Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for junij 2016

( Sestavil g.Vojko Makuc  + 18.1.2010.) 

Memorialni zapis 

vojkoJunij se že izteka in tudi letos nas lokalne kronike spominjajo, da je čas mašniških posvečenj. Nekdaj pogost verski obred, danes že prava redkost. Toda: “Zakaj duhovnik? In kako tudi duhovnik?

Kot vsako v prašanje  je tudi ti dve zelo težko postaviti, nekoliko težje jima je dati odgovor.

DUHOVNIK ZAKAJ? Vsakdo, ki je bil poklican v duhovniški stan, bo dal drugačen odgovor. Vendar, zakaj sem rekel: “So bili poklicani”? Ne izbiramo mi Njega, od Njega smo izbrani. Ne odločamo: bom duhovnik; lahko samo sprejmemo ali zavrnemo klic. Za nekoga je to lahko, za druge težje, za koga pa je to pravi boj, ko se protivi, da bi rekel DA!

Na koncu je le Ljubezen, ki te naredi tako krotkega, da lahko greš skozi vsako ključavnico, tako sprejemljivega, da se lahko prilagodiš vsakemu kraju in vsaki okoliščini.

Že od vsega začetka se zavedaš, da tvoj DA ni le od danes naprej, ampak je treba vsak dan znova vzeti v roke obljubo in jo obnoviti.

Vendar duhovnik zakaj?
Lahko govorim o sebi.To je edini način, po katerem lahko vračam Ljubezen, s katero sem bil hranjen. Ljubezen mi je bila podarjena preko mojega družinskega življenja. Ni bilo nič posebnega: čisto običajna družina, življenje brez posebnih zahtev. Toda, živeli smo z željo, da bi delali dobro svojemu bližnjemu, ker le tako smo bili srečni. Pozneje sem spoznal, da učenjaki pravijo: “Jaz te nimam rad, vendar želim tvoje dobro.”Tako smo živeli, malo besed, resnična dejanja. Veliko let sem potreboval, prehodil nešteto razpotij, preden sem sprejel, da je moje življenje to; dati to, kar sem; na razpolago Njemu, ki zna iz tistega malega, kar sem, obroditi sad….

Normala rutina: semenišče, skupno življenje, bolj ali manj razumljive osebe in njenih talentov (čeprav včasih zelo skritih) in mons. Peter Cocolin, skoraj svetniški škof.

Mašniško posvečenje je bilo na dan sv. Janeza Krstnika. Mnogi so me spremljali, drugi so me opazovali, spte drugi, ne bi stavili name.

In potem se začne …

Mislil si, da lahko veliko daš,; v resnici stalno prejemaš. Mislil si, da imaš Boga v eni roki, odkrivaš pa ga dan za dnem v osebah, ki te srečujejo.  Pridejo trenutki, ko misliš, da ne boš zmogel, potem pa zazvoni hišni zvonec, nekdo te pogleda v oči in tvoje težave izginejo, ker veš, da se ne želiš ničesar drugegas kot to, kar še delaš.

Tako se zaveš, da tudi tvoje pomankljivosti, tvoji padci, tvoja omejenost so sprejeti, ker tisti, s katerim živiž (in za katere živiš), te znajo imeti radi.

In tako naprej. Po tridesetih letih bi zopet naredi isto izbiro, isto pot…

DUHOVNIK KAKO?

Starejši ljudje bi rekli, da smo izgubili stare navade. Vendar tu ni obrazcev, ni enega in istega načina. V tvoji človečnosti, ki jo On sprejema  in jo je On ustvaril, se On uresničuje. S tvojim DA te Bog s svojo roko natakne kot rokavico, s katero boža človeštvo, da ga ljubi. Ena Roka, nešteto rokavic. Različni načini božanja, ena sama LJUBEZHEN.

Tvoj DA pomeni; skušal se bom prilagoditi  v notranjosti Neskončnemu in zunaj končnemu, v katerem sem sredstvo Ljubezni.

Eden je poklican za dobrobit človeštva, drugi za evangelizacijo, spet drugi za tolažbo, nekdo drugi pa za molitev – po darovih, ki jih je vsakdo prejel.

Za eno smo lahko gotovi: nikoli ne bom nekoristen!  Vsaj dokler bo človek lahko ČLOVEK meso, meso ki ga oživlja. Duh, ki se udejanja v mesu.

