Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for april 2015

zzz

02.01.2015

Željko Kekić je bil dolgoleten pripadnik tajne jugoslovanske politične policije (UDBA). Pred leti se je odločil, da bo spregovoril o njenih zločinih. Objavljamo pričevanje, ki ga je imel v Ljubljani 17.12.2014.

Željko Kekić:

Dober večer vsem, hvala vam za povabilo. Zelo sem zadovoljen, da lahko z vami delim te trenutke in da lahko razširimo krog te resnice.

V 80ih letih sem končal policijske šole in z nedopolnjenimi devetnajstimi leti postal operativec Udbe v Zagrebu, Centru, na Oddelku za tajno zasledovanje. Sicer je Udba imela več teh oddelkov, imela je osnovne oddelke notranjih in zunanjih sovražnikov, Oddelek tajnega zasledovanja, Oddelek prisluškovanja telefonov, kontrolo poštnih pošiljk, oddelki tehnike so bili spremljevalni oddelki, ki so tem operativcem, ki so imeli obdelavo in obravnavali ljudi, prinašali podatke. Tam smo bili samo mladi in take oddelke so imeli samo republiški centri.

Ljubljana je tudi imela tak center, ki se je nahajal na zdajšnji Vodovodni ulici, ki je bil v sklopu avtoservisa, skrit v notranjosti. Dva manjša oddelka z nekaj ljudmi sta imela Koper in Maribor, s katerima smo, mimogrede, sodelovali. Spominjam se nekaterih imen, gospoda Davida, to je bilo v času Janše. Intenzivno smo delali v Sloveniji, kadar je bil tam Anto ali Dobroslav Paraga, to je bilo v zadnjem delu 80ih let.

Torej, naša naloga je bila, da dosledno spremljamo te ljudi, da hodimo za njimi, da jih fotografiramo, snemamo vsak njihov kontakt, vsak njihov sestanek; ker se je ta material kasneje lahko uporabil na sodišču. Spremljali smo mnogo “objektov”, med drugim tudi gospoda Marka (o.p. Grubišiča; ki je sedel zraven na okrogli mizi).

Na tem oddelku sem delal več kot 10 let, tako da vso paleto tedanjih, kot smo jim mi rekli, “objektov”, poznam. S slovensko Udbo smo intenzivno delali tudi emigracijo. Delali smo Iridento, tisti čas, ko so se na Kosovu pojavili nemiri, ki je bila v tem času ena od močnejših gibanj.

Moram povedati, da nam je Ante Kovačević (o.p., sedaj prijatelj, soavtor njune knjige) bil eden od težjih “objektov”, neverjetno neprijeten. Živel je na Dunaju, kjer je študiral, bil je štipendist avstrijske vlade, mnogokrat je potoval na relaciji Dunaj – Odžak, slišali ste to v filmu, kako je to bilo. Mi prevzamemo Slovenca, ga predamo Bosancem, oni ga predajo nam, v glavnem tako. Bil je objekt, ki ni izbiral. Torej, mi smo imeli objekte, ki so se s časoma omehčali, ki so pod pritiskom Udbe odnehali in pristali na določeno sodelovanje z operativci. Z Antom niso niti začenjali takšne polemike, ker so se zavedali, da je z Markom Veselicem pretrd in da tega enostavno ne morejo od njega dobiti. Mogoče je najboljši primer ta.

Nekje leta 1987, ko sta se pokojni papež in pokojni Reagan pogovarjala o rušenju berlinskega zidu in odpiranju rdeče Moskve; ko je britanska služba že delala na tem, da se ta proces udejani, takrat so se tudi republiške Udbe pripravljale na tranzicijo. Oni so takrat klicali na pogovore ljudi iz tako imenovane sfere “notranjih sovražnikov”, ki so običajno bili takrat v zaporu. Pogovarjali so se z njimi o možnostih, da bi oni bili vodje bodočih držav bivše Jugoslavije, s tem, da nam vrnejo tako, da nas varujejo, da ne nastradamo v teh spremembah; da nas nihče ne preganja, da nas ne obešajo, da nas ne maltretirajo. V tem času se je na Zelenjercu, kjer je bil Center državne varnosti Zagreba, pogovarjalo z mnogimi objekti, med drugim s Franjom Tuđmanom. Takrat je bila tudi sprejeta odločitev, da je Franjo Tuđman najugodnejše testo, ki se ga da mesiti v tem smislu, da ohrani sistem, da pomiri ustaše in partizane. In konec koncev, dobil je potni list, edini poleg Stipeta Mesića, ki ga je že prej dobil, kot naš sodelavec. Bil je v dramatično boljši poziciji v primerjavi z Antom in Veselico, ker je lahko šel k izseljencem, kjer je lahko dobil denar, kjer je lahko zbiral ljudi, lahko se je mnogo bolje pripravil na tranzicijo, kot tisti, ki niso sprejeli nobenega dogovora. Tuđman je takrat rekel, da on Tita ne smatra kot črnega vraga in da ni vse tako, kot so ga okaraktirizali. Z Antom se o tem ni dalo niti pogovarjati.

Anto je bil neverjetno trdoglav v tem času in tudi njegov zapor bi verjetno bil mnogo krajši, če ne bi bil tak. Ostal je živ v Bosni, Bosna je rezala do bolečin, takrat je imela najhujši konzervat in prav zato je bil polnih osem let zaprt za stvari, ki so generalno, gledano iz današnje perspektive, bile banalne. Da bom iskren, takrat sem imel 19, 20 let, noči smo preživljali čez cesto stanovanja Marka Veselice, kjer sta se onadva pogovarjala po cele noči. Dobesedno sem se čudil kaj je temu človeku v tem trenutku. Je štipendist avstrijske vlade, praktično je že bil v Evropi, lep, mlad, visok. Kaj je njemu, da s silo želi iti v zapor. Ne posiljuje, ne krade in zaveda se tega, da bo šel v zapor. To sem spoznal seveda veliko kasneje. Morate razumeti, da sem po štirih letih policijske šole bil skojevec.

