Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for januar 2015

Znamenja

6trstenjak-nj

Hudič z metlo

Po Martinu je zanimivo zaviti na novo vino in seveda na pečen kostanj. Prav toži se mi po prelepih starih časih, ko smo pekli kostanj, tudi krompir, kar na žerjavici, če pa smo bili zelo pridni, je prišla celo klobasa. Mladi rod danes tega ne pozna in se mi dozdeva, da je za marsikaj prikrajšan.
Družina, ki me je povabila na družinsko martinovanje, je sestavljena iz tehle članov: stara mama, ta mladi, ki se je k hiši priženil, njegova ženička pa dva nebogljena šolarja. Takoj ko sem vstopil, sem opazil, da je ozračje naelektreno. Mali Jurček, ki mi je povedal, da pozna že vse črke, je takoj začel: “Pa veste, kaj je bilo v šoli?” “Kaj pa?” “Ko smo zjutraj vstopili v šolo, je bil na steni narisan velik parkelj z metlo.” “Kdo ga je pa narisal?” “Tudi učiteljica ni vedela, je pa narisan in mene je strašno strah …” “Tebe nima kaj biti strah, tebe varujejo angelčki, enako Mihca. Vidva bosta lepo zaspančkala, saj vaju bo nona pospremila. Ali ni tako?“ “Ja, ja, pa še z nono zapojeva Angelček varuh moj …“ In vrata so se zaprla za njimi …
Gospodar pa kar ni mogel priti k sebi in je takoj začel: “Glejte, v šoli je nekdo ponoči na steno narisal hudiča, in to, ko je bila stavba zaklenjena. Naša hiša, tako pravijo, ima tristo let. Na portalu je križ s Kristusom, ki ga je izdelal kamnosek nekje s Krasa. To kažeta dve inicialki in letnica 1716. Pri sosedu imajo novo hišo z lepim kamnitim portalom in v sredini je tudi križ, samo obrnjen – in to brez Kristusa. Tudi naprej je neka nova hiša s portalom, ki ima neko čudno znamenje na portalu … Se vam ne zdi, da je tu nekaj, kar le ne gre?” “Če je tako, potem res nekaj ni prav. Odkrito povedano, tu so znamenja, ki jih uporabljajo satanisti, pa naj se tega zavedamo ali ne. Dejstvo je dejstvo. Ali se tega zavedajo kamnoseki, ki klešejo nove portale, ne vem! Mogoče pa vse to lahko tudi nekdo naroča? Če je v šoli čez noč pri zaklenjenih vratih na steno nekdo namalal hudiča, se to lahko razlaga na dva načina: kot najstniško potegavščino, da bo otroke strah, ko pridejo v šolo, lahko pa bi to tudi kaj povedalo, da je v ozadju nekdo to naročil. Vse skupaj le ni tako preprosto. Tisto znamenje na hiši je dejansko znamenje, ki ga uporabljajo satanisti. – Obrnjen križ, brez Kristusa. Lastnik hiše lahko sploh ni vedel, kaj je to. Tudi tisti krogi, ki jih omenjate na naslednjem portalu, imajo izvor v satanizmu. Potrudite se in poglejte v kakšen slovar! Vam rade volje pomagam! Vse skupaj nam lahko da misliti!“
Mož pa: “Se vam ne dozdeva, da vi duhovniki skoraj ne govorite več o hudiču? Vse mogoče opletate, tega pa se bojite načenjati, kot da bi vas bilo strah. Veste, gospod, hudič je! Pa recite, kar hočete. Seveda ne takšen, kot je pri stari Pepci v sosednji vasi, ki gre vsaki mesec k eksorcistu, češ da je obsedena. Ona potrebuje en debel kol, da bi jo nekdo krepko nabutal, pa bi se spametovala, ne pa obsedenost. Nič ne dela, samo nekaj slepomiši in ljudi straši in jih zavaja s svojo obsedenostjo …“
Drugi dan sem razmišljal: Vse to le ni od muh, mož ima marsikaj prav! Ali mi duhovniki res tako malo govorimo o hudem duhu? Mogoče pa ne znamo pravilno predstaviti teh problemov, da bi nas ljudje razumeli?
Dejstvo je, da hudič obstaja in tega bi se moral zavedati vsak vernik, neglede kateri krščanski veroizpovedi pripada.
Kje so tu vzroki? Ljudje velikokrat nismo sposobni prenesti Božje navzočnosti. Sveto pismo, 2. Mojzesova knjiga 33,20, nas opominja: Boga ne moremo videti! (“Mojega obličja ne moreš videti; kajti noben človek me ne more videti in ostati živ.“)
Prav krivica in nezaupanje silita človeka v beg pred Bogom: “Gospod Bog je poklical človeka in mu rekel: ‚Kje si?‘ Rekel je: ‚Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in sem se skril!‘” ( 1 Mz 3,10). Tu je lepo povedano: Ni se skril Bog pred človekom, ampak človek pred Bogom. Prav zato ni težava, kako spoznati Boga, kako priti do tega, da se nam Bog odkrije. Mi moramo priti iz svojih skrivališč in biti pred Bogom odkriti! Tega pa velikokrat ne zmoremo, prav zato prihaja Bog k nam, v naša skrivališča, v naše grehe, celo prevzema obliko našega grešnega telesa, da se nam pokaže in nas odreši. Če pa je vse to nekje zablokirano, je v ozadju moč teme – temna sila, o kateri neradi govorimo, ne glede na to, kako jo imenujemo, obstaja in je vedno tudi na delu!

