Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for december 2014

can-stock-photo_csp15736293

Na vseh frontah so nastajali najrazličnejši zapisi, med njimi so tudi zapisi o Bogu kot tudi razne molitve. Mesečnik Pravoslavje je prinesel zapis ruskega kmečkega fanta, ki je padel na fronti v spopadu z Nemci. Preden je odšel na fronto, je napisal na listič svoje doživetje Boga in ga shranil v žep. Verjetno je bil njegov soborec tisti, ki je ta listič shranil in tako je njegova vsebina prišla na dan leta 1970, sedaj pa so jo tudi objavili. Glasi pa se tako:

Poslušaj, o Bog!
V svojem življenju nisem niti enkrat govoril s teboj,
ampak danes želim praznovati.
Že kot otroku so mi povedali, da ne obstajaš.
Jaz – idiot – sem jim verjel.

Nikoli nisem občudoval tvojih del,
to noč pa sem iz topovskega daljnogleda
zapazil zvezdnato nebo.
Obstal sem ob zvezdnem siju.
V istem trenutku sem doumel,
kako strašna je moja prevara.

Ne vem, o Bog,
če mi boš pomagal,
vendar verjamem, da me ti razumeš.
Nenavadno ni, da se mi je sredi te
grozote vojnega pekla
prikazala Luč in sem te odkril!

Nimam ti kaj povedati.
Srečen sem, da sem te spoznal.
O polnoči grem na fronto.
Vendar me ni strah.
Ti me vidiš!

Read Full Post »

dvadecka

Leta 1981. je OZN razglasila dan boja proti nasilju nad ženskami. Vendar se nasilje ne dogaja samo nad ženskami, ki naj bi ga zakrivili moški, ampka predobro(!) poznamo(1) tudi nasilje(!) nad moškimi(!), ki ga zakrivi nežni spol! O tem se ne govori, ker še vedno prevladuje mnenje, da smo moški, kot rečejo v naši slovenski Nici “cavate”.
Slovenski Karitas je dobil prvi materinski dom na Škofljici pri Ljubljani, ki ga vodi moja učenka. Ob blagoslovu sva z dr. Alojzijem Šustarjem ob čaju malo pokomentirala, kako je z nasiljem. On je bil namreč profesor moralne teologije. Pa sem ga skušal malo uščipniti, pa rečm: “Veste, vse lepo in prav, ampak bi treba misliti tudi na dom za moške, kajti tudi ti se znajdejo v nezavidljivem položaju, še zlasti če dobijo za ženo kakšno možačo, ki ima v hiši poleg hlač še gajžlo!” Malo me je pogledal po strani in pripomnil: “Veste kaj; poročeni moški so in bodo cunje, kar se tega tiče, oni morajo vse potrpeti, ženskam pa ni treba, ker jih pretirano ščiti zakonodaja …”
Na to sem se spomnil, ko me je moja zvesta bralka zamejskega časopisa obdelala, češ, ali ni čas, da se spregovori tudi o nasilju nad moškimi, ki ga počenjajo ženske, pa mi omenja neki primer iz Milana, kjer je žena zapodila moža iz stanovanja. Ta se je utaboril pod stopnicami v bloku. Tam ima svoje cunje in tam tudi prespi. Po poklicu je zdravnik. Znajdi se, kot veš in znaš!