Torej, s 16 leti so me sprejeli v partijo, verjel sem, da je Juga prava stvar, da je Tito vrh popolnosti in od 427, ki smo zaključili to šolo v 80ih, so nas tri poslali v Udbo, dobesedno sem bil uslužen. V tem času smo delali smo v civilu, imeli smo dolge lase, takrat je bilo to moderno, imeli smo avtomobile, ki so takrat v naših krajih bili sanjski, v prtljažniku smo imeli 30 različnih registrskih tablic in nikoli se nismo vozili s tisto pravo, imeli smo skrivne radio veze, skrivne aparate, kamere in to in to. Torej, to je za enega smrkavca 19,20 let bila popolna služba in sploh nisem razmišljal o ideološkem ozadju, kaj delam. Kasneje sem spoznal, da je vsaka tajna služba, lažejo tisti, ki jo danes skušajo prikazati, kot neko humanitarno organizacijo, rdeči križ, ne vem, zdravstvo, lažejo, vsaka tajna služba je zelo umazana služba. Jaz pravim, da je to najbolj umazana služba plačana iz državnega proračuna. Udba je bila še na kvadrat večja od tega, Udba je bila satanska izpostava. Človek ni smel misliti drugače, človek ni smel govoriti drugače, človek ni smel peti drugače. Torej, Udba je bila tista, ki je za to, da bi ohranila ta red, preganjala vse to, kar se je samo nakazovalo, da bi lahko šlo drugače. In da se razumemo, nič se ni spregledalo.

Torej, ni to bila samo delovanje nad njimi, to je bilo delovanje nad celotno njihovo družino. Bili so dramatični pritiski, vse do te mere, da so šikanirali otroke v vrtcu, v šoli, da ne govorim naprej. Torej, to so bili dramatični pritiski, in v Udbi je generalno najdlje prišel tisti, ki je bil najbolj umazan, ki je imel najbolj umazane metode in običajno so šefi dobesedno upravljali z njimi.

Spominjam se pokojnega Franja Vugrinca, ki je bil moj šef, čeprav je bil moj prvi šef Zdravko Mustača, tisti, ki sedaj sedi v Műnchnu. Nekaj časa je bil tudi Josip Perković, ko sem se vrnil h generalni tajni službi kontrole obveščevanja, tako da jih vse zelo dobro poznam. Franjo Vugrinac ni mogel videti napisane črke H, ni mogel videti Marka Veselice, da gre v nedeljo od nedeljske maše. Klical nas je, po mene je prišel miličnik s fiatom 1300, da moram v Zagreb. Marko Veselica je preživljal normalno dan s svojo družino. On je v njem videl sovražnika v vsakem delčku njegovega gibanja.

Ampak, kaj je bilo najbolj tragično? V 90ih je ta Franjo Vugrinac postal svetovalec novega šefa službe Smiljana Reljića in – Franjo Vugrinac je vodil praktično vse akcije. Torej, zgodilo se je to, kar je Marko rekel, da je od teh 850, kar nas je bilo, 750 prestopilo. Pomeni: odstranili so zvezdo, vstavili šahovnico in sklenili nov pakt. Od teh 750, verjemite mi, da je bilo pet, šest, sedem procentov takih, ki so bili za Hrvaško. Za Hrvaško niso nekateri od njih vedeli vse do priznanja. Takrat so spoznali, da nam Hrvaška nudi eksistenco, še boljšo kot v prejšnjem režimu, nudi nam nova stanovanja, nudi boljše plače. Spoznali so, da šele sedaj prihaja čas za njih. Torej, šele takrat smo se lahko razšopirili. V rokah smo imeli poslance, novo državo, ki je dihala kot novorojenček, torej lahko smo izvajali akrobacije, ker so že nekje v drugi polovici 80 let operativci Kosa, Udbe in Side začeli pripravljati sodelavce za bodoče vodje v teh ključnih državah, pomeni, da so ti ljudje bili pripravljeni, da bi bili poslanci, župani, nosilci, direktorji javnih podjetij, ravnatelji ustanov in podobno.

Danes imate situacijo, da je dosedanji sodelavec, čigar imena nikoli ne veste, vedno voden od nekih ljudi v obveščevalni službi. On je danes vodja v nekem sistemu, v ozadju ima svojega operativca, ki dela za njega, zato da bi napredoval in šel naprej. Torej, danes imate situacijo, da vsak ta človek, ki se pojavi na demokratičih volitvah, za občino, mesto, ne vem, državo, ima dramatično prednost pred vsakim tistim, ki pride s srcem, voljo, domoljubjem in željo, da bi nekaj naredil v državi. Verjamem, da je tako tudi pri vas, ker se spominjam, da se je v tistih letih govorilo, da je za nas najboljši Franjo, za vas pokojni Drnovšek in Kučan, v Bosni Fikret Abdić, ki je kasneje to prepustil Aliju, da je nižje zlati Slobo in še nižje Kiro.

V glavnem, morate vedeti, da ta udbaška nit živi tudi danes in ko gledam skozi profesionalno prizmo, vidim da pri nas in slišim, da tudi pri vas v zadnjem času, postajajo vse močnejši. Več jih je na oblasti, večji je njihov prostor. Ljudje enostavno več ne vedo, komu verjeti. Danes imate situacijo, da so ti ljudje, ki so bili v 90ih letih pripravljeni da prevzamejo gospodarstvo, kulturo, socialo, zdravstvo, šolstvo, še naprej s tem upravljajo in ker je čas strahu minil, so čedalje bolj sproščeni. Pri nas je približno tako, da so v novih službah, ki so se ustvarile na Hrvaškem, v 90-ih odstotkih otroci teh starih udbašev. Torej, oni enostavno to prenašajo iz kolena v koleno in to teče v nedogled. Pri nas je morda najboljši primer Josipa Perkovića in njegovega sina Saše, ki je zamenjal že dva, tri predsednike kot specialni svetovalec.

Nedavno sem našel tekst, ki sem ga napisal pred 16, 17 leti. Napisal sem: ”Najmočnejši človek v državi je Josip Perković.” Naš narod je moral čakati 16, 17 let, da je ugotovil, da je Josip Perković najmočnejši in da so pri nas hoteli menjati celo Ustavo in prilagoditi vse temu, da ne bi bil izročen Nemčiji. Torej, ta niz je bil prekinjen, danes je toliko močnejši, ker so s kapitalom, ki so ga odvedli, postali naša usoda. Če se danes umaknejo iz neke države npr. Hrvaške, bi mi bili ekonomsko opustošeni.

