Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for julij 2015

Medjugorje-KRIŽ

V prijetnem klepetu sem o Medžugorju izvedel morda nekoliko več, kot če bi prebiral ta ali ona poročila.
Spomin mi je poromal na 24. junij 1981, ko so okrog 18-ih zvečer na pobočju hriba Crnica, v predelu Podbrdo pri vasi Medžugorje, otroci prvič videli belo postavo z otrokom v naročju. Takratni duhovnik, ki je služboval v Medžugorju, p. Jozo Zovko, je takoj telefoniral znancem v hrvaški tednik Glas koncila v Zagreb in čakal, da glavni urednik Živko Kustič pošlje nekoga v Medžugorje.
Prišel je g. Mijo Grgić, tedaj mlad novinar, danes dekan kapitlja v zagrebški stolnici. Mijo Grgić rad pove: “Takoj ko sem prišel v Medžugorje, me je p. Zovko vprašal: ‘Verjameš Ti v to?’ Jaz pa: ‘Jozo, če so se preplašili komunisti, jaz v to verjamem.’ Tako so se začeli ti burni dnevi, ko sem se pogovarjal z vidci. P. Zovko je otroke skril, ker so bili pod pritiskom tedanje oblasti, ki je na veliko širila novico, da so se patri vse to izmislili. P. Zovko je želel, da bi prišlo do resnice, zato sem takoj drugi dan šel v Mostar in se dogovoril s škofom mons. Pavlom Žaničem in sva skupaj šla v Medžugorje. Pogovarjali smo se posamično z vsakim vidcem, razen z Ivanko Ivankovič, ki je bila tedaj odšla v Sarajevo. Želeli smo se prepričati, ali otroci lažejo. Kako se bodo ti otroci izjasnjevali, saj niso imeli posebne teološke izobrazbe? To so bili preprosti vaški otroci. Govorili so preprosto, to, kar so videli. Škof in jaz sva postavljala vprašanja, kakšna je Marija, kako pride, kam gleda, kako je oblečena … Hotela sva spoznati, ali ima vsak od vidcev svojo predstavo. Vsi so govorili enako. Midva s škofom sva bila prva, ki sva zaslišala medžugorske vidce. Po poti proti Mostarju je mons. Žanič pokomentiral: ‘Otroci ne lažejo. Tu je nekaj.’ (Djeca ne lažu. Ima tu nešto.)”
Mijo Grgić tudi pravi: “Nikoli nisem napisal – in o Medžugorju sem pisal veliko, da se je Marija v Medžugorju prikazala, ampak vedno sem napisal, da so otroci videli Marijo. Ob teh prvih prikazovanjih se je tudi govorilo, da je Marija otrokom zaupala deset skrivnosti. So pa otroci stalno ponavljali, da je Marija povedala, da če se ljudje ne spreobrnejo, bo prišlo do velike katastrofe. Slišalo se je tudi, da jim je Marija povedala, da bo komunizem propadel. Poglejte: kdo je leta 1981 verjel, da bo komunizem propadel? To je bilo osem let pred tem, ko je do tega prišlo. Tedaj je celo Vatikan poslal v Beograd kardinala Agostina Casarolija z namenom, da se vzpostavijo dobri odnosi s komunizmom, kot da bi Vatikan verjel, da bo komunizem večen! Tega o padcu komunizma nihče ni jemal resno razen policije. Kot kaže, je edino ta verjela v prikazovanja! Celo v televizijski oddaji o CII je njihov agent iz BIH komentiral, da padca komunizma pred padcem berlinskega zidu nihče ni predvideval. Govori se, da so frančiškani nagovorili otroke, kaj naj govorijo. Če bi to bilo res, potem so patri bili bolje informirani od CIE! Prav tako leta 1981 nihče ni verjel, kaj se bo čez nekaj let dogajalo v BIH – da bo umrlo 100.000 ljudi.
Med hercegovskimi frančiškani je v tem času mir in tišina. Dokler Kongregacija za verski nauk ne da izjave, bodo tiho. Pater Jozo Zovko pravi, da ima marsikaj povedati o Medžugorju, samo naj svoje stališče najprej povesta papež in Kongregacija. Frančiškani so tam stalno ‘pod udarom’ novinarjev z vsega sveta. Medžugorje je postalo ‘vroča tema’, izjavljajo tamkajšnji frančiškani, p. Jozo Zovko pa: ‘Treba je imeti malo potrpljenja, da se vse pomiri, potem pa bom tudi jaz povedal svojo resnico. Cerkveni vrh je treba poslušati!’”

Advertisements

Read Full Post »

Bogastvo

Nekega dne je bogataš
dal revežu poln koš smeti

Reveš se je nasmejnil in odšel;
koš je izpraznil, opral in ga
napolnil s cvetjem.

