Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for februar 2015

Biti resnično veren je velika vrednota

roke

So dnevi, ko me naš Primorski dnevnik spravi v smeh, so pa tudi dnevi, ko bi ob kavi, ko ga prebiram, najraje zajokal. Ne eno in ne drugo pa ne pomaga nič. Naš prominentni zgodovinar prof. dr. Jože Pirjevec je 5. februarja 2015 napisal gloso z naslovom ”Vera, kot jo interpretirajo ljudje, je nevarno orožje”. Naslov je zanimiv, zato me je pritegnil k branju. V sestavku omenja g. Tomaža Simčiča, ki je pri njem napisal diplomsko nalogo o Jakobu Ukmarju in, kot piše g. profesor, se z g. Simčičem razhaja, ker je sam izgubil vero, v kateri je bil vzgojen, kar pa se g. Tomažu ni zgodilo.
Trsta skoraj ne poznam, zato sem znanko, ki ve vse o tem obmorskem mestu, vprašal, naj mi pove kaj več o gospodu Simčiču, ki ga sicer poznam iz zapisov, ga pa menda nisem nikoli videl. Dobil sem hudomušen odgovor: “To je sodobni tržaški Kugy. Igra orgle, bolj malo ljubi hribe, nosi klobuk in je zaprisežen stric!” Hvala gospa, zaslužili ste si najvišjo oceno!
Ob izrazu ”izgubiti vero” pa se mi nehote zastavi vprašanje, kaj je s tem. Izgubiš npr. denarnico, uro, zapestnico, lahko tudi čevlje, pa rokavice … To je, stvar, ki si jo imel, posedoval. Rečemo sicer tudi, da smo izgubili glavo. Vendar to je le prispodoba za nekaj, o čemer nismo pravilno mislili, pa smo ga krepko polomili. Nekaj, kar je osebno naše in se nas dotika v notranjosti, pa se ne more izgubiti. Prav gotovo ne izgubiš spominov na starše, na otroštvo, na rodni kraj, pa še na marsikaj. (Razen, če prej ne pademo v demenco!) Tako tudi o veri ne moremo govoriti, da smo jo izgubili. Kar človek nosi v srcu, se ne izgubi, tudi velikokrat ne obledi, ampak ostane v njem do konca življenja. Se pravi, če bi bila vera v človeku zasidrana trdno, bi kaj takega ne izjavil. Verjetno, sklepam iz zapisa, da je g. prof. Pirjevec imel neko folklorno vero, kot jo ima še marsikdo, in ko je dorasel tej folkloristiki, je ugotovil, da mu pač več nič ne pomeni. Po drugi strani pa mislim, da če se ima kdo za nevernega, bi bilo zelo dobro, če bi stvari, ki se tičejo vere, pustil pri miru, saj vere zanj tako rekoč ni, kot ni v moji kleti vina, če je sod prazen! Mogoče bi bilo dobro, če bi to g. prof. dr. Pirjevec tudi upošteval?
Končno, če nekdo nima več vere, je nekje tudi vzrok. Skupnosti ni brez pogovora, tako tudi skupnosti z Bogom ni brez molitve. Vera brez molitve je kakor zakon brez pogovora. Takšen zakon imenujemo nemi zakon ali mrtvi zakon. Kdor preneha moliti, preneha verovati. Nekaj časa še lahko govori o Bogu, dolgoročno pa se tudi to neha. V molitvi spregovori Bog. Vse govorjenje o Bogu, vse razmišljanje o Bogu je misel nanj. Tu so vzroki, zakaj se nekdo izdaja, da nima vere ali pa da jo je “odslovil”, kot odslovi gospodar slabega delavca …
Naj v zvezi z vero omenim dva dogodka. P. Bogdan Knaus je maševal na Sv. gori nekakšno spravno mašo, ki je dvignila veliko prahu in to po nepotrebnem, pri kateri so bili tudi takšni, ki sicer v cerkev ne pridejo, tudi Cerkvi niso naklonjeni, so pa, kljub vsem čudnim dogodkom, ki so jih doživeli, ostali verni. Prav ob tisti maši sem doživel enkratne izpovedi. Starejša gospa je npr. izjavila: “Koliko gorja na eni in na drugi strani je bilo v zadnji vojni! Ko se spomnim na vse to, na te pokole, na sovraštvo, na krivice, ki smo jih prestajali, sem kljub vsemu srečna, da sem sedaj tu, ker sem verna.”
Spomin mi poroma na neko spoved, ko se mi je v spovednici zgrudil možakar – partizan, ko je z veliko težavo in naporom izbruhal iz sebe vse, kar ga je težilo … Do tega je prišel, ker je imel vero!
Pred leti sem srečal moža, ki je dobesedno znorel ob pogovoru, ker je bil žrtev režima. Ker je bil pošten, so ga postavili, da je streljal ujetnike, nekako tako kot zajce … Ko sem se z njim pogovoril in mu obrazložil stanje, v katerem se je tedaj nahajal, se je umiril in pozneje izjavil: “Če bi sedaj ne imel vere, bi se usmrtil …”
Vera je osebna stvar, ki pa je povezana s človekovo vestjo, zato lahko skozi takšno spoznanje presojamo tudi dogodke iz polpretekle zgodovine.
V glosi je naveden tudi belogardistični citat: “V imenu Kristusovih ran, naj pogine partizan!” To je možno, da so prepevali ali tako govorili omenjeni vojaki. Manj znano pa je, da so vojaki, takšni in drugačni, bili velikokrat malo ali krepko “pod gasom” in se sploh niso zavedali, kaj govorijo ali celo delajo. Nasprotna stran, torej partizani, so jih tudi “špičili”. V času, ko sem še črke zlagal, sem nekega dne prišel domov, skočil pred mamo in vprašal: “Mama, kaj je kurba?” Mama me je pogledala, mi prisolila nekaj zaušnic in za kazen nisem dobil večerje. Na eni od hiš sem namreč prebral: “Smrt farovškim kurbam!” – Vidite, tako si lahko podajamo žogo, pa ne bomo prišli do gola … Prav tako na takšen način tudi ne do sprave.