Torej, Udba je svoje čase, že pred Titovo smrtjo imela plan. Iz podjetij, ki so imela zunaj predstavništva, je vlekla denar, to je bilo nekje 10, 15 odstotkov. Ko je Tito umrl, so se razširili do konca, kontrole ni več bilo in se je vleklo mnogo več. Vsaka republika je imela svoj fond, svoje račune z ogromnimi vsotami denarja. In seveda, devetdeseta so pričakali neverjetno pripravljeni. Ko se je začela privatizacija, so imeli živ denar. Lahko so kupovali, ne samo v Sloveniji, Hrvaški, lahko so kupovali tudi v Rusiji, bivši ZRN, na Češkem. Postali so… Ni treba, da se bojimo, da bi obnovili neko novo Jugoslavijo, čeprav je to njihova nostalgija, oni nosijo zvezdo v srcu, tudi njihovi otroci so vzgojeni tako, da je boljša zvezda, kot pa nekakšen demokratični red. Toda, kar je najbolj nevarno, je to, da upravljajo z našimi življenji v drugem smislu, tudi v gospodarskem, zdravstvenem, šolskem.

Torej, to je tista nevarnost, ki nam preti, brezkompromisni so, vedo da lahko delajo praktično vse. Vzeli so medije, medij je glas vseh in tako oni enostavno krojijo javno mnenje in drugi enostavno kot ovce hodijo za njimi in da ne dojemajo, da jih peljejo v pekel in da bomo generacijsko zatolkli nacijo, vi vašo, mi našo, ker dopuščamo Udbi, da dela to kar dela. Prodajajo nam, če spremljate na Hrvaškem, Plivo, morda sedaj ni problem, da je ostalo 3-4 tisoč ljudi brez službe, ampak prodali so farmacevtsko pamet, vprašanje je, kdaj bo na vrsti vaša Krka. Prodajajo naše ladjedelnice, 10.000 ljudi ostane brez službe, prodali so našo tradicijo, da zna Hrvat graditi ladje že stoletja. Postajamo sužnji nekoga, zahvaljujoč, ker ni lustracije, zahvaljujoč temu, da enkrat nismo odrezali, zahvaljujoč temu, da nismo odkrili imen. Vem, da bi to v tej zgodbi bilo težko, obrnilo bi na glavo mnogo ljudi, mnogo družin.

Vedeti morate, da je na Hrvaškem po neki statistiki v vsaki drugi družini bil nekdo od njih, od nivoja inšpektorjev za politični kriminal, Udbe, Kosa in tega in onega. Vem, da bi se tudi cerkev obračala, ker je tudi tam bilo vsega. Vem, koliko smo jahali po cerkvi in tako je bilo od prilike tudi pri vas. Toda, moj Bog, menim, da v imenu nekakšne bodočnosti, v imenu rešitve generacije, ki prihaja, v imenu prihodnosti nacije, mi moramo delati v tej smeri in enkrat reči: Dovolj je!, ter prekiniti to zgodbo.

Da sedaj odgovorim voditeljici na vprašanje, ki mi ga je postavila. Odhod iz službe je težek, neverjetno težek. Oni vas konstantno vlečejo nazaj, ko človek odhaja ven, je to nevarno, ko odhajate, je tako kot bi si zavezali vrv okrog vratu. Izkoristil sem priliko, da javno imenujem ljudi, ki bi me morali likvidirati, tako da se je v naprej vedelo, kdo me bo likvidiral, če sem hotel preživeti v tej zgodbi. Kako oditi? To ne morete, če je v glavi stara komunistična ideologija. To je tisto, kar sem se pogovarjal s pokojnim Vojkovcem. On je umrl kot komunist. Pred mesecem dni, se je Stipe Mesić na grobu poslovil od njega z besedami:”Počivaj v miru, smrt fašizmu, svoboda narodu.” Torej, v njihovih glavah se ni zgodil klik, da je človek Božje bitje. Tudi jaz sem kot komunist verjel, da življenje teče do zemlje in da se tam konča.

Toda, ko vi v nekaterih situacijah, jaz sem to doživel v vojni, ko vi preživite nekatere trenutke, ko ugotovite, da je nekdo z vami, nekdo, ki drži roko nad vami, ta angel čuvaj, ta Bog, potem ugotovite, da ste dolžni kreniti po poti resnice. Neki pregovor se glasi: ”Ko človek išče resnico, išče Boga, ne glede na to, ali on to ve ali ne.” Jaz sem se držal neke druge sintagme, da človek ne ljubi greha, ljubi pa grešnika. Zgodilo se mi je, da sem pokojnega kardinala Kuhariča, katerega sem preganjal leta in leta, dobil leta 91 v zaščito. Bil sem načelnik SISa v brigade, kamor je on prišel na obisk, na prvo linijo fronte in kot načelnik dobim nalogo, da se mu nič ne zgodi. Mislil sem si: Pa Bog ti res obstajaš!

Razumete? Če je kdo tam bil nezaželjen, sem bil to jaz, mene bi bilo potrebno zapreti in spraviti v verige. Vendar, to je ta Božji prst, ki vam da priložnost, da greste naprej, da razumete, da z Bogom lahko pridete do tega, da se pove vsa resnica, da se gre k tem ljudem, da se z njimi pogovorite. Oni so veliki ljudje, meni so vse oprostili, ker sem prišel človeško, dostojno in povedal, kaj sem delal. To sem pričakoval tudi od mnogih svojih kolegov. Nagovarjal sem jih, nekatere sem celo vodil k duhovnikom, da bi začeli tudi oni govoriti. Ker je žalostno, to so že kolegi tukaj rekli, da je ogromen del (op. arhivov) uničen v 90-ih letih, en del je ohranjen na mikrofilmih v Beogradu, en del je v privatnih bunkerjih, ki v glavnem služijo za izsiljevanje in prisilo. Za prihodnje generacije in za prihodnost naših držav bi bilo zelo pomembno, da ljudje govorijo o tem, kaj so delali, kaj se je delalo v imenu službe, sistema. Da se to nikoli več ne bi ponovilo, ker je to tragično, tragična je usoda, ki smo jo doživeli.

