Po ogledu filma “Doberdob – roman upornika” režiserja Martina Turka sem se zamislil. Režiser je v tem filmu združil dve temi: prva je vsebina romana Prežihovega Voranca Doberdob, druga pa življenjska pot pisatelja Prežiha. Gledalec pričakuje, da bo film, ko že ima ime Doberdob, sledil zgodbi iz istoimenskega romana, a so ti dogodki le nekakšen vezni člen v filmu, saj se je režiser prvenstveno osredotočil na Prežihovo življenjsko pot. Prav zato gledalec, če misli na Vorančev roman, odhaja s predstave nekoliko razočaran, ker je ta samo rahla kulisa v filmu. Za tako vsebino bi režiser lahko uporabil kakšno drugo ime in ne Doberdob. Sicer pa se je isto spotaknilo tudi dr. Klavori ob njegovi knjigi, ki je prav dogodkom, ki so se odvijali na tem prostoru, posvetil malo prostora. Škoda, da ni režiser poiskal še kakšno živo osebo, ki bi kaj povedala o Vorancu. Saj jih je še nekaj v Mariboru pa tudi na Koroškem.
Slavista, ki sta vsak po svoje ocenila literarno vrednost romana Doberdob, sta to naredila izredno površno; polno nametanih besed, bistva pa nista zadela. Prav tako ni zadela bistva zgodovinarka, ko je skušala tipajoče prikazati Vorančevo politično pot v Komunistični partiji. Smo pa izvedeli, da je bil prav Voranc največji Titov tekmec pri formiranju KPJ na ozemlju tedanje Jugoslavije. Samo Titovi spretnosti gre zahvala, da ga je pravočasno “potisnil vstran” in tako sam postal voditelj. O tem se je vedno zelo malo govorilo. Znano je, da ko so Tita ob neki priliki vprašali: “Kaj pa z Vorancem?” je ta odgovoril: “On se je vedno znašel, se bo tudi sedaj!” Kot član KP Jugoslavije je bil postavljen v ozadje. Šele ko je bolgarski partijski vrh Tita na to opozoril, je dobil priznavalnino – prej je imel samo pokojnino – in na starost tudi redno bolniško nego in ko je potreboval, so mu dali tudi avto in šoferja. Vsi pa so vedeli, da je moral šofer redno poročati, kam ga je peljal in s kom se je družil, pa tudi kaj so govorili. Pa še to mimogrede: »V tistih jugoslovanskih sivih časi, se prav dobro spominjam, so po radiu intervijuvali Vorančevo gospo – že v letih, a še zelo pri sebi. Brez dlake na jeziku je zelo preklinjala tedanji sistem in vmes pripovedovala, kako kruto so jo oropali za življenje. Samo tri mesece je lahko živela z svojim možem, potem pa so ga pa pošiljali sem in tja, on pa, zvest in prepričam, da dela bodro, je vse vestno izpolnjeval, na koncu pa le ostal zamorjen z občutkom opeharjenosti!«. Voranc za tedanjo partijo, čeprav je bil njen član, ni bil sprejemljiv, ker se je postavil v bran Mohorjevi družbi. Njegova zasluga je, da ni bila ukinjena, je pa v tistem času morala biti urejena tako, kot je zahtevala partija. Prav tako se je uprl barbarskemu uničevanju cerkva in vaških kapelic.
Spomin mi poroma na dr. Franceta Sušnika – sivo koroško eminenco. Ne vem, ali smo vedeli, da pride na šolo kot inšpektor za slovenski jezik ali pa se nam je to slučajno posrečilo. Pri slovenskem jeziku smo pripravili dve šolski uri prav o Vorancu. Ko se je že druga šolska ura prevesila v drugo polovico, je tovariš inšpektor – tako smo mu spoštljivo rekli – prevzel besedo. Najprej nas je pohvalil, da že veliko časa ni slišal tako dodelane ure, potem pa nadaljeval: “V uri ste se dotaknili tudi Prežihovega romana Doberdob. Zgodba v romanu je dolga, ponekod tudi razvlečena, a se vidi, da je tam ni razvlekel pisatelj, ampak Juš Kozak, ki je delo lektoriral pa tudi črtal, zato obstajata dve verziji romana, prva in poznejša … Je pa to avstrofilski roman …” Tega pa v tem filmu ni poudaril noben zgodovinar, še manj pa ljubljanska slavista, ki sta v filmu nastopila. Avstrofilsko pisan roman je sprejemljiv pa tudi razumljiv vsem tistim, ki vsaj malo poznajo avstro-ogrsko monarhijo. Ni pa razumljiv, še manj sprejemljiv za tiste, ki so ali se imajo v prvi svetovni vojni za zmagovalce. Tu se vidi, zakaj italijanski bralci roman odklanjajo – ker so v njem Italijani prikazani kot sovražniki, kar je razumljivo, saj so oni napadli tedanje avstro-ogrsko ozemlje, o tem pa se v glavnem danes ne govori, ampak samo poveličuje herojstvo, pa tudi zmaga italijanske vojske. Ponovno bi rad opozoril, da je bila velika napaka, ko se je ta knjiga prevedla v italijanski jezik. Tudi sam sem doživel pri italijanskih bralcih nerazumevanje in nesprejemanje romana.
Pri omenjenem filmu bi rad omenil še konec. Pesem Oj Doberdob bi po vsej logiki lahko zapel doberdobški mešani pevski zbor Hrast. Za to bi moral poskrbeti doberdobški rojak, ki je sodeloval pri filmu. Namesto teme, ki je bila ob tej pesmi, pa bi imele znatno večji učinek fotografije vasi ali pa vsaj Krasa s cvetočim rujem.
Ob filmu Doberdob. Na avstrofilizem se pozablja.
21/2/2016 avtor kodelja
Komentiraj