Advertisements

Read Full Post »

Tujci in evropska kultura

images (4)

V Tržiču (Monfalcone) je že približno ena tretina prebivalcev tujcev. Ob letni občinski statistiki zapažamo, da glavnino tvorijo muslimani. Prav zato so pripravili zanimivo srečanje z naslovom: “Dialog, medsebojno spoštovanje in sožitje.” Po uvodnem pozdravu predstavnikov občinske uprave, sta glavno besedo imela duhovnik in imam Kinnani Abbel Majid, ki vodi molitve na sedežu tržiškega muslimanskega združenja Darus Salam. Glavno besedo je imel imum . On je na duhovnikovo vprašanje tudi odgovoril glede žensk v islamu takole: “Na prvem mestu je v islamu družina. Ki se ji mora žena posvetiti. Kdo naj skrbi za otroke, če delajo možje in nimamo starih staršev, ki nam bi bili v pomoč. Res je, naše ženske ne poznajo vašega jezika, niso pa zapostavljene če nosijo naglavne rute. Naše ženske lahko primerjate z vašimi redovnicami, imajo pokrito glavo, kot to določa islam.” Seveda se ni nihče dotaknil burk – pokritih obrazov. Celotna razprava se je odvijala ob problemih s področja sociale, izobrazbe, niso pa se dotaknili problema inkulturacije, ali vraščanja v okolje, kjer živijo, kot se zapaža, da se muslimani zelo radi družijo med seboj, do drugih pa so velikokrat nezaupljivi. Tako je celotno predavanje potekalo ob obrobnih vprašanjih. Katoliški duhovnik, ki je bil prisoten in je večkrat vstopal v debato pa je na koncu pustil klavrn vtis, kot da o islamu ve bere malo.
15 . januraja 2015. je bilo v Zagrebu v Hrvaškem narodnem gledališču srečanje z Slavojem Žižkom. Vodil ga je Srečko Horvat. Dvorana je bila nabito polna in so morali postaviti sedeže celo na oder. Ker pa je bilo med publiko okrog dvajset katoliških teologov, med njimi pa večina z doktoratom, bi o srečanju rad nekaj povedal. Čeprav sem med tistimi, ki ne sipatiziram z Žižkom in njegovimi interpretacijami, bi vseeno rad povzel nekaj misli iz tega večera o islamu. Pogovor je trajal kar dve ur in pol. V njem se je Žižek večkrat vračal k pariškim dogodkom. Jasno je izrazil, da on brez problema kritizira islam… Dvolično pa je, po njegovem menenju reči, da to kar se je dogodilo v Parizu, ni povezano z islamom. Če sta se terorista sklicevala na preroka, ko sta po streljanju prišla iz redakcije tednika Charlie Hebdo, je to dovolj dokazljiva povezano z islamom. Tu je pomembno locirati ta problem in spregovoriti o globalizaciji. Za muslimane so karikature Mohameda nekaj neznosnega. Popolnoma pravilno! (Naša pripomba: “Ko so umetniki v Sloveniji v naročje brezjanske Marije naslikali podgano, namesto Jezusa, smo slišali razlago, da to spada k svobodi umetniškega ustvarjanja!!!) Priznati pa je treba, da so tudi za nas zahodnjake nekatere stvari neznosne…. Poglejte, veliko mojih francoskih prijateljev je reklo, da ne prensejo pokritih ženskih obzov muslimank (burke). Ker človek ne vidi obraza … Tu se ne gre za različne načine življenja, vsak način življenja je totaliteta, problem je da je za nas neznosen način življenja drugih in obratno. Za nas na Zahodu ni samo problem življenja, ampak ga dajemo kot nekaj arbitarnega. Globalizacija prinaša številne probleme, zato je treba na vsak način braniti evropsko dediščino… “ Med predavanjem se je velikokrat skliceval na krščanstvo in Sv. Pismo.
Tu pa smo zadeli v evropsko bistvo. K evropski kulturi spada tudi krščanstvo, saj ima Evropa krščanske korenine in je že skrajni čas, da se tega zavedamo vsi. Islam, pa v evrsopsko kulturo prinaša nekaj, kar ni naše. Ko o tem govorimo vse preveč poslušamo stare izguljene fraze, da smo do tujcev nestrpni. To ni res. Če oni želijo živeti v Evropi, si bodo morali prisvojiti našo kulturo in ne mi njihovo. To ni noben rasizem, ampak dejtsvo, od katerega ne bi smeli evropejci odstopati.

