Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for maj 2014

Buoh z Dola

Zadišalo je po veliki kmečki izbi, ko je gospodinja vzela iz krušne peči velik hlebec kruha. Kako se je prilegel z medom, maslom ali gnjatjo! Prava pojedina – enkratna gostija, ki je ne doživite velikokrat! Lahko rečem, da mi za ta dogodek lahko samo zavidate.
Dobesedno smo se mastili s tem domačim kruhom in nismo prav nič mislili na odvečne kilograme, ki si jih tako mimogrede prislužimo … Tata Matjaž me je kot starega znanca povabil, da bi skupaj z domačim župnikom med to pogostitvijo prisostvoval obredu, ki ga do tedaj sploh nisem poznal. To je: predaja posestva ta mladim. Obred je potekel daleč od predpisanih liturgičnih pravil, ki so velikokrat pravo odvečno breme, res po kmečko, a zelo slavnostno, zato dovolite, da vam ga predstavim.
Bilo je nekje v sredini te lepe gostije. Oče Matevž je vstal in imel kratek nagovor. Najprej je lepo pozdravil sina, enako ta mlado in otroke, saj so že trije, nato pa še nas. Nekaj dni prej sta uredila prepis na sodišču, sedaj so pa proslavili še doma med ožjimi znanci in prijatelji. Po končanem govoru smo zmolili rožni venec. Presenetili so me otroci, kako so lepo molili. Nato je oče sinu izročil sodnijski prepis. Nazdravili smo in se razveselili. Mama je nevesti podarila nekaj, česar skoraj ne poznamo več, to je “nevestin kordon” – debela zlata verižica, ki je precej dolga, brez kakršnega koli obeska. Pri hiši je bila že od časa Avstro-Ogrske. Je ročno izdelana, kar potrjuje tudi sigla na njej. Izračunali smo, da je ta nevesta verjetno že vsaj peta, ki jo bo nosila, in to samo ob večjih praznikih. Tak je pač običaj.
Sicer pa o  kmetih in dedovanju bi se dalo marsikaj napisati. Poznam primer, ko fantu iz kmetije v zelo perspektivni vasi je bilo pod čast, da bi delal doma na kmetiji , čeprav je bila za tisti čas to kar imenitna kmetija, pa je šel v Nemčijo in tam pridno kidal gnoj cele dneve. O tem sam ni govoril, ljudje so se pa muzali, ker so to poznali, ko je prišel domov z velikim avtomobilom.
V roke mi je prišla dizertacija, na temo izseljevanja s trebuhom za kruhom …  V njej  dobite vse kar želite, pa še za sto let nazaj. Zato takšni dogodki niso samno  danes, ampak jih v našem narodu poznamo skozi našo zgodovino.
Po poti domov sva s kolegom mlela tudi zanimivo poglavje, ki ga imenujemo “hotel mama” – o  maminih sinčkih, ki so še pri tridesetih še vedno v domačem objemu in ne gredo iz gnezda, pa o  vrabčkih in siničkah, ki so se vrnili v »staro gnezdo«, ko so spoznali, da v zakonu niso samo “mille bacci”, ampak tudi polena, pa jim je zakon šel »cugrunt«, ker pač niso bili vzgojeni za zakonsko življenje!
Dotaknila sva se problema ločitve med generacijami. Zakaj se ta ne dogodi, pa ne glede na katerem področju že. Če kmet ne spozna, da je čas, da se umakne mladi generaciji, mu bo kmetija propadla. Če pri starših ne dozori spoznanje, da je za potomca nujno, da gre od hiše, da se osamosvoji, potem imamo tu nedonošenčke in siničke … To pa se danes ne dogaja samo v družinskem krogu, ampak na vseh ravneh. Poglejte, kako se slepo oklepamo zastarelega načina mišljenja v našem zamejskem prostoru in Bog naj nas obvaruje, če se slučajno kaj reče onim, ki so zapriseženo prepričani, da imajo v posesti vso resnico! Namesto da bi se vedno skušali okleniti najboljšega – novih spoznanj, se oklepamo preživetih stvari, misleč, da je tako res najbolje, čeprav kmalu spoznamo, da ni tako in nismo vsaj tedaj sposobni narediti temu konec in začeti na novo.
To je dinamika travme, kot se imenuje v sodobni psihologiji. Zelo jasno je vidno to v polpretekli zgodovini. Ker je bila onemogočena poštena informacija o preteklosti in je zaradi travm, ki so nastale v ljudeh, bilo hudo in nevarno govoriti o tem, smo vsi skupaj pozabili na to, kako se prekine z obstoječim in gre dalje, kot reka v našem življenju. Ta dinamika travme nas je v globini prestrašila, zato tudi sprememb kot tudi novih spoznanj nismo sposobni sprejeti po hitri poti, ampak potrebujemo mnogo več časa in energije.