Read Full Post »

DSC_4003_idrija_cerkev_sv_antona_kalvarija_smallBilo je davnega septembra 1967, ko sem se peljal iz Tolmina, kjer sem presedel iz avtobusa, ki je pripeljal iz Nove Gorice, na avtobus za Idrijo na svoje prvo kaplansko mesto. Na avtobusu sem srečal gospoda Mirka Žaklja (danes že pokojnega), ki me je podučil, da moram povedati sprevodniku, da potujem v nemško Idrijo, ker drugače mi bo dal karto samo do Spodnje Idrije. Tako se je tedaj potovalo in tako se vsaj meni dozdeva, da so ločevali eno Idrijo od druge, čeprav sem pozneje spoznal tudi ime Pri fari. V Idriji sem bil nedeljski kaplan deset mesecev.
Maševali smo v cerkvici sv. Trojice. Sedanja cerkev se je šele gradila. Cerkvica je bila za tisti čas sila zanimiva, vsaj zame, ker je bila vedno dobesedno nabita. Na nedeljo je imela kar celo vrsto dopoldanskih maš in še eno zvečer. Istočasno je na Gorah obolel g. Peter Likar in smo še tam gor “flikali”. Potem je na Vojskem zbolel g. Tone Požar in tako smo še to imeli za povrh. Povedati pa moram, da sem imel tudi svojega šoferja, ki me je prevažal, saj sta predragoceni župnijski fičko lahko uporabljala samo g. dekan in “župnijski šofer”. Dobro se spominjam, da sem imel prvo mašo pri Sv. Trojici, tisto, ki smo ji rekli šolska, in to prvo nedeljo v septembru. Šolarjev je bilo zelo veliko in so se gnetli prav do oltarne mize. Zaradi stiske smo maševali še s hrbtom proti ljudstvu. Ko sem se obrnil in pozdravil: “Molite bratje in sestre …”, sem kot po navadi razširil roke, s tem pa mimogrede klofnil tri mulce, ki so stali preblizu. Seveda so ti prasnili v smeh, z njimi pa cela cerkev. Meni se je to dobro zdelo, češ, vsaj s smehom smo začeli. Bolje kot z jokom!
Po maši se je za oltarjem, kjer je bila zakristija, trlo ljudi, ki so imeli opravke pri g. dekanu. K meni je pristopila dama s klobučkom in se v tipičnem avstroogrskem stilu predstavila, da je katehistinja Ida in da sem lahko videl, kaj me v Idriji čaka. Kmalu sva se poslovila, ker me je čakala že naslednja maša. To je bilo moje prvo srečanje z g. Ido Petrič, tedanjo našo katehistinjo.
Spominjam se, da smo tisto leto pri mašah uvedli bralce beril. Bili so to trije fantje. Brali so prvič zadnjo nedeljo v septembru 1967. Preden je do tega prišlo, je v župnišču krepko škripalo. Vztrajal sem pri gospodu dekanu, da berejo že po celi Sloveniji, le pri nas še ne. Potem sem kar na svojo roko “ukazal”: “Ti pridi in boš bral!” Ker je ta “befel” prišel tik pred mašo, se nihče ni upal upirati. Na tiho pa me je podpirala tudi ga. Ida in je med nekaterimi mestnimi prenapeteži mirila duhove. Dvakrat smo imeli v župnišču tudi tihi mesec. Prvič, ko je prvič bral berilo fant, ki je danes zdravnik, in drugič, ko je mesec pozneje brala berilo neko dekle. Obakrat je bila pripomba, ali vem, kje so ti bralci bili ponoči. Obakrat sem odgovoril: “Menda v postelji! Naprej se pa žvižga … “ Megla se je razkadila in danes ima Idrija zavidanja vredne bralce.