In prav iz teh razlogov, sva Anto in jaz šla v ta projekt. Napisal je knjigo o tem, povedal sem mu par stvari, potem je tudi televizija snemala film na to temo. Torej, šla sva v zgodbo zaradi bodočih generacij, zaradi njih, ki niso nič krivi. Ker je vaša in naša nacija premalo številna, da bi si dovolila nekakšne stoletne spore, da bi se pravnuki vojskovali med seboj zaradi grehov njihovih očetov ali dedov. To je neka situacija, ki se ji poskušamo izogniti s svojim primerom. Na žalost je tako, da se je malo teh ljudi odzvalo. Kar se tiče preganjanih, oni so pripravljeni na to, vendar preganjalci ne želijo slišati nič o tem. Nadaljujejo ta niz, jaz sem povedal primer, bili smo na TV Slovenija 3 v neki oddaji. Torej, sam sem poskusil iz prve roke, kako to zgleda v Sloveniji.

Leta 95, 96 me je poklical Josip Boljkovac, bivši minister, da se srečava v nekem lokalu. Prišel je, mislim da se imenuje Zdenko Roter, tedanji Kučanov svetovalec za varnost, prišla sta še dva sodelavca. Pritiskali so name in na mojega sodelavca, da bi pričala proti Janši. Zaradi neke priprave čete za vojskovanje na našem področju, zaradi pomoči pri orožju. Rekel sem jim, da me ne morejo prisiliti k temu. Sem priča vsem tem dogodkom in o Janši lahko rečem samo vse najlepše, on je za nas bil rešitelj v tistem času. Bili smo v situaciji, da smo imeli srce in voljo, izkopali smo rove, imeli smo orožje, vendar nismo imeli municije. Z druge strani so tolkli kot nori in Janša nam je šel nasproti. Dal nam je tisto, kar nam je bilo potrebno, kar je bilo vrednejše od krvi, s tem je rešil mnogo življenj. Razumete, rešil mnogo naših. Dovolil je, v dogovoru s Parago, da se prva četa HOSa pripravlja tu pri vas, ker pri nas ni bilo te možnosti. Vaši specialci, ki so vedeli, kaj je to usposabljanje, so usposabljali te fante. V nekem trenutku sem prevzel vso to četo, bili so na Kočevskem, v Bosiljevem in to so bili prvi borci, ki so šli v Vukovar, ki so v vukovarski vojni vsi padli, vendar so bili usposobljeni. In zdaj mi pride ekipa, ki bi Janšo, to je bilo takrat, ko ni bil več minister, obsodili na osnovi tega, ker je pomagal reševati življenja. Rekel sem jim, kako lahko to pričakujejo od mene. Kakšen bi bil to človek, če bi šel proti takemu človeku? Ponudili so mi, da mi bodo vse uredili, da bom imel poseben status, da se mi v Sloveniji ne bo potrebno ničesar bati, ker imajo oni razširjen svoj sistem, ker sem jim omenil, da ne gledam na vzhod, da gledam na zahod in da skozi Slovenijo grem lahko na zahod. Rekel sem jim, da se bo konec koncev, Janša vrnil na oblast, potem so le odnehali.

To je ta nit, ki jo morate prerezati in reči, da je dovolj, tudi za ceno življenja! Mene so dovčerajšnji kolegi intenzivno obravnavali,  bil sem objekt zasledovanja. Na ne način mi je to odgovarjalo, ker sem se zabaval, po drugi strani sem si pa rekel, da je to dobro, ker moram to odslužiti čim prej, a Bog vse vidi. Zaključil sem s tem ciklusom, poskušali so z likvidacijo in to in drugo, s Perkovićem sem prišel v hude konflikte, vendar z Božjo pomočjo človek vse to preživi.

Da vam ne bom jemal preveč časa. Ta knjiga, ki sva jo napisala (op. z Antejem Kovačevičem), je bila napisana predvsem zaradi naših otrok – zaradi njegovega sina Tomislava, njegove Katarine, moje Jelene in vnukinje. Da se oni ne bi sovražili v prihodnosti, ker so očetje bili na različnih straneh, tudi zaradi drugih otrok, ki se nahajajo v isti situaciji. Zaradi enake prihodnosti, lepše, srečnejše, boljše za Hrvaško in za Slovenijo.

Advertisements

Read Full Post »