To je zgodba zase, začne se pa že v gornjem odstavku!
Zgodovinarji se zavedajo, da smo z nacizmom pa tudi fašizmom v minulih desetletjih razčistili, partizanski poboji med vojno in udbovski ter kosovi po vojni pa so bili tabu. Tako smo prezrli tudi izredno krute zgodbe posameznikov in družin, ki so bile žrtve teh pobojev. Posledica tega so tudi notranje rane pri ljudeh – depresije, samomorilne misli, panika … To stanje generacijske panike se prenaša na nove generacije in človek dobi kompleks nemoči nad tistimi, ki so to delali, ker jih ima za nadmočne! Ta začarani krog v našem narodu se ponavlja in kot kaže, bo obstajal vsaj še tri generacije.
Pripomniti pa je treba, da v ta krog ni zaobjeto samo obdobje zadnje vojne in povojne komunistične diktature, ampak tudi diktatura mišljenja, ki ga je v imenu “naših” – kdo so to naši, to presodite sami! – vsa leta in še danes ustvarjala peščica samodržcev, ki v tem našem ljubem zamejstvu v imenu kulture, zgodovine, slovstva, športa, prosvete … držijo vajeti v svojih rokah in oblajajo vse tiste, ki mislijo drugače kot oni, jih oblatijo, če jih celo ne onesposobijo. Tu je zopet nesrečna medgeneracijska zavist, ko nekateri, prepričani v svoj prav, ne morejo iz njega, zato povzročajo nepopisno nesrečo (beseda nepopisna je malo preveč ribiška, mislim pa, da zadeva ni stvar medgeneracijske zavisti, nima prave zveze z njo. Pa tudi: kdo je komu zavisten?). Tako se zlasti mladi in sposobni oddaljujejo iz slovenskih zamejskih vrst predvsem zato, da bi imeli mir pred temi zdraharji, in bežijo drugam … (Mislim, da problem ni v tem, posebej ne kar na splošno.) Prišel je čas, da se o teh stvareh začne razmišljati pa tudi kaj naredi! To velja tudi za verne!

Advertisements

Read Full Post »

