Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for marec 2015

intro_sacerdoti

V naši zamejski Nici se mi je ustavil avto, in to na nedeljo popoldan, ko je glavna ulica popolnoma prazna. Nikjer žive duše, samo dva starčka sta grela neko obcestno klop in obujala spomine na čase, ko je bila Gorica zamejska Meka …
Od nekod pa je prihajalo strašno kričanje in vpitje. Takoj sem pogruntal, da je to nogometna tekma. Šine mi v glavo: tam bo kdo s Krasa, da me potegne domov … Pa se napotim tja. Sedem kot gledalec in občudovalec na klop in spremljam tekmo. Spomin mi poroma v čase, ko smo včasih šli na Plečnikov stadion za ljubljanskim Bežigradom navijat – bolj za hec kot zares. Za hec zato, ker smo pri psihologiji       imeli seminar iz psihologijo mase – in kje je bilo več »snovi« kot prav med nogometnimi navijači za to vedo! Z lahkoto si opisal nekaj primerov in dr. Trstenjak se je potrudil, da nas je celo pohvalil, pa še dodal kakšno vprašanje. Danes je tisti stadion prava morija – poraščen s koprivami, tribune razbite, lepi okraski na tribunah uničene … Tudi tu se kaže neka kultura …
Ko tako sedim na klopci in spremljam tekmo, postanem pozoren na nekaj, kar nisem slišal že veliko let – mogoče od jugovojaščine dalje. Kaj? Enkratni besedni zaklad:
»Ma, kakšen k..c si! P…a, spiš? J…a ti razbijem! …« Na tiho sem zavzdihnil: »Oh!« Sosed ob meni se je zdrznil in me vprašal, kaj mi je. »Nič, nič, gospod!« sem odvrnil. Verjemite mi, zamislil sem se, kaj ima nekdo od takšnega športa. Posebej še jaz, ko mulce dobesedno naganjam na »balon«, ker drugače bomo imeli same njoke – debeluhe in nerodneže!
Ko pa se je ta tekma (partida) končala, pa je sledil drugi del. Rekel bi mu »tankanje«! – Nič nimam proti, če smo veseli, nasprotno, premalokrat smo pametno veseli! Toda to, kar je tisti tekmi sledilo, pa ni imelo nobene mere! Pivo gor, pivo dol, pili so vsi od mularije, ki so jo starejši zalagali – jim plačevali, pa do starejših – tudi staršev. Vsaj nekateri, ki sem jih poznal, so me krepko razočarali … Po dobri uri in pol, je vsa ta raja sedla v avtomobile in oddrvela novim cestnim dogodivščinam naproti … To je naš – oprostite, tudi moj – šport?
Na koncu pa še to: Takšnim organizacijam in tudi prireditvam nameni naša ljuba matična Slovenija lepe denarce in to od slovenskih davkoplačevalcev! Nam pa lepo na prošnjo napišejo, ko za kaj prosimo: »Se ne odobri!« Vzklikajte tudi vi: »Živelo popivanje! Živel naš zamejski špotni s preklinjanjem! Živela naša ljuba domovina Slovenija, ko podpira takšno barabinstvo! Veste, kaj? Jaz pa res nisem bil vzgojen za takšen šport. Vi pa kar lepo ostajajte hlapci tistega jezika ki ga slišite na naših zamejskih igriščih, pa tudi žinganja, ko naša mladež cba balon«!

Advertisements

Read Full Post »

