Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for avgust 2015

Pierre Teilhard de Chardin
(60 let od smrti)

schardenLetos mineva 60 let od smrti nemirnega jezuitskega duha, Pierra Teilharda de Chardina. Rojen je bil v francoskem mestecu Sarcenet 1. maja 1881. Po mamini strani je bil v sorodu z Voltairom. Polnoleten je vstopil v Družbo Jezusovo. Kratek čas je poučeval na liceju v Kairu fiziko. Na pariški Sorboni je končal paleontologijo. Zaradi kritičnih stališč, ki jih je zastopal v predavanjih, je zapustil pariški Katoliški inštitut in se, kot se lepo reče, leta 1923 “umaknil” na Kitajsko. Naslednja leta je krožil od kontinenta do kontinenta in sodeloval pri najrazličnejših ekspedicijah v zvezi s pomembnimi znanstvenimi odkritji. Po drugi svetovni vojni ga za kratek čas zasledimo v Franciji, zadnja leta pa je preživel v New Yorku in tam umrl na veliko noč 1955.
Pravijo, da je Teilhardova strogo znanstvena dela prekril prah, čeprav je še vedno zelo veliko citiran v najrazličnejših razpravah. Ostal pa bo nesmrten v mistično-duhovnih spisih, ki odražajo izredno pričevanje vere v Jezusa Kristusa. Bil je vedno zvest Cerkvi, redu, ki mu je pripadal, in tudi človeku. Od vodstva Cerkve kot tudi od svojega reda je doživljal velika nasprotovanja. Pri vsem tem je zanimivo, da so v nekrologu v Osservatore Romano 10. 6. 1981, torej le nekaj dni po Teilhardovi smrti, zapisali: “Sodobni čas bo znal ceniti pričevanje poenotenega življenja tega človeka, ki ga je v globini prežel Kristus.”
Slovencem pa tudi Jugoslovanom je bilo Teilhardovo pojmovanje sveta desetletja nepoznano. Živeli smo za železno zaveso, kamor drugi miselni tokovi razen marksističnih sploh niso prišli. Šele ko smo dobili v hrvaščini in pozneje v slovenščini prevode njegovih del, smo ga počasi odkrivali. Leta 1950 so se v zahodni Evropi zelo širili Teilhardovi krožki, kjer so brali, razpravljali, pa tudi meditirali njegova dela. Danes jih skoraj ni več, pa ne zato, da bi Teilhard ne bil aktualen, pač pa zato, ker je po eni strani kot pisec zahteven, čeprav veliko stvari pove zelo preprosto, po drugi strani pa je njegovo duhovnost zasenčil pokoncilski duh. Kot zanimivost lahko povemo, da so v pastoralni konstituciji Cerkev v sodobnem svetu, Veselje in upanje, njegove misli, kot je ta: “Kristusa in Cerkve si ni več mogoče predstaviti zunaj sveta in zunaj človeškega snovanja.” Tu vidimo razlog, zakaj so se mnogi oklenili Teilhardovih misli – prav zaradi te globinske potrebe.
Med njegovimi pomembnimi zaslugami je tudi ta, da je v svojih spisih skladno združil pogled modernega znanstvenika in modernega vernika. Dokazal je, da tudi moderni svet lahko spet postane skupno živo svetišče. Ta “kozmična zavest” pri sodobnem človeku ni več v ospredju tako kot v času, ko je Teilhard živel. Sodobni človek išče in je že našel nove simbole Smisla. Svet kozmosa se je sodobnemu človeku oddaljil, ker mu je bližji psihosocialni svet.
Vernik danes lažje doživi Kristusa v občestvu – verski skupnosti sester in bratov. Človeku ni več “odskočna deska” k Bogu kozmos, ki ga obkroža, ampak skupno bratsko življenje ali občestvo verujočih.
Teilhard nas je opozarjal, da mora človek določiti smisel svojega bivanja v okviru sodobnega pojmovanja sveta. Ob tem mora človek sam določiti svoj odnos do vesolja, in to danes, ne šele za stoletja, ko bo takratna znanost odkrila še kdo ve kaj novega. Prav tako je tudi človek z razumom dolžan izreči svojo besedo, če ne želi zanikati človekovega dostojanstva, vrednote človekove zavesti in pomena Boga.

scharden -grob

Read Full Post »

