Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for november 2015

aleksaslika

V Novem Glasu sta 19. novembra 2015 bili omenjeni dve osebi, ki sta povezani z Doberdobom. To sta literat g. Dane Zajc in akademska slikarka ga. Aleksa Ivanc – Olivieri, oba žal pokojna. V Doberdobu sta izšli dve Zajčevi knjigi, za katere ima največ zasluge ga. Jolka Milič! Našim zamejcem, tudi onostrancem to sicer ni veliko znano, ker pač to ni izšlo v Trstu ali Gorici. Na nobeni predstavitvi ni bilo nobenega zamejskega profesorja slovenščine, saj to smatrajo za kraški balast, bili pa so iz Slovenije in Avstrije. – To so stare iskrice, ki ne rabijo ponovnega zanetenja.
Ob deseti obletnici smrti Daneta Zajca je bil 20. oktobra 2015, v Cekinovem gradu v Ljubljani simpozij z naslovom: “Si Videl”. Nastopilo je kar enajst predavateljev, s kratkimi referati. Prvi, ki je nastopil je bil dr. Janko Kos – Njegov referat – Pesništvo in resnica je bil v glavnem usmerjen v NOB. Nastopili so še: Niko Grafenauer, dr. Lado Kralj, dr. Boris A. Novak, dr. Jurij Petkovšek, dr. Igor Saksida, dr. Tomaž Toporišič, dr. Denis Poniž, dr. Brane Senegačnik in dd. Igor Grdina. Celotni simpozij je vodila in ga tudi zaključila Zajčeva vnukinja dr. Neža Zajc. Ko sem tako poslušal referate in opazoval to slovesnko literarno smetano, se z marsičem, kar je bilo povedanega nisem strinjal, zato sem pri debati dvignil dva prsta – kot šolarček – in dobil besedo. Predstavil sem se, da sem samo bralec in ne literat, da prihajam iz skrajnega zapadnega dela slovenstva na Doberdobu, zato bi rad nekaj pojasnil. Seveda so me že celi čas malo po strani gledali, ker sem bil nepoznani, kar je bila zame posebna zabava. Pojasnil, sem zakaj so Danetove pesmi iz njegoveda zadnjega življenjskage obdobja tako temne – poesia nera -, to zato, ker je pesnik zadnja leta pred smrtjo doživel dvojno razočaranje, najprej življenjsko in potem še politično, saj si je osamosvojitveno Slovenijo predstavljal drugačno, kot je. Imeli so med predavnajem pripombo na Danetov Križev pot, ki je najprej izšel v Perspektivah. Ocenili so ga za nič kaj pomenbnega, (dr. Boris A. Novak), zato sem pripomnil: “Razpravo o Danetovi religiozni liriki prepuščam drugim, da pa je Danetovo besedilo Križevega pota, ki je izšlo v likovni opremi Alekse Ivanc – Olivieri v dvojezični izdaji dobilo svoje bistvo.” Izkazalo se je, da te knjige sploh ne poznajo, kot tudi ne Zajčeve pesniške zbirke Ljubezen in smrt, čeprav sta obe knjigi dostopni v NUK-u in vsaj v treh ljubljanskih knjižnicah, kot tudi na internetu. – To me je razočaralo, kajti če nekdo ki mu je literatura poklic ne spremlja, kaj izide, ali pa vsaj ne pogleda na seznam, kaj je mogoče novega o avtorju, ki mu je namenjen simpozij, pa na katerem celo sam sodeluje, takšen literat pusti na bralcih čuden vtis. Prijetno pa me je presenetila g. dr. Neža Zajc – pesnikova vnukinja z zaključnim referatom: “Poetika in vera Daneta Zajca.” Izrekla je slavospev obema našima pesniškima zbirkama, tega nam do sedaj ni poklonil še nihče.
– O Aleksi Ivanc – Olivieri je bila v Ljubljani čudovita razstava v galeriji Srečišče od 2. 11. 2013 do 13.1.2014. pri kateri sem tudi sam sodeloval, ker sem eden od redkih, ki so s slikarko imeli stike. V katalogu k razstavi je omenjeno, kje vse so bile njene razstave in še posebej so napisali: “Stalna postavitev Križev pot v cerkvi Sv. Martina na Doberdobu-Italija” Ob tem bi rad pripomnil, da sem pred leti napisal obširen članek o slikarki Aleksi za goriški list, ki pa ni bil objavljen. Tja sem poslal tekst in tri slike. Nekega dne, davno je že od tedaj, sva z g. Vojkom Makucem šla na kavo v eno od goriških kavarn. Za pultom je bilo dekle iz njegove župnije, ki je bila nekdanja moja dijakinja. Ko vstopiva, naju pozdravi in reče: “Profesor imam nekaj za vas!” Oba sva obstala, kaj neki? Dekle privihra z nekimi zmečkanimi papirji in reče: “Oni tam – pokaže na mizo – ki je pred vama odšel, je to bral, potem pa zmečkal in vrgel v koš. Ker sem videla vaš podpis, sem shranila da vam to ob priliki vrnem.“ Bil je to tisti moj zapis o Aleksi. – Tudi to je del naše zamejske stvarnosti, kjer oblastni posamezniki imajo še vedno v rokah škarje in platno … Če v zamejstvu nismo bili deležni obširnega zapisa o slikarki Aleksi, so ga z veseljem objavili drugje.

