Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for februar 2014

1964_Alfa_Romeo_Giulia_Spider_Front_1 kolo-frailauf

Dobra zvesta prijatelja

Dva odlična univerzitetna profesorja iz Tübingena sta sodelovala tudi na drugem vatikanskem koncilu. Študentje, ki so v tistem času prihajali na predavanja v Tübingenu, so ju videvali, kako sta prihajala na univerzo. Eden se je redno pripeljal z zelo starim kolesom, še na “frailauf”, drugi pa s starejšim športnim vozilom alfa romeo rdeče barve. Poznano je bilo, da sta redno enkrat tedensko hodila skupaj na večerjo, seveda z avtom. Kolesar je vedno rad prisedel v alfo romeo. Pri večerji sta se pogovarjala predvsem o teologiji. Šofer je v teologiji odkrival nove poglede, kolesar pa se je raje držal tradicije, kjer se je počutil bolj varnega. Svoje videnje stvari je šofer kolesarju rad konkretiziral s svojo vožnjo po ulicah Tübingena, češ, takole hitro se danes svet prevaža. Kolesar pa je avtomobilista posvaril, da se tudi s kolesom daleč pride. Voznik je med večerjo smel popiti en vrček piva, toliko je bilo dovoljeno po predpisih za voznike, za sopotnika pa ni bilo omejitev, zato si je ta privoščil vsaj tri vrčke. Natakar je znal povedati, da je bil njun pogovor še zelo živahen, celo ko jima je pomagal obleči plašča in sta mu redno dala “trinkgeld”.
V španskem dnevniku El Mundo so 23. 3. 2013 zapisali, da so vprašali šoferja te stare športne alfe, koliko je na zgornji zgodbi resnice. Odgovoril je: “Res, v tistem času sva uporabljala ti dve prevozni sredstvi. Za naju je bilo usodno leto 1968, ko so nastajale študentske demonstracije. Takrat so se moji pogledi na teologijo mojemu znancu kolesarju zdeli sumljivi. V njej je videl izgubo globine, češ teologija se poplitvuje. Tako so med nama nastajale vedno večje razdalje.”
Kolesar je leta 1977 postal münchenski nadškof in pozneje kardinal – Josip Ratzinger – in leta 1981 prefekt Kongregacije za verski nauk. Še preden pa je kot kardinal prišel v Rim, je Vatikan leta 1979 šoferju rdeče športne alfe odvzel licenco za poučevanje katoliškega nauka – “missio canonica” – na katerikoli šoli. Glavna krivda je bila njegova knjiga “Unfehlbar? Eine Anfrage” – “Nezmotljiv? Vprašanje“. V njej je postavil pod vprašaj tezo o papeževi nezmotljivosti.
Čas je tekel naprej in nekdanji kolesar je postal papež Benedikt XIV, šofer pa je ostal do danes sporni teolog dr. Hans Küng.
Če spremljamo medije glede odnosa med teologi in Vatikanom, vidimo, da so ti bili vedno na strani teologov, saj so kardinala Josipa Ratzingerja kot prefekta Kongregacije za verski nauk celo imenovali “Panzerkardinal” – “Božji rotvajler”. A teolog Hans Küng ni bil tiho. Imel je dostop v vse medijske hiše. Progresisti so vzrojili, ko je Ratzinger postal papež, še posebej, ko si je nadeval nekatere kose oblačil, ki jih papeži že dolgo niso več uporabljali. S tem je dokazoval, da je pač konservativec, tako so trdili. Vendar je kljub vsej napetosti celo prišlo do zbližanja med nekdanjim kolesarjem in voznikom rdeče alfe. Poleti 2005 sta v Castel Gandolfu preživela skupaj celo popoldne, pozneje pa sta si izmenjala nekaj pisem. Ko je izšla Küngova knjiga “Zgodovina Cerkve”, je celo v Vatikanu dobila visoko oceno, tako da je razburilo nekatere “zelo pravoverne” teologe, češ da sedaj pa Sveti sedež popušča heretiku.
Nasprotje med Benediktom XVI. in Küngom torej ni bilo tolikšno, da bi prekinila stike.  Takole je 11. februarja 2013 zapisal Küng: “Napoved odstopa Benedikta XVI. me je izredno presenetila. Cenim vlogo papeža, vendar odstopa še ne morem komentirati, ker postavlja pred svet nov izziv in kaj vse bo papežev odstop potegnil za seboj. Želim pa, da bi Benedikt XVI. prišel živet v rodno Nemčijo in da bi z njim še kakšno rekel!” Iz teh besed se vidi, da čeprav sta bila vsak na svojem bregu v teologiji, sta ohranila medsebojni odnos. Prav tu je veličina Benedikta XIV. S tem je dokazal, da je kolesar prehitel voznika rdeče alfe, in to v čisto navadnem odnosu do sočloveka.
Ko smo 28.6. 2012 v Mariboru vprašali šoferja rdeče športne alfe, če ima še kaj stika s kolesarjem, je odgovoril: “Včasih me pokliče po telefonu in govoriva predvsem o zdravju, obujava stare spomine in se tudi nasmejeva kakšnemu dovtipu, ki ga obudiva. Sicer pa moj stari znanec ni nikoli podpisal nobenega dekreta proti meni, vse, karkoli je prišlo, je imelo podpis kakšnega nižjega uslužbenca.” – Tu vidimo: Nemci ostajajo Nemci, pa ne glede na to, kaj so…