ODGOVORNOST

estrovic-angelDavnega leta 1968 je pri celjski Mohorjevi družbi izšla knjiga dr. Antona Trstenjaka z naslovom Hoja za človekom. V njej med drugim zasledimo tudi tole misel: “Človek je odgovorno bitje. V tem stavku je zaobsežena ena bistvenih človekovih lastnosti” (str. 121), saj je odgovornost ena od temeljnih človekovih moralnih vrlin. Odgovorni smo za svoje življenje, ki nam je bilo podarjeno, za vse, kar imamo, pa tudi za soljudi. Odgovornost za druge je jedro človekovega etosa, pravi teolog Dietrich Bonhoeffer. Samo v soodgovornosti do drugega priznamo sočloveka v njegovi nedotakljivosti, saj živi z menoj (ob meni) in obstaja tudi zame. Če človeka in njegovo življenje ne priznavamo kot absolutno vrednoto, ju lahko po mili volji izkoriščamo. To so zelo dobro poznali najrazličnejši -izmi, ki so na določene ljudi gledali z viška svoje ideologije, ki so jo oznanjali. Vse to smo lahko doživljali v polpreteklem času, pa najsi bo to v nacizmu, fašizmu ali komunizmu.
Človek pa je tudi bitje v nastajanju. Otrok razvija čut za odgovornost do drugega prav ob skrbnem odnosu staršev pa tudi vzgojiteljev (učiteljev). Če otrok ne doživi ljubezni staršev, bo ostal čustveni invalid, ker mu primanjkuje moralne zavesti in tudi odgovornosti.
Kriza sodobnih družbenih odnosov izvira prav od tod, ker človek ne pristopa več k sočloveku kot tistemu, ki biva z njim – v njegovem okolju, ampak ga jemlje kot predmet.
Če se vprašamo, zakaj je človek 20. stoletja tako globoko padel v nečlovečnost – spomnimo se -izmov: fašizma, nacizma, komunizma –, je do tega prišlo zato, ker je izgubil pogled na bližnjega in ga ni spoznal za sočloveka, ampak ga je imel za manjvredno bitje – razrednega sovražnika. Če malo sledimo ideologijam 20. stoletja, z lahkoto spoznamo, da so totalitarne ideologije v tem času imele človeka za predmet uporabe, delovno silo, celo za surovino (Nacisti so iz človeških las izdelovali preproge, iz pepela trupel milo, celo človeško kožo so skušali uporabiti namesto živalske …). Ker je tem ideologijam človek bil predmet, so se z lahkoto brezobzirno izvajali množični genocidi.
Če človek in življenje za kako ideologijo nista absolutni vrednoti, ju z lahkoto izkorišča, jima krati pravice, omejuje način življenja in si človeka prilašča kot predmet. V slovenski zgodovini je takšen primer viden pri povojnih pobojih. Ujetniki – “sovražniki komunizma” – so bili režimu nevaren predmet, zato jih je bilo treba likvidirati.er je k izpolnjevanjuki.
Nedotakljivost človekovega življenja in tudi svetost življenja sta vrednoti, ki sta nad vsakim zakonom. Da pa se uveljavita, morata imeti mesto najprej v človekovi zavesti, pa tudi v njegovem srcu. Človek je bitje v nastajanju, kar pomeni, da je nedovršen – nedograjen – v primeri z živaljo, ki v času svojega življenja ne razvije nobene druge bistvene lastnosti kot tisto, ki jo podeduje. Nam ljudem etična zavest in odgovornost nista dani že z rojstvom, kot so nam dani nagoni, pač pa ju moramo otroku privzgojiti že v detinstvu, pravi dr. Trstenjak. Tako spoznamo, da odgovornost in skrb za drugega nista le sredstvi našega počlovečenja, pač pa nam omogočata tudi polnost življenja in nas duhovno obogatita.

Read Full Post »

Potapljanja

(Ob pesniški zbirki p. Pavleta Jakoba)

IMG_2270

Frančiškan p. Pavle Jakob, župnik v cerkvi Marijinega oznanjenja v Ljubljani ali, kot pravimo, pri frančiškanih na Tromostovju, je doslej pripravil kar štiri pesniške zbirke: prvo leta 1993 z naslovom Zlati prah tlečega upanja, drugo Kamni bivanja – 2003, tretjo Ostajam pri Tebi – 2011 in letos (2015) novo z naslovom Potapljanja.
Pesniške zbirke, ki jih pripravijo duhovniki, običajno spadajo med religiozno liriko, s katero se mi Slovenci srečujemo velikokrat. Lirika p. Pavleta odkriva razsežnost sodobne vernosti drugače, kot smo jo bili navajeni pri podobnih pesnikih, ker posredno posega v bistvenost krščanstva.
Ko smo z Bogom, pomeni, da imamo občutek bližine človeka v vsej njegovi tragičnosti, ranjenosti, a v hkratni odprtosti za premestitev med seboj in Teboj ali med bralcem – nami – in Bogom. V razmiku večnosti sta dva pola: človek in Bog, ki se dogajata in dogodita tudi v odrešenjski pesniški besedi.
Branje takšne lirike, tudi pri p. Pavletu, ni stvar same literarnozgodovinske metode, ampak je bolj stvar postmodernega branja duhovne lirike, ki je in ostaja miselna (razmišljujoča). Pozna se, da je tokrat lirika p. Pavleta nastajala v duhu časa, ki je pokoncilsko krščanski. Zato p. Pavle v svoji zadnji pesniški zbirki Potapljanja izpoveduje: “Da, še lahko verujem, Gospod,/ in sezuvam čevlje z nog,/ kajti človek ostaja sveta zemlja,/ kjer se mi Ti razodevaš,/ kjer vedno znova trpiš in umiraš, kjer Tvoja ljubezen zmaguje z življenjem!”
Ob prebiranju njegove poezije začutimo v globini mistične prvine, istočasno pa ne želi zapustiti trpečega zemljana. Njegova poezija se ne naslaja v trpljenju, temveč zaznava, da Božja svetloba je. Rad se poigrava z mojstrsko izoblikovano lepoto besede, s katero nam sporoča, da tudi nas Nekdo pričakuje v naši samoti. Zanimiva je misel iz spremne besede: “Res je, da vsak od nas odide ob svojem času, a za njim zazeva praznina, ki jo je težko zapolniti! Prav zato rada berem molitve, ki presegajo tukaj in zdaj in v katerih se p. Pavle povezuje s svojimi ljudmi “onkraj reke” ter tako posega v neizprosen občutek osamljenosti …”
Pa še to: p. dr. Edi Kovač, drugi pisec spremne besede, pravi: “ Njegove pesmi so pričevanje o lastnem življenju, v katerem mu tudi vsakodnevna opravila postajajo življenjska in duhovniška daritev – ljubezen … zato mu nič ne ostaja tuje. Zdi se, kot da bi uresničeval spodbudo, ki mu jo je v mladeniški dobi dal priljubljeni teološki profesor dr. Janez Janžekovič: “Ne boj se ne greha ne svetosti, napij se svobode!”
Knjigo je izdala založba Družina v Ljubljani.