Ambrož Kodelja

images

Read Full Post »

P_p_pasolini

Plaža pri Ostiji v bližini Rima je bila v noči od 1. na 2. november 1975 kraj umora Pier Pola Pasolinija. Fotografija, ki so jo kriminalisti posredovali javnim informativnim medijem, ko so ga našli uditega, je še danes pošastna. Izmaličeno truplo, zavaljeno in pomazano z blatom in krvjo nas spominja na Staro zavezo, kjer zaklana živina čaka pod žrtvenikom, da jo, ko druga pogori, vržejo v daritveni ogenj na daritvenem oltarju.
Spomin mi poroma na Pasolinijev film Italijanski zločin, ki je bil posnet leta 1995 v Italiji in ga je režiral Marco Tullio Giordano. Scenarij je bil narejen po Pasolinijevi knjigi Vita di Pasolini – Pasolinijevo življenje.
Film sam je prikaz mitične smrti, ne da bi žrtev na kakršen koli način ohranila avreolo mučeništva ob iztečenem življenju. Iskanje resnice po prefinjenem čutu Pasolinijeve metode, ko jo poznamo iz njegovih filmov, se v tem filmu prepleta in ob koncu, ko zapustimo kinodvorano, obnemimo ob spoznanju, da je prav ta zagonetna smrt zapustila za nami nevsakdanjo, neverjetno in izredno tragično praznino, za katero je za vedno ostala oškodovana filmska umetnost ob Pasolinijevi smrti.
Mladi rimski morilec Pino Pelosi – ki ostaja vedno bolj problematičen, ali ga je res on ubil, ali ga ni pokončal neki klan – z junaškim videzom mladeniča iz apeninskega škornja, vedno znova zagonetno odpira nove dvome in nova ugibanja o generaciji, ki jo je Pasolini poimenoval: “Sinovi krivih očetov.” Prav zato ni naključje, da se je marsikateri obiskovalec raztave v Vili Manin pri Passarianu, kjer so leta 1995 priredili razstavo o Pasoliniju, zaustavil tudi ob malem popisanem lističu, ki je bil verjetno “slučajno” razstavljen v eni od vetrin z rokopisi. Na njem je pisalo: “ … Vsaka skupina mladih fantov, ki jo slučajno srečaš na cesti, je lahko tudi tolpa zločincev. V njihovih očeh zaman iščeč svetlobo. Poteze na obrazu so običajno ponaredki … Iz notranjosti se jim ne javlja nobena osebna pretkana ideja z vzgibom … Njihova stereotipnost jih dela nezanimive. Njihov molk proseče kliče po pomoči, ali pa je že istočasno zahrbtebten ubod z nožem …”
Neglede na to, kaj si kdo misli o Pasoliniju, bo Pasolini ostal mit, furlanski mislec, pesnik, pisatelj, kritik, politični delavec, upornik, pa tudi izredno inteligentna osebnost. Čeprav mu častititljiva dežela na Apeninskem škornju še ni namenila ustreznega mesta v književnih antologijah, ostaja kljub vsemu najbolj prevajan italijanski literat. Prekaša ga samo Pirandelo in v zadnje čase stopa z njim v štric Openka po rodu, živeča med Orvietom in Rimon – Susana Tamaro.