Vrnil se je k bogatašu in mu ga dal.
Bogataš je začudeno vprašal:
Zakaj si mi prinesl to čudovito cvetje,
ko sem ti jaz dal le smeti?

Reveš je odgovoril:
Vsak da to, kar nosi v srcu!

920

Read Full Post »

Ob 70. rojstnem dnevu prof. Petra Kovačiča – Peršina

KOvačič PETERgVsi tisti, ki spremljajo slovensko slovstvo, pa tudi dogajanja v Sloveniji, ne morejo mimo imena prof. Peter Kovačič. Osnovno šolo je obiskoval v rodni Rakitni, vasi, ki je bila zaznamovana z domobranstvom, pri teh vojakih je tudi izgubil očeta in še danes ne ve kje počiva. Po gimnaziji, ki jo je končal v Zadru, se je vpisal na ljubljansko Teološko fakulteto. V tistem času se je izoblikovala skupina 2000 in začela izdajati revijo z istim imenom. V prvi številki te revije je Kovačič napisal zelo kritičen sestavek o vernosti in Cerkvi. Prvi, ki se je nanj odzval je bil profesor dogmatike prof. dr. Anton Strle in je v Družini napisal obširni komenta. S člankom se nisem strinjal tudi jaz, pa sem kljub temu napisal prof. Strletu pismo in ga rahlo pobaral, da se na probleme, ki jih v Cerkvi vidi Kovačič, da tudi drugače gledati. Odgovoril mi je z zelo vljudnim in kulturnim pismom in to kar na dveh straneh. Bistveni povdarek v pismu je bil: … Gospod bogoslovec Kovačič je celo z menoj v žlahti in opisal kako, potem pa dodal; v kolikor bi jaz imel takšen pogled na Cerkev, bi nikoli ne postal duhovnik. S tem pa ne mislim, da g. bogoslovec Kovačič ni veren, je pošten, nasprotno, visoko ga cenim, ker si upa v javnosti povedati to, kar misli … .” Kovačič je prekinil študij teologije, končal filozofijo in diplomiral iz slavistike in primerjalne književosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Poglabljal se je v krščanski socializem, saj je imel veliko stika s Kocbekom, Mrakom in drugimi. Bil je urednik revije 2000 od 1969 do 2015, ko je revija prenehala izhajati. Na revijo 2000 se je vedno gledalo iz različnih zornih kotov. Zato tudi revija ni izhajala od 1973 do 1977. Takrat je bila tudi ovira za Kovačičevo zaposlite. Revija 2000 ni bila zaželjena pri državni oblasti, zato so se vrstila zasliševanja sodelavcev. Bilo pa je kar nekaj vljudnostnih pogovorov s tedanjimi politik, češ, če revijo ukinite, boste imeli to in to ugodnost. Prof. Kovačič je trmasto vstrajal in v 40 letih je revija 2000 objavila okrog 40.000 strani besedila. Leta 1982 so postali Društvo 2000 in tako pridobili pravico do založniške dejavnosti. Izdali so okrog 100 knjižnih naslovov, in ob tem organizirali tudi več simpozijev.
Cerkvena stran reviji 2000 ni posvečala posebne pozornosti, le redko kdaj se je našel kdo, ki se je ob kakšen članek obregnil. Kljub temu pa dobro vem, da so v teh krogih revijo brali in celo določene članke porabili za razna predavanja in razprave, čeprav vira od kot je to in to običajno niso navajali.
Prof. Peter Kovačič je dobil tudi nekaj priznanj. Leta 2011, mu je presednik države dr. Danilo Türk izročil zlati red in ga označil za moža dialoga in zagovornika svodobe misli, ki ni bil nikoli podvžen intelektualni prisili političnega režima ali idelološkim pritiskom strank. Prav tako je revijo bivši predsednik republike Milan Kučan oblikoval leta 1994 s častnim znakom.
Leta 2010 je prof. Peter Kovačil prejel Rožančevo nagrado za knjigo Vrnitev k Itaki – Slovenci v procesu globalizacije. V obrazložitvi nagrade so zapisali: “ Avtor se v svojih esejih ne zadovolji z jasno razčlenitvijo umankanja slovenske samozavesti, temveč prikaže iskanje narodne istovetnosti, kot tisto pustolovščino duha, ki ga vodi k drugim kulturam in ki ga tudi osebno napolni. Obenem pa ob tem odpira možnost postmodernega subjekta znotraj posamezne kulture.”
Razumljivo je, da kot pri vsaki znanosti, so tudi v teologiji najrazličnejši pogledi, mnenja, to pa zato, ker teologija ima opravka s človekom, zato prihaja v njej do novih dognanj in spoznanj. Ob vsem tem, pa se nikoli ne zanika bistva vere, kar je najvažnejše.
Čeprav revija 2000 v glavnem ni imela podpore v širši javnosti, ne na državni, kot tudi ne na cerkveni strani, država ji je nudila skromno subvencijo, za kritje tiska, ne honorarjev, s tem ne zanikam vrednosti tudi takšne revije za Slovence. Takšno pisanje, kot so ga imeli članki v tej reviji je vsem, ki so se z njimi srečevali prineslo vedno neko svežino o teoloških in občečloveških dogodkih, bralcu pa omogočalo, da razširi osebni in duhovni horizont in ga tudi poglobi. Standardni bralci, pa tudi verniki velikokrat nimajo radi nekih novih pogledov, kot tudi spoznanj, zato prihaja do nepotrebnih sumničenj in podtikan, kar je velikokrat moreče, pa tudi lahko zelo boleče. Dogodi pa se tudi lahko, da vse skupaj ob takšnem spotikanju izpade zelo komično. Pred kratkim sem izza vatikanskih zidov zvedel, da me je neki naš goriški “škrlatnik ošacal”, da nisem cerkveni. Cerkveni dostojanstvenik, ki mi je to zelo obzirno povedal, je dobil tak odgovor: “ O, če nisem cerkveni, sem pa vsaj zakristijski! Tu se hranijo metle in cunje za pomivanje cerkve. Vidite ekcelenca, kako je to potrebno, drugače se bomo vsi skupaj zadušili v umazaniji. Kam pa pridemo, če bomo na to pozabili!” Mož se je iz srca nasmejal in me za nagrado čez cesto povabil na veliko pivo, ki mi je odlično teknilo! Tako znajo biti tudi cerkveni dostojanstveniki sproščeni, ne zategnjeni, kot je kakšen naš monsinjor, ki izgleda, kot da ima štrik okoli vratu…
Razumljivo je, da z vsem, kar je prof. Peter Kovačič napisal se ne strinjamo. – Napisal pa je marsikaj, kar drži in če bi se to upoštevalo, bi v slovenski Cerkvi bilo manj težav. To mu pošteno priznajmo! Njegova kritika Cerkve ni škodoželnja, nasprotno; ker Cerkev ljubi, saj je praktičen vernik (!), si tudi upa jasno in glasno napisati tudi to, kar si drugi ne upajo – ne v škodo Cerkvi, kot nekateri mislijo, ampak v njeno korist! Redno pri pisanju upošteva teološka odkritja, ki so nekaj običajnega v svetu, nam pa tuja, vodijo pa k istemu Cilju, imajo pa drugačno pot, kot smo jo mi navajeni, zato ga tudi marsikdo odklanja. Vedeti pa moramo: “K Bogu vodi več poti, ena vodi tudi skozi Cerkev!”
Kljub takšnim in drugačnim pogledom, ki jih imajo bralci na prispevke prof. Petra Kovačiča; mu želimo, da bi še naprej vetril slovenski prostor in naj ga Bog ohranja zdravega in čilega!

