Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for februar 2016

doberdob_foto-film

Po ogledu filma “Doberdob – roman upornika” režiserja Martina Turka sem se zamislil. Režiser je v tem filmu združil dve temi: prva je vsebina romana Prežihovega Voranca Doberdob, druga pa življenjska pot pisatelja Prežiha. Gledalec pričakuje, da bo film, ko že ima ime Doberdob, sledil zgodbi iz istoimenskega romana, a so ti dogodki le nekakšen vezni člen v filmu, saj se je režiser prvenstveno osredotočil na Prežihovo življenjsko pot. Prav zato gledalec, če misli na Vorančev roman, odhaja s predstave nekoliko razočaran, ker je ta samo rahla kulisa v filmu. Za tako vsebino bi režiser lahko uporabil kakšno drugo ime in ne Doberdob. Sicer pa se je isto spotaknilo tudi dr. Klavori ob njegovi knjigi, ki je prav dogodkom, ki so se odvijali na tem prostoru, posvetil malo prostora. Škoda, da ni režiser poiskal še kakšno živo osebo, ki bi kaj povedala o Vorancu. Saj jih je še nekaj v Mariboru pa tudi na Koroškem.
Slavista, ki sta vsak po svoje ocenila literarno vrednost romana Doberdob, sta to naredila izredno površno; polno nametanih besed, bistva pa nista zadela. Prav tako ni zadela bistva zgodovinarka, ko je skušala tipajoče prikazati Vorančevo politično pot v Komunistični partiji. Smo pa izvedeli, da je bil prav Voranc največji Titov tekmec pri formiranju KPJ na ozemlju tedanje Jugoslavije. Samo Titovi spretnosti gre zahvala, da ga je pravočasno “potisnil vstran” in tako sam postal voditelj. O tem se je vedno zelo malo govorilo. Znano je, da ko so Tita ob neki priliki vprašali: “Kaj pa z Vorancem?” je ta odgovoril: “On se je vedno znašel, se bo tudi sedaj!” Kot član KP Jugoslavije je bil postavljen v ozadje. Šele ko je bolgarski partijski vrh Tita na to opozoril, je dobil priznavalnino – prej je imel samo pokojnino – in na starost tudi redno bolniško nego in ko je potreboval, so mu dali tudi avto in šoferja. Vsi pa so vedeli, da je moral šofer redno poročati, kam ga je peljal in s kom se je družil, pa tudi kaj so govorili. Pa še to mimogrede: »V tistih jugoslovanskih sivih časi, se prav dobro spominjam, so po radiu intervijuvali Vorančevo gospo – že v letih, a še zelo pri sebi. Brez dlake na jeziku je zelo preklinjala tedanji sistem in vmes pripovedovala, kako kruto so jo oropali za življenje. Samo tri mesece je lahko živela z svojim možem, potem pa so ga pa pošiljali sem in tja, on pa, zvest in prepričam, da dela bodro, je vse vestno izpolnjeval, na koncu pa le ostal zamorjen z občutkom opeharjenosti!«. Voranc za tedanjo partijo, čeprav je bil njen član, ni bil sprejemljiv, ker se je postavil v bran Mohorjevi družbi. Njegova zasluga je, da ni bila ukinjena, je pa v tistem času morala biti urejena tako, kot je zahtevala partija. Prav tako se je uprl barbarskemu uničevanju cerkva in vaških kapelic.
Spomin mi poroma na dr. Franceta Sušnika – sivo koroško eminenco. Ne vem, ali smo vedeli, da pride na šolo kot inšpektor za slovenski jezik ali pa se nam je to slučajno posrečilo. Pri slovenskem jeziku smo pripravili dve šolski uri prav o Vorancu. Ko se je že druga šolska ura prevesila v drugo polovico, je tovariš inšpektor – tako smo mu spoštljivo rekli – prevzel besedo. Najprej nas je pohvalil, da že veliko časa ni slišal tako dodelane ure, potem pa nadaljeval: “V uri ste se dotaknili tudi Prežihovega romana Doberdob. Zgodba v romanu je dolga, ponekod tudi razvlečena, a se vidi, da je tam ni razvlekel pisatelj, ampak Juš Kozak, ki je delo lektoriral pa tudi črtal, zato obstajata dve verziji romana, prva in poznejša … Je pa to avstrofilski roman …” Tega pa v tem filmu ni poudaril noben zgodovinar, še manj pa ljubljanska slavista, ki sta v filmu nastopila. Avstrofilsko pisan roman je sprejemljiv pa tudi razumljiv vsem tistim, ki vsaj malo poznajo avstro-ogrsko monarhijo. Ni pa razumljiv, še manj sprejemljiv za tiste, ki so ali se imajo v prvi svetovni vojni za zmagovalce. Tu se vidi, zakaj italijanski bralci roman odklanjajo – ker so v njem Italijani prikazani kot sovražniki, kar je razumljivo, saj so oni napadli tedanje avstro-ogrsko ozemlje, o tem pa se v glavnem danes ne govori, ampak samo poveličuje herojstvo, pa tudi zmaga italijanske vojske. Ponovno bi rad opozoril, da je bila velika napaka, ko se je ta knjiga prevedla v italijanski jezik. Tudi sam sem doživel pri italijanskih bralcih nerazumevanje in nesprejemanje romana.
Pri omenjenem filmu bi rad omenil še konec. Pesem Oj Doberdob bi po vsej logiki lahko zapel doberdobški mešani pevski zbor Hrast. Za to bi moral poskrbeti doberdobški rojak, ki je sodeloval pri filmu. Namesto teme, ki je bila ob tej pesmi, pa bi imele znatno večji učinek fotografije vasi ali pa vsaj Krasa s cvetočim rujem.
Prezihov-Voranc---DOBERDOB

