Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for junij 2015

kardeljevi

Pokopal misli visoko leteče,
želja nespolnjenih sem boleče …
(Prešeren)

Ne vem zakaj sem si pred desetletji na listič napisal ta Prešernov verz iz Krsta pri Savici? Spominjam se razlage, da je verz nastal ob smrti Prešernovega prijatelja Matija Čopa … Ta facit v katerem pesnik vidi edino tolažbo v smrti se mi je utrnil, ko sem po brskanju starih zapisev slučajno našel izrezek iz revije Tribuna v aprilu 1990, kjer je v Pismih bralcev gospa   Pepca Maček iz Tacen pri Ljubljani takole napisala:

“NARODNA POMIRITEV ZDAJ”

Izjava predsedstva o “narodni pomiritvi” kaže, da predsedstvo še vedno ni dojelo, kakšno je razpoloženje prebivalcev Slovenije do tega vprašanja.
Predsedstvo še vedno ne vidi, da bije komunizmu na slovenskih tleh zadnja ura. Komunisti bodo morali kot posamezniki in kot stranka ne samo moralno, ampak tudi pred sodiščem odgovarjati za storjene zločine. O krivdi Republike Slovenije pa je v zvezi z zločini težko govoriti, saj so bili vsi vzvodi oblasti od 1945 do danes v rokah komunistov. Poboj domobrancev in njihovih spremstev (nedolžnih otrok in njihovih nater), kot tudi številnih zavednih Slovencev, ki sploh niso bili aktivno udeleženi v vojni, pa je bil izvršen v imenu neke ideje – komunizma. Ne gre tudi pozabiti, da so se tovariši komunisti trudili klati da na najbolj nečloveški način, če se sploh lahko tako izrazimo. Ti “tovariši” so danes nosilci visokih državnih odlikovanj in v večini člani ZKS – Stranke demokratične prenove!
Predsedstvo bi zato moralo dati pobudo za preiskavo, objaviti imena žrtev in ugotoviti, kje so žrtve pokopane. Treba bo tudi začeti razmišljati o odplačilu odškodnin svojcem.
Če smo za pregon vojnih zločincev moramo biti načelni. Vojni zločini ne zastarijo, ne beli ne rdeči. Krivce je treba imenovati in obsoditi zaradi tistih, ki so živi, ki so delali v varnostno-obveščevallni službi, pa niso klali, tistih partizanov, ki se danes čutijo ogoljufane in tistih izseljencev v Argentini, ki so vsaj toliko Slovenci, kot mi, pa si kljub temu, da niso nič krivi, ne upajo v domovino. Zaradi živih in poštenih ljudi, torej!
Pepca Maček – Tacen

Pripis:
Omenjena gospa Pepca Maček, je bila poročena Kardelj in je sestra nekdanjega politika Matije Mačka in ùena Edvarda Kardelja. Umrla je 15. 4 1990. Tako vidimo, da je “slučajno” umrla slabe tri tedne po objavi tega pisma. Potem sem slučajno izvedel, da so neko žaro iz družinskega groba, kjer je pokopana ga. Pepca Maček na ljubljanskih žarah ukradli in jo po določenih “ovinkih” vrnili. Govorice so bile različne, čigava je bila? Menda je tudi tu botroval slučaj? Slučajno pa mi je znanec namignil, da se lahko tudi iz pepela pokojnega ugotovi vzrok smrti, še zlasti, ali je bila zastrupitev.
Slučjano sem zopet prebral, da je raziskovalec UDBE g. Roman Leljak izbrskal v arhivih SDV (Službe državne varonsti) podatek, da je omenjena Služba državne varnosti 17. 4. 1990, torej dva dni po smrti gospe Pepce Maček nakazala 30.000 DM gospodu Milanu Doniču – Hanziju. To je bilo le nekaj dni po prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji. Slučajno so zapisali, da je g. Milan Donič – Hanzij priznal, da je moril za denar. Ni pa povedal kdaj in koga! V tem primeru pa ni poznano za kakšen posel gre pri tistih 30.000 DM? Mogoče pa je v arhivu še kakšen podatek o tem? Če je, bodo gotovo razvozlali slučaj smrti ga. Pepce Maček – Kardelj. Zopet slučajno mi je zanec namignil, da je uradna razlaga o smrti te gospe, češ, da je naredila samomor. Skratka; “Sami slučaji s slučajnim koncem!”

Advertisements

Read Full Post »

Škofja loka -duhovniki

Duhovniki dekanije Škofja Loka, ki zaobjema obe dolini Poljansko in Selško z še delom Sorškega polja so v ponedeljek 8. junija 2015. poromali na Doberdob. Po duhovnem delu, ki je zaobjel skupni rožni venec pred Najsvetejšim in mašo, smo imeli kosilo. Prosti popoldan pa smo izkoristili za ogled Sredipolja, Štivana in Sesljana. Bilo je lepo bratsko vzdušje. Obljubili so, da se bodo še kdaj vrnili v naše kraje.

