Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for januar 2016

BO'IC-ikona

Zadružna banka Doberdob in Sovodnje nas vsako leto razveseli z božično-novoletnim koncertom. Letos so nam podarili koncert sakralne glasbe. Izvedel ga je Zbor duhovnikov sanktpeterburške metropolije – ob ustanovitvi leta 1971 imenovan Hor duhovenstva leningradskoj mitropoliji. Ker so po razpadu Sovjetske zveze Leningrad preimenovali v Sankt Peterburg, si je tudi zbor nadel sodobno ime. Tokrat je nastopilo petnajst pevcev, čeprav je zbor številnejši, a se pevci pri nastopih menjavajo. Zbor ima več dirigentov. Vsi so profesorji na glasbeni akademiji in se na turnejah menjavajo. Tokrat je zbor vodil prvi (glavni) dirigent Jurij Gerasimov. Posebnost pri članih zbora je v tem, da imajo vsi končani dve fakulteti – pravoslavno teološko in fakulteto za duhovno petje. Ta zadnja leta poleg liturgičnih pesmi uvršča v učni program tudi ruske narodne in umetniške pesmi. Vsi tokratni pevci, duhovniki in dijakoni, so poklicni pevci, zato niso redno nastanjeni po župnijah, ampak samo občasno, ker se ukvarjajo izključno z zborovskim petjem. Vse cerkvene pesmi z njihovega sporeda so bile iz ruske pravoslavne liturgije. V skoraj poldrugi uri, brez vmesnega odmora, so nam postregli s paleto enkratnega petja. Občudovali smo tako elegantni pianissimo kot izrazito ruske base, ki so naše misli popeljali v neskončne globine. Repertoar je obsegal nekaj tudi nam poznanih pesmi, kot so Večerni zvon, Kraguljčki, Dvanajst razbojnikov, Na mnogaja ljeta in seveda tudi Gruberjeva Sveta noč …
Nastopajoči so si res zaslužili pohvalo. Ne smemo pa pozabiti, da ruska duhovna zborovska glasba hoče ekstremnost v vokalnem razponu in prav to je tisto, kar jo dela drugačno in tudi mnogo bolj mogočno od druge zborovske literature. To takšen zbor, kot smo ga poslušali, drugače zapoje, ker so pevci med seboj tudi duhovno uglašeni.
Ob koncu pa še nekaj pripomb:

– Prva točka večera sploh ni spadala v koncept koncertnega večera. Čeprav se je pevka pohvalila, da ima z zborom, ki bo nastopil, skupno samo črno obleko, pa še to ni držalo, saj je njena obleka imela kar dvakratni “spako”, pri ruskih pevcih tega ni bilo.

– Pogrešali smo tudi koncertni list, ki bi pri takšni predstavi moral biti.

– Sam pa sem pogrešal prisotnost naših zborovodij – vsaj tistih, ki vodijo bolj markantne zbore, pa tudi dirigentov. Samo po sebi je umevno   da obstaja razlika pri tem petju, ki smo ga poslušali, od petja, ki ga naši zbori izvajajo, ko pojejo ruske duhovne pesmi. Res je, da omenjeni zbor sestavljajo pevci z določenim duhovnim profilom, kar pa pri naših zborih ni, ne pa bi bilo slabo, če bi se tega zavedali tudi naši pevovodje in vsaj včasih kaj naredili tudi za duhovno formacijo pri pevcih in ne samo za vokalno.

Advertisements

Read Full Post »