knjige_hoja_s_hudicem_very_big

Mlajši zgodovinar slovenskega rodu, rojen v Kanadi Gregor Kranjc, se posveča v svojih raziskavah predvsem novejši zgdovini srednje in vzhodne Evrope. Poseben povdarek ima na vprašanja vojne in družbe, pa tudi domovine straršev – Slovenije – s pogledi, travm in spomini, ki jih nosijo Slovenci v Kanadi. Bil je tudi od leta 2007 do 2008 v kanadskem pravosodnem ministerstvu, kot raziskovalec domnevnih vojnih zločincev na ozmlju nekdanje Jugoslavije. Srečal sem se z njegovo knjigo HOJA S HUDIČEM – Mengeš – Ciceron 2014.
V knjigi analizirri pisanje o drugi svetosni vojni o Slovencih in se je opredelil na
– Emigrantsko zgodovinopisje.
– Režimsko zgodovinopisje.
– Pluralno zgodovinopisje.
Kranjc ima zelo zanimiv slog. Najprej se srečamo z zgodovinskimi reminiscencami in povednimi citati, povezanimi z razmerami po Evropi. Vse to pa podkrepi s konkretnimi trditvami. Pri pisanju združuje anglosaški slog pisanja z navezanostjo na domačo – slovensko – zemljo, do tukajšnjih pred in medvojnih razmer pa ohranja kritičen odnos. Njegovi pogledi so od zunaj, za nas, ki smo tu, pogledi zgodovinarja iz ptičje perspektive, ki kljub vsemu odpira širino na dogodke, na katere smo velikokrat gledali precej drugače.
Zame, ne vem, če bo še za koga, je zanimiva ugotovitev o Osvobodilni fronti (OF) Takole pravi:” Večina Primorcev je imela OF za narodne osvoboditelje, čeprav pa je tu obstajalo tudi jedro nasprotnikov. Povsem upravičeno ga lahko imenujemo ‘center’, saj so bili to posamezniki, ki so nasprotovali taktiki upora OF, vendar pa so hkrati zelo odločno zavračali vsako obliko kolaboracije. Številni med njimi so bili kot voditelji slovenske skupnosti v obdobju med obema vojnama že v italijanskih zaporih. Večina primorskih nekomunističnih intelektualcev in meščanskih voditeljev, npr z ilegalnega tržaškega Nacionalnega sveta pod vodstvom Jožeta Ferfolje, je bila naklonjena zahodnim zaveznikom in londoki begunski vladi, posledično pa so simpatizirali s četniki, ki so jih imeli skupaj z OF za zannilce narodne združitve. – Žal pa je OF zelo slabo prenašala dobronamerno kritiko in je jeseni 1943 z napadi VOSOVCEV na domnevne nasprotnike OF močno prispevala k poglabljanju razdora med podporniki in nasprotniki partizanstva, kar so poskušali izkoristiti Nemci takoj, ko so septembra 1943 okupirali Primorsko.” Tu pridemo ponovno do spoznanja, da je tudi na Primorskem bilo kar lepo število Stalinovih lakajev, ki so zakuhali te razdore, pa se o tem ni (smelo!) govoriti, kaj šele pisati! Se pa danes vsaj napol javno šušlja.
Ob koncu pa še ugogotovitev, o kateri se zopet ni smelo govoriti. Avtor tako pravi: “Voditelji komunističnega upora so bili včasih prav sramotno brezbrižni do civilnih žrtev, vsaj v zadnjih dveh letih vojne (1944-1945) in so bili že prav obsedeni od želje po oblasti in so vse svoje sile usmerjali predvsem proti notranjemu sovražniku. O tem brezbrižnem povspetništvu pričjo tudi povojni poboji, ko so približno 12.000 domobrancev postrelili, ne da bi se jim zdelo potrebno vsaj s pretvezo uprizarjati sodne procese…..”
To so zelo žalone zgodbe, ki jih poslušamo. Običajno imajo samo črno-beli konec. Največji problem pa je, da se teh zgodb ne moremo otresti. Tu je tud razlog, da marsikdaj ne moremo preveriti, kaj in kako in zakaj je v tistem vojnem in povojnem času to in to bilo … Tako se nam ob vsem tem vrti življenje v nekem “napol svetu”, ki želi na eni strani čim več popačiti in tisto, kar je bilo zmaličati. Na drugi strani pa iste dogodke gledamo v sedanji luči, ki pa so se odvijali v čisto drugačnih okoliščinah, kot mi sedaj o njih mislimo…
Ali vse to priznamo, ali zanikamo, ali se vega tega zavemo, ali pa gremo mimo, to ni pomembno, važnejše je, da na tem prostoru bomo morali umreti, pa bodo te dileme razčiščene ali pa ne.

 

Read Full Post »

Ambrož-madžarska

Gospod Ambrož, povejte nekaj o vaši domači družini.
Rodil sem se 5. junija 1939 v Zagori pri Plaveh. Bili smo majhni kmetje, živeli skromno. Pri nas doma nismo veliko molili. Oče mi ostaja vedno v spominu kot močna, poglobljena osebnost. Zelo rad je bral. Z bratom sta prestala prvo svetovno vojno. Istočasno sta bila ujeta na ruski fronti in se nato vrnila domov. Dom in Doberdob lahko sedaj primerjam. Ko nekdo pride na Doberdob, vpraša, kje je tisti grob? – Doberdob, slovenskih fantov grob. Odgovorim: »Pri nas doma, ko sta se oče in njegov brat vrnila iz vojne, je bilo potrebno vsaditi krompir. Vse njive pri nas pa so bile pokopališča.« Naši starši so torej prvi krompir sadili med grobove. Znana pisateljica Suzana Tamaro je to začutila in zapisala: »Tukaj živi nenvaden narod, da je preživel, je srkal umrle.«

Vaši posebni spomini iz otroštva?

Prvi spomini so na vojno, nato pa na šolo takoj po vojni. Obiskoval sem jo v Plaveh in je bila Anglo-ameriška s slovenskim učnim jezikom. V Desklah, kjer je župnija pa sta bili dve osnovni šoli V spodnjem delu vasi je bila anglo-ameriška, v zgornjem delu pa partizanska. Zgoraj je bila učiteljica tovarišica, na steni so imeli Stalina in Tita, vmes pa križ, spodaj so klicali učiteljico gospodična, na steni so bile podobe Churcilla in ameriškega predsednika ter seveda križ. Ameriški vojaki so, ko je bil ameriški državni praznik, prinesli svojo zastavo. Takrat smo dobili čokolado. Učiteljice so bile zelo dobre, ravno so končale učiteljišče v Gorici. Glavna predmeta sta bila slovenščina in računstvo. Nižjo gimnazijo sem obiskoval v Novi Gorici.

Kako ste začutili duhovniški poklic?

Nato sem obiskoval Kmetijsko srednjo šolo v Mariboru in bil potem predavatelj za vinogradništvo in kletarstvo v srednji šoli v Ložah pri Vipavi. Istočasno še asistent na fakulteti za mikrobiologijo. Stalno, še bolj pa zadnja leta me je nagovarjal neki klic, da nisem tu doma. Ko sem šel v bogoslovje, me je oče prosil, naj ne grem – pridi domov. Sam pa sem z neko lahkoto šel v Ljubljano. Leta bogoslovja so bila zame izredno lepa. Še danes občudujem način življenja, ki smo ga tam imeli. To nas je izoblikovalo za življenje in tudi za poklic. V bogoslovju je bilo takrat zelo veliko starejših fantov. Bili so primeri, ko so prihajali iz različnih poklicev in hodili v večerno šolo. Novo mašo sem imel skoraj pri tridesetih letih, leta 1967.

Vaša prva duhovniška službovanja.

