Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for oktober 2014

“Kaj mi mar!”

(Ob papeževem obisku v Sredipolju – Redipulji septembra 2013)

paparedipuliaOb teh papeževih besedah, ki jih je izrekel v pridigi na tej spominski maši, se mi je utrnil spomin na neko predavanje škofa dr. Jurija Bizjaka. Jasno in nazorno nam je priklical v spomin svetopisemski dogodek med Kajnom in Abelom in ga čudovito umestil v naš čas in tudi naše vsakdanje življenje, ki je polno prerivanj, podtikanj, komolčarstva, egoizma in podobnega …
Vsekakor je vzpodbudno, da molimo za pokojne in prosimo za mir, še zlasti med narodi, saj je po svetu preveč žarišč, ki so nevarna tudi za nas. To papeževo mašo v Sredipolju – Redipulji je pripravil italijanski vojaški vikariat, darovala pa se je za vse žrtve vojn. Tako se je na veliko pisalo! Ni moj namen, da bi kritiziral organizatorje, kot kristjan pa bi rad nekatere stvari ob tem dogodku pripomnil.
Pustimo to, da velika večina vernikov, ki se je zbrala pri tej maši, papeža v živo sploh ni videla, le na monitorjih. Organizatorji so pred oltar postavili četo samo italijanskih vojakov, kot da ne bi bilo nobenega primernejšega mesta zanje. Ves čas se je govorilo in se še, da je bila to maša za vse žrtve vojn. Hvala Bogu, da se je nekdo to spomnil. Iz poteka maše pa to ni bilo razvidno. Ali res ni bilo mogoče, da bi izrekli vsaj po eno mašno prošnjo še v kakšnem jeziku, ne pa da je bilo vse od začetka do konca maše samo v italijanščini? Priznam, da je mašo organiziral italijanski vojaški ordinarij. Ker pa ima tudi on vojake po svetu in ne samo v Italiji, gotovo ve, da se po svetu govori še kakšen drug jezik poleg italijanščine. Tako je ta ordinarij dokazal, da njegov miselni domet ne seže čez Tibero! Ta zadnji stavek ni moja pogruntavščina, ampak dobesedna navedba dveh njegovih sobratov vojaških ordinarijev, ki sta somaševala in sta se po tej maši oglasila pri nas. V Družini je slovenski vojaški ordinarij, ki je tudi bil tam, zveriženo pisal in glorificiral samo mašo.– Pač pripada narodu, ki je in ostaja maloštevilen in kot takega ga tudi ocenjujejo … Zanimivo, iz njegovega zapisa se vidi, da on kot Slovenec spodrsljaja – same italijanščine – ni zapazil, kar dokazuje, da je pri nekaterih Slovencih še vedno prisoten čut hlapčevstva. Kje je tu narodnostni čut ali celo čut za državno pripadnost? Se vam ne zdi, da bi to dvoje vsaj pri vojaščini lahko pričakovali!?
Drugi dan, na nedeljo, sem obiskal vse te kraje. Na avstro-ogrskem pokopališču smo se skupaj slikali s papeževim šopkom in blejskimi malčki. Ko pa sem prišel na parkirišče pred pokopališče, sem obstal. Tam ni bilo več table, kjer je v italijanskem, nemškem, madžarskem in slovenskem jeziku pisalo: “VOJAŠKO POKOPALIŠČE”. Drugi dan sem zavrtel nekaj telefonov in se začel zanimati, zakaj so jo sneli, in to pred papeževim obiskom. Nekdo, ki malo več ve, mi je rekel, da je nekatere motila. Zanimivo, vsa tista burja, ki je lani pihala, je ni odpihnila, odpihnil pa