Read Full Post »

Maribor romanje

Stoletnica prve svetovne vojne privablja na Doberdob vedno več romarjev, kot tudi turistov. Tokrat smo imeli romarsko skupnino s tremi avtobusi in župniji Sv. Rešnje Telo in Sv. Križ iz Maribora.
Tamkajšnja g. župnika g. mgr. Franček Bertolini in g. Tonček Majc sta najprej somaševala v naši župnijski cerkvi. Po kosilu iz nahrbtnika smo se podali v Sredipolje. Pot so nadaljevali še v Trst, da so tako osvežili spomine na morje …

Thomas Peric

Read Full Post »

IMG_6910

Letošnjo majsko pobožnost smo zaključili z nedeljsko mašo na praznik sv. Trojice, pri kateri je prepeval APZ Sv. Cecilija iz župnije Marijinega oznanenja v Ljubljani. Pevovodkinaj ga. Jana Dragan – Gombač je pevce spretno vodila ob Marijinih   majniških pesmi. Petje je polepšal prepevajoči p. Vid, ki je z lepim barvitim glasom obogatil mašno liturgijo. Ob veselem druženju po maši smo sklenili, da bi jim obisk vrnili. Istočasno pa so bili povabljeni, da pridejo še kdaj na naš Doberdobški kras.
Thomas Peric

Read Full Post »

Žvrgolenje

Schermata 2015-06-18 a 21.34.39

Tudi to je naša slovenska nečastna zgodovina

V enem od bavarskih sanatoprijev se poslavlja moja stara znanka, kočevska Nemka, redovnica, dolgoletna ravnateljica gimnazije, ki jo še vedno imenuje moja gimnazija – kako to lepo zveni, ko nekdo svoje službeno mesto tudi še veliko let pozneje imenuje moje! Na to delo je bila ne samo navezana, ampak, je svoj ravnateljski poklic opravljala vestno in predano do osebja in dijakov, ki so ji bili zaupani.

Z njenim sorodnikom sva jo pred leti povabila na Brezje, zavila pa sva na Kočevsko. Ko smo tako v avtomobilu kramljali, obšli Ljubljano in je zagledala obcestno tablo Kočevje, je vzdihnila: “Sem sta me pripeljala. Rekli smo, da gremo k Mariji na Brezje in sedaj smo tu. Če bi bila moja dijaka, bi vaju ne pustila k maturi, ker tako krepko lažeta. Ponavljala bi pa leto in to brez pardona …” Midva sva se nasmehnila in ko smo jo samo pustila nekje v nekem gozdu, ob nekem robidovju, kjer je nekoč bila njena rojstna hiša, je sedla na tla in pred nama se je njeno telo na rahlo dotaknilo rodne gruge. V skrušeni pozi je tiho molila, kot bi hotela iz zemlje izsesati vsaj delček mladostnih spominov. … Pred odhodom si je v žepni robček zavila še nekaj zemlje, poljubila tla in rekla: “Zbogom moj dom, to prgišče zemlje pa mi bodo dali v krsto, da bo z menoj odšlo v večni pokoj …

Kočevska! – Znanec, dolgoletni kočevski dušni pasir, ki sedaj dnevno gleda gorenjski Stol in duhovno skrbi za tisti del Gorenjske, ki nam je dala največ “uglednih mož”, to je Breznica, mi je tik pred Veliko nočjo 2015. poklonil knjigo z naslovom: “Dežela odstranjenih razpel, avtorja Staneta Mlakarja. Knjiga je nekakšna pesniška zbirka o Kočevski in njegovih spominih nanjo.

Pretresel me je verz: “ VOJNE JE KONEC : “Moja Kočevska,/ Kočevska v oblasti apokalipse zasužnjena,/ meni zemlja je vzeta,/ vedrina dela na njivi,/ ozemlje zaprto,/ zatrta oseba izgnana./ Človek nevreden,/ zaprta dežela,/ dežela last Zla,/ zaprta, stražarji apokalipse, mrtve straže … “

Iz te knjige izvemo, da so se politični poboji nadaljevali še po letu 1990, ko je nastala samostojna država Slovenija. Pa o tem se ne piše, ker …