Advertisements

Read Full Post »

limoni

Poskusite to:
Stisnite pol limone, razredčite s pol litra mlačne vode in pijte.
Pripravek alkalizira telo – super je. Limona (Citrus) je čudežno sredstvo za ubijanje rakavih celic. 10.000-krat močnejše kot kemoterapije.

Zakaj smo izvedeli to šele zdaj?
Zato, ker obstajajo laboratoriji, ki se zanimajo za proizvodnjo sintetične različice, ki jim bo prinesla ogromne dobičke.
Sedaj lahko pomagate prijatelju in ga obvestite, kakšen blagodejen učinek ima limonin sok pri preprečevanju bolezni. Ima prijeten okus in nima tako strašnih posledic kot kemoterapije.

Koliko ljudi umira, medtem ko ljubosumno čuvajo to skrivnost, da ne bi bili prizadeti milijonarji velikih korporacij.
Če lahko, posadite limonovec na terasi ali vrtu. Kot veste, je limonovec nizke rasti, ne zavzema veliko prostora in je znan po različnih vrstah plodov. Limone lahko uporabite na različne načine: lahko jih jeste kot sadje, stisnete sok iz njih, naredite različne pijače in slaščice.
Pripisujejo jim različne lastnosti, vendar imajo najboljši učinek na ciste in tumorje. Ta rastlina je dokazano zdravilo proti raku vseh vrst.
Ugotovili so, da sok limone deluje kot agens širokega spektra proti bakterijam, glivicam, črevesnim zajedavcem, regulira visok pritisk in živčne motnje in ima
antidepresivni učinek.
Vir teh podatkov je fascinanten; izvira od enega največjih proizvajalcev zdravil na svetu in pravi, da se je po več kot 20 letih dela v laboratoriju od leta 1970 potrdilo, da limona uničuje maligne celice 12 vrst raka, vključno z rakom debelega črevesa, dojke, prostate, pljuč in trebušne slinavke. Sestavine te rastline so pokazale, da imajo 10.000 (deset tisoč)-krat večji vpliv od Adiamicina, kemoterapevtskega sredstva za upočasnitev rasti rakastih celic. Še bolj presenetljivo je, da limonin sok ubija rakaste celice, na zdrave celice pa ne vpliva.

Institut de Sciences de la Santé; L. L.L., 819 N. Causez Street,
Baltimore, MD 1201.

