Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for oktober 2013

Izpoved žene

poletje 11 354(2)

Bili so časi, ko je vse šlo počasneje, da sem lahko v danem trenutku zmogla in hotela narediti, kar sem se namenila. Danes gre vse bolj počasi … Ali naj razmišljam o staranju? Ne eno in ne drugo!
Realnost je tista, ki mi daje smisel ob tem, da sem dobila močno duhovno podlago v mladosti in jo potem nadgrajevala. In ta duhovnost je tista, ki ne dovoli, da bi me materialne potrebe ali nepotrebe vrgle iz tira. Človek je nesrečen, če ne najde ravnotežja med realnostjo in željami.
Te dni sem spet šla peš na Sv. goro iz Prevala z mojim “gospodom”. In všeč mi je ali pa mi vedno bolj postaja všeč, da moj soprog ne govori veliko. Tako je moja meditacija po poti proti vrhu h Kraljici svetogorski umirjena pa tudi veličastna. Lepo je, da je cerkev odprta. – Pridemo in gremo, prinesemo skrbi in težave, jih tu pustimo, potem pa odidemo vsak v svojo dolino laže ali vsaj z manjšim bremenom, kot smo šli tja gor, lahko pa celo brez njega in z novim zagonom v jutrišnji dan …
Dozdeva se mi, da če bi morala danes za večno oditi, bi rekla: “Tukaj sem!”– tako lepo je to doživljanje z bremeni in tegobami, ki smo jih pustili na Gori. Vsaka nova preizkušnja postaja kot nepopisan list, ki ga bo treba na novo popisati.
In vrt! – Stik s krompirjem pa s koloradarjem. Sreča, ko se odpravim v gore: Soriška planina, Razor, Rodica …, pa malo namakanja v Bohinjskem jezeru – kako lahka in umirjena sem po vsem tem!
Vedno znova me preseneča, da se nekateri vrtijo vedno v istem krogu: kdo se je ločil, kdo se še bo, kdo ima in kdo nima prijatelja, prijateljice … Ja, hudo je, vedno znova zapažam, da ne zdržimo več drug z drugim in da potrebujemo – ali mislimo, da jih res potrebujemo – vedno nove poskuse. Tako postajajo življenjske zgodbe vedno bolj krute. Ne samo da se velikokrat nekatere ženske čutijo zavržene, ampak, kar je hujše, nočejo spoznati, da ko ne spoštujejo več dostojanstva svojega telesa, jim je po lastni krivdi vzeto še zadnje dostojanstvo, ki ga imajo …
Tam na Gori pa mora Ona vse to poslušati, spremljati, pa tolažiti – seveda, če smo sposobni biti iskreni do sebe pred Njo in Njenim Sinom. In čas bo šel dalje, drugi bodo zopet prihajali in odhajali, kot so toliki rodovi pred nami … Ona pa bo s svojim Sinom za vse te naše življenjske malenkosti, iz katerih mi delamo težave, imela vedno neki prostorček v svojem Srcu … 

Read Full Post »

pomlad 2011 007(2)

