Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for september 2015

Snemanje mask

kom01_843581S1

“Pomagajte mi, da bom vedno bolj vaš brat!”

Malo predrzen naslov, pa vseeno drži. Banjaluški škof dr. Franjo Komarica je predstavil svojo knjigo z naslovom “Ljubav. Sila. Domišljatost. – Skidanje maski” – “Ljubezen. Moč. Iznajdljivost. Snemanje mask”. Izšla je sicer že lani v nemškem jeziku, prevedena pa je tudi v angleškega. Delo je razgovor med škofom in nemškim novinarjem, diplomiranim verskim pedagogom Winfriedom GBUREKOM, ki se že veliko let poglablja v razmere v BiH. Delo je prepleteno z vprašanji in odgovori in nas seznanja s polpreteklo zgodovino, sedanjim stanjem in bodočnostjo, kot jo vidi škof. Ta najprej poudarja, da je papež, ko je obiskal Sarajevo, prišel v državo, ki jo je po dvajsetih letih – toliko je od tedaj, ko se je tu nehala vojna – dobil še vedno razdeljeno, brez prave perspektive in kar je najbolj žalostno – državo med vzhodom in zahodom, ki je po daytonskem sporazumu leta 1995 razdeljena na dve državi. Na papirju je to suverenost, v resnici pa je nerazdeljiva. 49 % prebivalcev Bosne in Hercegovine živi v Republiki srbski, 51 % vsega prebivalstva pa živi v skupni bošnjaško-hrvaški federaciji. Z daytonskim sporazumom in ustanovitvijo Republike srbske niso samo legalizirali etnično čiščenje, ampak se je ob tem tudi ustvaril kantonski aparat, ki ga Evropa ne pozna. Današnja stvarnost Bosne in Hercegovine je žalostna. Daytonski sporazum je narejen na nepoštenju, ker je srbsko invazijo nad BiH nagradil, prebivalce pa kaznoval. Pred vojno je bilo 31% vseh prebivalcev Srbov na celotnem ozemlju BiH. Z daytonskim sporazumom so Srbi dobili 49 % celotne Bosne in Hercegovine v Republiki srbski.

Danes, 20 let po koncu vojne, še vedno manjka politična volja za skupno državo. Daytonski sporazum (1995) ni bil nič drugega kot “modus vivendi” – “način življenja”, hitra začasna rešitev, da se prekine vojna.
Škof Komarica postavlja zelo drzna vprašanja in odgovarja nanja. On ne verjame, da je bila vojna v BiH načrtovana v Beogradu, Zagrebu ali Sarajevu, ampak jasno poudarja, da so bile v ozadju velesile. Pred vojno je na ozemlju BiH živelo 12.000 katoličanov, po preganjanju in etničnem čiščenju jih je sedaj (2014) samo 3000 v celi banjaluški škofiji.
Ponovno poudarja, da je zanj prava skrivnost, da je vojno preživel. Ves čas je bil kot lev na preži, da je ščitil svoje vernike. 231 dni je bil po ukazu srbske policije v hišnem priporu. Ves čas vojne je pozival Hrvate, naj ne vračajo slabo za slabo. Da Hrvatje iz banjaluškega področja niso v tem času uporabljali orožja, je škofova zasluga. Hrvatje so kljub vsemu morali zapustiti področje Banjaluke, ker so tako želeli močnejši, kar so odločili že pred vojno.
Ko je škof potoval po svetu, da bi spregovoril o resnici, je povsod, kjer je bil, naletel na cinizem politikov, in to v New Yorku, Parizu, Londonu in Berlinu. Za njegovo hrabrost so ga leta 2004 celo predlagali za Nobelovo nagrado za mir. Tudi danes, 20 let po vojni, se bori za pravice, ki so teptane, še zlasti za vračanje Hrvatov na njihove domove, čemur pa srbska oblast nasprotuje in to tudi preprečuje …
Vsi duhovniki banjaluške škofije so med vojno ostali na župnijah, pa čeprav so jim cerkve porušili. Duhovniki so bili močna opora ljudem. S tem so dokazali, da če živijo evangeljsko sporočilo, je to provokacija za okolje, v katerem živijo. V predmestju Banjaluke so srbski vojaki požgali cerkev Sv. Terezije Deteta Jezusa, ubili župnika Filipa Lukendo in redovnico Cecilijo Grgić, potem pa ju vrgli v gorečo hišo. Pri obnovi so dobili nepoškodovane relikvije sv. Terezije, kar imajo za čudež. Zato je ta cerkev postala romarski kraj. Vse to nam sporoča, kako je bila pri katoličanih v BiH ljubezen močnejša od sovraštva in nasilja.