Ne bom proizvajalec tega, kar je za današnjo družbo edino in neobhodno potrebno. (Napisano: 30. junija 2006)  Uredil: Ambrož Kodelja

Read Full Post »

stolnica4Nekateri znajo s svojimi dejanji in izjavami neprestano presenečati. Eden takšnih je tudi dunajski kardinal Schönborn. O njem je tekel pogovor z znancem, kapucinskim patrom, rednim profesorjem na dunajski univerzi, kamor zahaja na predavanja elegantno urejen, saj so tudi njegova predavanja vedno elegantno zabeljena z najrazličnejšimi vici. Za to poskrbi iz dveh razlogov: da tako privablja študente, da ni predavalnica prazna, in tudi, da se med predavanji ne dremucka, kar je staro opravilo marsikaterega študenta, še zlasti če je ponoči krokal … Enkrat tedensko pa ga doleti samostansko hišno opravilo, da mora biti na blagajni za cesarsko grobnico in prodajati vstopnice. Spoznali ga boste po dostojno urejeni frizuri in lepi bradi, pa še po tem, da ko pridejo starši z otroki, ti dobijo bombone. Pod pultom ima kar celo vrečko sladkarij, ki pa jih pazljivo odnese, ko se konča njegov “šiht”. K meni pride redno vsako leto po Veliki noči, da se naklepetava in seveda zopet greva na brodet s polenovko in polento, ki ga znajo enkratno pripraviti v našem vaškem hotelu “Dobra nona”, kamor tudi sam rad smuknem, da si potešim želodec …

Malokdo ve, da je bil kardinal Schönborn dominikanski pater in da se pri njegovem delu in vedenju to tudi pozna. Na prvi petek naroči, da v dunajski stolnici obrnejo vse klopi k stranskemu oltarju Srca Jezusovega, kjer redno mašuje zvečer pri polni cerkvi. Medjugorska srečanja je od dominikancev pripeljal v stolnico in jo tako enkrat na mesec napolnil dobesedno do zadnjega kotička, saj se je že prijel izraz, da tedaj stolnica “poka po šivih”. Poleg rednih molilcev pride tja veliko radovednežev, pa tudi kakšen univerziteni profesor je med njimi. Vsi pa lepo sodelujejo. Obiskal je Medjugorje in ko ga je tamkajšnji lokalni škof zaradi tega pokaral, mu je ta kar lastnoročno poslal pismo in povedal, da je potoval z vsemi veljavnimi dokumenti, ki so potrebni za potovanje po svetu, tudi v Medjugorje … Tamkajšnji škof in še nekateri cerkveni dostojanstveniki, so povesili nos, on pa je šel mimo vsega tega, kot da ne bi bilo nič. Po velikonočnih počitnicah, o s eje začel pouk, je tudi letos povabil letošnje maturante na čaj in jim v stolnici razkazal prižnico. Ta slovi prav po tem, da ima na ograji kipce vseh mogočih “nagravžnih” živali. To pa zato, da se jih je pridigar, ko je šel na prižnico, vedno z roko dotikal in pri pridigi ni pozabil govoriti o posledicah greha. Prav to je maturantom govoril in vsak je lahko šel na prižnico in se dotikal teh spak. Bil je to enkratni dogodek, saj se tja ne da, ker je vhod zaprt.