metuljček-tetovaža

Ob godu sv. Jožefa zavetnika krščanskih mož

Vračal sem se s predavanja, kjer je psihologinja, ki je sila cenjena imela predavanje: “Moška moškost”. Najprej sem si zamislil. Odkar jo poznam nosi hlače, tudi v družini, na šoli, kjer je nekaj časa poučevala in v družbi, kjer se pojavlja. Lahko bi rekel, da je nekakšna odrešenica, saj zna rešiti dobesedno vse probleme … Spomnim se na dr. Antona Trstenjaka, ki je pri vsem svojem znanju zmogel velikokrat odgovorit: “Veste, to pa ni moje področje, čeprav sem psiholog, obrnite se na tega in tega!”
Rahlo me je piknilo njeno izvajanje. Tako je začela: “Možje, ste pogledali kdaj fotografije vaših starih očetov? Kaj ste na njih zapazili? Odločnost! Trdnost! Pravo moškost! … Kaj pa vi? Se vam ne zdi, da ste pocukrani, nekateri celo feminizirani, manjka vam samo krilce, pa šminka, no to zadnje itak uporabljate, ko se obrijet, če se sploh brite, ali pa puščate brado in ste zanemarjeni kot klošarji …” To nakladanje je trajalo dobro uro. Potem pa je gospa psihologinja odprla debato. Najprej smo vsi molčali, potem pa se je le nekdo ojunačil in rekel, da je videl na neki moški modni reviji, da so namesto hlač, nosili moški krila. Dama ja takoj dodala: “Škotska narodna noša ima pri moških krila, ne vem pa kaj je pod tistim krilom?”- Mene pa je to “vzdignilo” in sem zabrusil: “Tako pa res ne moremo razmišljati, cenjena gospa!”- Dama je takoj zasukala pogovor in ga obrnila na pomen 8. marca. Jaz pa sem zabrundal in dal pripombo: “25. marca imamo na Marijin praznik materinski dan!” Dama pa: “Za 8. marec so padale ženske glave, 25. marec je praznovala že moja nona, cerkev si ga je tako polastila v nasprotju z 8. marcem in razglasila za materinski dan!” Takoj sem spoznal, da tu ne pridemo nikamor, ostal sem tiho do konca in bil zadovoljen, res zadovoljen, da sem se lahko prepričal do kot seže miselni domet cenjene psihologinje, ki jo v “luft devajo” na obeh straneh starega “konfina”.
Zanimivo je, ko ugotavljamo, da se moški velikokrat poženščijo (feminizirajo) ženske pa pomoškijo ali maskunlizirajo. Nekoč moški razen mila niso poznali druge kozmetike, danes pojdite v trgovine in boste videli, kolikšna je kozmetična ponudba za moške. V eni od naših trgovin visi velik plakat, kjer piše: “Moški, ki se ne birje po telesu ni sodobni moški!” Sprašujem vas, kakšna moškost pa je to? Sosedova Jerica si je dala tetovirat metulčka in to dva centimentra nad popkom. Poleti, ko razkazuje po vasi popek se metuljček vidi. Naš Miha, da bi se ne čutil manj vrednega, pa si je dal tetovirat dva metuljčka. Enega dva centimetra nad popkom, kot Jera, drugega pa na ritko, da se vidi, ko imajo telovadbo na bazenu. Takšno posnemanje o britju in tetoviranju je odraz neke pomankljive vzgoje, ki vedno bolj prodira v naše družine.
Čas je potisnil moške v prekomerno delo s skrbmi in si tako velikokrat ne vzamejo časa za vzgojo v družini. Vzgoja je garanje, še zlasti če imate doma najbolj “butaste ljudi”, to so pubertetniki. V teh primerih velikokrat se mamima vzgoja zlomi in pristane v obupu, ko jo mož ne podpira, ker si za to ne vzame časa. Tu je tudi odgovor, zakaj je toliko stranpoti v teh letih, pri naših mladincih…
V moški naravi je, da podzavestno “izbira tiste bitke”, pri katerih že naprej ve, da bo zmagal. Zato se vlikokrat dogodi, da se moški prepogosto vržejo v objem kašne lepotice, ki se sama ponuja, namesto, da bi se potrudili in za ovinkom spoznali ono, ki vstraja in že na videz povdarja, da si želi biti ljubljena in tudi pristati v varnem, ne samo občasnem ampak trajnem objemu.
Biti ljubeč mož, vzgojitelj svojih(!) hčera in sinov, prav tako tudi varuh in borec za svojo ženo in otroke, istočasno tudi neizprosen borec družinskih lepotic – žene, hčere – da ne bi zapadle v kremplje potrošniške spolnosti, svetovalec sinu, ali sinovom, ko se obrnejo nanj, ker se ob njem čutijo varne, saj jim postaja idol, tega danes pri moških velikokrat pogrešamo.
Bog je v nas položil različnost moškega od ženske, da bi eni, kot drugi živeli svojo pristnost, svojo enkratnost in to znali posredovati sinovom in hčeram, da bodo tudi oni to sposobni posredovati njihovim otrokom.