Read Full Post »

Cerkev ni carinarnica, ampak Očetova hiša,
v kateri je mesto za vsakega,
ki se trudi skozi življenje!

Nekaj nabranih misli papeža Frančiška

 

papeževi čevlji

– Reformo struktur Cerkve, kot jo zahteva pastoralno spreobrnjenje, lahko razumemo samo tako: Storiti to, da bomo vsi postali bolj misijonski.
– So kristjani, za katere se vidi, da živijo življenje brez posta in velike noči.
– Upam, da bodo vsa naša občestva naredila vse, da bodo stopila na pot pastoralnega in misijonskega spreobrnjenja, ki ne bo dopustilo, da bi stvari ostale takšne, kot so.
– Ne verjamem, da je treba od papeževega učiteljstva pričakovati izčrpno in zaključno besedo o vseh vprašanjih, ki se nanašajo na Cerkev. Ni primerno, da bi papež nadomeščal škofovske konference in reševal njihove probleme, ki so posebnost njihovih področij. V tem smislu vidim, da nadaljujem z zdravo “decentralizacijo”.
– Ker sem poklican, da živim to, kar pričakujem tudi od drugih, zato moram tudi jaz misliti na spreobrnjenje papeštva.
– Naj spomnim duhovnike: “Spovednica ne sme postati mučilnica, temveč kraj božjega usmiljenja, ki nas spodbuja k dobremu!”
– Pretirana centralizacija v Cerkvi – namesto da bi pomagala, zapleta Cerkev in njeno misijonsko dinamiko.
– Evharistija, četudi predstavlja polnost zakramentalnega življenja, ni nagrada za popolne, temveč je darežljivo zdravilo in hrana za šibke.
– Danes in vedno so ubogi privilegirani naslovniki evangelija!
– Ta ekonomija ubija. Ne sme obveljati, da smrt prezeblega starčka, ki živi na cesti, ni novica, medtem ko je padec dveh točk na borzi svetovna novica.
– Češčenje starodavnega zlatega teleta je dobilo neusmiljeno obliko v fetišizmu denarja in v diktaturi ekonomije brez obraza in brez resnično humanih namenov.
– Bog naj nas varuje posvetne Cerkve, ki si nadeva duhovna in pastoralna oblačila.
– Laiki so glavnina božjega ljudstva. Njim služi manjšina posvečenih služabnikov. Prav zato je zrastla zavest in identiteta laikov v Cerkvi.
– Niti papež niti Cerkev nimata monopola nad interpretacijo družbenih stvarnosti ali nad predlogi za rešitev sodobnih problemov.
– Duhovništvo – znamenje Kristusa Ženina, ki se daruje v evharistiji, je rezervirano za moške. Tega ne postavljamo pod vprašaj. Lahko pa prav to postane vir posebnega konflikta, če zakramentalno moč preveč enačimo z oblastjo.
– Za Cerkev je odločitev za uboge najprej teološka odločitev, nato kulturna, sociološka, politična pa tudi filozofska. Bog ubogim namenja svoje prvo usmiljenje.
– Politika, tolikokrat zaničevana, je zelo visoka poklicanost, je ena izmed najdragocenejših oblik ljubezni, saj išče skupno dobro.
– Glede splava bom popolnoma jasen: “To ni argument, ki bi bil podvržen domnevnim reformam ali “modernizaciji”. Nič naprednega ni v tem, ko mislimo, da bomo rešili problem na način, da odstranimo človeško življenje.
– Cerkev nima namena ustavljati čudoviti razvoj znanosti.

