Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for januar 2017

2bd64d7b967017e313e305532023f668_l

In memoriam
Anđelko Klobučar (1931 – 2016)

V hrvaškem glasbenem svetu je bil Anđelko Klobučar znan, upoštevan pa različno. Rodil se je v Zagrebu, njegov starejši brat Berislav je svetovno znani dirigent. Anđelko je diplomiral na zagrebški Glasbeni akademiji leta 1955 na zgodovinsko-teoretskem oddelku. Obenem je še študiral orgle pri prof. Franju Lučiću in kompozicijo pri prof. Milu Cipri. Orgle je izpolnjeval v Salzburgu. Kot štipendist francoske vlade je bil v Parizu od 1965 – 1966 in tam spoznal majvažnejše predstavnike tedanje francoske orglarske šole.

Na zagrebški Glasbeni akademiji je predaval od leta 1968 do upokojitve in to teoretske glasbene predmete (solfeggo, polifonijo). Pozneje se je povezal z Inštitutom za cerkveno glasbo, kjer je poučeval fugo, polifonijo, orgle in orglarsko tehniko. Leta 1992 je postal redni član Razreda za glasbo in muzikologijo pri Hrvatski akademiji znanosti in umetnosti in leta 2012 dobi naslov emeritus Zagrebške univerze. Manj znano je, da je skupaj s prof. Hugom Bergantom in prof. Hansom Haselböckom zasnoval dispozicijo za orgle v ljubljanskem Cankarjevem domu.

Izvedel je nad petsto orglarskih koncertov in to od Pariza (Notre-Dame, Westminstrski katedrali-London, v Moskvi, veliki dvorani leningrajske akademije in na vseh večjih orglav v bivši Jugoslaviji… Njegov glavni orglarski reportuar je bil Bach, C. Frank, O. Mesisiaen in glasba hrvaških skaldateljev.

Ustvarjal je orgelsko, orkestralno, solistično in komorno glasbo. Njegov glasbeni opus obsega nad 230 skladb, med katerimi so trije veliki koncerti, kot tudi glasba za 120 filmov.

Njegova ljubezen do cerkvene glasbe se zrcali v velikem številu maš, psalmov in motetov. Lahko zapišemo, da je bil eden od Hrvatov, ki je napisal največji opus hrvaške resne glasbe. Glavno mesto pa imajo vsekakor orglarske skladbe in sakralna dela. Ob 900. obletnici zagrebške nadškofije je skomponiral znano Papeško mašo (1994), ki je bila izvedena tudi ob obisku Janeza-Pavla II. Na področju liturgične glasbe je poznan po duhovnih popevkah (Ti Gospodine ljubiš sva bića…), otroško cerkveno glasbo (Zlatna harfa), motete (Otče naš, Se dan, Isus že), marijanske korale, večernice, kantate (Preminuće sv. Franje), evharistično molitev za otroško mašo … Bil je tudi obnovitelj hrvaške cerkvene glasbene dediščine, kjer je sledil vzoru predhodnega cecilijanskega gibanja.

Več kot dvajset let je bil organist v zagrebški stolnici in orglal pri vseh važnejših liturgičnih opravilih. Mogoče je bil bolj znan v inozemstvu, kot doma, vendar je na “njegovih stolnih orglah” postal središča oseba, ob katerem se je oblikovala, kresala, pa tudi rojevala liturgijska glasbena kultura Hrvatske. V tistih jeklenih časih, ki so bili pri Hrvatih drugačni, kot pri nas, je dobival veliko polen, vendar je kljub vsemu ostal redni stolni organist in bil neka siva eminenca, saj ga je politična smetana jemala z rezervo, kot “umetnika z obrobja”. Do študentov je bil strog, pa tudi razumevajoč. Ko je pri igranju na orgle kaj “zaškripalo”, je običajno rekel: “Pa da, kad budete kopčali bude bolje … “ Spomin mi poroma v čas, ko so zagrebški bogoslovci snemali prvo ploščo z duhovnimi popevkami. To so bili “ŽETEOCI”. Ker je veljal za neko markantno glasbeno osebo, je imel tudi svoj ugled in dištanco. Tako je bilo tudi pri bogoslovcih. Ojunačili so se in prišli do njega. Najprej jih je začudeno pogledal. Ko so mu povedali kaj hočejo in pokazali njihove glasbene umotvore, je vzel svinčnik in začel popravljat, dodajati in piliti… Tudi njemu gre zahvala za glasbeni uspeh, ki so ga imeli ŽETEOCI, pa tudi Arsen Dedić, ko je z ŽETEOCI zapel tisto prelepo pesem “Majka Marija”, v kateri je upodobil dalmatinsko mater in tako ovekovečil svojo mamo, kar je rad pripovedoval, saj mu je ta bila vzornica v glasbenem, pa tudi v življenju nasploh.