Nedeljski kaplan v Idriji sem bil zelo kratko. Od tam pa so me kar naenkrat poslali v Grahovo ob Bači. Dobil sem v resnici še dve župniji, Nemški Rut in Oboke. V Oblokah je bila krasna cerkev svetih Treh kraljev, ki je sedaj obnovlje in ima najlepši baročni oltar pri nas. Ta del namreč ni bil porušen v prvi vojni. Fronta je segala do Svete Lucije, gor po Baški grapi pa ni več šla. Območje pa je bilo zato močno zaznamovano z drugo svetovno vojno, zato se je čutil strah pri ljudeh v odnosu do Cerkve. Danes tiste Grape ni več, zelo se je izpraznila. Ukinili so tovarno v Podbrdu, industrija šepa tudi v Tolminu.

V šematizmu smo prebrali, da ste bili večkrat kaznovani.

To so bili zabavni trenutki, ki se jim danes smejem. Seveda, tedaj pa ni bilo tako lahko. Npr. Stojimo pred pokojnikovo hišo za pogreb, vsi vame strmijo. Naredim kretnjo, češ, gremo. Seveda je šel križ pred zastavo. Nastal je spor in prišla kazen. Drug primer: v zagnanosti sem v stari Gorici kupil lučke. Obesili smo jih na dve smreki ob cerkvi. Na lepem dobim vabilo k sodniku za prekrške. Obsojeni boste, je dejal sodnik. Lučke motijo strojevodjo vlaka, ki vozi po progi pod cerkvijo. Ravno tam je signal. Strojevodja bo gledal vaše lučke in spregledal signal. Plačati sem moral precej, kolikor sem dobil za maše dva meseca. Zbirali smo tudi denar za zvonarja v Rutu, ki je bil takrat trdnjava komunistov. Vsaka hiša bo dala toliko, kot so vredna tri jajca, sem oznanil. To pa je bilo hitro preveč. Sledilo je romanje na sodišče in zopet sem maševal en mesec za plačilo kazni… Milo se mi stori, ko v Novi Gorici srečam novinarja, ki je v tistem času moje delovanje obeledanil z mastnim naslovom v Primorskih novicah: Klerikalizem v Baški grapi! Izredno na piki pa so me imeli zaradi razširjanja Družine in Ognjišča. Želim in to še danes, da bi imela vsaka verna družina Družino. Ni jim šlo v račun, da je bilo toliko naročnikov. Na pošti so videli, da prihaja več Družine kot takratnega Komunista. Zato so hitro začeli širiti po hišah mladinsko revijo Antena. Nekaj številk Družine so tudi zaplenili. Niso niti imeli časa priti podnevi. Ponoči, ob enih zjutraj je pozvonila policija. »Prišli smo po Družino.« »Nimamo je,« sem odvrnil. »Kako je nimate, saj ste jo včeraj dobili?« »Smo jo že raznesli.« »Kdo?«. »Ne vem, kdo je bil to«. Ponovno sem romal k sodniku za prekrške in zopet en mesec maševanja za plačilo kazni…

Ne dolgo tega je minil mesec verskega tiska. Vaš pogled nanj.

Še vedno zelo podpiram verski tisk. Še posebej v zamejstvu med Slovenci. Laže gre z Ognjiščem, da pride v družine, ker je mesečnik, malo teže je z Družino, ki je tednik. V Doberdob prihaja petnajst izvodov, kar po svoje ni veliko. Pride pa nekaj več goriškega Novega Glasa. Zdi pa se mi, da mesec verskega tiska duhovniki premalo izrabimo. Tisk je in ostane sredstvo, ki je pred televizijo in internetom. Kar preberemo, ostane. Lahko podčrtamo, še večkrat pogledamo. Drugje stvari gredo hitreje ali sploh mimo. Tiste družine, ki vsaj nekaj čutijo s Cerkvijo, bi morale biti naročene na Družino. Priznati moramo, zadnje čase je postala pestra, zanimiva, prinaša sestavke različnih zvrsti, tako nam odpira obzorje, ki nam ga drugi tisk in televizija ne da. Morda bi še poskusili z akcijo, vsak, ki se poroči, dobi Družino v dar.

Kako ste prišli v Števerjan, na drugo stran meje?

Nekega dne je prišel k meni dekan iz Sovodenj g. Komljanec in dejal: Pregledali smo celoten šematizem in smo ugotovili, da si edini najmlajši, ki si bil rojen še v obdobju Italije. V Števerjanu pa se je izpraznil mesto duhovnika. Šlo je namreč za čisto drugačen stil življenja. Duhovnik je tu svoboden, v Sloveniji v tistih časih tega ni bilo v tolikšni meri. Težave so nastale tudi v povezavi z italijanskim državljanstvom. Po skoraj treh letih v Števerjanu sem prišel v Doberdob in tu sem že osemindvajseto leto.

Več kot devetdeset odstotkov vaših faranov je Slovencev.

Doberdob je zadnja zahodna slovenska vas. Tu se konča Kras in strmo pade v Furlansko nižino. Slovani oz. Slovenci se niso od tu dalje ustalili. Bolj jim je ustrezal gorski svet, kar je bil Doberdob. Na naši cerkvi imamo zato napis: Od nekdaj tu živi Slovencev rod – Doberdob, Slovencev grob! Danes je kar nekaj italijanskih družin, prav tako tudi narodnostno mešanih zakonov imamo veliko. Živimo v neki simbiozi, vsaj razumemo se, če so že stiki bolj redki! Veliki večini italijanskih družin pri nas so jim tukajšnji domovi postali spalno naselje. Delajo v Trstu ali drugod in čez nedeljo gredo k staršem. Tako se tu ne vraščajo. Nekoč je bilo to enojno ozemlje. Ljudje s Krasa so hodili mimo Doberdoba na delo v ladjedelnico v Tržič ali drugam v Furlanijo. Leta 1947 pa je prišla meja, ki je popolnoma prekinila vse stike med nami Kraševci. Ljudje niso takoj uvideli novega stanja, še manj razumeli pomena meje. Zato je bilo tedaj veliko žrtev na meji. Kot se je odkrilo, so pobite pometali v kraška brezna, vozili so jin tudi v brezna v Trnovski gozd, celo sežigali so jih v apnenci v Solkanu. Tu je bil po vojni zadnji krematorij v Evropi. O vsem tem se še vedno samo šušlja …

V Doberdobu je slovenska banka, gostišča, vrtec, osnovna šola in nižja srednja šola s slovenskim učnim jezikom.