Ko boste obiskali dunajsko stolnico, boste takoj na desni strani pri vhodu opazili velika vrata, ki vodijo v kapelo, kjer je izpostavljeno Najsvetejše. Lahko boste tudi iznenadeni, ko boste opazili vedno lepo število mladih, ki tam molijo, kar daje tej kapeli tudi svojstven pečat. Malokdo pa ve, da je omembe vredna še ena kapela v tej prekrasni stolnici. Na levi strani pred prezbiterijem opazite veliko težko sivo zaveso. Za njo običajno pokukajo samo radovedneži, marsikdo, ki obiskuje stolnico, pa jo pozna, saj ima svojstveno zgodovino. V tem prostoru so stoletja hranili cerkveno šaro, od svečnikov, katafalkov, vaz, preprog, metel, kant … Kardinal pa ne bi bil kardinal, če ne bi nekega dne, kmalu zatem, ko je nadškofija prišla pod njegovo komando, ukazal, da naj vse to odnesejo čez cesto v njegov dvorec. Tam jim je poiskal ustrezen prostor, tu pa je uredil molitveni prostor. Ta je nekoliko nenavaden. Ima par stolov, nekaj nizkih klopc, ki jih lahko uporabite pri klečanju, in edini predmet, ki izstopa, je svečnik z debelo svečo, ki vedno gori in daje prostoru edino razsvetljavo in tudi svojstven čar. “Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč moji stezi …. (Ps 119,105). Ko se po katredrali pretaka množica radovednih turistov, je poskrbljeno tudi, da se lahko tisti, ki želijo, umaknejo v kapelo z Najsvetejšim, tisti pa, ki bi želeli nekaj zasebnosti, pa v ta prostor. Načelno ga je opremil skromno, to pa zato, da ga lahko uporabljajo tudi drugoverci, saj vsi častimo istega Boga, čeprav z drugim imenom. Ta prostor ni nikoli poln, kot je recimo kapela z Najsvetejšim, ima pa vedno nekaj obiskovalcev, še zlasti tistih, ki si v tišini želijo srečanja s svojim osebnim Bogom. Poleg drugovercev zahaja sem tudi zlasti veliko umetnikov in ostajajo tam kar precej časa. Tako je nekdanja ropotarnica postala tiho svetišče osebnega Boga, pa ne glede na to, kako ga imenujemo. Kadarkoli se znajdem tu, se spomnim na rek sv. Tomaža Akvinskega, ki je bil tudi dominikanski pater, ko pravi: “Častili bomo Boga v tišini, ne zato, ker ne bi mogli o njem nič reči, ampak zato, ker se zavedamo, da je vse, kar lahko o njem povemo, neustrezno!”

Prav ob teh dveh primerih v dunajski stolnici lepo tudi mi spoznamo, koliko je naša vera zasidrana v Bogu. Če pa se poglabljamo ob našem Učitelju, za kar sta v dunajski stolnici kar dva prostora, lahko tudi mi pridemo do spoznanja, kaj je za nas živi Bog. Njegova podoba se bo razlikovala od otročjih likov Boga, s katerimi smo odraščali. Pridobili si bomo osebno – trdno – podobo o Bogu, ki nas bo vodila in osrečevala.

Read Full Post »

KREK

Leta 1959 je izšla knjiga Edvarda Kardelja: »Problemi socialistične politike na vasi.« Spomin na to knjigo in ta čas se mi je utrnil v ljubljanskem antikvariatu, ko sem knjigo po več kot polstoletja zopet videl na knjižni polici. S to knjigo sem se zelo veliko ukvarjal. Imel sem jo za priročnik pri predmetu »Socialistično kmetijstvo«, ki sem ga poučeval dobri dve leti na Kmetijski šoli v Ložah pri Vipavi. Snov je bila zanimiva, pa tudi knjiga je bila pisana zelo razumljivo, seveda v duhu tedanjega časa. Kašnih petnajst let pozneje, ko sem na fakulteti odkrival Andreja Gosarja, sem zapazil, da nekatera poglavja ne samo poznam, ampak jih v podobni obliki celo znam skoraj na pamet. Precej časa sem rabil, da sem v spominu izbrskal, odkod to poznanje. Tedaj sem uvidel, kako prefinjeno je Edvard Kardelj Gosarjeve misli pretapljali v njegovo realsocialistično misel. To ni delal samo pisno, ampak tudi v govorih. Nekaj podobnega se je tedaj dogajalo tudi s Krekom. Veliko Krekovih misli je bilo v tistem času »pokardeljevih«. Poslušali smo jih po radiu, pa tudi na raznih podeželjskih proslavah. Leta 1959. sem to tudi sam spoznal, seveda sem molčal, da ne bi me slučajno »tovariši svobode« zasačili. Krekovo knjigo – Socializem – (Ljubljana 1901) mi jo je podaril g. Janko Žagar iz Slapa pri Vipavi. Ob nekem obisku me je vprašal kaj še poučujem in pripomnil: »Tu je vse napisano tako, kot je treba tudi danes o tem govoriti!« Kmalu sem se prepričal, da ima prav. Brez strahu sem nekatere Krekove misli »vtihotapljal« v moj veleumni šolski predmet »socijalistično kmetijstvo« in jih »prodajal« pri predavanjih mojim dijakom. Celo šolski inšpektor, ki je nenapovedano vstopil v razred, me je pohvalil, češ, da bi me še kdaj rad slišal, ker zelo dobro poznam Kardelja in njegove misli. V resnici pa so tedaj bile to misli Janeza Evangelista Kraka, iz knjige Socializem, kar na srečo ni zapazil, drugače bi se mi slabo pisalo …

