Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for december 2015

zvezde svetijo

V predbožičnem času spomini še posebej oživijo. Radi poromajo v otroštvo, na dom, mladost … Rad se spominjam očeta, kako sva zvečer na hišnem pragu opazovala zvezde. To so bile moje prve ure astronomije. Ko sva po kakšnem tednu zopet sedela in gledala nebo, sem imel izpit: lepo sem ločil veliki, mali voz, zvezdo severnico, pa še cel kup drugih ozvezdij, ki se jih več ne spominjam.
Bili so temni in mrzli zimski večeri. Po večerji smo se ob petrolejki še pogovarjali, pa je nekdo močno potrkal na vrata. Oče je šel odpret in v hišo je vstopilo več mož. Bili so zelo slabo oblečeni. Na glavi so imeli kape, nekateri tudi klobuke z rdečo zvezdo. Mama jim je napravila večerjo, poletno zabeljeno s špehom, pogovarjali so se, sam sem bil nekje v zapečku in jih opazoval.
Potem je prišla toliko opevana svoboda. Nekega dne so se pred našo hišo zopet pojavili možje. Tudi ti so imeli na kapah zvezde. Bili so oboroženi. Vstopili so v hlev in odpeljali vola. Zaman so domači ugovarjali, kako bomo orali, kako bomo vozili … Oni se za naše jadikovanje niso zmenili in so odšli z našim volom …
Pri vojakih smo imeli na kapi zvezdo. Niti me ni motila, ker je bila že zelo zguljena. Nekateri so jo po odsluženju vojaščine odnesli domov. Jaz sem kratko rekel, da nimam kaj z njo in sem jo pustil v kasarni.
Tudi na cerkve radi postavljamo zvezdo, še zlasti o božiču. Imenujemo jo repatica, ker ima rep.
Ob cerkvi sv. Ignacija v Gorici je bila skromna trgovinica, kjer si dobil vse, kar si potreboval za elektriko. Tam sem kupil lepe okraske za božično drevo, velike, ki so imeli namesto balončkov zlate zvezde. Postavili smo jih na dve visoki smreki, ki sta rastli ob cerkvi. Svetile so že ves advent, na sveti večer, nekako ob 16-ih, pa so me poklicali na sodišče. Med enournim čakanjem sem premišljeval, kako bom “zvozil” maše, ki so se začele ob 19-ih, višek je bila pa polnočnica. Končno so me le poklicali v sodno dvorano. Mlajši sodnik mi je prebiral neke člene zakona, ki me sploh niso zanimali, zato jih tudi nisem poslušal. Tudi nad njim je bila poleg standardne slike Maršala velika rdeča zvezda. Obrazložil mi je, da sem naredil velik prekršek, ker sem na smreke postavil zlate zvezde, češ da je v dolini pod cerkvijo železnica in bo strojevodja gledal te zlate zvezde na smreki in spregledal signal. Tako ogrožam državno imovino pa tudi povzročam nesrečo, ker bi kdo bil lahko mrtev po moji krivdi. Kaznovan sem bil na tri leta zapora, pogojno eno leto, s plačilom vsote, ki je znašala toliko, kot sem dobil za maševanje v štirih mesecih. Vesel, da je bilo sojenja konec, sem podpisal obtožbo, pogledal zvezdo nad sodnikom in odšel svetemu večeru naproti … Zlate zvezde na smreki ob cerkvi so žarele, mladinci so pravočasno prišli iz Ljubljane in pripravili prelepo božičnico ob polnočnici z besedilom, ki ga je napisal Pavle Zidar in je bilo prvič uprizorjeno prav tisti sveti večer.
Potem smo dočakali združeno Evropo s prekrasno zastavo na modrem polju z dvanajstimi zvezdami. Vsi vemo, da je ta simbolika nastala prav na podlagi dvanajstih zvezd, ki krasijo Marijino podobo.
Tudi nad betlehemsko votlino se je zaustavila zvezda. Ko so se modreci poklonili Novorojenemu, gotovo niso niti slutili, da nobeden od ustanoviteljev religij ne bo deloval na tako ozkem prostoru, pa tudi nihče živel tako kratek čas in umrl tako mlad kot ta, ki ga imajo pred seboj. Vendar kakšno sled je ta betlehemski dogodek pustil v zgodovini! Vsak tretji človek, to je tri milijarde ljudi, se danes prišteva med kristjane … Krščanstvo je še vedno številčno v vrhu svetovnih religij. Ta Novorojeni je milijonom ljudi po vsem svetu postal smerokaz in merilo, obenem je pa prav ta Novorojeni izzival ljudi v vseh časih in jih izziva tudi danes.
Ko so v cerkvi svetega Petra odprli svetoletna vrata, jih je zopet pozdravila zvezda s smreke na trgu sv. Petra.
Ker pa obstajajo tudi vrata po naših domovih, skozi katera vstopamo in odhajamo, četudi nad njimi ni zvezd, vsaj običajno jih ni, bi bilo dobro, če bi nas takšne in drugačne zvezde spomnile, da niso samo zato, da na nebu svetijo ali simbolizirajo takšen ali drugačen izem, ampak obstajajo zato, da bi se ljudje med seboj zbližali, si drug drugemu segli v roko. Zvezde navadno simbolizirajo svetlobo, luč, veselje – naj nas vzpodbujajo, da ostajajmo povezani, pomagajmo drug drugemu. Dovolj je tega našega zamejskega spotikanja in nerganja – zvezde svetijo zato, da bi zasvetile tudi v naših srcih. Zato: naj nam vsem svetijo še posebej svetlo v tem božičnem času in do konca dni!