Neodgovorjeno pa je ostalo vprašanje, kaj se je leta 1990 zgodilo s političnimi zaporniki, ki so bili po drugi svetovni vojni obsojeni na smrt, a ne usmrčeni, pač pa poslani kot kaznjennci v Gotenico. Bogdan Štefančič, ki je bil velik prijatelj prvega predsednika sloveske vlade Lojzeta Peterleta, je povedal to: “ Minister Igor Bavčar mi je po svojem prvem obisku Gotenice, kot notranji minister zaprepaden rekel: ‘Našli smo nekaj preživelih!’ (političnih zaporikov ) Lata 1990 je bilo torej v Gotenici živih še nekaj političnih zapornikov, katerih izginotje je ostalo vse do danes nepojasnjeno. Nekaj let zatem so v Kočevju gostili ministra za evropske zadeve Igorja Bavčarja, nekdanjega notranjega ministra Slovenije. Tedanji kočevski župnik mu je zastavil vprašanje kaj je leta 1990 mislil z besedami: “Našli smo nekaj preživelih.” (političnih zapornikov) “ Odgovoril je, da ne ve o čem govorim, da se ne spominja tega. Da izguba spomina je doletela mnoge nekdanje komuniste, prenovitelje, pa tudi osamosvojitelje, žal. Resnica terja odgovor tudi na to vprašanje, kaj se je z njimi zgodilo, po dvajsetih letih, ki so bili živi v Gotenici, saj so delali na zaprtem ozemlju, kot hlapci. Med drugimi je bil tam tudi dragatuški župnik Alfonz Jarc. Po trditvi Bogomirja Štefaniča je kot mlad ministrant gospodu župniku Jarcu ministriral pri maši tudi njegov znanec, ki je bil pozneje veterinar. Leta 1949 so Jarca obsodili na smrt, leta 1963 pa ga je v Gotenici srečal Štefaničev kolega, veterinar. Župnik Alfonz Jarc naj bi mu pomagal rezati parklje pri govedu. Do danes ni poznano, da bi kdo od zapornikov pobegnil, saj so bile povsod mrtve straže, ki so bile nadvse učinkovite. Vse do leta 1990 so kočevski policisti stražili okolico morišč pod Krenom v Kočevskem Rogu, da bi preprečili obiskovalcem prižiganje sveč na grobiščih po vojni pomorjenih …

Malo kdo ve, da je slovenska Cerkev edina, ki ne molči o ženskem in moškem taborišču Verdreng – približno 20 km od Kočevja proti Staremu Trgu ob Kolpi. Komunistični vodniki so leta 1946 pripeljali tja okrog 800 žena in deklet, ter jih namestili v tamkajšnje hleve. Ti hlevi so služili kot žensko koncentracijsko taborišč do konca oktobra 1949. V teh mesecih so bile taboriščnice mučene, mnoge tudi poseiljene. Hodile pa so podirat porušene cerkve po Kočevskem. Med njimi je bilo kar nekaj redovnic, predvsem pa so to bile verne slovenske žene. Večino zapornic so komunisti pozneje odpeljali v Škofjo Loko, taborišče pa je po koncu leta 1949 služilo za moške zapornike, do leta 1953. ko so ga spremenili v hleve. Kraj Verdreng se danes imenuje Podlesje.

Mlakarjeva knjiga izžareva: VERO, v večno Resnico, UPANJE, da bo nekoč razčiščena tudi ta zamolčana slovenska zgodovina; in LUČ, da bi naš narod čim prej izšel iz tragične teme dikature komunizma. Na to troje bi morali vedno pomisliti, preden karkoli izgovrimo, ali napišemo o naši slovenski polpretekli zgodovini, še zlasti o njenih povojnih dogodkih, pa tudi ko govorimo o slovenski narodni spravi.

Read Full Post »