Nagovorim našega Luko, ki se približuje trideseti pomladi, kaj čaka, ker človeku ni dobro samemu biti. Pogleda me in reče: “Greva na kofe!” Tam pa začne: “Saj razmišljam, veliko razmišljam, samo poglete tega in tega. Bila sta skupaj dve leti in potem je odšla, češ, da nista za skupaj. Ob ločitvi ji pripada polovico imetja … On pa je garal, da je naredil hišo … Tu vidimo, zakaj ni hotela otrok … Komu še lahko zaupate. Pa veste, tega ni malo!” – “Verjamem, to so poroke iz koristoljubja!”
Poznam drugi primer, ko je mož moral zapustiti hišo, za katero še vedno plačuje posojilo in se je preselil k mami. Enkrat na teden sme videti otroka, pa ga ne vidi, ampak se slišita samo skozi hišni telefon. Gospa po mili volji pripelje prijatelja domov in gotovo spi na moževi postelji … Ni to nasilje? – Je. to je komot!
Če ženska nabunka moškega, se jo ne sme dotakniti, ker ga bo prijavila? – Ščiti jo zakonodaja. Kdo pa ščiti moža? Rekli boste: “To je zakonsko božanje!”
Ali veste, da obstaja; “Društvo za zaščito žensk pred duhovniškim nasilju! “ – Kaj lahko takšno društvo naredi? Veliko! V neko župnijo k staremu župniku so dodelili mladega kaplana. Po dveh mesecih so ga premestili, ker ga je neka zatožila, da jo zapeljuje, češ, da jo med mašo stalno gleda in seveda moti! Lepotica je od kar hodi k maši sedela nekje pod korom in vse maše preklepetala. – Ko pa se je pojavil mladi kaplan, se je takoj presedla v prvo klop. Ker pa ta klop je podobna ostalim in nima spredaj zaprte stranice, je ta lepotica sedela tako, da je redno razkazovala “rose’ spodnje hlačke”. Kaplan za to ni vedel nič. Vse to so pa videli ministranti in raztrobili po vasi. Kaplan je odšel, ostal pa je v spominu kot “naš bivši rose’ kaplan”. Lepotica je takoj zamenjala sedež in se vrnila pod kor, kjer jo boste lahko srečali in se prepričali, da res klepeče celo mašo.
Obliko nasilja iz tega področja poznamo tudi ob smrti duhovnika tu v zamejstvu!
Nasilje gor, nasilje dol! – V OZN-u na žalost niso pomislili, da obstaja tudi druga stran nasilja. Logično, ker poznamo feminizem, feministična gibanja, roza telefon, domove za pretepene ženske, pomoč prepotrebnim, ker se našemu ljubemu nežnemu spolu vedno delajo same krivice. O dedcih pa nič! Kot da ne bi obstajali tudi ti problemi, ker jih spretno zna zrežirat nežni spol v svojo korist.
Ob nasilju kakršnem koli že, bodimo odkriti in pošteni, kdaj to je in kaj to je!!!