Ga. Ida je bila vsaj zame velikokrat prav zanimiva. Najprej sem se zaustavil ob njeni nemščini, ki jo je zelo dobro obvladala in bi se lahko v župniji tudi kako drugače uporabila, recimo s krožkom, na katerem bi prebirali Sveto pismo v nemškem jeziku. Spomnil bi še na njeno madžarščino, ki se jo je naučila, ko je službovala v Prekmurju. Ostala je tesno povezana z gospodom mons. Mihaelom Jeričem, uglednim duhovnim in kulturnim delavcem v Prekmurju. Zelo dobro pa se jo je spominjala tudi starosto naših slovenskih škofov dr. Jožefa Smeja. Imela je tipično avstro-ogrsko šolsko vzgojo, ki jo je prenašala na učence in od njih veliko zahtevala. Zato je tudi na ta račun nanjo prifrčala marsikatera opazka. Ker tega tedaj v šoli ni bilo, je razumljivo, da to ni bilo po volji marsikomu od staršev, ki so imeli otroka pri njenem verouku. To je bil čas, v katerem se je upoštevala samo rdeča avtoriteta, ostali niso bili pomembni. Pri neki nedeljski maši med oznanili sem nekaj zarobantil, ker so jo nekateri le preveč nesramno zmerjali z “velepomembnim idrskim policajem”. V župnišču je ponovno sledil tihi mesec … Pa se je končno vse razkadilo kot megla in dim. Kljub nevihti, do katere je kar velikokrat prihajalo, pa se mi je posrečilo opomniti starše, da ga. Ida ne zahteva nič drugega kot red in disciplino pri verouku pa tudi v cerkvi, čeprav je bila pri tem morda kdaj malo nerodna. Kot zanimivost naj povem, da je veliko let pozneje po maši na Sv. gori pristopila k meni neka gospa, se predstavila in povedala, da se me spominja iz Idrije prav po tem dogodku in se mi je zanj tudi zahvalila.
Ga. Ida je ljubila knjige, pa še nekaj, kar malokdo ve – to je arhiv. Rada je brskala po starih zapisih, zelo pri srcu ji je bila gotica, jih prebirala in včasih kaj tudi odkrila, ker pa v tistem času ni bilo možnosti, zato ni o tem nikoli nič napisala. Kot posebnost naj še povem, da je vodila župnijsko prvoobhajilno knjigo. Te po župnijah skoraj ne poznamo. V njej je leta in leta vestno lepila fotografije prvoobhajancev in pod nje napisala tudi njihova imena. Včasih je bilo prav zabavno, ko je komentirala: “Poglejte, kako se ta pobožno drži, pa veste, kakšen gavnar je danes! Ta, ta je, vidite, zelo rdeč, da se mu kar kadi iz čevljev … To pa je naš študent. Že tedaj je bil marljiv, ostal je tudi danes …” To je le del njene življenjske zgodbe. Ostala je v spominu kot nekakšna ikona kraja, še zlasti župnije, in jo lahko uvrščamo med tistodobna idrijska lika, kot sta dr. Hribernik in s. Efrema.

