Pogovor z otrokom:

Deklica se z učiteljem pogovarja o kitih.
Učitelj ji razlaga, da je nemogoče, da bi
kit pogoltnil človeka, saj ima, glede na
svojo velikost premajhno žrelo.
Deklica nasprotuje: “Kako pa je kit pogoltnil Jona? “
Učitelj: “To je nemogoče!”
Deklica: “Ko pridem v nebesa, bom vprašala Jona!”
Učitelj: “Kaj pa če je Jona prišel v pekel?”
Deklica: “Potem ga pa Ti vprašaj!”
******
Razred se je slikal in učiteljica pove:
“Ko boste stari, boste rekli; ta je zdravnik, ta je advokat … “
Jure pa: “To je učiteljica, ona je mrtva!”
*******
Deklica opazuje mamo:
“ Zakaj imaš sive lase?”
Mama odgovori:
“Kadar narediš kaj narobe. Se ne počutim dobro,
sem žalostna in dobim siv las!”
Deklica se zamisli in reče:
“Zakaj pa ima babica čisto sive lase?”

Učiteljica razlaga, kako cirkulira kri po telesu,
pa vpraša učenca: “Če stojim na glavi, se kri
vlije vanjo in postane rdeča. Zakaj se to ne zgodi,
ko stojim na nogah?
Eden od učencev reče: “Ker niso prazne!”

Advertisements

Read Full Post »

Zavozlana slovenska polpretekla zgodovina

“Speča UDBA”

Na osnovi dokumentov iz Arhiva Slovnije je Roman Leljak pripravil zanimivo knjigo SPEČA UDBA – Radenci – 2015.
V prvem delu je opisan način dela UDBE in njene operativne metode, ki jih je imela in uporabljala Služba državne varnosti v bivši Jugoslaviji. Objavljen je seznam z imeni in priimki, kot tudi vlogo posameznikov, po republih tedanje Jugoslavije.
Področje klerikalizma, kot so tedaj govorili, danes bi reki Cerkve, je tedaj v Sloveniji “spremljalo” kar 138 ljudi, enako število jih je bilo na Hrvškem 138, v Vojvodini 65, medtem, ko je ožjo Sbijo sledilo delovanju Cerkve samo 19 pripadnikov UDBE. Iz teg se sklepa da so bili slovenski in hrvaški komunisti najbolj borbeni proti Cerkvi v celi tedanji Jugoslaviji.
Zanimiv je seznam upravnih enot, ki jih je imela UDBA. V Sloveniji jih je bilo kar 57 in so se raztezale po celi Sloveniji od Ajdovščine, Nove Gorice Tolmina, Kopra, pa vse do Metlike.
Na koncu knige je sestavljen seznam oseb – sodelavcev, ki ga avtor še vedno dopolnjuje. – Ta seznam ima kar 793 imen oseb, z osebnimi podatki in bivališčem in to od leta 1975 do 1990. V tem seznamu je 26 duhovnikov, od katerih je 6 (največ!) iz sedanje škofije Koper. Med njimi iztopajo nekateri, ki so imeli v tistem času pomembno vlogo v Cerkvi v Sloveniji. Nekateri od teh so sodelovali tudi z nasprotno sorodno obveščvano službo. V glavnem se je vse to v tistem času za posameznike sumilo, za nekatere pa se je tudi vedelo. Mogoče je danes novo to, da bi od nekaterih tedanjih koprskih duhovnikih tega sodelovanja ne pričakovali.
Med laiki nas presenetijo imena vernikov, ki so spadali in nekateri še, med katoliške izobražence in so v Cerkvi na Slovenskem uživali, nekateri še, veliko spoštovanje. S tem odkritjem se tudi zanje postavlja vprašanje, kaj je z njihovo poštenostjo?
Kakor koli že; če se zaustavimo ob tej knjigi spoznamo staro narodno pomankljivost: “Slovenci se radi ujamemo v takšen ali drugačen koristoljubni voz”, kar dokazuje tudi seznam oseb v tej knjigi. Ali je dobro, ali ni, da takšni seznami prihajajo v javnost? Sodbo prepuščm vam. Vendar včasih pa je le prav, da izvemo, kaj je bil naš sosed, sodelavec, znanec, mogoče celo prijatelj in tako se nam razvozla marsikateri vozel, ki nam je bil veliko let zavozlan.
Na ozemlju bivše ali Titove Jugoslavije v zadnjih letih izide veliko podobnih del. Nekatera so napisana celo kot osebni spomini, druga pa dokumentirana z arhivskim gradivom. Prav tako je o delovanju UDBE posnetega ogromno filmskega gradiva, ki ga še zlasti na Televiziji Beograd redno predvajajo, še zlasti v oddajah kot so: “Cirilica, Ob jutranji kafi, Malo popričajmo …“ Vse to dokazuje, da je ta polpretekla doba ostala zanimiva in se bo, kdo ve še koliko let obravnavala, pa tudi razvozlavala .

Read Full Post »

I S K R I C E

Molitev ni rezervno kolo,

ki ga uporabite, ko se vam je predrlo kolo na avtomobilu;

je volan, ki vas vedno pripelje na pravo pot.

Vetrobransko steklo je veliko.

Vzvratno ogledlo pa majhno,

saj naša pretklost ni tako pomembna,

kot naša prihodnjost.

Zato: “Glejte naprej in vozite dalje!”

Prijateljstvo je kot knjiga.

Le nekaj sekund traja, da zgori,

a veliko časa rabiš, da jo napišeš.

Vse v življenju traja le kratek čas.