Begunski eksodus

IMG_3648

9. aprila bo poteklo 72 let, odkar je bil v Flossenbürgu umorjen veliki evangeličanski teolog dr. Dietrich Bonhöffer. Esesovci so odkrili, da kot Nemec in protestant sodeluje v tajnem odporu proti nacističnemu režimu. Njegovi zapisi so vedno bolj zanimivi in Nemci jih prav v sedanjem času, ko so deležni velikega vala migrantov, znova in znova objavljajo in komentirajo.
Kar nekaj prahu je vzbudil članek, ki je izšel v Frankfurter Allgemeine Zeitung. Bonhöfferjeve misli je člankar uporabil ob sedanjem begunskem navalu ali eksodusu, ki bo gotovo Nemčijo zaznamoval, da se bo ne samo glede prebivalstva, pač pa tudi miselno precej spremenila. Kakšna miselnost, ki potem oblikuje tudi filozofske tokove, bo prevladala: ali bo to tradicionalna nemška ali miselnost prišlekov? Vedeti moramo, da je med temi migranti tudi veliko muslimanskih intelektualcev, ki si bodo morali služiti kruh, če bodo hoteli preživeti s svojim delom, kljub temu pa jim bo ostala miselnost, ki so jo prinesli s seboj v Nemčijo, pa tudi pero, s katerim bodo prej ali slej vstopili s pisano besedo v nemški svet.
Migranti, ki prihajajo v Evropo, vstopajo v evropsko vsesplošno krizo, ki je predvsem etična kriza vrednot. Sodobni evropski človek je izgubil moralni kompas. Prav glede tega, kaj je danes v Evropi moralno, kateri so absolutni etični kriteriji, ki so vzpostavljeni že skozi vso človeško zgodovino in zavezujejo vsakega človeka, je evropski človek precej razdeljen. To pa je osrednje vprašanje v sedanjih evropskih razmerah. Evropejci so pred novo utemeljitvijo etike. Zavedati se moramo, da je večina sodobnih evropskih mislecev mnenja, da je v sedanjem sekulariziranem svetu sklicevanje na Boga in Božje zapovedi neučinkovito, zato bo nujno treba poiskati neki nov razlog za etično ravnanje, nekaj, kar bo evropskega človeka zavezovalo k moralnemu ravnanju. K tej na žalost zelo razširjeni misli, ki prepleta tudi slovenski miselni prostor, lahko damo veliko pripomb.
Sam Dietrich Bonhöffer je že leta 1940 dal temu ugibanju jasen odgovor. Takole piše: “V Evropi se je razširila velika maškerada Zla in zavrtinčila vse etične pojme. Zlo se pojavlja pod krinko dobrote, celo zgodovinske nujnosti pa tudi družbene pravičnosti. To preprosto zmede tistega, ki prihaja iz našega tradicionalnega pojmovanja etike sveta. Za kristjana, ki živi po Bibliji, pa je prav to dokaz o neizmerni pokvarjenosti Zla … Kdo bo torej vzdržal? Vzdržal bo samo tisti, ki mu poslednje merilo niso njegov razum, njegova načela, njegova vest, njegova svoboda, njegova krepost, ampak je pripravljen žrtvovati vse to zaradi svoje poslušnosti Božjemu pozivu; samo odgovoren človek, ki se želi s svojim življenjem odzvati na Božji klic.”
Te misli Dietricha Bonhöfferja so zelo zanimivo opozorilo, kam sploh pluje sodobni evropski človek, ki naj bi kljub najrazličnejšim moralnim pogledom, ki zaobjemajo evropsko miselnost, še vedno imel v sebi podstat biblične miselnosti. Ta bi morala vstopati v evropsko zavest, preden jo bo vsaj delno izpodrinila miselnost islama.

 

Read Full Post »