Read Full Post »

Pasolini mrtva narava

Zgodovino človeštva zaznamujejo najrazličnejši padci in vzponi. V zgodovini 20. stoletja stopijo pred nas nečloveški dogodki – to so množični pomori. Če se sprašujemo, zakaj je do tega prišlo, bi bil eden od odgovorov tale: “Do tega je prišlo zato, ker je človek izgubil izpred oči obličje Drugega, v katerem bi, če bi ga uzrl, prepoznal svoje obličje, obličje človeka.” Če bi to voditelji, zlasti politiki – upoštevali, bi se jim najprej prebudila odgovornost do človeka, ne glede na to, kateri rasi ali veroizpovedi pripadajo.
Vse totalitarne ideologije 20. stoletja (nacizem, fašizem, komunizem, …) so izbrisale iz svojega zornega polja (vidika) človeka. Človek jim je postal predmet uporabe. Bil je delovna sila – tako so nastajala delovna in koncentracijska taborišča. V njih je bil človek velikokrat manj kot delovna sila, lahko je bil celo kot surovina. V nemškem rajhu so iz človeških kosti kuhali milo, iz las pletli razne predmete, človeški pepel so rabili za gnojilo … Množično se je izvajal genocid. Ta se na žalost zdaj tu, zdaj tam po svetu še vedno dogaja.
V medsebojnih odnosih se je vedno skrivala skrb drug za drugega. Zato je odgovornost do sočloveka ena temeljnih moralnih vrednot. Odgovornost za drugega je jedro osebnega etosa pa tudi temelj etičnosti nasploh. Le z brezpogojno odgovornostjo drug za drugega priznamo sočloveka v njegovi nedotakljivosti in ga tudi ne jemljemo kot predmet prilastitve, pač pa kot meni enakega, nenadomestljivega sozemljana. Tako priznamo človekovemu življenju absolutno vrednost.
Dve veliki vrednoti ima vsak človek. To sta nedotakljivost in svetost življenja. Ti dve vrednoti sta nad vsakim zakonom in sta tudi predpostavki vsakega moralnega reda. Če ju človek ne nosi v svoji zavesti, se ti dve vrednoti ne moreta uveljaviti. Zavedati pa se moramo, da nam zavedanje o teh dveh vrednotah ni podarjeno z rojstvom, kot nam je dan recimo nagon ali čut, zato moramo to zavedanje otroku privzgojiti že v otroštvu. Tega se starši pa tudi vzgojitelji velikokrat sploh ne zavedajo.
Odgovornost in tudi skrb za drugega (za sočloveka) ni samo sredstvo pa smo si ljudje   blizu, pač pa nam omogoča tudi polnost življenja, ko nas duhovno bogati. Kot nas zloraba človeka notranje prazni, da postajamo nečloveški ali celo zverinski do sočloveka (taborišča), tako nas prpelje do tega, da je za človeka človek šele tedaj, ko tudi sam živi za drugega – za sočloveka. To, da sobivamo z drugim, pa ni samo naša dolžnost, ampka tudi naša sreča, da n a svetu nismo sami. Sobivanje z drugim človekom je tudi edina možnost, da se popolnoma uresničimo, ko prestopimo biološko bivanje sočloveka in vstopimo v območje človekovega duha.

Read Full Post »

OTROK MOJ

otrokmoli

(Bog moli Očenaš za nas)

Otrok moj, ki si na zemlji

in si zaskrbljen,

zmeden, neurejen,

sam, žalosten,

izmučen.

Dobro poznam tvoje ime,

izgovarjam ga

in ga blagoslavljam,

ker te imam rad,

zato te spremljam,

tolažim …

Skupaj bova gradila

Moje Kraljestvo,

čigar dedič

si ti..

V njem ne boš sam,

ker sem jaz v Tebi,

kolikor si ti v Meni.

Želim, da vedno izpolnjuješ

Mojo voljo, ker je

Moja volja,

da si srečen.

Imel boš vsakdanji kruh …

Ne skrbi.

A, spomni se,

da kruh ni samo tvoj.

Deli ga vedno

s svojim bližnjim.