Read Full Post »

Člani obveščevalnih služb, ne glede v kateri državi so, zelo radi sledijo duhovnikom. Kaj oni delajo, s kom se družijo, kam hodijo, kje so največkrat … To ni nobena novost. Prav tako ni nobena skrivnost, da najrazličnejše obveščevalne službe še danes spremljajo posamezne duhovnike. To je bilo in je in se bo nadaljevalo tudi naprej. …
Jugoslovanska UDBA pa tudi KOS sta imela cele štabe ljudi, ki so se ukvarjali z duhovniki. Zato je tisti, ki je prišel na kakšno zaslišanje, takoj videl, da vedo o njem več, kot on sam o sebi.
Takšna zaslišanja so bila sila zanimiva, včasih mučna, včasih pa tudi zabavna, še zlasti, če je obtoženi duhovnik znal obtožbe pravilno zasukati. Takšen mojster je bil Ljubo Marc, ki je ob najrazličnejših zaslišanjih vedno kaj zabelil tako, da so bili spraševalci zaradi njegovih odgovorov velikokrat zelo zmedeni. Presedel je nekaj let v zaporu.Tipkarica, ki je spremljala njegova zasliševanja na sodišču, je znala potem, ko se je upokojila, povedati, da je bila velikokrat v zadregi, kaj naj ob Marčevem zasliševanju napiše, ker je včasih bilo veliko burk in zabavnih scen, da se je sodnik moral zelo zadrževati, da ni prasnil v smeh, medtem ko se je vsa dvorana smejala, če je bilo zasliševanje javno.
Udba pa je duhovnikom tudi rada kaj podtaknila. Zato so nekateri zapisniki, ki jih danes najdemo v tem ali onem arhivu, ne samo pomanjkljivi, ampak tudi naravnost nesramni in žaljivi. Čeprav je duhovnik pri zasliševanju velikokrat moral podpisati zapisnik, ko so mu ga prebrali, se je ta pogosto razlikoval od tistega, ki je ostal v arhivu. – Vedno je bilo v posameznih poglavjih prostor za eno ali dve tipkani vrsti, da so lahko naknadno vnesli utemeljitve, o katerih se ni razpravljalo …
Tudi takšni zapisi so delček nekega časa …

duhovnik-muca

Read Full Post »

UDBA

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

sacerdote.1

Read Full Post »

UDBA

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Prete

Read Full Post »

UDBA

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

sacerdote3

Read Full Post »

UDBA

sacerdote

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Read Full Post »