Read Full Post »

OTROK MOJ

mapplethorpeafricandaisy

(Bog moli Očenaš za nas)

Otrok moj, ki si na zemlji

in si zaskrbljen,

zmeden, neurejen,

sam, žalosten,

izmučen.

Dobro poznam tvoje ime,

izgovarjam ga

in ga blagoslavljam,

ker te imam rad,

zato te spremljam,

tolažim …

Skupaj bova gradila

Moje Kraljestvo,

čigar dedič

si ti..

V njem ne boš sam,

ker sem jaz v Tebi,

kolikor si ti v Meni.

Želim, da vedno izpolnjuješ

Mojo voljo, ker je

Moja volja,

da si srečen.

Imel boš vsakdanji kruh …

Ne skrbi.

A, spomni se,

da kruh ni samo tvoj.

Deli ga vedno

s svojim bližnjim.

Prav zato ti ga dajem,

ker vem, da veš,

da je zate

in za vse tvoje brate …

Vselej odpuščam

tvoje žalitve,

celo prej, kot se pokesaš,

ker vem, da jih boš storil,

a vem tudi,

da je to edini način,

da se česa naučiš,

da rasteš

in se mi približaš

in postaneš to, kar si –

Božji človek!

Samo te prosim ,

da prav tako odpuščaš,

samemu sebi

in tistim, ki te ranijo.

Vem, da boš imel skušnjave

in zato vem,

da jih boš premagal.

Stisni me za roko,

vedno se me oklepaj

in jaz ti bom pomagal,

da ločuješ dobro od hudega.

Dal ti bom moč,

da se rešiš zla!

Nikoli ne potabi,

da sem TE VZLJUBIL,

še preden si se rodil,

in da te bom ljubil

onstran števila tvojih dni,

KER SEM V TEBI …

KAKOR SI TI V MENI …

Naj te moj blagoslov doseže

in naj ostane na tebi vedno.

Moj mir in večna luč,

naj zate sveti.

Amne.

Read Full Post »