Read Full Post »

Prispevek Primorske

preserenVeliko Slovencev sledi kulturnemu programu ob podelitvi Prešernovih nagrad. Letošnje leto (2014), je bilo za Primeorce sila zanimivo. Na tej predstavi so se zanšli kar tije “možje naše gore list.”
Prvi in najbolj pomemben je bil tržačan prof. Pavle Merku. Tudi njegove besede ob podelitvi nam bodo ostale v spominu.
Drugi, je bil zgodovinar in novinar prof. Jože Možina, še vedno se ima za Vipavca, četudi živi v Ljubljani. Čeprav je izjavil: “Dejanasko nagrada dopolnjuje smisel tistega, kar počnem!” je dokumentarni film o slovenskem misijonarju na Madagaskarju Pedru Opeki z naslovom “Pedro Opeka – dober prijatelj”, za katerega je dobil nagrado Prešernovega sklada, je dvignil kar nekaj prahu. Na eni strani so bili tisti, ki so nagrado skušali spolitizirati, na drugi pa so se znašli drugi, ki so zagovarjali stališče, da je to reportaža, ne pa filmsko delo. Tudi dr. Bogataj, kot predsednik omenjene žirije je v nagovoru omenil, da bi morali v bodoče bolj doreči pomen novejših področij, ki se bodo vključila v to nagrado. S tem je dal prav enim in drugim. Vsekakor gotovo g. Možina ni poklicni režiser, saj tega ni študiral, je pa nam vsem odprl realni pogled na Opekovo delo in tamkajšnjo revščino, kar zasluži vso pohvalo.
Tretji ki je bil tokrat na tej proslavi malo bolj v ozadju, ni bil nagrajenec, je pa proslavi dal svojstveni umetniški prispevek. Prav zato se zaustavim ob nagrajenem “Slovenskem tolkalnem projektu” ali na kratko SToP. Skupina deluje od leta 1999. Njeni člani so profesionalci, ki živijo od glasbe in so v službah na glasbenih šolah, člani orkestrov, nekateri pa kar oboje. Srečali so se v Grožnjanu v Istri leta 1999 in tako ostajajo po 15 letih v isti zasedbi. Skupina goji ritem, to je kar poslušalci najprej začutimo. Ritem ne začutimo samo na glasbenem, pač pa tudi na življenjskem področju. V zgodovini glasbe spadajo tolkala v najstarejši instrument. Kot v prazgodovini, enako sedaj, kar primemo v roko je lahko tudi tolkalo. Skupina SToP uporablja klasična, vendar  kakovostno izredno dobra tolkala, poslušalce in gledalce pa presenetijo tudi s predmeti, ki so jih nabrali v domači kuhinji, na podstrešjih, po kmečkih lopah in celo včasih zaigrajo kar z lastnim telesom … Znajo pa biti sila iznajdljivi. Naj omenim, da so v okviru evropske prestolnice kulture pripravili spektakelsko izvedbo  Carmina Burana na velenjskem trgu in v predstavo vključili nad 130 pevcev in pevk ob laserski predstavitvi. Kot drugo  skladbo   v drugem delu slovesne akademije pri podelitvi Prešernovih nagrad so izvedli skladbo: Oj ta boben, ki jo je napisal naš goriški sladatelj Patrick Quaggiato, ki je bil tako tretji Primorec na tem večeru.
Patrickova skladba: “Oj, ta soldaški boben” za 6 tolkalcev in sinfonični orkester  je skladatelj zaključil 15. februarja 2013. Nastala je po naročilu SToP-a in Orkestra Slovenske filharmonije  za pripravo Simfoničnih matinej Glasbene mladine Slovenije. To je bil sklop komentiranih koncertov z naslovom: “Tolkala v orkestru: kaj bi orkester brez tolkal?” Skladba traja 4 minute in ima v sredini tolkalno “kadenco”, oziroma del, kjer se tolkalci tehnično-spretnostno, pa tudi osebno izkažejo.
Skladba “Oj, ta boben”, ki smo jo slišali, kot drugo skladbo pri podelitvi letošnjih (2014) Prešernovih nagrad je napisana z 8 tolkalcev (prejšnja je bila za 6) in Sinfonični orkester. Skladatelj jo je zaključil 7. februarja 2014. Krstno izvedbo je doživela na letošnji Prešernovi proslavi v Galusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani in je nastala prav za to priložnost. Izvedli so jo SToP  – letošnji nagrajenci Prešernovega sklada in Simfoniki RTV Slovenija Tako je ta skladba nadgradnja leto starejše Patrickove skladbe. Vsekakor lepo priznanje mlademu glasbeniku, zato  mu tudi čestitamo!