Read Full Post »

kocbek-znamka

Dve stališči sta zanimivi pri Edvardu Kocbeku. Prvo je njegovo stališče do politike in drugo do ideologije. Kadar se je pri njem porodila kriza in ga gledamo kot Kocbeka ideologa ali Kocbeka politika, tedaj je vedno spregovoril s poezijo. Z liričnim pesniškim izražanjem je presegel svoj neuspeh ali celo polom, ki ga je doživel v politiki. Prav tako je s poezijo presegal ideološke konflikte. To dvoje bralca pri njegovi poeziji opozori, da mora njegovo poezijo brati pazljivo. V njegovi poeziji se prepletata na eni strani mojstrovina pesniškega samogovora, na drugi strani pa se jasno vidi njegov osebni zaslepljeni pogled v prihodnost. »Pred vsako oviro je utapljal oči v sanjsko slepilo, iz vsake zagate je znal izpesniti izhod, ki je bil tudi slepi tir, a tirnice so vztrajno naravnane v videnje odrešenja.« (J.Snoj Zbornik 1987).
Dr. Anton Trstenjak je o Kocbeku zapisal, da je bil dober pesnik, a slab politik. Dr. Janko Kos pa je povedal naravnost: »K njegovi pesniški nadarjenosti sodi zraven tudi njegova narcisoidnost. Pesniki so sicer narcisoidni, a pri Kocbeku se je ta narcisoidnost stopnjevala v neko načrtno gojenje, ko zavzeto konstruira lastno doživljanje in se z njim opaja. V njegovih dnevnikih je zelo opazna paradoksalna razlika med sposobnostjo tega narcisoidnega ogledovanja samega sebe in pa dejanskim položajem, v katerega je bil postavljen.« (J.Kos, Pesnik v pogrezu zgodovine). Zanimiva je misel Jožeta Snoja: »Kocbek si je ob vsakem zaplezanju nemudoma spesnil novo plezalno varianto … V bistrovidnem in daljnovidnem Kocbeku je namreč vseskozi tičal tudi Kocbek, ki je pred dejstvi dostikrat zavestno zamižal. Bil je zadovoljen, da je bil spet zraven na kakšnem pomembnem sestanku, pa je vse slabo pozabil … Spomladi 1943. je bil politično zlomljen in jeseni odstranjen s političnega prizorišča. A duševno, človeško, nikdar ni bil strt. Bil bi, če bi bil samo politik in ideolog. Bil pa je predvsem pesnik in zdaj se je otresel v pesmih, jalovega političnega taktizerstva in apriornega ideološkega strateštva in se ugreznil v poravnavo z usodo, zbujal je vtis otroško srečnega človeka … Kocbek je naš največji mojster pesniških samoprevar. Pred vsako oviro je utapljal oči v sanjsko slepilo, iz vsake zagate je znal izpesniti izhod, ki je bil tudi slepi tir, a tirnice so vstrajno naravnane v videnje odrešenja. Najusodnejša prevara je bila vera v spreminjanje sveta … Kljub temu je sejal in vel … ( J.Smej – K. zbornik 1978). Ob vsem tem pa ga v času, ki ga je živel, ne smemo opredeliti za opozicijskega misleca. To dokazujejo tudi njegovi dnevniški zapisi, ki kažejo na Kocbekovo politično razdvojenost, saj na eni strani ostaja celo politično lojalen, ko so njegovi članki takoj po drugi svetovni vojni napisani celo tako, kot se je tedaj pisalo. Ko pa je ugotovil, da je odpisan, pa je postal kritičen in celo zbadljiv.
Njegove osebne ideje so bile trdne in močne, zato ga tedanje razmere niso zlomile. Prepričan je bil v humani socializem, v simbiozo krščanstva in marksizma in ostal zvest etničnemu in političnemu jedru slovenskega človeka. V tem človeku je v vsej osebni globini dojel slovensko in hkrati tudi svetovno stvarnost v tedanjem zelo zmedenem času. Prav zato ostaja svojstven velikan v naši zapleteni slovenski narodni zgodovini.

Read Full Post »