Veseli dan slovenske kulture v Sežani

283-JOLKA

Lep večer posvečen slovenski kulturi v Sežani ob izide zanimive dvojezične pesniške zbirke: “POEZIJA . Bla – bla – bla od A do …?” ki jo je uredila ga. Jolka Milič me je pritegnil in sem večeru z zanimanjem sledil. Knjiga obsega dvajset avtorjev z dvojezično predstavitvijo, to je v slovenskem in italijanskem jeziku. Po dveh prisrčnih glasbenih točkah, smo zajadrali v : “ Ta veseli dna kulture v letu 2015. “ Seveda glavno besedo je imela prevajalka in znana sežanska kulturnica ga. Jolka. V pogovor so posegali tudi prisotni pesniki, ki so imeli svoje pesmi v omenjeni zbirki. Ob lepi diskusiji nam je prevajalka poklanjala njej primerna zaključke, kot vedno: “Nekaj za šalo, ščepec pa tudi za res!”
Ob tem enkratnem dogodku sem ponovno razmišljal, kaj je sploh z našo slovensko liriko, še posebej z našo slovenski duhovno liriko? Kot vse, se je tudi literaturno izražanje spremenilo in to ne samo po vsebini, ampak tudi po slogu, obliki, pa tudi sporočanju. Svojčas so bili pisci zelo obzirni do vulgarnih izrazov, danes ti predstvljajo del običajnega sporočanaj. Je to prav ali ne? Končno, tudi takšno sporočanje kaže na neki kulturni nivo! Pri pesmih se v glavnem ne polaga več važnosti na rimo, ampak se pišejo v glavnem prosto, kot črtica, pa kljub temu zopet od te različno, ko pisci nadrobijo misli s pojmi “na nekem kupu”, tako, da se bralec velikokrat lovi, da zve , kaj hoče pisec – pesnik – povedati. Ta prosti verz je lahko za neko literano sporočanje obogatitev. Lako pa je to tudi za pisca beg, od standardne oblike, kot smo jo bili pri pesništvu navajeni, kot so rima, verzi, kitice … Svet gre naprej in z njim tudi naša razmišljanja.
Ob tem literarno bogatem večeru mi je misel zašla tudi na razmišljanje o jeziku. Danes zapisi nimajo več jasnega sporočila, še zlasti tedaj, ko iskalec v jeziku samem ne najde svoje globine. Pred seboj imamo polja popisana s pojmi. Tako je nekaj nastalo popisano, da končno nekaj pride pred bralca in da se lahko literat s tem tudi ponaša in pod to podpiše …
Vsa govoričenja o lepoti jezika in besednem zakladu se tu velikokrat sprevžejo v neki besedni balast, ki pušča pri bralcu zevajočo praznino, pri pisca pa morda celo občutek, da je nekaj ustvaril, čeprav ga malokdo razum. Jezik nikogar ne oplaja z občutkom svobode, ampak ostaja sredstvo s katerim to svobodo izpovemo v točno določeni jezikovni formi. Brez te jezikovne forme jezika ni. Vedno smo zagovarjali spoštovanje do jezika, ki ga rabim. Ne moremo pa podpirati v kvazi prozi banalne izraze, ki spadajo v navadno straniščno literaturo, ki vedno bolj polni tudi naš slovenski literarni prostor. Čeprva je tudi WC del človekove kulture Kako je s tem pri literaturi pa presodite sami! Tudi jezik, tako se zapaža, se vedno bolj siromaši, saj imamo vse preveč tujk, pa tudi zbanaliziranih besed in pojmov. To dokazuje, da se je izgubilo zaupanje v jezikovno izrazno moč.
Ko smo se zaustavili že pri prozi, bi rad mimogrede omenil tudi problem prozne lirike. O tem se skoraj ne razmišlja. V teh sodobnih pesniških izpovedih se je povsem izgubila lirična izpoved, saj je velikokrat ostala samo gola vsebina, ki se prepleta z besedami in pojmi, tudi ločila se postavljajo, kot kdo ve in zna, velikokrat brez pravega slovničnega smisla.

Je to še pesništvo?
Seveda je, tako se govori, samo sodobno, času primerno! S tako ugotovitvijo to opravičujemo.
Kaj pa religiozna izpoved in religiozna lirika? Ali duhovan lirika?
Upam, da nikomur ne delam krivice, če rečem, da sta tu dva pojma; religiozna lirika in duhovan ali religiozna izpoved. Tu se ne gre za “sceciranje” lirike, kot nekateri radi povdarjajo. Gre se za to; ali je neka lirika samo religiozno izpovedna, ker uporablja religiozno tematiko, neglede katere religije, ali pa je dejansko religiozna, z duhovno vsebino in tudi z duhovnim sporočanjem. To se lahko spozna takoj, saj religozno liriko srečujemo v vseh mogočih oblikah, od tiste, ki s posmehom smeši religioznost, pa do tiste, ki z religioznimi pojmi manipulira, da nekaj izpove. Veliko je danes reigioznega v liriki, je pa zopet tudi veliko v tej sodobni liriki neduhovenga. Prišli smo do trenutka, ko se mnenja krešejo, pa tudi pisci se tako ali drugače radi branijo, češ. Kaj s tem? V religiozni liriki je veliko religioznih motivov, izpovedi, dogodkov, nimajo pa duhovnega nadaha – bralca ne zagrabi duhovno sporočilo! Zavedati bi se morali, da duhovno sporočilo v duhovno liriko položi lahko samo nekdo, ki je duhoven. “Z močnim glasom vpijem h Gospodu, z močnim glasom prosim Gospoda.” (Ps 142) Pri religiozni liriki, je prisotna religozna vsebina, z religiozno (duhovno) dušo. Tu mora biti prisotno sporočilo: “Evangelij, ki sem ga jaz oznajal, ni človeški!” (Gal 1,11). Te oblike religiozne lirike srečujemo danes velikokrat, saj smo živeli in živimo še, v času, ko se je vernost, še zlasti duhovnost zavračala, celo omejevala v ustvarjalem svetu. Zato imamo danes v literaturi poplavo religiozne lirike brez verske duše. Takšna lirika je lahko vrhunska, ni pa duhovna, ker v sebi ne nosi duhovnega sporočila, ker jo je izpovedal nekdo, ki pač nima osebne vere. Manjka ji svetopisemsko sporočilo: “In v svojem mesu bom gledal Boga.” (Job 19,20).

Lahko za okvir če se Ti zdi primerno????
“Jezik nikogar ne oplaja z občutkom svobode, ampak ostaja sredstvo s katerim to svobodo izpovemo, v točno določeni jezikovni formi.”

Read Full Post »