Read Full Post »

sacerdot

Tak naslov ima glosa dr. Jožeta Pirjevca v Primorskem dnevniku 8. januarja 2014. O njeni vsebini bi se dalo marsikaj reči, saj ni vse zlato, kar se sveti, in ni vse suho zlato, kar kdo kje reče ali napiše. Vsak človek ima namreč svoja “očala”, ki pa ne kažejo nujno stvarnosti v vsej njeni realni razsežnosti, tudi če gledajo dobronamerno, kaj šele če so v ozadju drugačni nameni. Od že priletnega zgodovinarja bi pa človek tudi pričakoval kaj večje razgledanosti in poglobljenosti, kot jo pa opažamo pri našem piscu. To poudarjam zato, ker je danes že toliko napisanega, raziskanega in znanega o preteklem dogajanju, delovanju bivših režimov in posameznikov v njih, vključno z verskimi voditelji. (Tu mislim zlasti na škofa Rožmana pa tudi na priljubljena slovenska nadškofa, ki sta postala žrtvi – ne cerkvenega pohlepa, ampak nekega drugega z dobro premišljenim načrtom, ki naj bi obračunal s Cerkvijo, če je že bivšemu režimu ni uspelo uničiti. Čas bo razkril tudi to ozadje – z odločitvijo Rima vred! Konzervativna vladavina torej, ki jo dr. Pirjevec očita slovenski Cerkvi, nima prave zveze s sedanjim stanjem in odstavitvi obeh nadškofov.)
Ob vsem že znanem nenehno ponavljanje obrabljenih polresnic in tudi neresnic, še posebej tistih od režima zapovedanih edino zveličavnih “resnic”, postaja že neužitno. Čas je povozil tudi trkanje na prsi o naprednosti “pravovernih”, seveda samo levo usmerjenih, in nazadnjaštvu drugače mislečih, v našem primeru verujočih, in to katoličanov, da ne bo pomote, saj drugi niso moteči, pa naj počno karkoli – ropajo, obglavljajo, posiljujejo, se razstreljujejo in s tem pobijajo nič krive ljudi in povzročajo ogromno škode in gorja, ne, to ni zanimivo, problem s(m)o le katoličani – bili in smo še vedno. Če zagovarjamo svoja stališča, smo takoj obtoženi, da sejemo sovraštvo … – Same stare, znane “pesmice”, zaradi katerih so morali toliki umreti nasilne smrti, marsikdo ne da bi sploh vedel, zakaj, danes pa poslušamo očitke, da s(m)o si sami krivi za to “krvavo rihto”, ki da nas ni nič naučila … Česa pa, za božjo voljo??? O komunizmu se je uresničilo čisto vse, kar so v svarilo o njegovi “brezbožnosti” pisali že leta 1850! (Slomšek) pa pozneje papeži. In človek ne bi nič rekel, ko bi ne bilo znanih že toliko partijskih dokumentov o njihovem delovanju, tudi pravi kolaboraciji z okupatorji (izdajanje domačih ljudi, ki bi se jih radi znebili – npr. spiski z Gorenjske za gestapovske zapore v Begunjah itd.) in pohodu na oblast ter pozneje za ohranitev oblasti, o posameznih dejanjih (pobojih, požigih, a ne za osvoboditev domovine in v dobro ljudi!!!) – do današnjih dni! Znanih je tudi že ogromno osebnih pričevanj, iz katerih se samo potrjuje izvajanje tega, kar se je sklepalo na partijskih sestankih od sprotnih do zasedanja v Jajcu (znamenita izjava Moše Pijadeja!, pa Kardeljeva medvojna pisma z navodili o pobijanju itd. Za primer samo eno od teh: “Likvidirajte, kjerkoli in kakorkoli morete …” = v vsaki vasi koga, da bi ljudem nagnali strah v kosti – teh zgodb je na kupe! Pa o tem, da je treba pobiti vso duhovščino itd.). To je znano že leta. Ko človek