kozakiokrasje

Na trgu sem se zapletel v pogovor z neko branjevko. Ko se posloviva, mi reče: “Jaz sem gospa Italija!” Mislim si svoje in grem dalje. Med potjo pa mi šine na misel: saj res, tudi pri nas imamo vse polno podobnih “političnih”  imen: Tito, Benito, Adolf, Cita, da o Franc-Jožefih sploh ne govorimo … Naslednji dan sem se srečal z nekim Ukrajincem, ki je iskal sobo, ker dela v ladjedelnici. V pogovoru sem spoznal, da fant pri 38 letih sploh ne obvlada ukrajinščine, ampak odlično govori rusko. Beseda je dala besedo in povedal mi je, da je bilo v Ukrajini do nedavnega nekaj običajnega, da ko so končali vajeniško dobo, so šli za nekaj časa v Rusijo. Tam so delali na ustreznem mestu in tudi opravili mojstrski izpit za kvalifikacijo, zato so tudi vsi njegovi kvalifikacijski dokumenti v ruščini. Zanj je nekaj normalnega, da se s sovrstniki pogovarja v ruščini, saj je s tem jezikom rastel in mu je ta tudi pomagal do kruha. Ko sem ga vprašal, če zna kaj ukrajinsko, mi je lepo odgovoril: “Malo. Moja babica govori dobro, ne zna pa pisati. Med kolegi vedno govorimo samo rusko, tudi domov pišemo samo rusko.” Dodal pa je, da je tudi po mestih veliko ljudi, ki so ohranili ukrajinščino in danes se ta vrača tudi v šole.
Obiskal me je nekdanji diplomat, ki je pol življenja prebil v Moskvi. Kot gospodarski ataše je prekolovratil celo Sovjetsko zvezo. Menda ni bilo pokrajine, kjer ne bi bil. Tudi on mi je zatrdil, da je bilo nekaj normalnega, da kamor so prišli Rusi, so tam ustvarili rusko enklavo in tako je bilo samo po sebi umevno, da so tudi prvotno prebivalstvo sčasoma porusili. Zato imajo vse pribaltske dežele resen problem z narodnim jezikom, ker je v njih ruščina zelo ukoreninjena. S tem se je odprl nov problem.
Ukrajina na primer ima nizek življenjski standard, v Rusiji pa je znatno višji. To pogojuje, da veliko Ukrajincev podpira Rusijo, nekaj zaradi rusifikacije, nekaj pa čisto naravno zaradi boljših življenjskih razmer, zato bi si želeli bivati pod Rusi. Nobena skrivnost ni, da se vedno velika večina ljudi odloči za boljši standard, četudi bi se morala čemu odreči, tokrat maternemu jeziku. Na žalost je tako in o tem se malo razmišlja.
Zanimivi so krimski Kozaki. Narodnostno pleme, imenujemo ga lahko tako, saj so vedno preživeli več časa na konju kot v postelji, zato jih še vedno marsikje imajo za nomade, četudi so ustaljeni (končno poznamo tudi ustaljene nomade!). Krimski Kozaki so v preteklosti imeli zelo bogato okrasje tako na svojih oblekah kot na konjski opravi. V tem okrasju je prevladovalo zlato. Sloveli so po umetnem kovaštvu, lahko bi rekli bolj po zlatarski filigranski obrti. V Moskvi si lahko ogledate neprecenljive sablje, ščite, okrašene z dragimi kamni, ki so jih izdelovali na Krimu v 12. stoletju ali še prej. Veliko tega je v času Sovjetske zveze romalo v prestolnico, kar je bilo samo po sebi umevno, ker so tam bili vsi centralni muzeji. Ko so Kozake pod Stalinom začeli razseljevati s Krima, se je veliko njihovih dragocenosti porazgubilo. Kljub vsemu pa so krimski Kozaki imeli tudi nekaj sreče. Počasi so se začeli vračati na Krim, seveda tisti, ki niso pomrli ali jih niso pozaprli ali celi likvidirali. Mali skupinici mladih je uspelo, da se je prebila na zahod in tam začela proučevati svojo zgodovino. Danes obstajata dve takšni manjši enklavi. Ena je v Parizu, druga pa je razseljena po Evropi. Med seboj so zelo povezani, ne samo narodnostno, pač pa tudi sorodstveno. Rusi pa so jim vedno delali preglavice, ker niso želeli, da bi se krimski Kozaki imeli za narod, saj so jih v skozi vso zgodovino imeli za pleme.

 

Read Full Post »