Read Full Post »

Doberdobrski župnik Ambrož Kodelja: Porabniški duh nam je razvrednotil vrednote

Sonja Merljak, šolstvo
sre, 24.12.2014, 18:00
DELO

Kodelja

Nocoj bo sveti večer. To je čas, ko svet za hip postane in se umiri, a je lahko tudi čas, ko se lahko ozremo nazaj in ocenimo, kaj smo naredili dobrega, in se zazremo naprej z vprašanjem, kaj lahko in kaj moramo postoriti, da bo za nas in vse okoli nas prihodnje leto lepše in boljše.

Doberdobski župnik Ambrož Kodelja, ki dogajanje v Sloveniji spremlja od zunaj, iz Italije, pravi, da moramo začeti ceniti življenje, pa tudi, da se moramo naučiti pokazati hvaležnost. Že trideset let stoji na braniku slovenstva in vere.

Zdi se, da doživljanje adventnega časa in božiča vsaj pri nevernih narekujejo reklame za sladko pijačo.

Točno tako. In pri nas v Italiji za sladki kruh. Je pa zanimivo, da se tudi neverni ljudje ob božiču ustavijo. Vse leto delajo, tekajo, ampak za božič postojijo in kljub temu, da so neverni, zavijejo v cerkev. V Ljubljani je stolnica 25. decembra med večerno mašo vsako leto polna. Zakaj? Poleg tega, da imajo ljudje ta obred radi, pridejo tudi zaradi umetniškega petja božičnih pesmi. Že nekaj let jih poje Matjaž Robavs in če njega ni, v Ljubljani nekaj manjka.

Reklame za sladke pijače in kruh, kot pravite, opevajo dom, družino, toplino. Kako gledamo na te vrednote v Sloveniji? Imamo pred očmi samo »izdelek«, sladko pijačo, ali znamo ceniti tudi »ovoj« – dom in družino – v katerega so ga zavili?

Zastavi se vprašanje, kaj je za koga vrednota. Človeku mora biti glavna vrednota življenje. To nam je bilo podarjeno. Poleg njega je tu še cela paleta drugih vrednot: recimo jezik, država. Še danes, na primer, nismo prišli do tega, da je treba na državni praznik izobesiti zastavo. To je vrednota, ne navada. Porabniški duh nam je razvrednotil vrednote. Zamenjal jih je denar. Sladka pijača je postala pomembnejša.

Imate izkušnjo s te in one strani meje. Kako so se vrednote spreminjale skozi čas?

Zelo. V Italijo sem prišel, ko je bila v teh krajih še meja. Na tej strani so popolnoma drugače gledali na vse. Prevladovala je, kako naj rečem, neka živahnost. Toda Slovenija je bila takrat dosti bolj verna kot zamejstvo, kajti v zamejstvu je bila vera pogojena predvsem s kulturo in običaji, ki so narod držali pokonci. Danes v Sloveniji zaznavam razlike v verovanju. Posamezniki vero res živijo in jo tudi pravilno posredujejo, imamo pa tudi ljudi, ki verujejo bolj iz neke folklore.

Kaj smo cenili včasih in kaj danes? Včasih smo denimo bolj cenili to, kar smo dobili, nek dar. Današnji otroci so za to prikrajšani, vse dobijo na pladnju.