Read Full Post »

Kličem blagoslov nate,

ki stopaš v življenje,

ki se podajaš na ceste sveta.

Moral boš po smetišču zemlje,

čez vsa minska polja laži,

čez plevel in osat neznanja,

in čez vse tržnice pokvarjenih src.

Kličem blagoslov nate,

ko boš moral izbirati

med poštenjem in predanostjo,

med Bogom in hudičem,

med blagoslovljenim kruhom in drogo.

Ko boš slišal vabilo na stran pot,

da boš za vogalom zatajil Kristusa,

za skledo pašte boš prodal poštenje,

za te srebrnike pa izdal narod in domovino

in svoje pijano srce prepustil mrhovinarju.

prete.- 2

Read Full Post »

Glas iz Zaliva

Pogovor z Borisom Pahorjem
Peter Kovačič – Peršin

glas iz zaliva

Pred menoj sta dve knjigi: Tatjane Roj Tako sem živel in Petra Kovačiča Glas iz Zaliva. Obe obravnavata starosto naših slovenskih književnikov prof. Borisa Pahorja. Rad bi se dotaknil druge knjige, ki jo je uredil prof. Peter Kovačič. Dobil sem jo takoj, ko je bila natisnjena in je torej še “dišala po tiskarskem črnilu”.
Kadar koli sem se srečal z Borisom Pahorjem, bodisi kot književnikom ali pa predavateljem, saj je kar nekajkrat predaval po naših šolah, sem ga na tiho občudoval. Najprej zato, ker je vedno jasno in odločno povedal to, kar je treba povedati – brez slepomišenja. Drugič pa zato, ker je imel ženo, ki je bila sestra Janka Premrla Vojka. S prof. Stankom Premrlom – glasbenikom, sva večkrat kramljala, ko se je vračal iz ljubljanske stolnice proti domu, še zlasti zvečer … Knjiga, ki jo je uredil prof. Kovačič, odpira nekatera vprašanja, ki se jih radi izogibamo. Naj jih naštejem:
– Pahor je jasno povedal o vlogi fašizma, ki jo je ta imel do Slovencev. Istočasno tudi o vlogi tedanje Cerkve, še zlasti Vatikana, do slovenskih duhovnikov in nekaterih škofov. To nečastno obdobje Cerkve zamejci preveč zanemarjamo in tudi pozabljamo, da se je morda celo upravičeno marsikateri zamejski Slovenec oddaljil od Cerkve prav zaradi te raznarodovalne politike, ki sta jo tedaj vodila državno in cerkveno vodstvo. Čeprav današnja mladina o fašizmu ve bore malo, da ne rečem nič!
– Zanimivi so Pahorjevi odgovori o Kocbeku. Partija ga je imela za zasanjanega literata, druga stran pa za naivneža. Ena in druga stran pa sta prezrli, da je bil Kocbek superlativno razgledan človek in zelo preudaren politični analitik. Do te ugotovitve pridemo le, če ga jemljemo kot celoto, kar je napisal in kako je napisal, in ne trgamo posameznih drobcev iz kontekstov. Oceno o nekom lahko damo samo, če ga dejansko poznamo. V tem primeru, da smo prebrali njegova dela in ne samo nekatere izseke ali mnenja posameznikov. Razumljivo pa je, da se bodo tudi o Kocbeku mnenja razhajala, kot se razhajajo celo pri razlagi evangelijev. To je človeško.