vse to zloži skupaj, se mu pokaže precej enotna slika sicer že znanih grozodejstev, ki so se začela že pred nastankom kakršnekoli bele garde (npr. najbolj grozno: metanje živih ljudi v brezna, kot je Krimska jama – morišče, ki si ga je izbralo vodstvo bataljona Ljube Šercerja in je za ljudi postalo “znamenje komunizma, znamenje Antikrista” – do leta 1943 je v njej že zgnilo okrog 300 ljudi! Ob prvem spustu domačinov v jamo leta 1943, je tisti na vrvi – spustil se je brez luči – javil, da ne more naprej, ker so spodaj sami koli in nič ne vidi. Drugič so se spustili z lučjo in – tisti na vrvi bi skoraj minil od groze: pod njim so bile same noge tistih, ki so živi prileteli v maso razpadajočih …). K temu pa še to: Že davno je znana tudi izjava enega iz vodstva partije v tistih časih: “Če bi bele garde ne bilo, bi jo organizirali mi sami …” (!!) – Partija namreč ni mogla brez “sovražnika”, zato si ga je morala tudi nenehno ustvarjati. To bi dr. zgodovine lahko poznal – ali pa to zavestno zamolčuje! In komur se je to uprlo, je bil “sovražnik ljudstva”. In taki “sovražniki” še danes strašijo in delajo napoto – pa če že tistim, ki jih je sram priznati svoj poraz pred zgodovino, bi je pa ne smeli nekomu, ki se ima za strokovnjaka za zgodovino, če naj bi to res bil. In kaj naj bi omenjanje krutih dejstev naše preteklosti imelo opraviti s kakim nasprotovanjem primorskemu antifašizmu??
(Pa mimogrede še to: od zgodovinarja bi človek tudi pričakoval, da loči ministra od uslužbenca v diplomatski službi na ministrstvu …)
Ker pa so na svetu tudi drugačna vedenja in spoznanja, kakor jih ima v Pirjevčevem sestavku Duhovščina in asimilacijski procesi omenjeni Andrej Moritsch, še to:
Glede asimilacijskih procesov je “zgodba” tudi precej daljša in bolj zapletena, kot je prikazana v tem sestavku. Zanimivo je, zakaj se npr. v Argentino priseljeni, torej ne avtohtoni!, Slovenci še do danes niso utopili v povsem tuje morje, kar bi bilo veliko bolj logično kakor pa za Slovence za mejo. – Tam jih nihče ni preganjal, tiraniziral, sovražil, jih izključeval in razdvajal na podlagi ideologije Lahko so si po svoje urejali preživetvene možnosti, slika na Koroškem je bila pa – posebej od blizu – povsem drugačna.
Pa še to: Enkratno me je “zabil” – oprostite neciviliziranemu izrazu – nemški škof. V nekem pogovoru mi je jasno in odločno rekel: “Ne razumem, kaj jamrate na Koroškem vi Slovenci. Krivi ste sami. Ko ste uvedli dvojezično mašo, ste odprli pot asimilaciji!” Pogledal sem ga, rekel nisem pa nič, ker moji sobratje na Koroškem mislijo drugače. Sam pa se zavedam: Ko bomo mi slovenski zamejski duhovniki tu v zadnji slovenski vasi na zahodni narodnostni meji uvedli dvojezično mašo, bo slovenstvo tu padlo! Tega se jaz tu na Doberdobu zavedam in me ni sram, da to priznam!
Kaj je s slovenstvom v naših zamejskih šolah, kaj je s slovenstvom v naših zamejskih organizacijah …, o tem ne razpravljam, vem pa: V slovenski prestolnici ne vedo, da so nekaj metrov za starim konfinom tudi slovenski duhovniki, ki dejansko držijo zadnje vajeti slovenske narodnosti, zato tisti ministri, ki so za to zadolženi, na to preradi pozabljajo.