Vprašanje lahko tudi obrnemo. Marsikdo premalo ceni družinsko življenje. Ali pa delo. Delo učiteljev, denimo, sploh ni cenjeno. Učitelji se mučijo, da pripeljejo otroke do nekega spoznanja. Starši bi morali biti veseli, da se nekdo sploh želi ubadati z njimi. Poglejte trenerje, ki tekajo z otroki. Morali bi jim biti hvaležni, ker jih razgibavajo! Vidite, hvaležnosti ni. Premalo cenimo delo drugih za nas. Mogoče zato, ker smo preveč zmaterializirani ali preveč zaverovani vase.

Kaj pa lahko naredimo?

Drug drugega lahko opozarjamo na tako ravnanje. Starši bi se lahko med sabo opozarjali, ko začnejo preveč strogo gledati na stvari, ko začnejo govoriti, da je ta ali ona učiteljica zanič. Lahko bi recimo rekli: čakaj malo, ona se trudi s tvojim otrokom, daje mu svoj čas, daje mu svoje sposobnosti, tudi če je za to plačana.

Koliko je materializem povezan z individualizmom, ki ga lahko do neke mere pripišemo reakciji na socializem, kjer je bila vrednota kolektivno?

Individualizem je splošen pojav v vsej Evropi, lahko rečemo kar v svetu. Ko se je sprostil nek politični sistem – politični sistemi se vedno sproščajo –, so mnogi zapadli v nekakšen egoizem. Potreb drugih niso več videli. Na to je treba paziti, o tem je treba govoriti in pisati. Prej ste vprašali, kaj lahko naredimo. Najprej se moramo začeti pogovarjati. V družini denimo o tem, kaj so njihove prioritete; kaj je za moža in ženo najpomembnejše, da ne bosta drug do drugega egoistična, ali pa, da ne bosta taka do otrok. Ena najboljših rešitev je pogovor, iskren pogovor. Smo se sploh še pripravljeni odkrito pogovarjati?

Zdi se, da sta papež Frančišek in ljubljanski nadškof Stanislav Zore človeka, ki se znata in sta se pripravljena pogovarjati. Verjetno bi morali za bolj kakovostno sobivanje povezati tudi verne in neverne, za to pa je skupaj preživeti večer enkrat v letu najbrž premalo?

Papež je gotovo naredil korak, kakršnega v zgodovini papeštva ni bilo. Benedikt je bil Nemec, bolj zadržan; ta je napol Italijan in napol Argentinec, bolj odprt. Naredil je velikanski skok in upam, da se bo tak skok posrečil tudi sedanjemu nadškofu v Ljubljani. Tudi on je zelo komunikativen. Pri njem je čutiti odprtost, srčnost. Verne in neverne združujeta poštenost in iskrenost, razdružuje nas pa predvsem sovraštvo do določenih pogledov. Recimo ta božja sprava. Treba bi bilo reči: to je bil čas, ko je bilo, kar je bilo, zdaj pa si moramo seči v roke in iti naprej. Ne smemo pozabiti, moramo pa prerasti. Imam upanje, da bo Zoretu uspelo, ker je mlajši in ker ni ne zadrt ne zavrt.

 

Read Full Post »

