Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for april 2016

3a9a03e92a99d194eeccbfae181bfc4c

Vsaj včasih je dobro, če se zaustavimo ob kakšni pesniški zbirki. Teh je v
evropskem prostoru izredno veliko, enako je v našem narodu. Skromen
zapis ob izidu Antologij slovenskih pesnikov Bla-Bla-Bla, je sprožil nekaj
prahu. Moj namen je bil, da sem opozoril na knjigo, ki je vsekakor zanimivo
urejena, sme pa vsak bralec o njej imeti svoje mnenje. Toliko svobode pa si
že zaslužimo. Sam nisem pesnik ne kritik, še manj pa ocenjevalec kogar koli
že. Sem pa bralec! Padla je pripomba, zakaj nisem omenjal, obdelal ali vsaj
opisal, lahko tudi ocenil, prosto po naše “ošacal” avtorje v omenjeni zbirki.
Botrovala sta dva problema:
Prvi: Če bi hotel obdelati vse avtorje, ki so tam zaobseženi, bi potreboval dva
meseca.
Drugo: Če pa naj bi tehtno nekaj napisal o vseh teh avtorjih, potem pa bi
moral prebrati večino njihovih pesniških zbirk, za kar bi potreboval tri leta.
Mogoče se bo celo kdo nasmehnil ob teh dveh mojih ugotovitvah. Tako
mislim jaz, drugi pa imajo pravico misliti drugače.
Danes smo vsevprek priče nekih kritik, ocen, mnenj, ki o stvareh sploh ne
povedo nič. Pa naj bo to na literarnem ali pa na drugem umetniškem
snovanju. Veliko je mlatve, precejanja pa tudi rabe oguljenih fraz, ki smo jih
vsi že davno siti. Prav boli me, ko sedim v kotu ali v zadnji vrsti pri kakšnem
predavanju ali predstavitvi tega ali onega dela in poslušam govorca. Koliko
besedi, koliko hvalisanja! Na koncu pa spoznaš, da je pač treba nekaj reči, že
zaradi lepšega …
Če nekdo želi (tako mislim jaz, ni pa rečeno, da enako mislite vsi!), da neko
pesem oceni ali o njej nekaj napiše, potem se mora besedilo vanj “vsrkati”.
Tega pa ne doživimo na en mah ali na “šluk”, kot zvrnemo “štamperle”,
ampak je za to potreben čas. Edino tako lahko povemo nekaj o neki pesmi ali
o pesniški zbirki, kar vsaj približno drži. Spominjam se ocene pesniške zbirke
Alfa in Omega Zore Saksida. V Delu je izšla predstavitev, ki ne samo, da
pisec ni dojel njenega sloga, ampak sploh ni razumel vsebine, ki so jo pesmi
imele, kaj šele sporočanja. Kajti pesmi nam nekaj sporočajo, čeprav drugače
kot proza. Prav tisto sporočanje pa je bistveno. Ker je to bil prosvetni delavec,
se je ga. Zora najprej krepko razjezila, potem pa vzdihnila: “Ubogi otroci, ki
imajo takšne učitelje! ...”
Pri poeziji, z razliko od proze, pa je važno še nekaj. S pokojnim prof. Stankom
Jericijem sva nekajkrat na leto šla v Ljubljano in se v knjigarni zaustavila kar
nekaj ur. Prebrskala sva vse na novo izdane pesniške zbirke. Prodajalkam se
naju je spomnila in nama tudi pomagala. On je namreč iskal besedila za
uglasbitev, ker je veliko komponiral. Z žalostjo sva redno ugotavljala, da je v
sodobni poeziji malo muzikaličnosti. Razumljivo, saj v glavnem pesniki pišejo
prosto in mi, borni bralci, ne vemo, ali jo to kratka proza ali poezija.
Presenetil me je skladatelj Ambrož Čopi, ko je uglasbil zelo preprosto pesem
Berte Golob za petje v cerkvi, in sicer za “ljudsko petje”. Enako me preseneča
tudi naš Patrick Quaggiato, ko zelo rad seže po pesmih z rimami, čeprav
imata oba kar nekaj skladb, ki so pisane sodobno. Ko se skladatelji ob pesmi
zaustavijo, najprej spoznajo, da jih je prevzela preprostost in milina. Tega
pogrešam pri sodobni poeziji. Zopet je res, da vse ne more biti “pocukrano”,
tudi Prešeren nima samo pocukranih pesmi, ima pa pesmi s sporočilom, ki
človeka “zagrabijo” in tega v veliki večini pri sodobni slovenski poeziji ni.
Advertisements

Read Full Post »

Pri brivcu

Barbiere

Mož je vstopil v brivnico, da bi si ostrigel brado.
Ko je brivec pričel z delom, sta se zatopila v pogoovr.
Pogovarjala sta se o različnih temah. Slučajno
sta se dotaknila besedo Bog. Tedaj je brivec rekel:
“Ne verujem, da Bog obstoji!
“Zakaj tako prvaiš?” je vprašal gost.
Moraš stopiti na ulico in sprevidel boš, da Bog
resnično ne obstaja. Povej mi, če bi Bog res obstajal ali
bi bilo toliko ljudi bolnih? Ali bi bilo toliko
zapuščenih otrok? Če bi Bog obstajal,
ne bi bilo nitit trpljenja. Ne morem si predstvljati ljubečega Boga, ko vse to dopušča”
Mož je za trenutek pomislil, a ni odgovoril,
ker se ni želel prerekati.
Brivec je opravil delo, mož je zapustil brivnico.
Na ulici pa je opazil človeka z dolgimi, lepljivimi umazanimi lasni in z zanemarjeno brado.
Zgledal je umazan in neurejen.
Mož se je obrnil in vstopil v brivbico in rekel:
“Veste kaj; brivci ne obstajajo!”
“Kako to praviš?” je vprašal brivec.
Tukaj sem jaz in pravkar sem te ostrigel!”
“Ne!” je zaklical gost.
Brivci ne obstajajo, kajti če bi, brivci res obstajali,
ne bi bilo ljudi
z umazanimi lasmi in neurejeno brado,
kot je tisti človek tam zunaj!”

Read Full Post »