jo je papežev obisk ali strah, da obiskovalci ne bi videli večjezični napis. Dvomim, da bi ta papeža motil. Prav na to tablo me vežejo zanimivi spomini. Leta in leta je bil napis na tej tabli samo v italijanščini, nemščini in madžarščini. S tamkajšnjim župnikom iz Foljana sva se samo(!) štiri(!) leta(!) borila za dve slovenski besedi: VOJAŠKO POKOPALIŠČE. Ko sva obredla že vse mogoče urade, se nama je nasmehnila sreča. Neka gospa je slučajno odkrila, kdo temu nasprotuje. Na pristojno ministrstvo je napisala prošnjo in zanimivo – v štirinajstih dneh je prišel pozitiven odgovor. Tako je na to tablo prišel tudi slovenski napis in ostal do papeževega obiska 13. septembra 2014! Pa recite, da ni to zanimivo?
Italijanska kostnica v Sredipolju ima tudi svojstveno zgodovino, ki jo nekateri ne želijo poznati. Fantje, ki so se vrnili s prve svetovne vojne, bi radi kaj zaslužili. Tako so obdelovali kamenje – na to kostnico so v glavnem pripeljali že obdelane kamnite bloke in jih postavljali na svoja mesta. Potrebovali pa so tudi delavce, da so obdelali posamezne vogale, kjer se kamniti bloki niso pravilno vgradili. Tem fantom, ki so obdelovali kamne, so Slovenci po domače rekli špički, ker so “špičili” kamenje. Med njimi je bilo kar lepo število Slovencev. Kar me najbolj boli, pa je to – in o tem se ne sme govoriti, ker …– Vstop v kostnico iz ceste spodaj je med dvema vrstama poitalijančenih napisov slovenskih krajev, kjer je tekla fronta v prvi svetovni vojni. Malokdo pa ve, da so prostor med temi napisi, preden so položili tlak, posuli s kostmi avstro-ogrskih vojakov. Zakaj? V -izmu tistega časa se je tako proslavljala zmaga Italije … Tako pridemo po poražencih k zmagovalcem, ko prispemo do italijanskih vojaških grobov! Prav na tem sramotnem mestu so postavili oltar in darovali mašo samo v italijanščini za vse žrtve vojn! In to v času združene Evrope! Ne zveni vse to neokusno? Daleč od krščanske pietete!
Zanimivo je tudi to, da glavnina slovenskih obiskovalcev sploh ne ve za avstro-ogrsko vojaško pokopališče, kjer so pokopani tudi naši Janezi, ampak silijo sem na to italijansko pokopališče. Prva slovenska potovalna agencija, ki je začela z obiski avstro-ogrskega pokopališča, je bila Quo vadis iz Ljubljane, za kar ji gre vsa čast. V bivši Jugoslaviji so celo prinašali vence na italijansko pokopališče in ne na avstro-ogrsko, saj se o cesarjih tedaj ni bilo dostojno pogovarjati, čeprav je v tistem času Beograd imel enkratnega “jugo monarha”! (Ta beseda ni moja, ampak sem si jo izposodil iz beograjske televizijske oddaje “Svlačionica”.)
Da pa bo mera polna, še to: ob prvem novembru se je vedno dajalo cvetje na grobove. Tudi slovenski konzulat v Trstu obišče vse partizanske spomenike po zamejstvu, sem pa je predaleč … Pa mi ne zamerite. Že nekaj let obiščem drugega februarja to avstro-ogrsko pokopališče in zmolim za naše pokojne pa vidim to “površnost”. Upam, da ni namerna! Za zgled so nam lahko Avstrijci in Madžari, ki tega niso nikoli pozabili.