Read Full Post »

megla

V petek 13. fedruarja 2015. so v Trubarjevem domu v Loki pri Zidanem mostu podelili nagrado Državljan Evrope 2014. in sicer prof. Alojzu Rebuli in prof. Spomenki Hribar. Ob tej priliki je prof. Rebula dejal: “V kulturnem kontekstu je Evropa sinonim za civilizacijsko in kulturno kakovost. Čeprav na zgodovinski ravni lahko pomeni tudi kaj drugea, lahko pomeni mater treh totalitarizmov 20. stoletja….”
Spomenka Hribar pa je povdarila, da je zelo počeščena ob tej nagradi, ki ji predstvalja priznanje za njeno prizadevae za spravo ter varovanje človekovih pravic … Zagovornica je tudi do pietetnega odnosa do vseh mrtvih, ter pokopa ostankov likvidiranih ljudi po drugi svetovni vojni ter oksrbe njihovih grobišč…”
Ljudje imamo različne poglede na marsikaj, do katerih imamo popolno pravico. Vendar, če primerjamo ta dva nagrajenca, pridemo do spoznanja, da sta si v marsičem zelo različna. Prof. Rebulo poznamo iz literature. Sam sem prebral večino njegovih del. Bil pa sem tudi na duhovnih vajah za duhovnijke, ki jih je lani vodil pri sv. Jožefu nad Celjem. Redno ga beremo v Družini, saj že nekaj let piše kolumno Credo. Sam jo redno preberem, velikokrat pa sem slišal, da marsikomu ta vsebina kolumne Creda ni več popularna, ker, kot izgleda pisec ne more iz svoje kože, ne da bi polemiziral s polpreteklim časom, polpreteklimi ideologijami itd. Ko bo to izšlo v knjigi, kar si vsi tudi želimo, kjer bo zbrana večina prispevkov, bo to laže oceniti, kot sedaj.
Sopomenka Hribar je postala nekakšna mati osvoboditve Slovenije, ali celo mati osvoboditvene politike v Sloveniji. Spominjam se, kako je ob osamosvojitvi delila rdeče nageljne, kako je vehementno nastopala, je pa velikokrat povedala tudi marsikaj, kar ji le ni v čast. Pred časom mi je neki naš študent. Ki marsikaj prebere, nekaj za študij, še več za radovednost prinesel o dr. Spomenki Hribar to izjavo, ki jo je izjavila leta 2011, ko je bila proglašena za Slovenko leta. Takole so napisali:
“… Prvoborka za narodno sprava dr. Spomenka Hribar je podala diagnozo slovenske družbe, v kateri je opozorila na bolezenske klice, ki grozijo slovenskemu narodnemu telesu z besedami: “Cerkev pronica prav v vse sfere javnega življenja. Ni problem v tem, da so verni ljudje na vodilnih mestih; sporno je, da na teh mestih ne ravnajo kot javne osebe, ampak kot funkcionrji vere alias Cerkve. S tem vse bolj zabrisujejo ustavno zapisano ločitev Cerkve od države. “Država” pa to mirno dopušča? Zakaj? Zato ker se čuti inferiorno do nje?”
Brez dlake na jeziku lahko rečem, da takšno izjavo v času komunizma nismo javno slišali! Če to izreče slovenka leta 2011 in sedaj še državljanka Evrope, potem si lahko vsak, po svoje razlaga pomen, pa tudi vrednost častnih odlikovanj, ki jih nekateri dobivajo, drugi pa delijo, četudi imajo evropsko razsežnost.

Read Full Post »