Kljub vsem zaprekam škof dela in se trudi. Tako je pomladil trapistovski samostan Marija Zvezda, ki ga je ustanovil leta 1869 Franz Pfanner iz Vorarlberga. To je bil še čas, ko je bilo to ozemlje pod otomansko oblastjo. V najbolj cvetočem obdobju je samostan imel 250 menihov, ki so se poleg samostanskega življenja ukvarjali z obdelovanjem lesa, mlinarstvom, imeli so svojo elektrarno pa tudi proizvodnjo sira in piva. Danes v tem samostanu živijo trije redovniki. Skupaj s škofijo in Karitasom so uredili več stvari. Med drugim Dom za starejše, obnovili vinograde, uredili naprave za bio-plin, postavili govejo farmo in sirarno, v kateri se pripravlja sir trapist. Na področju šolstva so v Banjaluki odprli katoliško gimnazijo. To je multietnični laboratorij, saj jo obiskujejo dijaki različnih veroizpovedi. Največ je Srbov – 80 %, ostali so katoličani in muslimani.
Hrvaški prevod te knjige iz nemščine nas opozarja na žrtve laži, nepoštenje, preganjanje kristjanov v banjaluški škofiji. Namen knjige je spoznati stanje, takšno, kot je bilo in je danes, pa tudi, kaj vse se je v resnici dogajalo v ozadju fronte.
“Bog nam ni dal duha bojazljivosti, ampak duha moči, ljubezni in treznosti. Pomagajte mi, da bom vedno bolj vaš brat!” zaključuje škof Komarica.

Advertisements

Read Full Post »

488127

Gospod,
hvala Ti,
za iskrene in plemenite prijatelje,
ki mi jih pošiljaš na pot,
da po njih okušam
Tvojo neizmerno skrb in bližino.
Svetost,
ki živi v drobnih pozornostih
in se kaže na prelomnicah življenja,
da te po njih okušam,
kot povsem nezaslužen dar,
ko me vabiš,
da skupaj z njimi
vsak dan,
korak za korakom,
postajam Tvoj.


					

Read Full Post »

22

Ali ni čudno,
da je tako težko
sprejeti katero od evangelskih resnic,
a po drugi strani,
z lahkoto opravljamo in obrekujemo?

Ali ni čudno,
da ne moremo in ne moremo
verjeti v Sv. pismo,
pa tako hitro verjamemo v to,

kar nam trobijo časopisi!

Read Full Post »

Zeteoci-MajkaMarija

(*Šibenik 28. julij 1938, + Zagreb 17. avgust 2015.)

