Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for junij 27th, 2016

( Sestavil g.Vojko Makuc  + 18.1.2010.) 

Memorialni zapis 

vojkoJunij se že izteka in tudi letos nas lokalne kronike spominjajo, da je čas mašniških posvečenj. Nekdaj pogost verski obred, danes že prava redkost. Toda: “Zakaj duhovnik? In kako tudi duhovnik?

Kot vsako v prašanje  je tudi ti dve zelo težko postaviti, nekoliko težje jima je dati odgovor.

DUHOVNIK ZAKAJ? Vsakdo, ki je bil poklican v duhovniški stan, bo dal drugačen odgovor. Vendar, zakaj sem rekel: “So bili poklicani”? Ne izbiramo mi Njega, od Njega smo izbrani. Ne odločamo: bom duhovnik; lahko samo sprejmemo ali zavrnemo klic. Za nekoga je to lahko, za druge težje, za koga pa je to pravi boj, ko se protivi, da bi rekel DA!

Na koncu je le Ljubezen, ki te naredi tako krotkega, da lahko greš skozi vsako ključavnico, tako sprejemljivega, da se lahko prilagodiš vsakemu kraju in vsaki okoliščini.

Že od vsega začetka se zavedaš, da tvoj DA ni le od danes naprej, ampak je treba vsak dan znova vzeti v roke obljubo in jo obnoviti.

Vendar duhovnik zakaj?
Lahko govorim o sebi.To je edini način, po katerem lahko vračam Ljubezen, s katero sem bil hranjen. Ljubezen mi je bila podarjena preko mojega družinskega življenja. Ni bilo nič posebnega: čisto običajna družina, življenje brez posebnih zahtev. Toda, živeli smo z željo, da bi delali dobro svojemu bližnjemu, ker le tako smo bili srečni. Pozneje sem spoznal, da učenjaki pravijo: “Jaz te nimam rad, vendar želim tvoje dobro.”Tako smo živeli, malo besed, resnična dejanja. Veliko let sem potreboval, prehodil nešteto razpotij, preden sem sprejel, da je moje življenje to; dati to, kar sem; na razpolago Njemu, ki zna iz tistega malega, kar sem, obroditi sad….

Normala rutina: semenišče, skupno življenje, bolj ali manj razumljive osebe in njenih talentov (čeprav včasih zelo skritih) in mons. Peter Cocolin, skoraj svetniški škof.

Mašniško posvečenje je bilo na dan sv. Janeza Krstnika. Mnogi so me spremljali, drugi so me opazovali, spte drugi, ne bi stavili name.

In potem se začne …

Mislil si, da lahko veliko daš,; v resnici stalno prejemaš. Mislil si, da imaš Boga v eni roki, odkrivaš pa ga dan za dnem v osebah, ki te srečujejo.  Pridejo trenutki, ko misliš, da ne boš zmogel, potem pa zazvoni hišni zvonec, nekdo te pogleda v oči in tvoje težave izginejo, ker veš, da se ne želiš ničesar drugegas kot to, kar še delaš.

Tako se zaveš, da tudi tvoje pomankljivosti, tvoji padci, tvoja omejenost so sprejeti, ker tisti, s katerim živiž (in za katere živiš), te znajo imeti radi.

In tako naprej. Po tridesetih letih bi zopet naredi isto izbiro, isto pot…

DUHOVNIK KAKO?

Starejši ljudje bi rekli, da smo izgubili stare navade. Vendar tu ni obrazcev, ni enega in istega načina. V tvoji človečnosti, ki jo On sprejema  in jo je On ustvaril, se On uresničuje. S tvojim DA te Bog s svojo roko natakne kot rokavico, s katero boža človeštvo, da ga ljubi. Ena Roka, nešteto rokavic. Različni načini božanja, ena sama LJUBEZHEN.

Tvoj DA pomeni; skušal se bom prilagoditi  v notranjosti Neskončnemu in zunaj končnemu, v katerem sem sredstvo Ljubezni.

Eden je poklican za dobrobit človeštva, drugi za evangelizacijo, spet drugi za tolažbo, nekdo drugi pa za molitev – po darovih, ki jih je vsakdo prejel.

Za eno smo lahko gotovi: nikoli ne bom nekoristen!  Vsaj dokler bo človek lahko ČLOVEK meso, meso ki ga oživlja. Duh, ki se udejanja v mesu.

Ne bom proizvajalec tega, kar je za današnjo družbo edino in neobhodno potrebno. (Napisano: 30. junija 2006)  Uredil: Ambrož Kodelja

Advertisements

Read Full Post »