Na sodnike v Strasburgu sta se obrnili dve Avstrijki, ki živta v stalni zvezi in skupaj skrbita za sina enega od njiju. Več let sta se na avstrijskem sodišču pravdali, da partnerica lahko posvoji dečka. Ker tega na avstrijskem sodišču nista dosegli, sta se obrnili v Strasbur, tu sta jima prošnjo ugodili. Da pa avstrijska ministrica za pravosodje, ki pripada ljudski stranki, ne bi izgubila glasov na prihodnjih volitvah, tega ni “razbobnala”, ampak na hitro, “pod preprogo popravila avstrijski zakon.”  V javnosti je bilo sicer kar nekaj reakcij, vendar zakon je tu. Avstrija dovoljuje, da za enkrat lahko posvojijo otroke posamezniki ali poročeni pari. Poroko pa lahko skleneta le osebi različnega spola. Z odločitvijo evropskega sodišča o posvojitvi, pa se odpre za Avstrijo novo vprašanje, ki ga lahko razmišljamo tudi pri nas: “Kaj je za otroka manjše zlo?” Tu se gre, bodisi za tiste, ki podpirajo takšne “družine” , ki jo tvorita dve ženski, ali dva moška, in zagovarjajo otrokov dobrobit, kot za one, ki se s tem ne strinjamo in zagovarjajo, da otrok rabi za normalni razvoj mamo in očeta.
Mimogrede se zopet odpre vprašanje: “Kaj je za nekega otroka dobro?” Pari, ki si želijo posvojitve, to gotovo dobro premislijo, saj se zavestno odločijo, da prevzamejo odgovornost do otroka. S tem poskrbijo za otrokovo varno okolje, v katerem se bo otrok normalno in varno razvijal. To velja samo za pare, kjer sta mož in žena. Pri istospolnih parih pa posvojitev ni mogoča. Istočasno pa so otroci v družinskih skupnostih, kjer so starši nesposobni za vzgojo in s tem zavirajo normalno otrokovo vzgojo. Zastavlja se vprašanje: “Ljudje, ki so nesposobni, da bi otroka vzagajli, ga lahko imajo; drugi, ki trdijo, da bi otroku dali varno okolje, pa otroka ne smejo dobiti. V čigavo korist je tu odločitev – v blagor otroku, ali v odločitev zakona?
V  nekaterih deležlah  Avstrije se dovoljuje, da istospolni pari lahko dobijo otroka v rejništvo, kar pomeni, da je tuj otrok v istospolni skupnosti v začasnem varstu, to dovoljujejo zato, ker je premalo rejniških družin. Prav tako imamo države, kjer njihova zakonodaja dovoljuje posvojitev otroka istospolni skupnosti.
Pustimo ob strani, takšne ali drugačne predsodke. Dejstvo je, da se tu gre za otroka, ki je že tako ali drugače sirota. Neglede kaj si o tem mislimo; moramo vedeti, da so otroci, ki so tako ali drugače, velikokrat tudi vsled najrazličnejših okoliščin prišli v enospolne družine – so  otroci –  ki rabijo tudi pomoč, –  zaslužijo dostojanstvo, pa tudi naše spoštovanje, saj so vendar ljudje. Sami pa niso krivi, če so se znašli v takšnem okolju in imajo dva očeta, ali dve mami!
V kolikor se  s takšnimi otroki srečujemo bodimo  do njih strpni, preprečujmo, da bi jih v šoli in okolju zafrkavali, ali celo zapostavljali. Otrok pri tem nima nobene krivde. Mi pa se bomo prej ali slej morali  sprijazniti, da kljub našemu krščanskemu pogledu na družino, do katere imamo pravico in kot kristjani tudi dolžnost, so in bodo med nami   tudi otroci z dvemam mamama ali dvema očetoma, in jih bo, na žalost  vedno več! Imamo jih že v šolah, pa tudi pri verouku. Imejmo do njih obzir in jim skušajmo posredovati tiste vrednote, ki so njim  oduzete, saj so vendar ljudej, za kristjne pa bitja z neumrljivo dušo! Tudi od vsakega od nas bo odvistno, v kolikor se bomo s takšnimi otroki srečevali, kako se bo ta otrok uživljel v okolje in kako si bo pridobival vrednote za življenje, lahko rečemo tudi, kako bo spoznaval krščanske vrednote! Življenje se sicer odvija po vijugasti poti in gre velikokrat mimo naravnih, pa tudi občečloveških

Read Full Post »