 

Read Full Post »

Jesenski preblisk

Kosmač hiša

Ob enkratni barvitosti jeseni me mimogrede zapeljejo misli na to ali ono pokopališče. V kupu knjig, ki so se mi nagrmadile na mizi, je bila tudi knjiga Cirila Kosmača, v kateri je njegova prelepa novela Tantadruj. Pisateljevemu nečaku Bogdanu sem hvaležen, da je na pokopališču popravil napis na družinskem grobu v Ročah in pripisal poleg imena Ciril še slovenski pisatelj. Malokdo ve, da je Ciril Kosmač želel biti pokopan poleg mame, ki jo je izredno spoštoval. Malokdaj je o njej pripovedoval, ko pa je, so se mu vedno utrnile solze, ker je rad poudarjal njeno trdo, garaško bajtarsko-kmečko življenje. Veter je že otresel iglice s tamkajšnjih macesnov, meni pa je ta mračni jesenski večer ponovno oživil spomin na tega znanega berača – Tantadruja. Zakaj? Mogoče zato, ker me je zopet nagovoril pisateljev bogati jezik, ki sem ga ta večer ponovno odkril. S tem vaškim posebnežem, ki ni bil samo vaški, ampak kar graparski in cerkljanski, je Kosmač enkratno izkristaliziral beračevo željo po smrti. Ta želja tli v njegovem fantazijskem svetu, kolikor ga sploh premore. Njegova beseda zna biti včasih izpovedno znatno močnejša od filozofove. Berač je s svojo fantazijo zmožen prikazati večno srečo, ki se razteza onkraj njegovega miselnega sveta, z vsemi mogočimi tostranskimi podcenjevanji, ki jih vsak berač doživlja dan na dan.
Beraču samomor ne pride na misel, zato pa je pisatelj na prefinjen način jezikovno prikazal načine umiranja v vseh mogočih prispodobah: zadušitev, utopitev, pobiti se … Prav tu – ob nakazovanju vseh teh oblik poslednjega dejanja, ki ga človek zmore v svoji slabosti – je prišla do izraza živost Kosmačevega jezika.

Ob človekovem odhajanju mu je tokrat uspelo prikazati tudi veliko spoštovanje do živali. Ko človek umrje, ostanejo čebelice, ki s preletavanjem od cveta do cveta opozarjajo na odmiranje narave z letnimi časi …

Zato se mi je utrnila misel, ki jo večkrat slišimo, da je nam ljudem marsikaj dosegljivo. Drži, res je, vendar še zdaleč ne vse, kajti vsak od nas je na žalost bitje, ki je omejeno, končno. Kot smrt pri beraču Tantadruju. Tu pa se mimogrede znajdemo in ne samo spotaknemo ob našo nepopolnost, ki jo zapažamo zlasti v krizi vrednot!

Read Full Post »

tomba-di-pasolini

Samota

Samo, če si res močan, lahko ljuboš samoto:
Trden in vztrajen do skrajnosti mora biti tvoj korak;
ne smeš podleči prehladu, gripi ali angini;
ne smeš se bati zločincev in tatov,
če moreš hoditi ves dan in vso noč,
moraš zdržati, ne da bi trenil;
nikjer klopce, da bi sedel nanjo; niti pozimi,
ko skozi mokro travo vleče veter in stopaš med smetmi
na spolzek in blaten kamen;
nobene utehe;
verjemi,
ostaja ti le tolažba , da sta pred tabo dan in noč
brez vsake dolžnosti in brez zadržkov.
Iskanje erosa je izgovor.
Naj bo nič koliko srečanj – veliko jih je
tudi pozimi, na vetrovih zapuščenih poteh,
med kupi smeti, ki se dvogajo palačam nasproti
– vsaktero je le trenutek samote.

Sebi!

V tem svetu, ki je kriv,
ki vse kupuje in prezira,
sem jaz, od razočaranja izvotlen človek,
največji krivec.

In nikdar nisem grešil:
čist sem kot kak star svetnik,
a mi ni bil dan niti brezupen dar telesnosti,
vse je šlo k vragu:
dober sem kakor norci …
V zmoti je, kdor misli, da morajo vzgibom srca
vzgibi razuma slediti!

Furlanska suita

V ogledalo se hočem pogledati,
da bi videl, kaj sem bil:
ogledalo vzvalovi kot voda
in z njim to,
kar sem postal.Znova pogledam v ogledalo, sedaj je
gladko kot kocka ledu.
In v njem je negibna podoba
človeka o sebi.

Kristus, Marx, Freud
so rekli, da so moji idoli.
Prazne formule. V resnici je moj edini
idol Resnica.
Če sem se odločil za film
in ostal tudi pisatelj,
sem to storil zaradi tega,
ker sem hotel izpovedati Resnico z govorico filma,
in ne samo z govorico besed.
Ispovedati sem hotel Resnico skozi Resnico.
Italija gnije v blagostanju,
ki je egoizem,
neumnost, nekultura, kleveta,
moralizem, prisila,
konformizem, prilagajajte se
in s tem pospeševati razpadanje
je danes resnični fašizem.

Vojna se mi če nikoli ni zdela tako
gnusno grozna
kakor v tem trenutku:
ali nihče nikoli ne pomisli
kaj pomeni človeško življenje?

(Iz furlanščine prevedel Ambrož Kodelja)

 

Read Full Post »