Advertisements

Read Full Post »

Dol pri Doberdobu

IMG_1531

Pojasnilo ob pisanju Voce Isontine

V zadnjem času prihaja v to našo slovensko vasico izredno veliko tujcev, še zlasti Madžarov, ker imajo v zaselku Vizintini svojo vojaško kapelico. V italijanskem tisku so se zadnje čase pojavile nekatere netočnosti, ki se tičejo madžarske kapelice in nove cerkve Fatimske Marije v Dolu. Cerkev stoji ob cesti, ki povezuje Gorico s Trstom.
Dol je pripadal župniji Opatje selo. Po 15. septembru 1947 je bil z mejo odrezan od matične župnije in tako postal cerkvenoupravno samostojna enota z nazivom vikarijat. Imel je svoje cerkvene matične knjige in maševali so tu različni duhovniki, ki so prihajali z Gorice, Doberdoba in Jamelj. V tistem času je bilo v Dolu okrog 250 prebivalcev. Danes jih je 120, in še to so v veliki večini tujci, ki se v kraj vračajo zvečer in odhajajo zjutraj. Lahko bi rekli, da je danes Dol v glavnem spalno naselje. Prvotno so bile maše v dvorani v šoli. Imeli so zelo dober ženski župnijski pevski zbor, pa tudi obisk pri nedeljski maši je bil velik. Sčasoma se je Dol cerkvenoupravno prenesel v župnijo Jamlje. G. Anton Prinčič, tedanji jameljski župnik, je uvidel, da bi se prostori, kjer je maša, morali obnoviti ali pa preurediti, zato se je začelo pogovarjanje o tem. V kraju sta nastali dve struji. Eni so zagovarjali, da bi se obstoječi prostori v tedanji šoli obnovili, drugi pa so bili za novo cerkvico. Kot se rado dogodi, je ob tem nastalo kar nekaj besedi, prerekanj in modrovanj. Odkupili so stari senik ob cesti, v katerem je tudi bila prvič maša. Tedaj jo je daroval g. Bernard Špacapan, tedanji jameljski župnik, kmalu po razmejitvi – postavitvi meje z Jugoslavijo, in sicer 28. 9. 1947. Na tem mestu je sedaj sezidana tudi cerkvica. Pri gradnji je g. Anton Prinčič, tedanji župnik iz Jamelj, kamor spada tudi Dol, razmišljal, če bi iz razpadajoče madžarske kapelice – v njej je imel lastnik senik – kakšen kamen vključili v novo cerkev. O kakšni obnovi te kapelice se tedaj ni razmišljalo. Kmalu pa se je izkazalo, da mere ne ustrezajo novogradnji. On ni hotel madžarske kapelice podreti, kot smo brali v Voce Isontini, ampak jo na neki način zaščiti, saj so vojaško kapelico pri Nikolih “čez noč” oropali in odpeljali obdelane kamnite dele. Prav tako so v Jamljah iz stare porušene cerkve izruvali ploščice tlaka in jih odpeljali neznano kam. Pri madžarski kapelici pa je bila sreča, ker so njeni lastniki prebivali v bližnji hiši. Tako se tam “odvažanje” ali tudi odtujevanje ni dogodilo. Tudi za gradnjo cerkvice v Dolu se iz madžarske kapelice ni uporabil noben gradbeni material.
Cerkev v Dolu na Palkišču je sedaj dograjena in služi svojemu namenu. Tako je videti na prvi pogled, na žalost pa ni tako. Običajno cerkvene gradnje ljudi povežejo – istočasno se namreč gradi tudi versko občestvo, ki potem skrbi, da kraj duhovno živi, obenem pa skrbijo za vzdrževanje cerkvenega objekta. Stanje je danes takšno, da tisti, ki so bili za gradnjo nove cerkve, niso nikoli imeli večjega stika z župnijo in ko je bila cerkvica dograjena, po veliki “fešti”, so se lepo umaknili. Nastal je šum. Oni, ki so bili v kraju jedro vernih in so želeli popraviti tedanje prostore, kjer je bila tedaj maša, so pomrli ali se od verskega občestva umaknili, ker se niso strinjali z vsem, kar se je ob gradnji dogajalo.
Tega nisem napisal zato, da bi pogreval “pogašeni ogenj”, ki na žalost v tem okolju še vedno tli, ampak zato, da bi opozoril, kako nemodro so tedaj ravnali nekateri goriški duhovniki, kot tudi vodstvo nadškofije, s škofovim vikarjem na čelu, ki so tedaj vplivali na gradnjo sedanje cerkvice, tedanjemu domačemu duhovniku g. Antonu Prinčiču pa po nerpotrebnem metali polena pod noge. Da pa je mera polna, so ob tem pomagali tudi nekateri naši slovenski politiki, ki so se pustili vpreči v voz, ki je potem zavozil s poti, tedanjega tamkajšnjega duhovnika pa povozil. Danes je stik krajanov Dola s Cerkvijo izredno majhen, lahko rečemo, da večina vernih hodi k maši drugam, stroški pa seveda so, kot so povsod. Namesto da bi cerkvica bila kraju v ponos, je postala breme župniji Jamlje. To nas lahko tudi kaj nauči, namesto da po nepotrebnem razpihujemo pepel, je prav, če se vprašamo: “Po čigavi zaslugi je do vsega tega prišlo?”