Read Full Post »

70. obletnica ustanovitve IX korpusa

sneg-sonceNihče nikomur ne more braniti, da bi obhajal spomine. Prav tako nihče nima nič proti, če so takšna obhajanja tudi vsaj pred zgodovino objektivna. Ko pa se gre za obhajanje 70 obletnice ustanovitve IX korpusa, pa ne moremo mimo dejstev, ki jih je IX. Korpus zagrešilm, o katerih se še vedno ne sme govoriti. Zato se ne strinjam, da ima IX korpus   častno zaslugo  “Za obnovo Primorske”, kot smo lahko brali v Primorskem dnevniku.
Kaj bi se dogodilo, po vojni  in kaj ne, o vsem tem lahko samo ugibamo. Ali bi Primorska  po drugi svetovni vojni bila gospodarsko bolj razvita, kot je danes, ali ne, če bi ne pripadala Jugoslaviji, o tem naj razpravljajo drugi!
IX. korpus je bil uradno ustanovljen od 21. decembra  1943. – (pojavljal se  tudi datum 13. december  do 13. maja 1945,  (pišejo tudi  16. maj 1945,)  Iz teh dveh datumov spoznamo, da je deloval 509 dni. Bojeval pa naj bi se do 3. maja 1945.  Ob slavju pri 70 obletnici, se ne govori o grozodejstvoh, ki jih je IX. Korpus naredil, po zaslugi njenega vodstva. Preživeli borci so šušljaje marsikaj povedali. Uradnih sporočil pa o tem ni, razumljivo, saj bi metali prehudo luč na delovanje IX. Korpusa. Ne moremo mimo zelo žalostne ugotovitve, da je IX. Korpus imel zelo nesposobno vodstvo, četudi se danes to nekatere poveličuje.
Še vedno je sporen umik domobrancev iz Tolminske, Grahovega ob Bači in Kobarida proti Gorici, ko so jih partizani napadli 30. aprila 1945pri Dolgi njivi. Pobite domobrance so partizani vrgli v Sočo, preostale, pa ki so zbežali pa so zajeli pri Mrzleku, natančno pri koritu, kjer je še vedno studenec. Nekaj jih je zbežalo pod solkanskim mostom proti Podgori, oale pa so v Solkanu zaprli in so jih  zaslišali. Simpatizerje so izpustili, , druge pa odvedli k breznu Zagomila pri Grgarju in jih .postreli, ter zmetali v brezno. Glavnina teh pobitih domobrancev so bili mladi fantje, velika večina celo mladoletnih, ki so se ob koncu vojne znašli v teh vrstah in marsikdo sploh ni vedel , kaj se dogaja. Načelnik NZ za severno Primorsko je bil Anton Hvala. On je zasliševal domobranskega poveljnika postojanske na Grahovemn ob Bači, Avguština Žnidaršiča, ki je bil doma iz Morskega pri Kanalu. To zaslišanje je bilo v Gorici 5. maja 1945.  Ne obstaja o zaslušanju noben dokument. Anton Hvala je bil dolga leta po  vojni v Gorici Slovenija inšpektor za delo.
Pozabit ne smemo, da se je Pokrajinska komisija VOS  za Primorsko avgusta 1944 preimenovala v Odsek OZNE za območje IX. Korpusa in delovala v Gorenji Trebuši,  s sedežem na kmetijiNa Gradu, ta je v zgornjem delu Trebuške doline. OZNA pa je imela glavne zapore na drugem koncu, to je na Bogatiovšu,. Glavnima zasliševanj pa je bila na kmetiji V Rižah. Žrtve so vodili uro hoda v Podgrivško grapo in jih tam postrelili. Po oceni domačinov je tu pokopanih na stotine žrtve. Če raziskujemo dalje