlomu Mariborske nadškofije, pa do obdavčitve nedeljske nabirke, denacionalizacije in končno zaključili, da  Katoliška Cerkev spada v razred zelo bogatih!
Ob tem me moti kar nekaj stvari. Primorski dnevnik je dnevnik  namenjen Slovencem živečih v Italiji. S tem ne rečem, da ne bi smel pisati tudi o drugih temah. Vendar, če primerjamo Cerkev v Italiji, kamor zamejski Slovenci spadam in Cerkve v Sloveniji lahko vsakdo ugotovi, da so tu velike razlike, čeprav je cerkveni nauk enak za ves svet. Zastavlja se   vprašanje, kakšen namen ima objava takšnega članka v zamejskem listu?  Da bi zamejce objektivno informiral o Cerkvi v Sloveniji? Kdor tako misli, se krepko moti! Tisti, ki sledite okroglim mizam, pa tudi spremljate zapise o slovenski Cerkvi takoj ugotovite, da je namen tokratnega pisanja ustvarjat neko “klimo” proti Cerkvi, kar ima tu na tej strani konfina že polstoletno tradicijo.  Končno če je Primorski dnevnik časopis, ki je namenjen vsem zamejskim Slovencem, tudi vernim – saj nas je vsaj še nekaj – potem je takšno pisanje ne samo zavajujoče, ampak tudi za verne zamejske Slovenec žaljivo. Kot izgleda, to na uredništvu pozabljajo.
Drugo, ki me tudi moti je: “V zamejstvu v Italiji imamo Katoliško prosveto, na Goriškem, na Tržaškem pa poleg te, še ščepec več; Društvio katoliških izobražencev. Nihče iz teh krogov se ni čutil poklicanega, da bi reagiral na takšno pisanje. Zakaj? Po eni strani dobro vedo, da če bi kaj kihnili, bi jim  zamejski “pluraisltični”/!/ slovenski dnevnik zaprl pot do kakršne koli objave. To so dejstva! Drugo pa je nekoliko bolj zanimivo: “Vsi ti naši katoliški kulturniki se zavedajo, da če želijo, da jim bo kapnil kakšen cvenk v njihov mošnjiček (društva, zbori, tisk, šport …) je dobro biti tiho, saj imamo izredno srečo, da na drugi strani konfina – to je v megleni Ljubljani– vse te stvari odloča levica, pa ni dobro zobat vroče kaše z njimi, raje popapcamo “frišne kalamre in popijemo flaškon terana skupaj”. Zraven pa povabimo še koga iz slovenskega konzulata, saj vsi vemo, kdo ima srečo, da pride v Trst sedet v konzularno palačo!

Read Full Post »