jezik-ples

V naši kraški Mali Moskvi že nekaj let praznujemo “dan maternega jezika”. Idejo je na svetlo prinesel neki naš vaščan, ki je, kdo ve kje, to staknil in potem leto za letom dela veter, da se to ne pozabi.
Na pomen tega praznovanja me je opomnil pokojni akademik dr. Jože Toporišič, ko sem v neki družbi nezavedno izustil: “Ma, ta vaša slovnica!” Goriška pesnica Zora Saksida mi je celo prepovedala vstop v svoje stanovanje, če ne opustim Toporišičeve slovnice in se držim Breznikove! Slovnica gor, slovnica dol! Kdo jo pa ljubi, pa ne glede čigava je?!
O vrednosti jezika me je podučil Marek. To je organist ene od zagrebških župnij, poklicni pianist, ki veliko nastopa in sem ga že večkrat poslušal. Videl je razpis za enoletno poučevanje klavirja na dunajskem konservatoriju. Naredil je avdicijo in bil sprejet. Preden pa je podpisal delovno pogodbo, ga je dekan akademije poklical in mu rekel: “Pojdite tja in tja in od tam prinesite potrdilo, da obvladate nemški jezik!” Fant se je zamislil: Saj sem z njim vedno govoril samo nemško, je ja videl, da jezik obvladam, sedaj pa še to! Odšel je na pristojni urad, tam so preverili njegovo znanje nemščine in sedaj je suplent na katedri za klavir. Ko mi je to pripovedoval, sem ga v šali podrocal: “Saj ne učiš nemščine, note so note, kateremu jeziku pa te pripadajo?” On pa: “Tu je tako in če tega potrdila nimaš, nimaš kaj iskati na konservatoriju.”
Spomin mi poroma na 17. oktober 2014, ko je naš Trieste Times (beri Primorski dnevnik) prinesel masten naslov: “Del italijanskih gojencev pobegnil na slovensko glasbeno šolo.” Ravnateljica glasbene šole Emil Komel v Gorici je ob tem izjavila, da bo po njenih ocenah center Komel letos pridobil vsaj 50 novih gojencev, “med katerimi je tudi več otrok, ki ne pripadajo slovenski manjšini … Vrata naše šole so odprta vsem. Kar se vprašanja slovenščine tiče, naj povem, da so tako novi profesorji kot starši pokazali veliko zanimanje za slovenski jezik, zato nameravamo prirediti tečaj slovenščine tako za odrasle kot za gojence. Priložnost novih profesorjev (Italijanov!) … Pri nas seveda poteka pouk večinoma v slovenščini. Izjema so razredi nekaterih profesorjev, ki slovenskega jezika ne obvladajo …” Res se lepo sliši: organizirali bomo tečaj slovenščine! Kot kaže, so za to šolo prišli Slovenci v Gorico leta 2014. Takšna šola ne more dobiti podpore iz Slovenije, ker zapostavlja slovenski jezik in nima celotnega učnega procesa v slovenščini!
Drugi dogodek je ta: 8. decembra 2014 je v Novi Gorici potekal simpozij v organizaciji in v prostorih tamkajšnje Fakultete za uporabne družbene študije (FUDŠ) z naslovom: “Kako mladi Slovenci v Italiji vidijo svojo prihodnost?” Ob tej priliki je jasno in glasno spregovoril tudi g. Rudi Merljak, sekretar na Uradu vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Takole med drugim pravi: “ Povedali so mi (mislil je na italijansko šolo na Koprskem), da tamkajšnje šole niso prostor multikulturnosti, pač pa prostor italijanske kulture in njihove identitete. Ko se otrok na Koprskem vpiše v te vrtce in šole – in vemo, da 80 % vpisanih ni italijanske etničnosti – mu dajo jasno vedeti, da je to italijanska šola in da bodo poskušali iz njega narediti Italijana. Ko pa gre za slovensko šolo v Italiji, čutim neko bojazen, češ, mi ne moremo nikogar, ki ni Slovenec, narediti za Slovenca. Ampak, prosim, če se je nekdo odločil za to, da bo obiskoval šolo s slovenskim učnim jezikom, so morali njegovi starši sprejeti to odločitev in ne imeti kaj proti temu, da se bo otrok preko šole inkulturiral v slovensko kulturo. Včasih si tudi sami nalagamo preveč dilem in bojazni, s katerimi se drugi ne obremenjujejo.”
Iz tega sledi: Muzika gor, muzika dol! – Izjava ravnateljice na goriški glasbeni šoli potrjuje, da bi gospa morala biti s tega mesta odstavljena!!! – Vsi molčimo, ker … Do italijanskih šolarjev moramo biti tolerantni, pa vseeno zahtevni in jim je treba dati vedeti, da je to slovenska šola. Tu ne gre za šovinizem – nasprotno! Zavedajmo se, da se na takšnih šolah ne bodo naučili nič, ne italijanski ne slovenski učenci!! Italijani, ker ne obvladajo jezika in s tem učne snovi, slovenski šolarji pa, ker pouk ne more potekati normalno, ampak je stalno zaviran, ker se mora predavanja stalno dopolnjevati … Iz takšnih šol prihajajo italijanski šolarji z velikim neznanjem, to pa bo vedno večje tudi pri slovenskih šolarjih. – Tu dam prav dr. Toporišiču, čeprav njegove slovnice ne odobravam, ko pravi: “Slovenščino je treba spoštovati tako, kot svoj jezik spoštujejo veliki narodi!” Goriška šola Emil Komel je tipičen primer, da smo Slovenci, še zlasti mi tu, res smo za hlapce rojeni in bomo hlapci ostali!