Barbara ravnikar23. februarja 2013 se je v Ljubljani zaključila življenjska pot mag. Barbare Ravnikar. Rojena je bila v Ljubljani. Po končanem študiju tekstilne tehnologije se ji je porodila želja po ustvarjanju. Seznanila se je s sestrama Darinko in Pavlo Bajec. Zlasti pod vodstvom s. Darinke je vzljubila mozaik in se leta 1995 vpisala v mozaično šolo v Spilimbergu (Scuola mosaicisti del Friuli). Njena mentorja tam sta bila prof. Rino Pastorutti in – ker je bila v času šolanja tudi članica eksperimentalne umetniške skupine za mozaik – prof. Giulio Candusi. Po končanem šolanju v Spilimbergu je dobila povabilo za sodelovanje pri projektu papeževe kapele Redemptoris Mater v Vatikanu pod vodstvom p. Marka Rupnika. Pri tem delu je sodelovala vse do njegovega zaključka. Leta 2003 se je vpisala na ljubljansko Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje – smer slikarstvo. Diplomirala je leta 2007 z odlično nalogo »Slika versus mozaik« pod vodstvom prof. mag. Hermana Gvardjančiča in mag. Boruta Vogelnika. Naslednje leto – 2008 – je postala članica Društva likovnih umetnikov Ljubljana. Leta 2012 je magistrirala na temo »Slika kot idejni osnutek za druge tehnike in slika kot samostojen likovni objekt«. Tokrat sta bila njena mentorja prof. mag. Lojze Logar za grafiko in slikarstvo in prof. mag. Borut Vogelnik za mozaik.
Imela je osem samostojnih razstav in sodelovala je še pri desetih skupinskih razstavah.
Samostojne razstave so bile: 2006 v 1. gimnaziji Celje – grafična dela; 2009 v Kamniku – akvarelne grafike »Vrata v neskončnost«; v Knjižnici Jožeta Mazovca v Ljubljani – grafike; istega leta še slike in grafike v Knjižnici Šiška v Ljubljani; 2010 spet v Kamniku – mozaični portreti »V kamen ujet spomin«; 2011 v Vodnikovi domačiji v Ljubljani – grafike »Prebujenja«, na gradu Štanjel pa mozaični portreti. Zadnja njena razstava – grafike »Veter trav« – je bila leta 2012 v Kamniku.
Ilustrirala je tudi priročnik za učenje jezika YURUBA, ki ima vse besede napisane  v slovenščini angleščini in jeziku yuruba.. Ta jezik govorijo v Nigeriji in Sudanu in to kar 21% vseh prebivalcev, ali nad 30 milijonov ljudi.
Aleksander velikiKaj je bilo v slikarstvu za Barbaro najznačilnejše? Če jo spremljamo skozi njene razstave, lahko mirno zapišemo, da je bila mojstrica prostora in barv. Pri ustvarjanju jo je spremljala radovednost, zato je ustvarjala v grafiki, digitalni tehniki, akrilu, olju, akvarelu, pa celo videu. Brez pretiravanja smemo reči, da je vrh njenega umetniškega dela bil mozaik, in to mozaični portret. Njeni mozaični portreti so hkrati klasični in obenem moderni. Vedno si je prizadevala narediti čim bolj realističen portret. Na ekspresionistične portrete nas spominja portret Karle Bulovec, ki je gotovo eno njenih boljših del. Leta 2009 je upodobila v mozaiku generala Maistra v velikosti 60 × 40. Smeli generalov pogled, značilni brki, v pest stisnjena desnica in sablja v levici nam ga predstavijo kot vojskovodjo in odločnega ter jasnovidnega in premočrtnega človeka. Gotovo je to eden redkih zelo dobrih generalovih portretov, v mozaiku pa do danes edini.
Rad bi se zaustavil še pri Aleksandru Velikem, ki ga je izdelala leta 2011 v mednarodni likovni koloniji v Strumici. Fino izdelane oči z jasnim pogledom, pokončna drža, kot se spodobi za aristokratskega voditelja. V to delo je vtkala še mehkobo mozaičnih barv, ki se prepletajo v enkratni kompoziciji, tako je delu  dodala orientalski pridah. Tamkajšnja galerija je na to delo zelo ponosna. Govori se celo, da bi ga prenesli v makedonski parlament v Skoplje.
Trajnost mozaičnih stvaritev gotovo ostane spomenik poznim rodovom vsakega, ki jih je izdeloval. To velja tudi za gospo Barbaro. Sama je to izrazila takole: »Mozaik ponuja iluzijo brezčasnosti. Tako kot je kamenje na poti, v morju, rekah, gorah spremljalo veliko generacij pred nami in tudi našo, lahko pričakujemo, da bo spremljalo še veliko generacij za nami.«
Za konec pa še tale njena misel: »To večnost materiala želim izkoristiti v enoviti, živi podobi posameznika, saj vsak, vsem splošno poznan ali zgolj nekdo izmed nas, pušča sled, spomin ter tako objet v mozaik na nek način postaja večen …« – Prav zato je toliko starih krščanskih cerkva, zlasti iz prvih časov krščanstva, ozaljšanih z mozaiki. Ti so nam živ opomin večnosti in Božje prisotnosti med nami. Ko je ga. Barbara to spoznala, se je z vsem srcem posvetila mozaiku in tako podarila  našemu slovenskemu prostoru nekaj nepozabnih mozaičnih del, ki ostanejo v našem slovenskem prostoru unikati.