Že v slovenski vrtec, zlasti v Romjanu, prihaja zadnja leta zelo veliko italijanskih otrok, ki doma ne govorijo prav nič slovensko. Zastavlja se vprašanje, zakaj hodijo v naš vrtec? Nekaj iz prepričanja, da je kvaliteten, pa tudi se velikokrat sliši ugotovitev zlasti tistih italijanskih staršev, ki so izobraženci: »Prvi narod, s katerim se bo srečal naš otrok, je Slovenec, ne Nemec ali Anglež!« V šoli v Romjanu je prvih pet razredov osnoven šole, enako na Doberdobu, kjer je še triletna Nižja srednja šola z malo maturo, kamor pridejo tudi učenci iz Romjana.. Predmetnik je v glavnem enak, kot v Sloveniji, z razliko pet ur italijanščine več in eno ali dve uri verouka. Lepo število italijanskih dijakov hodi tudi na višje slovenske šole v Gorico ali Trstu. Po maturi jih kar precej študira v Ljubljano. To se je pospešilo šele zadnja leta, pred tem so tja hodili le nekateri. To »odpiranje« do Slovencev se je pri mladih italijanih začelo zlasti s silvestrovanjem v Ljubljani, o katerem se sploh ne razmišlja. Dolgo je namreč za velik del tukajšnjih Italijanov veljalo, da je onstran meje drugi svet, jezik, ki ga ne poznamo. Iz Sežane vsako leto na silvestrovo zvečer odhaja vlak prepoln mladih (ki so vse do Benetk in Padove) in se nato vračajo z vlakom v jutranjih urah. Poznam fanta, ki izhaja iz popolnoma italijanske družine, je po opravljenem doktoratu na Univerzi v Ljubljani na vprašanje, kaj si ti, dejal: »Jaz sem Italijan s slovensko kulturo!«

Biti veren pomeni biti tudi Slovenec?

Slovensko biti veren, je nekaj drugega kot italijansko biti veren. Italijanska vernost je bolj zunanja, sentimentalna, polna takšnih in drugačnih praznovanj, pa še polna kiča. Naša vernost, tudi zaradi življenja v bolj skromnih razmerah, pa je bolj duhovna, tudi bolj resna. Že na zunaj naš človek izraža drugačen profil. Če gledamo naše starejše ljudi, sta v njih neka tipično slovenska toplina in dobrota. Zelo radi ohranjamo Slovenstvo z ljudskim petjem, tudi cerkvenim. Za praznike ljudje radi pojejo litanije. Imamo tri ali štiri pevske zbore v kraju, tudi v cerkvi je lep zbor, ni pa tradicije otroškega zbora. Želel bi, da bi starši v Sloveniji pri otrocih negovali čut za lepo slovensko besedo, to je bogastvo, ki smo ga prejeli od svojih prednikov.

Na pročelju cerkve triptih s podobami in slovenskim napisom, zadaj mozaika sv. Cirila in Metoda, na ambonu prav tako njun relief, v cerkvi polno podob slovenskih avtorjev in motivov. Cerkev je popolnoma slovenska.

Sem pač okužen z zgodovino umetnosti. Krivda je na mojem profesorju dr. Vojeslavu Moletu, ko je bil še v Krakovu, preden se je odselil v Origon, kjer je tudi umrl. Naša cerkev ima sorazmerno precej slovenskega. Na ambonu je zelo lep relief solkanskega kiparja Borisa Kalina. Mozaika slovanskih apostolov v oknih zadaj na cerkvi spremlja napis: »Sv. Ciril in sv. Metod, varujta Slovencev rod!« Na pročelju cerkve je mozaični triptih z osrednjim likom Matere bolečin kot spomin na prvo svetovno vojno, sv. Urh in sv. Martin, zavetnika župnijske cerkve in župnije s pripisom: Sv. Martin uči nas dobrote. Pri sv. Martinu se prevečkrat, daje poudarek na vinu. Vendar je njegova veličina v delitvi plašča s siromakom, to je v dobroti.

Ali torej tudi vaš pastoralni pristop temelji na dobroti, pozornosti do ubogih, obrobnih v vseh pogledih?

Takole bi odgovoril. Te dni je gospa Marija Rožič v Števerjanu praznovala svojih častitljivih sto let. Spodobilo bi se, da bi ji poslal darilo, pa mi je ona kot nekdanja hvaležna župljanka poslala rože in knjigo s posvetilom: Gospodu Ambrožu Kodelju ob mojem stotem rojstnem dnevu. – Ni to plemenita dobrota, vredna posnemanja?

Kako je sedaj v zamejstvu z rabo Slovenščine?

Vsi naši škofijski uradi v Gorici imajo dvojezične napise na vratih. Kmalu po odhodu dr. Oskarja Simčiča v pokoj pa so slovenski v pritličju stavbe izginili. Ni pa na nadškofiji trenutno nobenega Slovenca. Skavti imajo svojo slovensko vejo in se zelo trudijo za slovenščino. Ko gre za naša prosvetna društva v zamejstvu, je večkrat težava in ovira razdeljenost na levi in desni politični tabor. S tem smo v Doberdobu precej »pometli«. V cerkvi smo imeli nedavno zelo lepo uspelo božičnico, ki jo je organiziral ženski zbor Jezero, imenujemo jih »pupe«, kar pomeni večno mlade dečve, ne glede na leta in ga vodi naš organist g. Dario. Pripeljale so dva zbora, otroški iz Domja pri Trstu in moški zbor iz Štmavra. Pri velikonočni procesiji redno sodeluje vaška pihalna godba »Kras«, ki mogočno zaigra Povsod Boga, da človeka spreleti srh. Prav tako igra ob farnem žegnanju. Godbo vodi mlad in perspektiven kapelnik g. Patrich. Imamo tudi pritrkovalce, ki so pod skrbnim vodstvom g. Mariota. Župnijsko glasilo Beseda je zanimivo predvsem po tem, da pride na dom, ne obtiči v cerkvi, da se vidi, kaj se v župniji dogaja.