Read Full Post »

(Peter Kovačič – Peršin, Znamenje, 2015)

Nepričakovano nas je Peter Kovačič – Peršin za svoj 70. rojstni dan nagradil z zanimivo knjigo z naslovom Odmevi tišine. V njej je 28 zgodb, začenši z zgodbo O lepoti, konča pa se z zgodbo Prisluhniti tišini.
Poglejmo nekaj zanimivih misli: “Vsaktero človeško usodo zaznamujejo danosti njegovega okolja in so odsev sočloveških bližin in odtujevanj …” Srečanje s sočlovekom ostane poseben trenutek podarjenosti, enako kot tudi srečanje z dogodkom, ki nas je zaznamoval ali pa nagovoril. Zgodbo O lepoti končuje z vprašanjem: “Kaj je torej lepota? Naše sanje, hrepenenje ali naša poguba?” V sestavku Meditacija pravi: “Verniki so jo imeli za najvišjo obliko molitve, svobodomisleci pa za metodo doseganja višjega jaza.” V Doživetju enosti izpoveduje zanimivo misel: “Čim bolj je služil svojemu jazu, v tem večjo osamo je padel in vse hujša praznota je prevevala njegovo dušo.”
Avtor se zaustavi tudi ob smislu življenja. Tako modruje: “Strah je največji sovražnik življenja. Izvira iz zavesti, da je človek jezdna žival greha in da mu je poguba naložena že z rojstvom. Osvoboditev od strahu vodi k polnini življenja.”
“V našem medsebojnem srečanju pozabljamo, da je vse je odvisno od pogleda. Vsak pogled nudi svoje razgledišče” (O človeku). “Pozabljamo, da bi morali spremeniti vzorec svojega življenja, zato sreče ne boš našel v drugem, ampak v sebi” (O sreči). “Na naši poti stojijo mnogi kamni spotike. Toda naše korake lahko vendarle ožarja nesebična ljubezen, in če ji zvesto služiš, te vodi čez vse ovire” (O iskanju druge polovice). “Posredovati pomeni pričakovati ugodnost, ljubiti pa dajati.” “Zmotno je iskala srečo v posredovanju in izpolnjevanju želja.” “Srečo boste našli v osvoboditvi od želja in pričakovanj. Šele onkraj vseh zahtev se ljubezen razkrije kot luč, ki briše vse sence” (O zakonski zvezi). “Svet otrok je postal zrcalna podoba njihovih staršev” (O vzgoji).
Kovačičeve zgodbe spadajo med meditativno literaturo in kdor jih bo prebral, ne da bi se ob posamezni zgodbi zaustavljal, mu bo knjiga povedala zelo malo. Srečal se bo z lepimi mislimi, morda celo koristnimi nasveti, prikrajšan pa bo za globino, ki jo imajo te meditativne zgodbe. V današnji hitrici imamo malo časa za osebno razmišljanje. Če pa si ga že vzamemo, smo vedno nagrajeni. Ob mislih, ki jih pisec podarja, se ob tem lahko pogovarjamo z Bogom in tako spoznavamo jasnino vsebine. Nekaj podobnega doživljamo tudi z branjem Sv. pisma. Tak način molitve se imenuje premišljevanje ali meditacija. V zgodovini človeštva ne bo nihče nikoli dognal, koliko je takšna oblika molitve pomenila za napredek človeštva pa tudi za dobrobit sveta. Ob meditaciji pride naše srce v Božjo bližino, tako človek začuti, da v njem ne deluje on, ampak da se z njim nekaj dogaja. Ob tem začutim, da je povezan z Bogom Če pa ob takšnem branju manj razmišljmo in s eprepustimo Božji navzočnosti, pa smo že pristali v molitvi tišine …
Tokratne zugodbe v Kovačičevi knjigi Odmevi tišine nam omogočajo, da to lahko tudi sami doživimo.

IMG_2269

Read Full Post »