B.-Ravnikar- IvanaKobilica images(3) Majster -Barbara

Read Full Post »

balanticNekaj let pozneje sem se čisto slučajno srečal z njegovo sestro na neki prireditvi v Kamniku. Spomin na ti dve srečanji sta mi stopili pred oči, ko se zadnje čase piše o odkritju novega spomenika v Grahovem pri Cerknici. Pretresel me je zapis, spomin domačina, ki je dogajanje takole opisal: “… nekateri domobranci iz gornjega nadstropja goreče hiše so se predali. Ko so prišli iz hiše ven, so jih partizani postrelili. Tiste pa, ki so ležali na tleh in niso bili takoj mrtvi, so pobili z lopatami in vsa trupla zmetali v gorečo hišo …”
Ni moj namen razpravljati, kdo je bil in kdo ni bil na pravi strani v zadnji vojni. Dejstvo je, da so se tokrat ti domobranci predali. Spadali so med vojne ujetnike. Nihče jih ni sodil, ampak so jih hladnokrvno pobili kot kakšne živali in zmetali v ogenj … Se vam ne zdi, da je pri takšnem dejanju le šlo krepko predaleč? Kako lahko neki normalen vojak – in partizane smo imeli za normalne vojake! –, lahko zakrivi tako kruto dejanje? Četudi je nekdo tvoj sovražnik, je bil v takem položaju nemočan, brez orožja, predal se je, ti ga pa hladnokrvno ubiješ kot kakšno žival, ki dela škodo! – Kaj je bilo v teh partizanih? So bili pri takšnih dejanjih to normalni vojaki ali pa so bili pod kakšnim psihičnim, lahko tudi narkotičnim vplivom? Človeško povedano: tu se zaustavi vsako razpravljanje o tem, kaj je in kaj ni prav, kaj je in kaj ni dopustno. Iz tega dogodka pa lahko potegnemo neki zaključek, ki ga bo naš slovenski narod plačeval še kdo ve koliko rodov. Ko smo, vsaj nekateri to dejansko smo, spremljali smrt moških, ki so bili pri partizanih, lahko neprisiljeno, vendar pa pošteno priznamo, da se je le preveč slovenskih mož, ki so bili na tej strani, težko poslavljalo. Če pa smo malo bolj odkriti, pa lahko k temu dodamo še, da je kar lepo število le-teh imelo zelo mučno starost. Vse preveč se jih je zapilo, četudi so imeli lepe pokojnine. Nekateri so bili kot izgubljeni in so se izogibali srečanj ter so starost preživljali zagrenjeno in odmaknjeno. Marsikomu so premnogokrat prihajali pred oči podobni prizori kot to, kar se je dogajalo na Grahovem. Razumljivo, začela se jim je oglašati vest, pa četudi so živeli v gmotni preskrbljenosti, so v sebi nosili neki občutek krivde, ki jih ni zapustil … Toliko o teh, ki so bili udeleženi v takšnih dogodkih. Kaj pa tisti, ki danes takšna dejanja poveličujejo? Na žalost imamo