Plava-Dzamija

V soboto, 14. septembra 2013, je islamska skupnost v Sloveniji doživela dolgo pričakovani dan, ko so na Kurilniški ulici v Ljubljani položili temeljni kamen za njihovo novo versko- kulturno središče. Prisotni so bili predstavniki slovenskih verskih skupnosti, številni slovenski politiki in drugi gostje, med njimi tudi minister iz Katarja, katere država zagotavlja večino denarnih sredstev. Mimogrede: Katar je ena od islamskih držav, ki je denarno podprla gradnjo velike večine džamij po Bosni in Hercegovini … Ne le nadomestnih – porušenih, ampak tudi čisto na novo zgrajenih.
Tudi pri nas v Tržiču so muslimani pred kratkim dobili primeren prostor, v katerem se zbirajo vsaj k molitvi, in kot kaže, bo ta sčasoma postal tudi islamski versko-kulturni center.
Muslimani imajo popolno pravico do molilnice ali mošeje. Tega jim nihče ne oporeka, nasprotno, za to smo celo veseli in prav skozi različno obliko molitve lahko pripravimo tudi skupna verska srečanja ne glede na veroizpoved, ki ji kdo pripada. Ker pa je za center v imenu poleg verskega tudi izraz kulturni, pa se zaradi tega vzbujajo pomisleki. V teh centrih ni nič narobe, če poteka versko-vzgojni pouk. Če pa se iz tega versko-vzgojnega pouka vzgaja osebe za islamski fundamentalizem, pa se upravičeno postavi vprašanje, kaj dejansko Evropa muslimanom v Evropi dovoljuje. Prav tako postaja sporno, če se v takšnem islamističnem centru pojavijo njihove trgovine in celo banke, kar se po Evropi že dogaja. Tu pa se pojavijo neljubi problemi: tako je postala džamija tudi izvor islamske ali turške ali arabske … kulture. To pa ne služi več inkulturaciji muslimanov v okolje, kjer živijo. Z vsem tem se tako muslimani vedno bolj zapirajo v svoj svet in živijo življenje, kot so ga živeli pred prihodom v Evropo. S tem pa nastajajo nove pregrade med evropsko in njihovo kulturo, pa ne samo v vedenju, pač pa tudi v miselnosti in bodo vedno bolj nestrpno zahtevni pri uveljavljanju svojih običajev in pravic, še zlasti verskih. Vse to pa vodi v islamski fundamentalizem. Evropejcem bo to velika ovira za stik z njimi na delovnem mestu, po šolah in nasploh, njim pa bo ta vzgoja zavirala pot do evropske kulture in evropske omike, s katero bi se morali soočiti, če bodo hoteli živeti tu. Tako se ponovno odpirajo novi problemi s starimi temami, ki jih je s takšno vzgojo in seveda tudi s takšnim načinom življenja nemogoče rešiti. Namesto da bi prihajalo sožitje, bo prišlo razhajanje in s tem tudi versko sovraštvo. Vse to se po Evropi že opaža. Poglejmo evropska velemesta, kjer so muslimani v večini. Tu je veliko muslimanske mladine, ki ne dela in živi v nekem brezskrbnem brezdelju. Po svoje to v njih sproža neizpolnjenost in nezadovoljstvo, kar se nato sprošča v vandalizmu – vse polomijo, kar dobijo na ulici. “Nabiti” so z mislimi na štrajke in množično organizirajo poulične nerede. Tovrstne probleme imamo tudi pred našimi vrati!

*************

(Še to: Kakor vemo, obstajata dva izraza za muslimansko svetišče: mošeja in džamija. V obeh se muslimani zbirajo k molitvi, vendar ali lahko postavimo popoln enačaj med njima? Pri nas se nikoli ni govorilo o postavitvi mošeje, ampak vedno le džamije. Razliko med tema dvema izrazoma je razložil turški vodič skupini turistov v eni od njihovih džamij: džamija je versko-politični center, mošeja (te so manjše, manj pozornost vzbujajoče  zgradbe) pa ne, tam se zbirajo samo k molitvi. V džamiji pa se poleg molitve pretresajo vsa pomembna politična vprašanja muslimanov in iz tega sledeče odločitve. In če to pove muslimanski vodič, bo že držalo, nemuslimanom pa lahko daje misliti …

Read Full Post »