Prav zato ti ga dajem,

ker vem, da veš,

da je zate

in za vse tvoje brate …

Vselej odpuščam

tvoje žalitve,

celo prej, kot se pokesaš,

ker vem, da jih boš storil,

a vem tudi,

da je to edini način,

da se česa naučiš,

da rasteš

in se mi približaš

in postaneš to, kar si –

Božji človek!

Samo te prosim ,

da prav tako odpuščaš,

samemu sebi

in tistim, ki te ranijo.

Vem, da boš imel skušnjave

in zato vem,

da jih boš premagal.

Stisni me za roko,

vedno se me oklepaj

in jaz ti bom pomagal,

da ločuješ dobro od hudega.

Dal ti bom moč,

da se rešiš zla!

Nikoli ne potabi,

da sem TE VZLJUBIL,

še preden si se rodil,

in da te bom ljubil

onstran števila tvojih dni,

KER SEM V TEBI …

KAKOR SI TI V MENI …

Naj te moj blagoslov doseže

in naj ostane na tebi vedno.

Moj mir in večna luč,

naj zate sveti.

Amne.

Read Full Post »

Jubilej Jolke Milič

Jolkamilic

Ljubi cvetice, a jih ne mara v stanovanju, ker ji uvenijo, saj jih ne zaliva. Ljubi štrbunk – pisni namreč – še zlasti, če ji ga kdo nalašč podtakne.
Ljubi prevajanje, čeprav ji ga marsikdo zavida, pa ne zato, da ga ne bi obvladala, ampak predvsem zato, ker ima za seboj velikansko goro prevedenih stihov.
Ljubi obiske, ko ni preobremenjena, drugače tudi najljubšemu obiskovalcu pove: “Sem zasedena! Nimam časa!” in ga odslovi.
Ljubi novice, takšne in drugačne, posebej kakšno prav pikantno iz Zaliva, saj je tam tekla velika večina njene mladosti. Malo manj ljubi rodno Sežano, čeprav je v tem mestu nepogrešljiva. Ljubi še marsikaj, ne bi dalje našteval, kaj vse … Eno pa ne smemo pozabiti: Ljubi smeh! Nasmeje se, ko dobi pošto na naslov: Cenjena sežanska literarna gospodinja, milostljiva gospa Jolka Milič, Cesta slovenskih domobrancev 17, Sežana (Suzana). Pravi, da jo v Sežani vsi poznajo. No, mogoče res ne prav vsi, še zlasti mlajši ne, starejši pristni Sežanci pa prav gotovo. Ne mine dan, ko odzvoni v Sežani pri sv. Martinu poldan, da ona ne bi z odločnimi koraki marširala proti Kosovelovi knjižnici. Pred vhodom ne pogleda več napisov na stavbi, ker je o njih bilo veliko vetra, ampak najprej z očesom trene k pultu in pozdravi simpatične knjižničarke in knjižničarja, ki so “njeni najljubši vsakodnevni opoldanski svatje”.

regrat
V slovenskem bralnem prostoru je gotovo prepoznavna, še zlasti ko se spotakne ob kakšno narobe povedano “vragolijo”, da iz nje potem splete nove vragolije, kakršne so se svojčas prepletale in vlekle kot jara kača. V slovenskem žargonu jih imenujemo “jolkizmi” Žal danes postajajo vedno bolj redki. Tisti, ki je od nje “pičen”, si najprej zavaruje duha in telo v najbližji “farmačiji” in štrbunk pusti na mrtvi točki. To je škoda, ker se stvari več kritično ne prepletajo in postajamo za takšno obliko komuniciranja imuni. – Rada potoži, da oni tam v Ljubljani mislijo, da smo mi Primorci frnikule, pa o naših primorskih literatih pišejo vse mogoče, predvsem tisto, kar ne drži. Predobro pozna pesnika Srečka Kosovela s celotno “zgodovino njegovih domačih” z vsemi tistimi pikantnimi “rosé” zgodbicami. Razhudi se, ko vidi, kako temu milemu kraškemu nebogljenemu fantiču potvarjajo verze, izpuščajo besede, spravili so se celo na njegove fotografije in jih začeli objavljati samo delno, ne v celoti, kot jih poznamo, to pa zato, ker “so se ponovno vremena Kranjcem zjasnila, Primorcem pa od vedno zameglila!” Saj oni tam gori krojijo usodo kulture, kar ni nam Kraševcem bilo nikoli dano in nam verjetno ne bo, zato dobivamo prav pri kulturi “drobtinice, ki padajo iz l’blanske kulturne mize”. Pa še te včasih razpihne naša nepogrešljiva kraška burja in od vsega tega ostane bore malo …
Cenjena sežanska literarna gospodinja: “Za Vaš mladostni dan Vam čestitam in želim, da bi še kaj skupaj skuhali ali spekli in zanamcem povedali, da četudi živimo na Krasu, ostajamo tu zato, ker Kras ljubimo, pa seveda tudi slovenstvo!«

Don Kihot s Krasa,
ki se bori z zamejskimi
mlini na veter v osebi
Ambroža Kodelje

Read Full Post »