tudi takšne! – Zakaj znova in znova prikazujejo stvari, ki so bile v resnici precej drugačne, tako, kot se je vsa leta po osvoboditvi govorilo? Mogoče zato, ker tudi sami nosijo v sebi del neke krivde, ki jih je obremenila s pokojnikovimi še živečimi sorodniki, lahko pa tudi iz čisto navadne propagande, ki so ji nasedli, ko jih je nekdo vanjo zavedel, kajti po resno premišljeni poti do takšnega prepričanja ne bi mogli priti.
Drugi primer pa je bil smrt zakoncev Vuk. Gospa Jolka Milič se je na “najnovejša” odkritja, ki so se pojavila v tisku, obregnila s kar dolgim člankom. Nalašč sem dal besedo najnovejša v navednice. Tudi na to zadevo imam kar nekaj spominov. Nečak Marko Vuk o tem ni hotel nikoli govoriti, vsaj z menoj ne, ali je s kom drugim, je drugo vprašanje. Še vedno rad kakšno nedeljo popoldan zavijem na Mirenski grad. Bilo je pred kakšnimi petindvajsetimi leti, ko sem prebral knjigo Umor v ulici Rossetti. Po maši na Gradu se je pri pokopališču pogovor z nekim starejšim moškim, ki je bil Mirenc, dotaknil tudi tega dogodka. Ne vem, zakaj sem rekel: “Za takšno kruto smrt pa bodo morali fašisti tudi pred Bogom dajati odgovor!” Možak se obrne in reče: “Kako to mislite?” “Ja, da so jih ubili kot toliko drugih!” On pa: “Oba sem poznal, ubili so ju naši!” “Kdo naši?” “Naši, gospod, saj to vemo vsi, samo ne govorimo …!” Če je nekaj takega izrekel starejši možak, in to še Mirenc, je gotovo vedel več, kot se je vsa leta tudi “zgodovinsko” razpravljalo. Prominentni zgodovinar je zapisal, da on ne bo nehal povzdigovati OF, tudi če bi se to dokazalo. Kdo pa mu to brani! Naj povzdiguje OF še naprej!!! Smrt v ulici Rossetti je bila razkrinkana vsaj že pred četrt stoletja, če ne že prej, samo molčalo se je o njej, kot se je molčalo o marsičem, saj smo živeli pod srečno rdečo zvezdo v svobodi, kjer smo vsi vedeli, da če se kaj preveč reče, si lahko ob glavo. Pa to so dobro vedeli tudi naši zgodovinarji, ne glede na to, ali so živeli v Gorici ali Trstu. Ti tako imenovani kameleonski zgodovinarji bi za našo narodno zgodovino imeli veliko zaslug, če bi za časa vladavine rdeče zvezde pisali tako, kot pišejo danes, in danes tako, kot so pisali tedaj! Sicer pa biti jasen je modrost, zato je neki pesnik takole zapisal: ”Jasnost nam zamegli razum. / V trenutku bistrine smo najbolj ranljivi. / Jasnost nam sporoča, / da vemo, da smo zaključili pot, / da smo razsvetljeni, / ko to še nismo. / Samo razsvetljenje je samo začetek.”

