Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for september 2015

Snemanje mask

kom01_843581S1

“Pomagajte mi, da bom vedno bolj vaš brat!”

Malo predrzen naslov, pa vseeno drži. Banjaluški škof dr. Franjo Komarica je predstavil svojo knjigo z naslovom “Ljubav. Sila. Domišljatost. – Skidanje maski” – “Ljubezen. Moč. Iznajdljivost. Snemanje mask”. Izšla je sicer že lani v nemškem jeziku, prevedena pa je tudi v angleškega. Delo je razgovor med škofom in nemškim novinarjem, diplomiranim verskim pedagogom Winfriedom GBUREKOM, ki se že veliko let poglablja v razmere v BiH. Delo je prepleteno z vprašanji in odgovori in nas seznanja s polpreteklo zgodovino, sedanjim stanjem in bodočnostjo, kot jo vidi škof. Ta najprej poudarja, da je papež, ko je obiskal Sarajevo, prišel v državo, ki jo je po dvajsetih letih – toliko je od tedaj, ko se je tu nehala vojna – dobil še vedno razdeljeno, brez prave perspektive in kar je najbolj žalostno – državo med vzhodom in zahodom, ki je po daytonskem sporazumu leta 1995 razdeljena na dve državi. Na papirju je to suverenost, v resnici pa je nerazdeljiva. 49 % prebivalcev Bosne in Hercegovine živi v Republiki srbski, 51 % vsega prebivalstva pa živi v skupni bošnjaško-hrvaški federaciji. Z daytonskim sporazumom in ustanovitvijo Republike srbske niso samo legalizirali etnično čiščenje, ampak se je ob tem tudi ustvaril kantonski aparat, ki ga Evropa ne pozna. Današnja stvarnost Bosne in Hercegovine je žalostna. Daytonski sporazum je narejen na nepoštenju, ker je srbsko invazijo nad BiH nagradil, prebivalce pa kaznoval. Pred vojno je bilo 31% vseh prebivalcev Srbov na celotnem ozemlju BiH. Z daytonskim sporazumom so Srbi dobili 49 % celotne Bosne in Hercegovine v Republiki srbski.

Danes, 20 let po koncu vojne, še vedno manjka politična volja za skupno državo. Daytonski sporazum (1995) ni bil nič drugega kot “modus vivendi” – “način življenja”, hitra začasna rešitev, da se prekine vojna.
Škof Komarica postavlja zelo drzna vprašanja in odgovarja nanja. On ne verjame, da je bila vojna v BiH načrtovana v Beogradu, Zagrebu ali Sarajevu, ampak jasno poudarja, da so bile v ozadju velesile. Pred vojno je na ozemlju BiH živelo 12.000 katoličanov, po preganjanju in etničnem čiščenju jih je sedaj (2014) samo 3000 v celi banjaluški škofiji.
Ponovno poudarja, da je zanj prava skrivnost, da je vojno preživel. Ves čas je bil kot lev na preži, da je ščitil svoje vernike. 231 dni je bil po ukazu srbske policije v hišnem priporu. Ves čas vojne je pozival Hrvate, naj ne vračajo slabo za slabo. Da Hrvatje iz banjaluškega področja niso v tem času uporabljali orožja, je škofova zasluga. Hrvatje so kljub vsemu morali zapustiti področje Banjaluke, ker so tako želeli močnejši, kar so odločili že pred vojno.
Ko je škof potoval po svetu, da bi spregovoril o resnici, je povsod, kjer je bil, naletel na cinizem politikov, in to v New Yorku, Parizu, Londonu in Berlinu. Za njegovo hrabrost so ga leta 2004 celo predlagali za Nobelovo nagrado za mir. Tudi danes, 20 let po vojni, se bori za pravice, ki so teptane, še zlasti za vračanje Hrvatov na njihove domove, čemur pa srbska oblast nasprotuje in to tudi preprečuje …
Vsi duhovniki banjaluške škofije so med vojno ostali na župnijah, pa čeprav so jim cerkve porušili. Duhovniki so bili močna opora ljudem. S tem so dokazali, da če živijo evangeljsko sporočilo, je to provokacija za okolje, v katerem živijo. V predmestju Banjaluke so srbski vojaki požgali cerkev Sv. Terezije Deteta Jezusa, ubili župnika Filipa Lukendo in redovnico Cecilijo Grgić, potem pa ju vrgli v gorečo hišo. Pri obnovi so dobili nepoškodovane relikvije sv. Terezije, kar imajo za čudež. Zato je ta cerkev postala romarski kraj. Vse to nam sporoča, kako je bila pri katoličanih v BiH ljubezen močnejša od sovraštva in nasilja.

Kljub vsem zaprekam škof dela in se trudi. Tako je pomladil trapistovski samostan Marija Zvezda, ki ga je ustanovil leta 1869 Franz Pfanner iz Vorarlberga. To je bil še čas, ko je bilo to ozemlje pod otomansko oblastjo. V najbolj cvetočem obdobju je samostan imel 250 menihov, ki so se poleg samostanskega življenja ukvarjali z obdelovanjem lesa, mlinarstvom, imeli so svojo elektrarno pa tudi proizvodnjo sira in piva. Danes v tem samostanu živijo trije redovniki. Skupaj s škofijo in Karitasom so uredili več stvari. Med drugim Dom za starejše, obnovili vinograde, uredili naprave za bio-plin, postavili govejo farmo in sirarno, v kateri se pripravlja sir trapist. Na področju šolstva so v Banjaluki odprli katoliško gimnazijo. To je multietnični laboratorij, saj jo obiskujejo dijaki različnih veroizpovedi. Največ je Srbov – 80 %, ostali so katoličani in muslimani.
Hrvaški prevod te knjige iz nemščine nas opozarja na žrtve laži, nepoštenje, preganjanje kristjanov v banjaluški škofiji. Namen knjige je spoznati stanje, takšno, kot je bilo in je danes, pa tudi, kaj vse se je v resnici dogajalo v ozadju fronte.
“Bog nam ni dal duha bojazljivosti, ampak duha moči, ljubezni in treznosti. Pomagajte mi, da bom vedno bolj vaš brat!” zaključuje škof Komarica.

Read Full Post »

488127

Gospod,
hvala Ti,
za iskrene in plemenite prijatelje,
ki mi jih pošiljaš na pot,
da po njih okušam
Tvojo neizmerno skrb in bližino.
Svetost,
ki živi v drobnih pozornostih
in se kaže na prelomnicah življenja,
da te po njih okušam,
kot povsem nezaslužen dar,
ko me vabiš,
da skupaj z njimi
vsak dan,
korak za korakom,
postajam Tvoj.


Read Full Post »

22

Ali ni čudno,
da je tako težko
sprejeti katero od evangelskih resnic,
a po drugi strani,
z lahkoto opravljamo in obrekujemo?

Ali ni čudno,
da ne moremo in ne moremo
verjeti v Sv. pismo,
pa tako hitro verjamemo v to,

kar nam trobijo časopisi!

Read Full Post »

Older Posts »