Na popularnega pevca in kantavtorja Arsena Dedića me vežejo zanimivi spomini. To je bil čas po drugem vatikanskem koncilu, ko se je v Cerkvi začela uvajati tudi drugačna glasba, kot smo je bili navajeni. Zanjo imamo danes več izrazov, med drugimi sta ji najbližja “popularna duhovna glasba” ali Sacro ritem, so pa tudi še drugi.
Na slovensko sceno je ta zvrst glasbe prvič prišla z izvajanjem slovenskih bogoslovcev s skupino KLICARJI leta 1968. Med ljudmi je bilo veliko zanimanja zanjo in je žela veliko uspehov, ni jim pa bilo omogočeno izdati niti ene kasete, kaj šele plošče. Kljub temu njihove pesmi niso šle v pozabo, še vedno jih mladina rada prepeva, še zlasti na duhovnih srečanjih. Nekoliko pozneje je nastopila skupina MINORES, ki so jo sestavljali minoritski bogoslovci. Postala je zelo priljubljena. P. Franc Cerar nas je prav tako v tistem času obogatil s svojima pesmaricama “Zapojmo bratje” (prva 1967, druga 1969). Tudi g. Franc Gačnik je napisal in uglasbil veliko podobnih pesmi, pa še nekateri drugi.
Nekaj podobnega se je dogajalo v Zagrebu. Leta 1965 je v zagrebškem bogoslovnem semenišču nastala vokalno-instrumentalna skupina z imenom ŽETEOCI (Žanjci). Delovala je do leta 1971. Njihov namen je bil, da se v hrvaški glasbeni prostor promovira moderna duhovna glasba. Z razliko od Klicarjev so Žeteoci dobivali vso podporo pri semeniškem vodstvu. Tako so nastopali skupaj z oktetom Goran, Mešanim pevskim zborom župnije sv. Jožefa v Zagrebu, zelo uspešne nastope so imeli z Zagrebškim zdravniškim zborom. Skupaj s tem zborom so nastopili več kot 400-krat. Gostovali so po vsej Evropi. Peli so tudi v Ljubljani. Snemala in tudi predvajala jih je televizija Zagreb. Semeniško vodstvo jim je celo omogočilo, da so sodelovali s tedanjimi eminentnimi hrvaškimi glasbeniki, kot so: Andjelko Klobučar, Adalbert Marković, Nikica Kalogjer, Nenad Grčevič, Arsen Dedić in drugi. Medtem ko pri nas v tistem času naše Klicarje v javnosti ni omenjal nihče, razen kar so bili zapaženi pri cerkvenih koncertih in petju pri mašah po vsej Sloveniji pa tudi v zamejstvu.
Vokalno-instrumentalno skupino ŽETEOCI so sestavljali: Valant Bogodi – kitara (sedaj župnik v Varaždinskih toplicah), Mijo Bergovec – orgle (sedaj zdravnik v Zagrebu), Mato Dukić – baskitara (sedaj veroučitelj v Zaprešiću) in Mijo Gabrić – bobni (sedaj duhovnik v Zagrebu). Izdali so dve plošči. Prva je imela naslov: “To nije tajna” (To ni skrivnost). Ta plošča je bila v tistem času v Jugoslaviji bestseller moderne duhove glasbe in se je prodajala celo v trgovinah. Dobili ste jo od Ljubljane do Skopja. Potem so izdali še eno ploščo – “Majka Marija” (Mati Marija). Poimenovali so jo po avtorju te pesmi – Arsenu Dediću, ki jo tudi sam poje z njimi. Pesem je bila namenjena hrvaškemu marijanskemu kongresu leta 1971 v Mariji Bistrici. Ob izidu te druge plošče je imel Arsen Dedić intervju v hrvaškem verskem listu Glas koncila. Iz njega prinašamo nekaj drobcev:
“Nikoli se nisem ukvarjal z versko tematiko. Tokrat je bilo to prvič. Oglasil se je pri meni bogoslovec Mijo Grgić in sem mu najprej lepo povedal, da rad pišem šansone in kabaretske pesmi, ker k skladbi pristopam kot pesnik humanist. Zato sem pri skladbi, ki naj bi jo napisal na njihovo željo, povedal, da nisem “človek iz te stroke”. Pesem “Majka Marija” sem si zamislil tako, da bi predstavljala lik žene – matere iz naše Dalmacije, kar bi lahko poosebljalo tudi mojo mater. Tako me je Mijo pripeljal do tega, da sem začel misliti na to, na kar prej nikoli nisem … Ker je Bog ustvaril prvo ženo Evo iz Adamovega rebra, ker je vsemogočen, sem ob tem razmišljal, da je vsaka naša prava žena spoštovanja vredna žena in dostojna mati, ki bo rodila Božjega otroka, saj je vsak otrok tudi Božji otrok … Navdih za pesem “Majka Marija” mi je dala moja mati. Vedno sem jo imenoval “najodličnejšo ženo Šibenika.” – To je bila žena, ki nikoli v življenju ni oblekla praznične obleke, nikoli ni opustila šibeniške “pundže”, celo življenje je bila doma ob štedilniku … Med vojno je zmogla prepešačiti do 30 kilometrov, da nam je priskrbela hrano … Žena, ki je vstopila nepismena v zakon, pa se danes zelo zanima za književnost in stalno čita. Bila je žena, ki je skrbela za družino … Prav tako je v meni ostal spomin na otroštvo, ko smo poslušali in prepevali cerkvene pesmi. Poslušal sem to petje v obeh cerkvah – mama je bila katoličanka, oče pravoslavec. Zato sem kot otrok obiskoval obe cerkvi in svobodno odraščal v obeh veroizpovedih.

Da se je Arsen pripravil za to pesem, se je poglobil v mesta v evangeliju, kjer se omenja Marija. Tako pravi: “Bil sem hvaležen, da sem vstopil v svet milosti, ki me je obkrožala in zanimala, da sem dobil o vsem tem svoje stališče in si vse to osvežil iz otroštva. To me je privedlo do razmišljanja. Prepričan sem bil, da hrvaška publika želi nekaj, kar ni površno, ampak globoko, versko, in tako sem se končno odločil, da napišem pesem “Majko Marija”. V njo sem vpletel refren: “Takva je bila sudbina njena, Marija Majko, Marija žena.” (Takšna je bila njena usoda, Marija Mati, Marija žena.) Pesem je na Hrvaškem ponarodela.
Ob smrti Arsena Dedića so se veliko razpisali, zato naj bo še ta skromni zapis droben spomin nanj.

žeteoci

Read Full Post »

MISLI

IMG_4194 a IMG_7474 a

Read Full Post »