Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for januar 2014

Primorska himna

Ali imamo Primorci svojo himno?

radosimoniti-portretSlovenski politolog in marksistični filozof dr. Zdenko Roter je napisal knjigo Padle maske. Znanec, ki mi je knjigo omenil, je pripomnil, da ne bom nič izgubil, če jo pustim na miru … O samem delu ne bi razpravljal, čeprav me ob branju srbi jezik, četudi je avtor markantna oseba. Zanimiv pa je bil odziv na odprto pismo prof. Jožeta Kurinčiča dr. Zdenku Roterju, ki je bilo objavljeno v Sobotni prilogi Dela 14. 12. 2013. Nihče se ne dotika vsebine knjige kot tudi ne življenjske poti dr. Zdenka Roterja, ki je bil v prejšnjem režimu pomembna osebnost v ustroju jugoslovanske UDBE. Tisti duhovniki, ki so ga poznali z zasliševanj, so se o njem pomenljivo izrazili (npr. Ljubo Marc): “Ni bil vsiljiv, bil pa je hinavski! Paziti si moral, kaj si rekel, ker drugače si padel v lastni drek in tako si si prislužil nekaj let zapora več.” Prepričan sem, da bo tudi dr. Zdenko Roter doživel objektivno oceno svojega dela in tudi početja iz polpreteklega časa, samo čas je potreben za to.
Tiste, ki so se odzvali na Kurinčičev zapis, ni motilo dolgo “izpraševanje vesti” dr. Roterju in “njegovim”, ampak predvsem izjava: še naprej zastrupljate mlade, da po Primorskem na primitivnih mitingih in celo na državnih proslavah predcivilizacijsko rjovejo tako imenovano primorsko himno Vstajenje Primorske z verzi in maščevana bo Bazovica, ob zori krvavi nebo zažari …, ne da bi se zavedali, kaj pomeni Bazovica sosedom Italijanom. Srh me spreletava ob petju te pesmi, ki se je porodila iz maščevalnosti in morda tudi kot opravičevanje za to, da so osvoboditelji Trsta zmetali kar nekaj sovražnikov v bazoviško fojbo, ki predstavlja danes Italijanom simbol slovanskega nacional-socialističnega nasilja nad italijanskim življem.
Bodimo odkriti: to je bila himna dela Primorcev in ne vseh! Ali sploh imamo mi Primorci svojo himno? Naj kdo to napiše! Rad pa bi pripomnil: Pesem Vstajenje Primorske je slovenska rodoljubna pesem, ki je postala priljubljena v obdobju italijanskega fašizma in zatiranja primorskih Slovencev in narodnega boja proti fašizmu, ko je bila Primorska po rapalski pogodbi priključena Italiji. Primorski zgodovinar to pesem pojasnjuje: “Tako imenovano himno je uglasbil leta 1968 Rado Simoniti. Vanjo je vpletel tudi del melodije Venturinijeve Bazovice. Za to skladbo, napisano leta 1933, je besedilo napisal Albert Širok. /…/ Franc Venturini je napisal tudi Slovensko mašo za mešani zbor. Posvečena je bila bazoviškim žrtvam. Izšla je leta 1931 v Ljubljani z dovoljenjem knezoškofijskega ordinariata.”
Ko pa že govorimo o himni, bi rad opisal kratek spomin iz otroštva: Moj oče, ki je bil avstroogrski vojak, je včasih na nedeljo zvečer, ko je odložil branje, zapel njemu ljubo pesem: “Bog obvaruj, Bog ohrani nam cesarja Avstrije!” In to v slovenskem, nemškem, češkem in poljskem jeziku! To je bila zanj himna. Jaz pa kot mulc sem takoj, ko je končal, nataknil na glavo titovko, tedaj je bila celo v šoli obvezna, in zapel: “Hej brigade, hitite …”  Ko sem končal, me je oče pogledal in rekel: “Ubogi otrok!” Vse to je bilo v času najbolj trdega komunizma. – Za mojega očeta je ostala himna tista, ki jo je prepeval na avstroogrski fronti, še prej pa v šoli.
Gospod iz okolice Divače je na ošvrkek glede vstajniške pesmi napisal: “Sem eden mnogih ponosnih Kraševcev …, ki se svoje polpretekle zgodovine ne sramujemo !« Ponos je sila važna vrlina, vendar na vse, kar se je dogajalo v NOB, pa res ne moremo biti ponosni. Toliko samokritičnosti pa tudi na Krasu še premoremo!
Če je  Kurinčič  izrekel pripombo o tej pesmi, da ne sodi več v današnji čas, s tem še ni zanikal antifašizma, kot je zapisal dr. Jože Pirjevec. Primorci gotovo ne bodo pozabili tega časa, vsaj bi ga ne smeli. Omenjena pesem pa na žalost nima več tistega pomena, kot ga je imela, razen za določene osebe.
Sicer pa se lahko tudi motim. Motiti se je človeško. Ko se v Novi Gorici srečam s kom, ki je v polpreteklem času bil na vodilnem mestu v gospodarstvu, ne gre pogovor mimo gospodarskega stanja, v katerem se je trenutno znašlo novogoriško gospodarstvo. Kje so tisti gospodarski giganti kot Meblo, Gostol, Primorje, MIP in drugi, ki so tisočim dajali kruh, danes pa??? Tudi oni gospod iz bližine Divače lahko vidi, kaj se dogaja okrog njega. Lipica kot tudi bližnja Sežana, kakšna velika polomija! Ne bi pa želel, da bi ob današnji gospodarski krizi nastala neka pesem nova himna, seveda z drugačno vsebino, kot jo ima Vstala Primorska. Če imamo vsaj malo odprte oči, vidimo, da je ozračje v tej naši ljubi domovinici zelo naelektreno in da bi se res lahko dogodilo, da bi prišlo do kakšnih neljubih dogodkov, ki pa ne bodo šli “kar tako mimo”.