papez

Bil sem vezan na nekaj ur bivanja na Dunaju, zato sem si takoj poiskal taksi in se odpeljal k staremu znancu, ki se nikoli ni hvalil ne z znanjem in ne z delom. Po diplomi in pozneje doktoratu na dunajski univerzi iz germanistike in književnosti je dodal še doktorat iz teologije prav tam. Ima malo objavljenih del, vendar se celo življenje ukvarja s tiskom. V glavnem je lektoriral vse, kar je v nemškem jeziku izdala avstrijska škofovska konferenca, prav tako je skozi njegove roke šlo vse, kar je napisal kardinal dr. Franz König. Ker je vedel, da se bova srečala, si je vzel čas, zaprl računalnik in razvil se je sproščen pogovor. Tik pred odhodom pa ga le vprašam, s čim se trenutno ukvarja. “S teologijo osvoboditve,” mi kratko odvrne. “Uh, to pa je zoprno! Enkrat jo prepovedujejo, drugič jo tolerirajo, prihaja pa tudi do njene rehabilitacije.” “Da, da!” odvrne. “Cerkveno vodstvo se je tu prenaglilo in četudi je papež s prvim pastoralnim obiskom želel na njemu lasten način vzpodbuditi Latinsko Ameriko, se gotovo zaveda, da je tam na žalost marsikaj izgubljeno, vsaj za nas!” “Je, kot je!” dodam.
Prav ta zadnji stavek pa mi je dal misliti. Kot smo lahko brali, se je 11. septembra 2013 papež Frančišek v Vatikanu srečal s 85-letnim perujskim dominikancem Gustavom Gutierrezom, ki je eden od očetov teologije osvoboditve. Pater pa se je oglasil tudi pri prefektu Kongregacije za verski nauk nadškofu Gerhardu Ludwigu Müllerju.
Teologija osvoboditve je pod drobnogledom vse od časa, ko je bil prefekt te Kongregacije kardinal Joseph Ratzinger, poznejši papež Benedikt XVI. Ta kongregacija je teologiji osvoboditve očitala, da je prevzela marksistično prepričanje. Tako je Sveti sedež kaznoval več teologov kot tudi duhovnikov. Največ kritik je letelo na račun brazilskega teologa Leonarda Boffa. Temu so prepovedali predavati na katoliških šolah pa tudi maševati. Zanimivo je, da teolog Gustavo nikoli ni prišel v spor z Rimom, čeprav so bila njegova dela vedno na kakem situ. Neverjetno je, da sta letos v italijanski Mantovi Gutierrez in prefekt Kongregacije Müller predstavila skupno knjigo o teologiji osvoboditve. Papež je ta dogodek pohvalil. Spomnili pa so, da stališča Kongregacije za verski nauk, izražena leta 1984 in 1986, niso bila tako odklonilna, kot so jih v javnosti pogosto predstavljali. Napisali so celo, da jih niso pravilno brali. “Prvo navodilo, v katerem so predstavljene zmote teologije osvoboditve, je potrebno brati z drugimi. Teologija osvoboditve niso abstraktne ideje, marveč imena in osebe,” so zaključili. S tem so mislili na teologe, ki so oznanjali teologijo osvoboditve.
Teologija osvoboditve je učila prav tisto, kar dela sedanji papež Frančišek. Pristopila je k ubogim in zapostavljenim. Prav to pa je bil povod prepogostih tožb v Rim, ker so se latinskoameriški magnati zbali, da jim bo Cerkev odvzela tisti sloj prebivalcev, ki so ga in ga še izkoriščajo za ceneno delovno silo – to so najrevnejši. Nobena skrivnost ni, da so verniki, ko so videli, da Katoliška cerkev učenje teologije osvoboditve prepoveduje, odšli drugam, ker so spoznali, da jih nihče ne ščiti. Danes vidimo, da so to učenje “napačno brali”. Kdo? Lahko sklepamo, da tisti, ki so prepovedovali oznanjevanje teologije osvoboditve. Tokrat je cerkveno vodstvo priznalo napako, kar se v zgodovini Cerkve dogaja vse premalokrat. Dejstvo je, da se je glavnina vernih oprijela raznih sekt in gibanj, ki so daleč od cerkvenega nauka, četudi imajo krščanski prizvok in so množično sodelovala pri zadnjem papeževem obisku v Braziliji. Če pričakujemo krščanstvo, ki mu bo današnji svet priznal življenjski prostor, potem se mora izkazati kot moč za povezavo in spravo. Krščanstvo mora stalno navezovati in vzdrževati dialog z vsemi ljudmi, ne da bi razlikovalo med rasami, verstvi ali družbenimi sloji. Tega pa pri vodstvu Katoliške cerkve v tistem občutljivem času s teologijo osvoboditve ni bilo.

Read Full Post »