Read Full Post »

barbarin rov

Čisto slučajno sem cepnil v neko skupino, ki je organizirano obiskala Barbarin rov ali Hudo jamo, kot tudi imenujemo ta kraj. Idrijski rojak, ing. rudarstva v pokoju, nam je rov pred našim prihodom prezračil in nas pričakal. Po nekaj besedah sva se takoj spoznala – on upokojenec, jaz pa nekdanji njihov kaplan … Po predstavitvi smo se podali v rov. Nalašč sem šel predzadnji. Naročil sem mlajšemu, naj pazi name, če bi se zgrudil, kajti preveval me je neki nenavaden strah in tudi neka tesnoba… Edina pripomba, ki smo jo pred vhodom slišali, je bila: “Pazite na glave, ker je marsikje zelo nizko! Sicer pa imate čelade!”
Prve stopinje so bile zelo preproste, saj smo stopicali med dvema tirnicama, po katerih so odvažali iz rova premog, pozneje pa v rudnik dovažali material, da so zasuli zločin. Govor je tekel o tem, kje vse so ležali zadnji, ki so bili postreljeni ali pa so ostali na pol živi in so jih prve odkrili. Pri pokončnem rovu, kjer še leži kar nekaj tisoč žrtev, pa smo se poklonili in v tihoti poslušali našega vodiča. Na koncu nas je popeljal še v lepo urejen rov, kjer so človeški okostnjaki sortirani v plastičnih zabojih, podobnih, kot jih poznamo za sadje. Tu pa marsikoga stisne. – To so bili ljudje – živi, kot mi, končali pa so tu. Po anatomiji okostij sklepamo, da je tu bilo umorjenih veliko moških in žensk, medtem ko ostroških okostnjakov ni. Vsak od nas je tedaj odhajal s svojim občutjem, glavnina pa si je zastavila vprašanje: “Zakaj?” Končno so ti bili pobiti po vojni, brez kakršnega koli sojenja in vse to zato, ker so jih tedanji tovariši imeli za tiste, ki so se ob koncu vojne po njihovem znašli na napačni strani. Kosti, očiščene in še one, ki čakajo, da jih izkopljejo, ko bodo odstranjeni kubiki navoženega materiala … Le kaj si je tedanja tovarišija mislila? Mogoče, da bo obstajala večno? Mogoče, da ne bo nihče na novo ril po teh rovih? Zakaj so rove zabetonirali? Mogoče zato, da bi oni tam ne zbežali? Kam, če pa so jih pobili, vhod pa zastražili?? Tovariše so vzgojili, da so s tem uničili vse tiste podlasice, ki so spodkopavale pridobitve NOB-ja. Prav tako so bili prepričani, da bodo s tem iztrebili vse tisto, kar ni bilo po meri njihovih načrtov … Vodilni tovariši so bili prepričani v boljši jutri, tudi zato, ker teh, ki bodo pobiti, več ne bo …
Zablode in zopet zablode, ki jih je plačeval naš slovenski narod! Kar pa je bilo tudi hudo, je to, da se o tem ni smelo govoriti, ker … Okoliški prebivalci Barbarinega rova so vedeli za zločin, pa so molčali, ker … Tudi oblast, ki je to delala, je vedela, pa je kljub vsemu bila tiho in se o tem ni pisalo, ker … Tisti, ki so bili najbližji pri teh dejanjih, so molčali, ker … Vzgajali so nas, kako so bili med NOB-jem pošteni, pravični in so pomorili samo tiste, ki so nam škodovali … Velika večina teh, ki so to delali, pa se je drug za drugim težko poslavljala, saj so jih neprestano preganjali kriki in prošnje žrtev, ki so tako ali drugače bile z njimi povezane …
Spomin mi poroma na našo sestro Briko – tako sem vedno imenoval s. Mihelangelo iz Gorice. Ko so bili še trdi časi, je ona delila komando, tako, kot je samo ona znala: “Slišite, tja bi bilo dobro, da greste!” – “Temu sem rekla, da naj vas čaka! Pojdite v mraku! Do onega pa pojdite peš. Pustite avto tam in tam, potem zavijte levo po stezi, pa desno na koncu in pridete do hiše. Recite, da prinašate moje pozdrave. Ostalo je urejeno! Od enajstih do polnoči vas čakajo na tej številki, ne zvonite, bodo odprta vrata …” Koliko je bilo teh poti in kakšni so bili ti pogovori! – Nikoli nisem doumel, kaj šele razumel, res moj um do tja ne seže, kako se lahko nekdo tako odpre – globlje, kot je Barbarin rov, in izbruha vse tisto, kar ga teži, kot tudi tisto, kar je priznal: “Ukazali so mi: ‘Drugače boš šel, kot oni!’ … Vsak rad živi, pa saj veste, mladi smo bili, pa še napili so nas … Koliko je bilo tega in kako mučni in boleči so spomini na vse to!” Vsi ti moji daljni znanci že davno spijo večni sen. Nekatere po veliki noči že leta in leta redno obiščem in jim na grob zataknem blagoslovljeno oljčno vejico … Vsega tega grozodejstva naš človeški um ne dojame, vse to bo za večno ostalo nerazumljivo …
Ostala bo pa tudi skrivnost, čemu obnavljanje napisa TITO na Sabotinu. V spomin na to nesrečno diktaturo? Na te nesrečne poboje, ki so dejansko bili? Na čas, ki je bil, svetopisemsko povedano, čas zlatih telet, v resnici pa, ko danes gledamo nanj, je bil vse drugo kot to! – Gospod, s kakšno težo, si zaznamoval ta naš preizkušeni slovenski rod!

 

Read Full Post »

Sveta:  Janez XXIII.  in Janez-Pavel II.