Vsako leto greste z župljani na večdnevno romanje. Lansko leto ste bili v Srbiji.

Lani smo se najprej ustavili v Beogradu. Vodiči pri ogledu Dedinj in mesta so bili objektivni. Obiskali smo znamenito, še nedokončano cerkev sv. Save. Najdlje pa smo bivali na planini Tara in v samostanu Rača, ki je na naše ljudi, ki ne poznajo pravoslavja naredil lep vtis, kot oaza miru. Presenetil nas je vodič – mlad veren mož, ki nam je stvari prikazoval v luči vere. Tako smo se srečali s srbsko vernostjo. Poznam srbskega meniha o. Amvrozija. Živel je v starem samostanu Kovilje, ki so ga po dvesto letih obnovili, mistično življenje, potem ko je ostal sam od treh menihov, ki so odšli, ker je bilo preveč naporno življenje. Ob njem sem tudi odkril, koliko poklicev in izobražencev imajo v samostanih. Srbski vladika iz Niša je povedal: Če ima vsaka patriarhija (škofija) vsaj en samostan, v katerem sta dva dobra meniha, je za Srbsko pravoslavno Cerkev to velik blagoslov.

Kako je z verskim jedrom v vaši župniji?

Primorci imamo med drugim tudi to hibo, da marsikje po naših župnijah ni tradicionalnih župnijskih jeder. Verjetno je to dediščina fašizem, se nadaljevalo v času komunizma – njegov vpliv je namreč segal tudi čez mejo. V današnjem času pa se s pomočjo Župniskih pastoralnih svetov tudi to izboljšuje. Celo pri naših izobražencih pogrešam tisto vernost, ki je njim svojska. Mogoče je temu kriv način življenja, ki jim je bil vedno ugoden, ni jim bilo treba se za vero žrtvovat, zato velikokrat tudi ne čutijo neko žejo po globlji osebni povezavi z Bogom, kar je gotovo velika škoda zanje in za nas vse.

Družinsko življenje vaših župljanov.

Število porok zadnjih deset let niha. Tudi lepo število krstov imamo. Veliko družin zelo čvrsto drži skupaj. Seveda, kot povsod, težave so! Povečini so družine z enim ali dvema otrokoma, nekaj jih je s tremi. Kljub temu so otroci urejeni. Očitno je, da se danes ljudje prepozno poročajo. Sicer so različni razlogi zato, vendar otroci želijo mlade starše, ne »dedke in babice«. Tako so si bliže.

Ali je na dolgi rok ogroženo tudi Slovenstvo brez novih slovenskih duhovnikov?

Gotovo. Letos goriška nadškofija nima nobenega bogoslovca. Kot je urejeno zakonsko življenje milost, je tudi duhovništvo velika milost. Vidne so generacijske razlike, seveda, vsaka je plod svojega časa. Lik duhovnika je danes precej drugačen kot nekoč. Zapažam, da so se zadnja leta duhovni poklici v Sloveniji nekam čudno oblikovali. Tudi v okolju ni pravilnega čuta do duhovnika samega. Svet gleda na vse in tudi na duhovništvo skozi zmaterijalnost. Tega pa mladi sodoben človek težko razume. Tudi slovenski škofje bi morali biti z nami bolj povezani. Morali bi priti k nam v zamejstvo birmovat. Zakaj ne!? Pred leti je naše otroke birmal stiški opat. Nepozaben dogodek je bil to za nas.

Že štirinajst let pišete svoj blog, izdajate knjige, pišete pisma bralcev v časopise in revije?

Vsak ima svoj konjiček. Prej sem zelo rad hodil v hribe. Ko sem bil v Grahovem, sem tudi dvakrat na teden šel na Triglav. Sedaj je moj konjiček pisanje. Ob koncu leta dobim izpisek, koliko bralcev ali klikov je bilo. Na začetku jih je bilo do dva tisoč, sedaj od štirideset do petinštirideset tisoč. Z novim programov pa smo odkrili, v katerih držav ga največ berejo: Najprej so iz Slovenije, nato sta obe Ameriki, v Italiji nisem pomenben. Kar nekaj jih je iz Avstralije, zelo veliko kakih 120 iz Nove Zelandije,   iz Rusije jih je redno okrog 30, iz Srbije kakih 10, nekdo redno bere z Islandije, pa kar dva iz Kazahstana. – Imamo tudi svojo župnijsko spletno stran.- Izdali smo s prevodi ga. Jolke Milič, dvojezični Križev pot – Via crucis s slikovno opremo Alekse Ivanc – Olivieri na besedilo Daneta Zajca in Ljubezen in smrt – Amore e morte, ki vsebuje dvojezične Zajčeve pesmi z Lakovičevo ilustracijo Kraške apokalipse. V tej knjigi je zadnje Zajčevo besedilo, ki mi ga je poslal z Golnika, ko je bil že proti koncu življenja … Zanimive so pesmi Vilija Steguja – Quando giacerò sottoterra, in pesmi z notami Zore Saksida – Psst! Otroci pojo, ki jih je uglasbil prof. Stanko Jericijo. Poskrbeli smo tudi za album Frančiškove sončne pesmi z ilustracijami s. Pavla Bajc. Pa še celi kup razglebic premoremo in še tri osebne znamke Doberdoba, poleg vodiča naših dveh cerkva na Doberdobu in v Jamljah.

Vidno živite z literaturo, poezijo, prozo, radi imate slikarstvo, sploh umetnost.

Vsak človek ima poleg poklicnega dela tudi nekaj svojega. Vsaj bežno sem rad na tekočem, kaj kje izide, zato rad brskam po knjigarnah in knjižnicah. V kolikor zmorem redno obiskujem pomembne razstave, v Ljubljani in Benetkah. Velikokrat grem tudi na koncerte, še zlasti ljubim klasično glasbo … Takšen je moj svet. Iz njega živim in srkam svoj vsakdan … To je kot molitev. Zame molitev ni samo rožni venec, brevir. Molitev mi je ves dan, vse je prepleteno z njo. To, svojo osebno duhovnost dosežete z leti. Karl Rahner ima lepo misel: »Kjer je tvoja duhovnost, tam je tvoj Bog! Tisto duhovnost tudi sam živiš!«

Read Full Post »