Advertisements

Read Full Post »

duhovnikPrazniki so in ostajajo prazniki. Pred drugimi dnevi imajo to prednost, da ljudje v tem času iščemo stike med seboj, bodisi po takšni ali drugačni pošti ali po telefonu, najlepši pa so obiski. Sam se jih zelo veselim, saj je živa beseda najlepše voščilo, ki ga lahko damo ali pa sprejmemo.
Pogovor, ki se je ob nekem takem obisku razvnel, se je nanašal na dramo Patricka Shanleya Dvom. Članek v Novem glasu 26. decembra 2013 to delo pozitivno ocenjuje pa tudi priporoča, saj člankar zaključuje: “ … si še želijo takih prodornih predstav, ki imajo vsakomur veliko povedati.”
Ni moj namen ocenjevati predstavo kot tudi ne pisati o posameznih likih iz te drame. Tisti, ki so dramo videli, si naj ustvarijo o njej svoje mnenje. Rad pa bi opozoril na zelo prefinjeno zrežirano vsebino drame. Ta ima prav zato tak uspeh in ga bo imela, v ozadju pa je sklop stvari, ki povprečnemu gledalcu, pa tudi tistemu, ki ocenjuje le posamezne vloge, prijajo, zato mu bo tudi ostala v spominu. Kakšen pa bo po tej drami gledalčev odnos do Cerkve, pa je drugo vprašanje.
Prikazovanja raznih vrst izkoriščanja mladostnikov,  takšna ali drugačna mladoletniška zvodništva, ki jih odkrivajo različne drame, resnične in zrežirane, ki se zadnje čase pojavljajo v tisku, pa tudi na televiziji, v filmih in na odrskih deskah, so mnogokrat vprašljiva. Priznati pa moramo, da so za publiko med in mleko. Dovolj je, da je na reklami (plakatu) za posamezno predstavo slika duhovnika ali redovnice in “raja” bo drla v teater ali kino, kot je drla v Gorici! Tega se vedno bolj zavedajo pisci dramskih kot tudi filmskih besedil. In to je bilo vodilo tudi Patricku Shanleyu pri pisanju drame Dvom.
Tisti, ki poznajo ozadje nastajanja te drame, namreč lahko brez pridržkov povedo, da je avtor snov iskal na vseh mogočih prizoriščih, od športnih bazenov, klubov, telovadnic, športnih šol, beznic in seveda tudi v Cerkvi. Da pa je vse to dobilo privlačno dramsko obleko, pa je vse te primere postavil pod cerkveni klobuk, ker je vedel, da bo edino tako pritegnil gledalce. Stranpoti, ki so v drami predstavljene, so se dogajale, se dogajajo in se bodo dogajale. Ne zanikam, da ni bilo takšnih spodrsljajev tudi v Cerkvi, vendar ne na tak način in toliko, kot se jih danes predstavlja. V Sloveniji so vsaj trije primeri obsodbe duhovnikov, ki so bili obsojeni, ker se sami niso znali pravilno braniti in ker niso imeli primernega odvetnika. Tudi pravniki sami opozarjajo, da za takšne primere nimamo dovolj usposobljenih sodnikov kot tudi ne odvetnikov.  Poleg tega pa vsakega duhovnika, tudi obsojenega, veže še spovedna molčečnost in od tu dalje se lahko marsikaj sklene in odloči v prid žrtve, čeprav je ta na žalost lahko velikokrat podtaknjena ali pa zrežirana. V to se poda zato, ker ve, da bo dobila denarno odškodnino! Vsi, ki ste to dramo videli, vedite: Če se zgodi, da duhovnik pade, upravičeno ali pa neupravičeno, v kolesje, kakršnega ta drama predstavlja, bo obsojen, ali je kriv ali ni! Zato bodimo pri takšnih primerih pošteni in ne delajmo nikomur  škode.

