Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for marec 2016

Velikonočnice

Modrina cvetov

spominja na Marijo.

Visoko na pobočju

Boča je vaše domovanje.

Mnoge privabljate,

občudovalce in radovedneže.

Mngi pa gredo mimo

in vas ne zapazijo.

Ostajate neme priče

časa in spomina

na

Gospodovo Vstajenje.

velikonočnice

Advertisements

Read Full Post »

zadnja večerja - france kralj

Dobro desetletje dobivam na cvetni petek obisk. Priletna zakonca   sta izgubila edinega sina, ko je imel dvaindvajset let. Obisk se vsa leta odvija enako: “Pozvonita, najprej vstopi gospa, oblečena v plašč, ki je star nad dvajset let, s klobučkom tiste dobe. V eni roki drži šopek vijolic, z drugo pa žensko torbico. Vedno isti pozdrav: “Prišla sva vam voščit za Veliko noč. Vijolice sem nabrala preden sva odšla od doma, drugi šopek pa bom nabrala na oljčnico pred mašo, da ga blagoslovljenega odneseva skupaj po maši na sinov grob.” Gospod prinese gajbico sveže želenjave, letos je prinesel motovilec, pa pravi: “Ta motovilec sem pravkar nabral, je svež, upam, da boste zadovoljeni, je iz mojega vrta … “
Ob odhodu vedno isti pozdrav in to že več kot desetletje. “Jezus je vstal, to govorite ljudem, znova in znova, to naju drži pokonci, drugače bi že davno obupala. Pa še veselo Alelujo!” Čisto slučajno sem jima stal ob strani ob sinovem odhodu. Čisto slučajno sem ju tisti dan spremljal domov in zopet čisto slučajno sem ju za dober teden po sinovi smrti obiskal … Zakaj je vse to bilo tako? Neka nevidna sila me je vodila, da sem to naredil, čeprav jih prej sploh nisem poznal. Tako je ostala vez, ki traja že dobro desetletje … Preprosta znaca, s preprostimi besedami, pa s trdno vero, kot bi imel pred seboj starozavezna svetopisemska očaka.
Vsako leto me ta obisk za nekaj časa potisne v razmišljanje. Običajno pustim vse in se ponovno potopim z mislimi v to srečanje. Če hoče danes človek pošteno in prepričljivo, ne pa polovičarsko in s slabo vestjo verovati v Jezusovo vstajenje, ali, kot danes v teologiji rabimo izraz obujenje, se mora zavedati, da se sooči s težavami. Ne prepričajo nas teološka sporočila, kot tudi ne zgodovinska dejstva, ampak pričevanje vere. To je velikonočna vera, ki je od vsega začetka oblikovala celotno Jezusovo izročilo. Velikonočna vera je za prve kristjane, kot tudi za nas, potrditev spoznanja, da naša krščanska vera stoji in pade s pričevanjem o Jezusovem obujenju. Brez tega je naše govorjenje o veri besedičenje, prazna pa ostane tudi naša osebna vera.
Za kristjana je Velika noč osnovna celica osebne vere in obenem trajno jedro naše krščanske veroizpovedi. Obujenje ni dogodek skupine verskih navdušencev, ali apostolov, ampak je sporočilo celotne Nove zaveze in je skupno vsem novozaveznim spisom. Novozavezna velikonočna pričevanja so pričevanja o obujenem ali vstalem Jezusu. V Novi zavezi Svetega pisma spoznamo, da vseskozi se vstajenje – Jezusovo obujenje – razume kot delo od Boga, Očeta. Stara razlaga, ki je bila napisana okrog leta 1500 pravi: “Bog je Jezusa pustil vstati, potem, ko ga je rešil smrtnih muk!” Obujenje nas tudi opozarja, da je Bog posegel tam, kjer je človeško gledano vsega konec. Pri ohranjaju naravnih zakonov je Jezusovo obujenje čudež – čudež začetka novega življenja iz smrti. To ni predmet zgodovinskih razlag, pač pa klic in celo “ponudba” vere, ki se edina lahko približa resničnosti Jezusovega obujenja. Človek je od Boga poklican in sprejet v nepojmljivo vseobsegajočo zadnjo resničnost, ali dokončno sprejetje. Odrešenje za nas ljudi izhaja iz dogodka, ki temelji na božjem dejanju in zvestobi, ob Jezusovem obujenju.
Ob težkih trenutkih naj nas spremlja spoznaje: “Križani živi pri Bogu –   to je naša pomoč in naše trdno upanje!”
Z veselo Alelujo stopajmo vsaki dan v novi dan!

Read Full Post »