Ambrož Kodelja

Read Full Post »

otrokOd 5. do 19 oktobra je v Vatikanu sinoda o družini. Razpreavlja se o pastoralnih izzivih in evangelizaciji družine. Priprave na to sinodao z razliko od prejšnjih so pokazale, da bo omogočena odkrita razprava o perečih temah, ki zadevajo zakon in družino. Sodeluje 253 škofov, kardinalov in srokovnajkov, med njimi je 25 vodij vatrikanskih uradov, 114 predstavnikov skofovskih konfernec, med njmi je tudi novomeški škof Andrej Glavan in še 14 zakonskih parov. Dunajski kardinal Schönboren se je pozitivno izrazil o pripravi na sinodo samo. Kot posebnost je tudi ta, da bodo najprej spregovorili laiki in šele potem škofje in ostali kardinali. Čeprav povdarjam: “Laiki na sinodi ne bodo imeli pravice glasovanja!”
Sinoda se je pripravljala na podlagi ankete, ki so jo razposlali vsem škofom po svetu. Tu je zopet zapetljaj: “Zelo malo škofij je dalo možnost, da so na vprašanja odgovorili lahko vsi, ki so želeli. Prav tako velika večina škofij ni sporočila rezultatov o anketi.
Članki, ki se pojavljajo v tisku o vprašanjih, ki naj bi jih sinoda obravnavalo so zelo pomembni za življenje sodobnega kristjana in predvsem zakoncev.
Priznati je treba, da marsikje v svetu ni več poudarka na družino, kot na neko trdno vez med možem in ženo. Prav tako so se pojavile nove oblike družin, kar jih prej vsaj nekatere nismo poznali. Za kristjana ostaja vrednota družine prav v trajnosti zakonske zveze. To je glasno sporočilo pet kardinalov, ki je izdalo knjigo z naslovom: “Ostati v Kritusovi resnici – zakon in obhajilo, v katoliški Cerkvi.” Ta knjiga je nastala kmalu po letošnjem februarju, ko je kardila Walter Kaspers na zboru kardinalov razmišljal, ali ne bi dopustili po nekem obdobju tudi ločenim in ponovno poročenim prejemati obhajilo. Pri tem ga je podprl sam papež. Na oba se je vsula kritika. Papež Frančišek pa je lepo odgovoril: “ Cenejni, ne zapravljajte svoje enrgije za spopadanje, ampak izkoristite jo za ustvarjanje in predvsem ljubezen!”
Vedeti moramo, da so nekatere spremembe v Cerkvi nujne, ne iz koristoljubja ali neke ugodnosti, ampak predvsem zato, da bi Cerkev postajala zvesta Jezusovemu nauku v sedanjem času. Če bi prišlo do kakršne koli sprmembe, ne bi bil spremenjen Jzusov nauk, ampak, bi bila o tem nauku prikazana razlaga, ki bi ustrezala sednjemu času. Vsi vemo, da pri verskih dogmah ni mogoča nobena demokracija, ker kristjan veruje, da so te od Boga. Po svetu so od dolečnih problemih, ki se tičejo zakonskega življenja izredno ostre debate. Res je, da teh pri nas ne zapažamo, ne zato, da pri nas teh problemov ni, ampak zato, ker smo še vedno ujeti v neke časovne kalupe, ko si velikokrat ne upamo spregovoriti glasno in tudi povedati problemov, ki so na teh področnjih.
Temeljna zadeva pri vseh cerkvenih problemih je v tem, da se je treba vračati h koreninam; kaj bi Jezuus v tem primeru naredil? Bi postavil jasne cilje, ali bi ravnal evangelsko in bi dogodke in življenje presojal v luči usmiljenja in ljubezni …
Cerkveno vodstvo bo moralo prisluhniti težavam oseb, ki iskreno verujejo, ali celo bi želeli verovati, pa jih cerkveni predpisi ovirajo, ker so se znašli v takšni in takšni življenjski situaciji Končno ali se ni Jezus, kar lepo spoznamo v evangeliju, ukvarjal prav s takšnimi ljudmi? Zgledni verniki, danes bi rekli nedeljniki – so bili zanj manj pomembni, čeprav jih ni podcenjeval.
Slišimo tudi glasove, da so duhovniki premalo podkovani v znanju, da bi bili kos sodobnim življenjskim problemom. Če to drži, potem lahko rečemo, da so slabo štidirali v času študija. (Lahko res niso?) Končno pa, saj je danes toliko literarture, da bi se tudi to “slabo podkovanje” zelo hitro dopolnilo. Kakšne rezulltate lahko od sinode pričakujemo: “ Cerkev ni modna pista, kjer lahko občudujemo takšne in drugačne modne kreacije, iskati pa mora človeka, ki mu je namenjena za odrešenje. Če bo ta duh vel na sinodi, potem bo gotovo uspela. Pri tem, pa ni prisoten samo človeški element sinodalcev, ampka tudi moč in delovanje sv. Duha, ki Cerkev vodi.