Read Full Post »

papež

Vatikan: 22. december 2014.

Ob tradicionalnem sprejemu za člane rinske kurije je imel papež Frančišek nagovor. Najprej je povdaril: “Telo rimske kurije je dinamično, ker ne more živeti brez hrane in skrbi. Ne more živeti, če se ne ohranja pri življenju, osebnostno, in poskrbi za redni odnos s Kristusom, Če se neki član kurije ne vsak dan hrani s to hrano, bo kmalu postal birokrat, formalist in mladika, ki se posuši!” Nato je v svoji “diagnozi naštel petnajst bolezni”, ki se ne našajo samo na rimsko kurijo, ampak tudi na druge vodstvene strukture v Cerkvi, kot so redovi, škofije, pa tudi župnije same.

Prva bolezen je bolezen tistih, ki si ne želijo prenovitve in izboljšanja. Dogodi se, da je kdo gospodar in misli da je nad vsemi. Izvor te bolezni je “hiperkompleks izvoljenih”, ki vidijo v Cerkvi samo svojo poddobo, ne vidijo pa podobe drugih. Zdravilo za to bolezen je v milosti, da se čutimo grešniki, in da se zavedamo, da smo samo nekoristni služabniki, ki naj bi naredili to, kar je treba narediti. (Lk 17, 10)

Druga bolezen je MARTALIZEM – imenovana po sv. Marti. – pretirana dejavnost, ko zanemarjajo najboljši del ( Lk 10,38-42). Obvezen je čas počitka, moramo pa tudi poskrbeti, da preživimo del časa tudi s sorodniki in najbližjimi, da spoštujemo praznike, ki so čas duhovne in telesne okrepitve.

Tretja bolezen – DUHOVNA in MISELNA OKAMENELOST. V to obolenje zapadejo tisti, ki imajo kamnito srce in so med potjo izgubili notranjo vedrino. ( Apd 7,51-60) Ti ne znajo več jokati z žalostnimi in biti veseli z veselimi. Biti kristjan v resnici pomeni, biti odprt.

Četrta bolezen – BOLEZEN PRETIRANEGA NAČRTOVANJA. V to bolezen padeš, ko ti je lažje in bolj udobno ostajati v nespremenjenem položaju.

Peta bolezen – SLABA KOORDINACIJA. Ko člani niso v medsebojnem občestvu, … so kot orkester, ki proizvaja samo še šum, ker njegovi člani ne sodelujejo in ne živijo “duha ekipe” “Ko stopalo ukazuje roki, ne potrebujem te”. Ali roka glavi: “To ukazujem jaz!”.