Kocbek vernik

kocbek-križ

Pred 110 leti, to je 27. septembra 1914, se je v Svetem Juriju ob Ščavnici rodil Edvard Kocbek. Pesnik, publicist, mislec, kronist in seveda kristjan. Tega zadnjega mu nekateri ne pripišejo radi, češ, da jih je v času NOB le preveč “zakuhal”. Zame pa ostaja ob vsej literarni zapuščini kristjan. Velikokrat mi je dalo misliti, kako to, da ga nekateri tako “črno” gledajo, drugi pa ga na tiho tudi prezirajo ali celo sovražijo. Ljudje smo si različni in zakaj ne bi vsak od nas imel svoje mnenje o kom, saj smo svobodni, pa tudi mislili naj bi s svojo glavo, ne glede na mnenje drugih!
Zakaj ostaja zame Edvard Kocbek kristjan? Odgovorov imam več. Iz njegovih zapisov se to lahko sklepa, mene pa nanj vežejo neki drugi dogodki, ki so mi ostali v neizbrisnem spominu. Govorila sva malo. Nekajkrat na cesti, mimogrede, in enkrat sva se zadržala dlje ob kavi (on je pil sok!) v eni od ljubljanskih kavarn. Vem tudi, da mi je poslal vsaj nekaj pisem, od katerih nisem dobil nobenega, ne na ljubljanski kot tudi ne na domači naslov. V tistem času so pisma rada “poromala” kamor koli že ali pa jih je odnesel piš tedanjega režima … Ob nekem “uradnem razgovoru” – kot se je tedaj reklo zasliševanju, me je mlajši tovariš v upravni palači v Gorici v Sloveniji (danes je tam občina), v pritličju levo, v tretji sobi, med drugim tudi nekako takole zbodel: “… no, ja, ampak vi imate kot študent tudi neko vezo z belogardisti! Vas ni sram, saj izhajate iz partizanske družine?!” Spominjam se, da sem zelo ostro odreagiral in tudi povzdignil glas, on pa je rekel: “Tiho, tiho, bodo slišali v sosednji sobi!” Potem je nadaljeval: “Saj Vam je Kocbek pisal. Ga poznate?” “Da, ga poznam, ga spoštujem, prebral sem nekaj njegovih del, pisma pa do danes nisem od njega dobil nobenega!” sem odrezavo odgovoril. Mladi tovariš je dobil rdeča lička in je takoj spretno zasukal pogovor v drugo smer, to je v mojo vojaščino, češ, da se je o meni general Papa lepo izrazil, da sem plemenit človek. (Ta general je bil nekaj časa, ko sem služil vojsko, glavni kirurg na kirurgiji v vojaški bolnici in sem bil tedaj vsak dan po nekaj ur v njegovi ordinaciji in tudi v operacijski dvorani.) Ob zasliševanju tega mladega tovariša sem tako spoznal, kam so poromala Kocbekova pisma, ki so bila namenjena meni…
Zakaj zame ostaja Kocbek vernik in kristjan? Človekove vere ne merimo ne z metri, še manj z vatli. Vernik ostaja vernik ne glede na to, kaj kdo misli o njegovi veri. Ta se odraža iz del, ki jih ima, kot tudi iz njegovega življenja, pa ne glede na to, kateri veroizpovedi pripada. Kristjan pa je z razliko od verujočega človek, ki mu tudi Cerkev nekaj pomeni, jo spoštuje, četudi se z vsem, kar se v njej dogaja, ne strinja. Prav v tem je veličina nekega kristjana, da si upa povedati na primernem mestu tudi to, kar vidi, da bi moralo biti v Cerkvi drugače, da bi Cerkev ostajala čim bliže ustanovitelju, to je Kristusu. – Vsega tega se je Kocbek zavedal in prav v tem se je odražala tudi njegova osebna vera.
Imela pa sva še neka manj navadna srečanja, ki bi se danes marsikomu zdela čudna. Oba sva cenila baročno lepoto uršulinske cerkve v Ljubljani. Oba sva se rada v njej zaustavljala, četudi samo za kratek čas, oba pa sva imela prav pri tem tudi nekaj skupnega.
V spovednici na levi strani je redno spovedoval prof. Anton Strle. Jaz sem ga izredno spoštoval, tudi mi je napisal kar nekaj pisem. Ker pa je bil moj profesor dogmatike, me je še mnogo let pozneje, ko sva se srečala na Strmi poti – on z grada, jaz pa na grad – v pogovoru piknil: “Ampak tisti traktat o angelih, ki ga niste najbolje znali, upam, da ste ga ponovno predelali!” “Seveda, gospod profesor, sem ga, samo danes, ko je tako lep dan, pa še tako lepo je to najino srečanje, ga ne bi obnovila!” sem mu zvito odgovoril. Iz spoštovanja do njega, ne zaradi znanja, sem po tem srečanju res še enkrat predelal celoten traktat o angelih…
Pred spovednico, kjer je spovedoval prof. Anton Strle, je bila vedno vrsta. Kar nekajkrat sva stala v tej vrsti med drugimi tudi jaz in Kocbek. Spominjam se, da je po opravljeni spovedi vedno šel v stol na desni strani cerkve, pred oltar Kristusa “Ece Homo”. Tam je ostajal precej časa. Če pa je bila zvečer maša, pa je bil tudi pri njej. – Obledel spomin, ki za koga nima nobenega pomena … Zame pa ga ima. Če tako srečate osebo, kot je bil Kocbek, ob takšnem dogodku in če ga vsaj od daleč vidite zamaknjenega pred kipom razbičanega Kristusa, polnega ran, potem spomin nanj ne more zbledeti. Za vse, ki smo ga ob takih trenutkih srečevali, nam je ostal v spominu kot človek globoke vere, pa tudi kot pokončna osebnost, ki je kljub viharjem zgodovine, ki jih je preživljal, ohranil vero in iz nje tudi živel.