Read Full Post »

2047_fogliano_redipuglia_sacrario

Pred Papeživim obiskom v ta kraj se je razvnela obširna razprava, kako naj pišemo: Sredipolje ali Redipulje (it. Redipuglia). Zapisali so: “V etimološkem slovarju Marka Snoja je razloženo, da ime (Redipulja) pomeni ‘hrapavo, neravno, neugodno, torej nerodovitno polje. “Čeprav obstaja Slovenska različica Sredipolje, so se v katoliških medijih po nasvetu akademika dr. Pavleta Mertkuja odločili za Redipuljo, češ da je: “Sredipolje primer mistifikacije iz nacionalističnih razlogov.” (Družini 21. septembra 2014.). – Prebrali smo tudi zelo tehtno pisanje dr. Silva Torkarja o vseh zapisanih različicah tega imena, ki so se ohranile v zgodovinskih zapisih. Za vse to smo mu hvaležni, še zlasti mi, ki živimo tu v bližini. Mimogrede pa bi g. dr. Silva Torkarja spomnil, da je že napočil čas, da bi tudi njegovi rojstni Baški Grapi vrnili staro ime Baška dolini, kot smo ga poznali pred komunizmom, pa še iz Avstro-Ogrske.
Akademika dr. Pavelta Merkuja spoštuejem in cenim. Ko prebiramo njegove etimološke razprave velikokrat postavljamo vprašaje, tako tudi tu. Sredipolje ni noben primer mistifikacije iz nacionalističnih razlogov. Beseda je bila v rabi in jo tukajšnji Slovenci še uporabljamo. Naj navedem: “Slovenec, ki je živel na Reki in je bil eden od tistih delavcev v tržiški (Monfalcone!) ladjadelnici, ki so jih iz narodnostnega razloga premestili v ladjadelnico na Reko in je slovenski jezik poznal samo v domačem narečju, je takole zapisal v nekem pismu: … Kot mulc sem hodil k stricu v Sredpuolje šicat race na palube!” Kar pomeni: “ Kot deček sem hodil sem v Sredipolje k stricu, streljat race nad močvirje.”
Ozemlje med Sočo in Tržičem – Monfalkone, je bilo nekoč zamočvirjeno in ga imenujemo Bizjakerija – mimogrede Trubar je te prebivace tu imel za Slovence: “… V Cerkveni Ordungi – in vi Bizjaki!” Vasi so bile nekakšni otoki, med njivami pa je bilo veliko močvirja, zato tudi Slovenska različica Sredipolje – ker je bila vas obdana s poljem. (To razlago ste lahko slišali tudi med tukjšnjimi prebivalci.)
Sedanja italijanska kostnica, ki simbolizira znani -izem in jo je za javnost otvoril sam Mussolini. je dobila ime po bližnji vasi Redipuglia, ki je pol kilometra stran. Grajena pa je bila izven tega naselje (Sedanje okolje je bilo pozidano pozneje). Vojaška kostnica – spomenik – pa se razprostira po slovenski gmajni, saj se tu Doberdobški kras prevesi v Bizjakerijo. Zato spoštovani in cenjeni gospod akademik prof. dr.Pavle Merku – ne bom z Vami mlatil omlačene slame, ampak napisat in to danes nam, ki živimo tu na zadnjem zapadenm delu slovenske zemleje: – mistifikacija iz nacionalističnih razlogov – zveni za nas nespodobno, zame pa krepko žaljivo!

 

Read Full Post »