Šesta bolezen – DUHOVNA OBLIKA ALZHEIMERJE BOLEZNI. Sem spadajo tisti, ki so pozabili na zgodovino odrešenja in na “PRVO LJUBEZEN! (Apd 2,4) – in pozabli na prvo srečanje z Gospodom in so preveč odvistni od svojega trenutnega razpoloženja, svojih strasti in kapric.

Sedma bolezen: – TEKMOVALNOST in NEČIMERNOST – Sem spadajo vsi tisti, ki imajo za prvi cilj svojega življenja, kroj in barvo obleke, z vsemi mogočimi našitki. Pozabljajo na sv. Pavla: “Ne delajte ničesar … iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drugega za boljšega od sebe…(Fil 2,1-4) Ta bolezen povzroča, da postane človek lažnjivec in živi v lažnem misticizmu in lažnem miru

Osma bolezen: BIVANJSKA in DUHOVNA SHIZOFRENOST – To je bolezne tistih, ki živijo dvojno življenje. Ki je sad hinavščine … Zapustili so pastoralno delo, se omejili na birokracijo in tako izgubili stik z resničnostjo in s konkretnimi ljudmi….

Deveta bolezen: BOLEZEN OPRAVLJANJ (Radio baba) To so osebe, ki se voditeljem prilizujejo iz koristoljubja, da bodo nagrajeni, priviligirani … Sem spadajo strahopetci, ki nimajo poguma, da bi spregovorili odprto in se tako obnašajo zahrbtno.

Deseta bolezen: OBOŽEVANJE PREDSTOJNIKOV – Vsi, ki upajo, da bodo nagrajeni če nadrejene hvalijo. To so ljudje, ki trpijo za karierizmom, oportunizmom saj častijo ljudi in ne Boga. ( Mt 23, 8-12)

Enajsta bolezen – BREZBRIŽNOST DO DRUGIH – Lahkomiseleno uživajo ob napakah drugih, namesto, da bi jim pomagali.

Dvanajsta bolezen: MRTVAŠKI (pogrebni) OBRAZ: To so osorni in mračni ljudje, ki razkrivajo, strah in negotovost. Apostol mora biti vljuden, vesel, navdušen. V okolju mora širiti nalezljivo veselje!

Trinajsta bolezen: BOLEZEN KOPIČENJA STVARI . To so tisti, ki svojo praznino polnijo z materijalnimi dobrinami, ne ker jih potrebujejo, ampak zato, da bi se počutil bolj gotove; tekajo planirajo, načrtujejo … Pozablja pa, da s seboj ne bodo odnesel nič od tega.

Štirinajsta bolezen: BOLEZEN ZAPRTIH SKUPIN. Tudi ta bolezen se začne z dobrim namenom, sčasoma pa človeka usužnji in postane kot rak. Povzroča veliko hudega in veliko škandalov.

Petnajstva bolezen: POSVETNI DOBIČEK IN POSVETNA DUHOVNOST . To nastane tedaj, ko svoje služenje spremenimo v vladanje, vladanje pa v trgovanje, da bi zaslužili ( se uveljavili ) in imeli čim več ( tudi čim več podrejenih!) Ti ljudje so za dosego lastnih ciljev sposobni obrekovati, jemati dobro ime drugim in za dosego svojih ciljev uporabljajo vsa razpoložljiva sredstva, tudi medije. Zanje je najvažnejše, da so v središču pozornosti.

+++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++

Verjetno v zgodovini Cerkve ni še noben pepž tako jasno in odločno govoril o stranpoteh, ki jih zapaža v samem vodstvu Cerkve, istočasno pa je opozoril, da te napake so tudi po raznih redovih in predvsem po župnijah, ki so Cerkve v malem. Odkrito priznajmo, da je vse to napisano tudi za nas, za naše župnije in tudi oltarna občestva, da bi iz njih izkoreninili vse tisto, ki ni dobro in skušali resnično zaživet, kot skupnost Kristusovih bratov i sester. Na nas samih pa je, če bomo to uresničili.

Read Full Post »