s1

Ob 50. obletnici smrti maestra prof. Stanka Premrla

Drugo tisočletje se ponaša tudi s tem, da so padale takšne in drugačne katedrale. Niso bile zidane s kamnom, ampak in predvsem z ideologijo, ki je bila ves čas tuja evropski duši pa tudi evropskemu poštenemu človeku. Te ideološke katedrale so razpadle mnogo hitreje kot meljejo mlini zgodovine. Kaj vse sta sanjarila Marx in Kardelj in kakšna ruševina ostaja za obema! Kardelj je pokopan v Ljubljani. Spremljal sem pogreb po televiziji. Rad se zaustavim prav pred grobnico, kjer je pokopan, in jo imenujejo grobnica narodnih herojev na Trgu narodnih herojev v Ljubljani. Moj postanek ni zaradi ideologije ali takšnega in drugačnega izma, ampak v spomin na človeka, ki ima svoj zadnji dom tudi tam, to je Janko Premrl – Vojko. Primorec, doma iz Šembida v Vipavski dolini. Kraj je ta izem prekrstil v Podnanos. Za čudo, ko so pred leti hoteli kraju vrniti staro ime, so se krajani uprli, češ koliko stroškov bodo imeli, če bi zopet postali prebivalci Šembida, kot so bili njihovi predniki! Tudi tu je lepo vidni ostanek nekega izma, ki ga naš slovenski človek nosi s seboj kot polž svojo hišo. To je tudi znamenje prevaranih častilcev neke človeške epohe, ki se je pronicaje v uganko časa znala predstavljati kot edino odrešilna za naš narod pa tudi za Evropo in celo za svet. Odrešilna oseba novodobnega Mojzesa, oplemenitenega z izmom, je oplajala čredo. Čreda je sledila čredniku in diktatorji je bil vedno bolj dopadljiv …
Smrad po trohnobi mi je bil vedno odvarten, četudi je del naše duhovne biti. S tem nam vsem prebuja vest, ki jo je nekdanji in tudi sodobni izem tako sistematično spodjedal in jo še s prefinjeno izbranimi humanističnimi parolami in to v imenu tiste resnice, ki gnije. Ta izem je tudi nas same pa tudi naš prostor in čas prepričeval in napolnjeval s trohnobo …
Vsaj kdaj se je zaustavil korak pred to grobnico narodnih herojev v Ljubljani tudi starejšemu gospodu. Bil je dolgoletni profesor na akademiji za glasbo v Ljubljani. Iz akademije so ga izključili, ker je bil duhovnik. To je bil profesor, komponist in glasbenik prof. maestro Stanko Premrl. S paličico je v tistem času, ko je kraljeval slovenski izem počasi pridrsal izpod ljubljanskega gradu, kjer je stanoval, se pred spomenikom na rahlo poklonil in odstopical dalje. Budni Titov miličnik, ki je v tistem času večkrat na sredo popoldan stražil pred skupščino in tudi nadziral grobnico, ga je dobro poznal. Čeprav niso bili zadovoljni, da bi se pred grobnico zaustavljali, je miličnik običajno naredil kratek sprehod proti zgradbi skupščine, da se je lahko sivolasi gospod profesor nemoteno za hip zaustavil in opravil svoj poklon z obredom. Njegova obleka in postava sta ga izdajala, da je duhovnik, čeprav na sebi ni imel nobenih vidnih duhovniških znamenj. Ozrl se je in pogledal, kje se nahaja mož postave. Ko je videl, da ta odhaja proti skupščinski zgradbi, je iz desnice preložil palico v levico in z desnico naredil rahlo nerodno kretnjo proti grobnici. Budni opazovalec bi lahko videl, da je bil to križ. Bežno se mu je pogled zaustavil na nečakovem imenu. To je bil Janko Premrl – Vojko, ki je pokopan v tej grobnici. Nato je spet preložil palico v desnico in oddrsal naprej.
Prerpičan sem, da je med potjo redno molil. Njegova molitev pa je bila vedno oplemenitena z kdo ve katero skladbo, ki se je v tistem trenutku pozibavala v profesorjevi notranjosti. Bilo mu je usojeno, da je z glasbo živel in jo podarjal drugim.
Naša usojenost je spravljena v shrambah duha. Svetost naše usojenosti je velikokrat prepoznavna po naših slabostih in padcih. Tudi nam postaja marsikaj znosnejše, če nam je dano zaustaviti korak, se zamisliti, pomoliti, pa naj bo to tudi ob grobnici narodnih herojev v slovenski prestolnici …

++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++

Bil je lep sončni popoldan, eden od tolikih, ki nam jih je poklonil veliki Komponist. Spominjam se, da smo se znašli v stanovanju g. maestra prof. Stanka Premrla. Prišli smo mu čestitat za negovo okroglo obletnico. Ob tej priliki je slučajn nastala tudi ta fotografija. Običajno ni veliko govoril, tudi tokrat ni, je pa bil izredno vesel našega obiska … Sam sem se z njim še velikokrat srečal. Kljub ponižnosti, ki jo je ohranil ob kopici znanja, je rad obujal spomine na ljubljanski stolni kor, na dr. Kimovca, tedanjega stolnega prošta, predvsem pa mu je bil zelo blizu prof. Venčeslav Snoj, tedanji regens ljubljanskega stolnga kora, ki ga je od vseh duhovnikov največkrat obiskal.
Ob njegovi smrti, ko so praznili stanovanje, smo pripeljali na Dolničarjevo 4 njegov črni klavir, ki še vedno služi pri raznih hišnih glasbenih prireditvah. Pa še to: »Eden od nekdanjih njegovih učencev, je mimo dovolenja predstojnika ob Premrlovi smrti obesil črno zastavo na pročelje Akademije za glasbo v Ljubljani, kot spominu, da je tu poučeval, opomin pa tistim živečim, ki so ga iz Akademije odslovili.« Varuhi reda so tedaj zaslišali kar nekaj slušateljev, nihče ni nič vedel, črna zastava pa je bila na stavbi Akademije do dneva pogreba prof. Stanka Premrla. Iz tega se vidi, da so ga vsaj nekateri slušatelji zelo cenili.

Read Full Post »