– Zanimiv je njegov odgovor na vprašanje: “Kakšen vpliv je imelo zlo 20. stoletja na evropsko človeštvo?” Pahor kratko odgovarja: “Ne vidim, da bi streznilo ljudi. Kakšna je danes vsesplošna evropska etika? V večini filmov, ki jih danes mladina gleda, se poudarja zlo, hudo, ki bo spet prišlo. To je tisto nevidno, kar mene prizadeva!” (str. 44). Evropska civilizacija drsi v brezupno brezno, iz katerega se bo zelo težko izkopala, če bo šla po tej poti, kot gre danes. O tem se ne razmišlja …
– Kar nekajkrat omenja tudi akademika prof. Alojza Rebulo. Pravi, da sta se razšla, še zlasti, ko je začel Rebula sodelovati pri Družini. » Tudi Rebula se zaganja v socializem in v Kocbeka danes, ko je to v modi in ko Kocbek ni več živ. A to ni pošteno. Ima pa zato danes v Cerkvi vpliven glas. Mene in podobne glasove pa zamolčijo zato, ker je to najboljši način, da se izogneš razčiščevanju problematike s tem, da ne odgovarjaš. Z molkom … V zahvalo za sožalno pismo sem Rebuli zapisal tudi, da si posmrtno življenje predstavljam, kako se bomo vsi združili v tisti svetlobi, ki simbolizira celotno stvarstvo. Pa mi ni nič odgovoril.” Res je, da se tudi pri g. akademiku videjo zanimivi miselni premiki!
– Slovensko narodno vprašanje in slovenska identiteta: Pahorjeva razmišljanja o tem so zelo sveža. Naj jih navedem: “Nekateri trdijo, da so komunisti rešili slovensko narodno vprašanje. Kako so ga rešili? Iz pragmatičnih razlogov je kominterna sprejela deklaracijo o narodnih republikah v Jugoslaviji, zato, da so ljudi pridobili za revolucijo. Tito je na to pristal iz tega razloga, čeprav je njegova politika bila zelo unitaristična, enako, kot je bila velikosrbska v stari Jugoslaviji” (str. 109). Vredno razmisleka, še zlasti za šolnike in tiste, ki trobijo
v rog zapeljanega zgodovinskega voza.
– Razprodaja Krasa: Vsi vemo, da nihče ne ve, koliko je slovenski Kras še v lasti Slovencev. O tem se ne govori, ker … Duhovnik na Krasu (Vojščica) v državi Sloveniji me je povedal, da prišleki, ki so tam kupili hiše zahtevajo, da jim domove blagoslovi v italijanskem jeziku. Kaj bi bilo, če bi Slovenec, ki se je preselil v Tržič (Monfalcone) zahteval od tamkajšnjega župnika, naj mu blagoslovi dom v slovenskem jeziku? Odgovoril bi mu: »Tu govorimo italijansko, zato bom obred blagoslovitve imel v italijanskem jeziku! » Pahor modro odgovarja: … “Človeško vzeto je odprava mej nekaj koristnega, ampak iz narodnostnega vidika pa je nevarnost, da izgubimo svoje narodnostno ozemlje …, ker se zavedamo, da smo veliko bolj izpostavljeni na vsej Primorski, kakor pa smo bili v Jugoslaviji!”
Pahorjeva svežina pri 102. letu je zopet v ospredju. Bralec bo ob branju spoznal, da je Pahor marsikaj povedal ponovno glasno in jasno, kar drugi velikokrat ne. Prav tako je odprl zlasti za nas zamejce veliko vprašanj, o katerih bi se bilo treba več pogovarjati.
Knjiga, ki ima obliko revije Zaliv pa tudi barvo, je izdalo Društvo 2000 v Ljubljani.

Read Full Post »