roncaliwoitivaSvet je z velikim zanimanjem spremljal beatifikacijo dveh papežev: Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. Lahko mirno rečemo, da sta imela oba več skupnih lastnosti. Ena od teh je bila gotovo skromnost in preprostost, pa tudi pogum – z Božjo pomočjo gremo naprej! Ko je bil izvoljen Janez XXIII., je bilo splošno mnenje, da zaradi svoje starosti ne bo vladal dolgo in bo le prehodni papež. Vendar je med svojim petletnim pontifikatom prvič v zgodovini Cerkve imenoval nove kardinale iz Tanzanije, Venezuele in Mehike. Odločno se je zavzel, da ga ne imenujejo več njegova svetost, ampak preprosto papež. Zgodovinski dogodek je bil sklic II. vatikanskega koncila. V uvodnem govoru je 11. X. 1962 rekel: “Dragi otroci, slišim vaše glasove. Tukaj smo predstavniki z vsega sveta. Lahko rečem, da je danes celo luna prišla pogledat, kaj se dogaja …” Svet je obstrmel, ko je videl dolgo kolono škofov v ornatih, ki se je ob začetku koncila pomikala v cerkev sv. Petra. Prvič so na televiziji pa tudi v tisku zakrožili posnetki škofov, ki so bili v sandalah, brez nogavic, nekateri celo bosi. Ko so se sprehajali po Rimu, so nekateri bili zelo borno oblečeni in njihovi talarji so bili zelo zmečkani in ponošeni. Tudi intervjuji so bili sila zanimivi. Neki škof iz Afrike je odgovoril, ko so ga vprašali, kaj bo predlagal novega: “Sem škof 20 let, vse svoje škofovstvo sem posvetil vzreji krav, drugače bi moji ljudje pomrli!“ Drugi je povedal: “Moje ljudstvo živi v kameni dobi, kaj naj predlagam? Sem pa srečen, ko vidim te moje sobrate srečne, in zadovoljen, z željo, da bi vsi nekaj doprinesli v Cerkev …” Na dan je prišla beseda aggiornamento – posodobitev. Vendar ne za vsako ceno, ampak za ceno, da bi sodobni človek lažje prišel do Boga, da bi mu ta ne bil več tako oddaljen …
O Janezu Pavlu II. bi lahko kaj več rekel. Spomin mi poroma v Krakov, kjer sem ga kot tedanji študent videl vsaj dvakrat, kako je skočil s še vozečega tramvaja – ni počakal, da bi se ta ustavil, in odhitel dalje … Znanec mi je rekel: “Temu našemu kardinalu se vedno mudi, čeprav pride vedno o pravem času.“ Leta so tekla in spominjam se, da sem bil tedaj, ko so razglasili njegovo izvolitev, na vrhu Prisojnika. Ko sem prišel v Erjavčevo kočo, so mi rekli: “Ti si rekel, da bo naš človek! – Vidiš, da si imel prav – je SLOVAN!” Vse mogoče zgodbe in dogodivščine so tudi o njem zaobkrožile svet. Spominjam se, kako sem se zdrznil, ko so na televiziji pri dnevniku pokazali atentat nanj. Njegova potovanja so bila izredna. Prijatelj je pel psalm pri njegovi maši v Stožicah v Ljubljani. Koliko je bilo njegovih okrožnic in kako so bili mučni trenutki, ko smo ga gledali bolnega in betežnega zadnje leto življenja … Voditelj Cerkve v osebi moža bolečin! Ker pa je tudi papež v Božjem načrtu, ne moremo mimo dejstva, da je imel veliko vlogo pri padcu berlinskega zidu in s tem tudi pri zlomu komunistične diktature. O vsem tem bomo lahko še marsikaj izvedeli, ko bodo odprti arhivi iz tistega časa.
Oba papeža sta zaznamovala tudi naš čas, saj smo živeli z njima, čeprav daleč proč. Verni smo bili vedno s papežem dnevno povezani in to misel bi rad osvežil. Papež ni neka daljna bajeslovna osebnost, ampak človek časa, v katerega ga je postavila Božja previdnost, kljub najrazličnejšim takšnim in drugačnim zgodbam pa tudi spodrsljajem, ki jih zasledimo v vodstvu katoliške Cerkve. Vedno smo se zavedali, da je Cerkev skupnost grešnih, pa tudi svetih oseb. Brez teh dveh človeških polov bi bila to neka ustanova, ki bi v sebi imela samo človeški, ne pa tudi Božji temelj. Cerkev nosi v sebi hrepenenje po odrešenju, tega hrepenenja pa ne moremo doseči z materialnimi dobrinami. Prava človekova moč se skriva v njegovi duhovno-duševni stabilnosti. Cerkev je duhovna mati ne samo našega slovenskega naroda, ampak katerega koli naroda, zato je negativiziranje Cerkve kot tudi papeža samega zelo nevarno za vsak narod, tudi naš slovenski, saj je prav Cerkev sestavni del narodove  – tudi naše slovenske – zgodovine. Na to velikokrat tudi naši zgodovinarji pozabljajo! Ker pa papež vodi človeštvo k veri v Boga, ne v verovanje v kakšno zlato ideološko tele, potem ni treba veliko, da spoznamo njegov pomen. Tega ima tudi danes in bo imel vedno! Nova sveta papeža sta pripadala našemu času, čeprav že rahlo odmaknjenemu, pa vendar je nanju spomin še kako svež.

Read Full Post »