Read Full Post »

saved_resource

O praznikih in še zlasti ob Novem letu si voščimo srečo! To voščilo nam je postalo že nekakšna navad. Sicer pa vsaj tako mislimo: Če bomo srečni bo vse dobro in prav! Vendar? Smo si kdaj zastavili vprašanje: »Kaj je sploh sreča?« Definicijo sreče zelo težko postavimo. Vsak človek je svojstven subjekt, ki ima vedno nove želje in včasih tudi nove zahteve, saj vedno obstaja tisti še in tisti še nekaj, kar dokazuje, da nenehno hlastamo po nečem, kar naj bi bila sreča. V trenutku, ko v sebi začutimo srečo, začutimo tudi neki strah, kaj sedaj, kaj bo potem …
Vernemu človeku je sreča nekaj, kar nas “naredi”, da začutimo, da nam je  Bog blizu, da smo v Njegovi bližini.
Za sodobni, sekularizirani ali utilitaristični svet je najvažnejše to, kar je koristno ali ugodno – prijetno. Vendar nek trenutek je lahko ugoden, kaj mu pa bo sledilo, je pa vprašanje. Goethe je v Faustu zanimivo napisal: “Ustavi se čas, ti si tako lep!” Kako naj zaustavimo čas, ko pa neizbežno drvi mimo nas, pa naj se tega zavedamo ali ne? Prav zato je vsak človek večni iskalec sreče, čeprav ni nikoli tako srečen, da bi lahko rekel: “Sedaj pa je sreča pri meni in ostane za vedno z menoj!”
Ljudje običajno ne uživamo v sreči drugih, ampak se ob tem v nas rada pojavi zavist. Ste se kdaj vprašali, zakaj prihaja do zavisti? Odgovor je zelo preprost: Zavist v človeku obstaja zato, ker je v človeku tudi zlo! Poznamo starorimski rek: Človek človeku volk. Če pa ga malo priredimo, dobimo  lahko tudi takšen rek:  „Človek (je) človeku dar!“ Drug drugega lahko doživljamo kot dobrobit in ne kot nesrečo. Nihče na tem ljubem svetu ni sam, čeprav se celo lahko počuti, da je sam, zato mora vsak od nas do sočloveka pristopiti s pozitivnim pogledom nanj – kot na dar. Tako ga ne bomo doživljali kot nesrečo. Čeprav je drug človek povsem drugačen od nas in nam gre mogoče celo na živce. Tudi od takega sočloveka se lahko kaj naučimo in postanemo boljši.
Kaj je prava sreča, se velikokrat sprašujemo. Če srečo deliš z drugim, spoznaš, da je to prava sreča. Sebičnež ne more biti nikoli srečen! Ljudje smo bitja odnosov. Vsak človek čuti, da se mora nekomu odpreti, ne glede kako in koliko, zato se mora zavedati, da se tudi drugi njemu odprejo, še prej pa  moraš začutiti, da se ti tudi drugi želi odpreti. Tu je dialog ali pogovor, ki je temelj našega medsebojnega veselja.
Ljudje so veseli, če se dobijo skupaj, če so lahko skupaj. Tedaj običajno tudi zapojejo. Človek ne more biti vedno sam, izoliran, zato je za vsakega od nas največja nesreča, če nas kdo prezira ali ko se čutimo zavržene – odpisane. Tisti, ki doživi prezir od drugih, nerazumevanje, pa je veren, se zaveda, da kljub temu  nikoli ni sam. Bog ga vedno razume in je z njim! Tako vedno lahko gradi odnos do drugega, obenem pa skupaj z njim do Boga.
Že v vsem starem svetu je bilo znano in v različnih starih kulturah izpričano tako imenovano »zlato pravilo«. Judovski učitelji so ga pred Jezusom razumeli kot bistvo postave. Ko je znamenitega rabija Hilela neki pogan malo zafrkljivo prosil, naj ga naredi za prozelita (tj. spreobrnjenca v judovstvo), a pod pogojem, da ga nauči vso postavo med tem, ko bo stal na eni nogi, mu je ta odgovoril: »Kar tebi ni ljubo, ne stori svojemu bližnjemu: to je vsa Postava, vse drugo je razlaga. Pojdi in se tega nauči.« Jezus je to pravilo samo potrdil: »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!« Ob drugi priliki pa je še poudaril, da je treba drugim delati dobro, ne da bi za to pričakovali kakršno koli povračilo. –  In odpadlo bo vprašanje, kaj je dejanska sreča! Mogoče tudi nam v premislek ob teh prazničnih dneh? Pa naj nas v prihajajočem letu spremlja sreča z Božjim žegnom!

Read Full Post »

pustinjak-medju-prijateljima-2

Prosil sem moč … in Bog mi je dal težave,
da me utrdijo!
Prosil sem modrost … in Bog mi je dal probleme,
da jih rešim!
Prosil sme za pogum … in Bog mi je dal nevarnosti,
da jih premagam!
Prosil sem za ljubezen … in Bog mi je dal ljudi v stiski, da jim pomagam!
Prosil sem za usluge … in Bog mi je dal priložnost!
Nisem dobil nič od tega, kar sem hotel …
Dobil pa sem vse,
kar sem potreboval!
Moja molitev je bila uslišana!
Vam vsem, ki prebirate ta blog:
“Naj Bog na  ljubeznivi način
usliši  vse Vaše prošnje!”
Iz srca želim:
Ambrož

Read Full Post »

voscilo

roze-voscilo

Read Full Post »