pridemo do Melišča pod Babjim poljem. Tudi tu so grobovi na zarsli jasi. Grobovi v smrekovemn gozdu med Lazi in Govci, slovijo po “štirih šuštarjih”. Ti štirje partizani so čez dan opravljali čevljarski poklic, zvečer, pa da ne bi pokalo, so se lotili skrivnostnega posla in s čevljarskim kladivom ubijali … Še danes se spomnim, ko mi je enega od teh “krvavih šuštarjev” pokazal stric pred upravno palačo v Gorici v Sloveniji in pripomnil: “Ta je krvavi šušztar!”  Šele mnogo let pozneje sem doumel, kaj mi jo hotel povedati. Tudi Makčeva grapani ni bila partizanom neznana. Tukaj naj bi ležalo vsaj enaindvejaset mož in fantov, ki so bili zajeti na Črnem Vrhu nad Idrijo. Nekoliko naprej je Podgrivška grapa, ki sem jo že omenil. Makčev boršt, ki je sevrno od Bogatinovša skriva nekoliko poznejše grobove …  V bližini razsule kmečke hiše ma Bogatinovšu, kakih 200 metrov od hiše na mali, danes zaraščeni jasi pod strmino, je verjetno grob Antona Piska kaplana iz Kanala. V dokumentih OZNE piše, da je bil ustreljen 3. novembra 1944. Eno od ugibanj je tudi to, da so tu pokopane žrtve cerkljanske tragedije? Pri novejših raziskalcih ta domneva vedno bolj prevladuje?
Kaj vse se je dogajalo pod VOSOM, k o mu je poveljeval Maks Perc. Koliko so jih  pobili pod Grivo , ne daleč od Gorenje Trebuše. Dvanajst  jih je zasutih v Mrzli Rupi pri Suherskem mlinu. Tudi Amenuška Sivka ni brez grobov Kja vse je bilo tik ob koncu vojne, ko sta dala Jože Vidnik – Marko, načelnik štaba altilerije IX. Korpusa in Emil Volk Škerjanc  pobiti 17 altileristov, ki so med zadnjo ofenzivo pobegnili in se poskrili, pozneje vrnili. Čeprav je prišlo povelej iz vrhovnega štaba, naj jih ne pobijejo!. Njuna usoda je žalostna. Oba so vrgli iz vojske. Škerjanc je pozneje zbolel za alzheimerjevo bolezen, Janko Eisenzof, komandant druge altilerijske divizije se je zapi in kmalu umrl.
Prvi komandant IX korpusa Lado Ambrožič se mu je kariera kmalu zaključila. Vrgli so ga iz vojske in partije. Njega končno tudi krivijo za cerkljansko tragedijo, ker ni pravočasno zaščittil partijske šole v Cerknem, ki so jo napadli Nemci. Namesto, da bi sodili njemu, so pobili 15 nedolžnih ljudi. Tako se je delalo …
Vojna je vojna! Ob proslavljanju IX korpusa je pruišel že čas, da se priznajo tudi zločini, ki jih je zagrešil vodstvo, pa tudi svojevoljno posamezni borci. Na žalost  ni nikogar, ki bi obžaloval, ali priznal te zločine. Na omenjueni prosdtavi se o tem ni govorili – Marsikateri domačin ve pa za vse to!.
Primorci naj bi ne pozabili na Gorenjo Trebušo.. Ne smao na okrog 80 prebivalcev, ki tam še vstrajajo, ampak tudi na vse one, teh jeh je nekaj sto, ki nemo pričivajo ob gornjem toku reke Trebušnice in so nam živim v opomin in potrjujejo zločine toliko opevanega IX. Korpusa! Spodobilo bi se, da bi se pred cerkvijo v Gorenji Trebuši postavilo skromno znamenje vsem tem. Njim v spomin, nam pa v opomin!

Read Full Post »