Read Full Post »

NARAVA

Ste se mogoče poskusili z branjem prebiti skozi Kocbekove zapise, ki jih običajno imenujemo dnevniki? Če se lotite takšnega branja, vedite, da vas bo pritegnilo, saj bo v vas vedno znova vzbujalo radovednost, kako se bodo dogodki odvijali dalje.
V literaturi uporabljamo besedo dnevnik za zbirko osebnih zapisov, ki so urejeni po časovnem zaporedju. Popisujejo dogodke ali pa piščevo osebno izpoved. Dnevnike pa ker so v nji zapisana osebna doživetja, ki velikokrat za širšo javnost sploh niso zanimiva, še zlasti če vsebujejo veliko osebnih izpovedi pa tudi osebnih pogledov na ta ali oni dogodek, tudi ne radi prebiramo. Pisec običajno dnevnik piše sproti, četudi v zapisih zapiše kaj, kar je že bilo, ali pa celo kakšno misel, ki naj bi se šele dogodila.
Nekateri pravijo, da je Kocbek v Sloveniji najbolj zanimiv avtor prav v pisanju dnevnikov, ki so tudi literarni zapisi. Sam je tudi rad uporabljal svoje dnevniško zapisovanje v literarnih delih. V dnevnikih ni tipološko enovit. Najbolj je to vidno v dveh njegovih knjigah, ki jih je uredil sam, to sta Tovarišija in Listina. Namenjeni sta širši javnosti. Zapisi so preprosti, razumljivi, berljivi in bralca pritegnejo, ne glede na njegovo izobrazbo.
Iz zapisov se vidi, da je tenkočutno zapisoval dogodke kronološko ali pa tudi dogodkovno. V njegovih zgodnjih predvojnih dnevnikih se prepletajo osebna premišljevanja in literarni zapisi, zato je dogodke težko uskladiti s časom, ko so nastajali. Vsi njegovi dnevniki so pričevanjsko zanimivi, tudi datumsko zanesljivi in literarno umetniško oblikovani. Lepo so nekje zapisali: “Kocbekovi dnevniki so splet norosti in bolečine!” Norosti dogodkov, kot jih danes pojmujemo, bolečine pa, ker so dogodki, ki so bili velikokrat nori, res povzročili ogromno gorja, velikokrat celo po nepotrebnem.
Kocbekov duh ni nikoli miroval, tzapažamo tudi v njegovih dnevnikih. Prav zato jih imenujejo tudi ustvarjalna delavnica nemirnega iskalca. Marsikje se brez zadržkov spopadata resničnost in odkritosrčnost, tako, kot je bilo. Prav tu najdejo dovolj gradiva vsi tisti, ki ga cenijo in iz njegovih dnevnikov iščejo snov za raziskavo in razlaganje zgodovinskih dogodkov, na drugi strani pa tudi tisti, ki prav iz teh dnevnikov vidijo dogajanja, ki za Kocbeka niso častna in da bi kot kristjan, kar je tudi bil, moral velikokrat nastopati drugače. Seveda je opravičilo za to tudi v tem, da bi ga kakšno takšno dejanje lahko stalo življenje.
Nekaj posebnega so Kocbekove dnevniške strani, ki so bile pisane po letu 1975, to je po tržaškem intervjuju. To je bil čas, ko je doživljal svojstveno stisko, tako stisko vesti kot stisko povojnega časa, ki jo je nosil vsa dotedanja povojna leta v sebi in jo je “moral izbruhati na dan”. To je čas, ko je obžaloval moralno krivdo za povojne poboje, še zlasti poboje razoroženih domobrancev, ki so bili pobiti brez sodnih postopkov. Če pozorno prebiramo te zapise, opazimo, da je tu tudi priznal napake, a hkrati vidimo, da je zagovarjal tudi “po njegovo tolmačeno zvestobo” tedanjemu času in politiki.
Brez dvoma bo Kocbek ostajal kontroverzna osebnost, ne glede na to, ali ga bo proučeval vernik ali prepričan komunist. Priznati pa je le treba, da se je ob pekoči vesti, ki v nekaterih njegovih dnevnikih prihaja velikokrat v ospredje prav s pisanjem teh dnevniških zapisov, hotel očiščevati dejanj, ki jih sicer ni odobraval, bil pa je ob njih. Koliko vpliva je na vsa ta dejanja imel, pa prepuščamo razmišljanju bralca samega.

Read Full Post »