Andrej Gosar je med vojnama nadaljeval Krekovo politiko krščanskega socializma. Krekovemu gibanju se je pridružil že kot dijak. Po 1. vojni leta 1919 je postal član Narodne vlade za Slovenijo kot poverjenik za socialno skrbstvo. Leta 1920 je bil na listi SLS izvoljen za poslanca v ustavodajno skupščino Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Kot poslanec je predložil avtonomistični program z načrtom dveh parlamentarnih zbornic: politične in socialno gospodarske, zavzel se je torej za avtonomijo narodov nove države in za ureditev socialnega vprašanja. V letih 1927–28 je bil minister za socialno politiko v kraljevi vladi, v svojem mandatu je z zakonodajo oblikoval napredno socialno politiko takratne Jugoslovije. Ob uvedbi šestojanuarske diktature je bil razrešen poslanskega mandata in ministrskega položaja. Do leta 1931 je še ostal član vrhovnega zakonodajnega sveta. Ostal pa je stalni delegat Kraljevine Jugoslavije na zasedanjih Generalne skupščine Društva narodov v Ženevi. Zaradi svojih socialnih nazorov pa je bil odstranjen iz aktivne politike SLS. Posvetil se je profesuri na ljubljanski univerzi in s tem teoretičnemu raziskovanju socialnega vprašanja ter z domišljanjem novega koncepta socialne države in demokratične družbene ureditve. Svojo teorijo je objavil v delu Za nov

družbeni red, in sicer v dveh zajetnih knjigah leta 1933 in 1935. Prvotni podnaslov Sistem krščanskega socializma je moral spremeniti v sistem kršč. aktivizma zaradi prepovedi uporabe pojma kršč. socializem, ki jo je zahteval papež Pij XI. v okrožnici Quadragesimo anno leta 1931. V knjigi še naprej uporablja tudi pojem kršč. socializem, a uveljavil pojem krščanski solidarizem.

Gosarjevo teorijo samoupravne družbene ureditve je povzel Edvard Kardelj, kot sem že omenil, a jo je priredil na model enopartijske vladavine in planskega gospodarstva. Temeljna razlika med Gosarjevo in Kardeljevo vizijo je torej v demokratičnem družbenem redu in tržnem gospodarstvu. Gosar zagovarja, da je le tržno gospodarstvo lahko učinkovito, samouprava pa da ni mogoča v totalitarni družbeni ureditvi, ki ne omogoča dejanske vladavine ljudstva. Kljub vsemu, bo Edvard Kardel ostal v zgodovini socializma, saj ga ocenjujejo po tem, kaj je pisal in ne od kod je to jemal, (lahko bi rekli tudi kradel).

Na kratko bi označil Gosarjevo teorijo takole: Solidarizem je družbeno gospodarski model, ki temelji na solidarnosti, na načelu socialne pravičnosti (ki jo je mogoče uveljaviti le z močno državno regulativo) in na samoupravni politični in gospodarski družbeni ureditvi. Tak model omogoča stabilen socialni red, družbeno blaginjo za vse, dejansko vladavino ljudstva in suverenost nacionalne države. Zato Gosar izrecno poudarja, da je tak družben sistem mogoče uspešno uveljaviti le v okviru nacionalne države.

Naj naštejem še nekaj temeljnih načel njegove socialne teorije – ki so aktualne prav danes: skrb za človeka je prva naloga države in gospodarstva; vsak človek ima pravico do dela in s tem do dostojnega preživljanja; dolžnost države in gospodarstva je, da omogoči delo vsem delazmožnim in jim zagotovi pravično plačilo; kapital ima sam po sebi socialne dolžnosti; delo je treba vrednotiti višje kot kapital.

Gosarjev model socialne in tržno uspešne družbe bi označili kot tretjo pot med kapitalizmom in realnim socializmom. Prav v tem se kaže njena perspektiva za razrešitev sedanje ne le slovenske pač pa svetovne družbene in gospodarske krize.

Read Full Post »