Če gredo stvari dobro, uživajte,

ker to ne bo večno.

Če gredo stvari slabo,

ne skrbite, saj to ne bo trajalo večno.

Stari prijatelji so zlato!

Novi prijatelji so diamant.

Ko delite diamanote,

boste vedno potrebovali držalo iz zlata.

Pogosto, ko smo izubili upanje in ko mislimo,

da je z nami konec,

se Bog od zgoraj smeji in pravi:

“Sprostite se, to je le ovinek in ne konec!”

Ko Bog reši vaše težave,

verjamete v Njegovo zmožnost.

Ko pa Bog ne reši vaših težav,

On verjame v vaše zmožnosti!

Slepec vpraša sv. Antona:

“Ali je na svetu še kaj hujšega,

kot če izgubiš vid?”

Svetnik odgovori:

“Da, izbubiti vidik!”

Ko molite za druge Bog posluša

in jih blagoslvalja,

kdaj pa kdaj, ko ste varni in srečni ,

se spomnite, da je nekdo molil tudi za vas.

Vaša zaskrbljenost za jutršnje težave,

te ne bodo odpravljene.

Težave bodo odpravljene

z vašim današnjim mirom.

Read Full Post »

Spoštovanje do države. Umikanje v zasebnost

Belokrajnci se vsa leti borijo, da bi dobili predor pod Gorjanci, da bi jih približal centralni Sloveniji. To jim obljubljajo že desetletja. Na eni od zadnjih sej slovenske vlade, pa je ta projekt pogorel. Tedaj so si Belokrajnci zamislili delovno akcijo. Sedli so skupaj, iz naftalina povlekli uskoške uniforme, ker revolucija ni več moderna, namesto titovk, so na glave poveznilina lepe rdeče uskoške kape, vzeli lopate in odšli tja, kjer naj bi tunel z dolenjske strani prišl k njim na svetlo. V zemljo so zasadili lopete, razpeli velik transparent:;“ŽIVEL TUNEL” – nekako tako, kot svojčas “Živel Tito”, prikorakala je metliška pleh muzika, zakurili ognje, pekli odojke in točili metliško črnino. Le kdo bi ne prišel na takšno “delovno akcijo”? Ljudstvo se je zabavalo in udrihalo po vladi, lopate in krampi pa so samevali … Seveda tunela pa ni in še zlepa ga še ne bo!
Ta primer je zanimiv. S takšno manifestacijo, ki je bila bolj druženje, so Belokrajnci opozorili, da živijo v državi, ki ni vredna nič, to pa zato, ker celi kup obljub ne izpolni. Politiki pa vedo, da če želijo priti do takšnega ali drugačnega stolčka, morajo najprej ponuditi neko kost, da se gloda, to so obljube. To je delala in bo delala vsaka oblast, neglede kje je in kdo jo vodi. Belokranjci pa so tokrat javno pokazali, da se na to državo in njene obljube ne da zanašati in se na vse skupaj požvižgajo.
Ob Belokrajnskem žuru za tunel smo lahko spoznali, da se v Slovencih nekaj prebuja. Kot zahrbtne ošpice se med ljudmi širi neka nova “samoupravna misel”, ki nima nič s polpreteklim socializmom, to je umikanje v zasebnost, vaški, tudi kmečki kolektivizem. Širi pa se tudi politična nepokorščina, ki z neverjetno naglico osvoji ljudi. To prebujenje je v slovenski psihi globoko ukoreninjeno. Temu pravimo, da ima Slovenec takšna spoznanje globoko v sebi in to nosi iz roda v rod. Če se proti nečemu ne more boriti, pa vsaj temu odreče spoštovanje. Belokranjci za njihov tunel se ne morejo več boriti v Ljubljani, zato na tihem, nekje v globini, se odrekajo državni poslušnosti. Belokrajnci so spoznali, da oni se z državo ne morejo boriti, ji pa lahko obrnejo hrbet. Ena od najhujših posledic, ko se človek ne more več boriti proti nečemu je, da tisti stvari obrne hrbet! Pri državi je to zelo boleče. Če se z državo ne moreš bosti, ji obrneš hrbet s tem, da jo več ne spoštuješ! Država pa, ki pri svojih državljanih ni spoštovana je v odmiranju.
Nekaj podobnega se dogaja tudi z našim slovenskim verskim tiskom. Ludje pogosto dobijo odpor do njega, ker so s takšnim tiskom imeli kakno negativno izkušnjo v preteklosti, ko je bilo tudi v verskem tisku povedano kaj na nepravi način. Ljudi je to odbilo in so pri tem mnenju ostali in takšnemu časopisu znova ne dajo možnost, da bi ga sprejeli medse.
Velikokrat se ne zavedamo, da je huje za nekoga, če nima spoštovanja, kot pa če je nekaj izgubil. Spoštovanje je in ostane vrednosta, ki kljub perečemu problemu v katerem si se znašel, ti ostane spoštovanje do nečesa, lahko tudi do storilca, ki ti je storil krivico. Če pa mu še odrečeš spoštovanje, potem pa med vama postane zid. Pravijo da prostozidarji svojega člana lahko izključijo. To zanj ni nekaj strašnega. Če pa mu odrečejo spoštovanje, potem pa takšen človek, med temi ljudmi ne da ni več nezaželjen, ampak enostavno ga zanje ni, ker za njih ne pomeni nič. Isto je pri državi. Če pri državljanu država izgubi spoštovanje, potem je takšna država samo neka forma, ki postaja brezvredna in ostaja pri ljudeh samo kot administrativna prislila, ki je zato, da je….

Read Full Post »