Advertisements

Read Full Post »

Obledel spomin na dogodke
ob obletnici smrti duhovnika Izidorja Zaletela

izavadlavpop_6934_002Dogodek, ki se je dogodil pred 70. leti nad Gorenjem polju pri Anhovem je tudi pri meni zapustil svostveni pečat. Kot sedemletniku se mi je v spomi vtisnil kraj, kjer je pred 70 leti kar nekaj časa ponoči gorela lučka, na mali jasi nad Gorenjem polju, kjer so odkrili truplo omenjenega duhovnika. Vsi, ki so prebivali na drugem bregu Soče, v gorenjih Desklah, so videli to lučko večer za večerom.

O zapisih, ki so se zvrstili ob tem žalostnem dogodku, bi lahko postavil vsaj kakšen vprašaj, ne iz hudobije, pač pa iz nejasnosti, ki jo nekateri zgodovinarji radi puščajo za seboj, ko v sam dogodek navlečejo celo kopico zgodovinskih podatkov, ki sicer niso sporni za zgodovino, sporni pa so za razjasnitev krajevnega dogodka, o katerem lahko tamkajšnji prebivalci imajo čisto drugačno mnenje, kot zgodovinska stroka.

Duhovnik Izidor Zavadlav, po pripovedovanju duhovnikov, ki so ga poznali, je bil vesten, delaven, slovenski duhovnik in domoljub. To so mu priznavali vsi, tudi tisti, ki se z njegovim delom niso popolnoma strinjali. Imel pa je neljubo izkušnjo, da kot mlad duhovnik, ni znal presoditi, kam kaj spada, pa je v svoji naivnosti povedal stvari, ki sicer niso bile sporne, bile pa so sporne za kraj kjer je deloval! Vasi, ki so mejile na Anhovo, kjer se je razvijala cementarna so dobivali v tistem času novo podobo. Iz tradicionalnega kmečkega okolje, se je to okolje z izrednim hitrim tempom spreminjalo v delavsko okolje. V par letih je ostalo samo nekaj večjih kmetov, popolnoma prevladali pa so mali kmetje in delavci. Med delavstvom so vodilna mesta zasedli Italijani, ki so prišli tja iz celega Škornja. S tem so prinesli ne samo fašistično osvajalsko politiko in obnašanje, kar se je počasi oprijemalo tudi nekaterih krajanov, pač pa tudi svoje poglede na vero in moralo. Ustaljene moralne norme in moralna načela, ki so stoletja veljala za nekaj povsem normalnega, so se začela majati in prevladovati je med prebivalci začela verska mlačnost, ki pa se je marsikdaj vtapljala v ateizem. Tako so širitelji Dučejeve ideologije pripravljali plodna tla delovanju Komunistični partiji, ki je imela v svojih rokah OF in je z lahkoto prodirala med delavstvo, kot tudi med finančno šibkejši sloj tamkajšnjega prebivalstva.

Reka Soča je bila in je še za tamkajšnje prebivalce nekakšen mejnik, ki je vedno ločevala prebivalce levega od desnega brega. To kar se je na levem bregu povdarjalo, so na desnem zanikali. Dogodki, ki so se na desnem bregu dogajali in niso bli nikomur v čast, so tamkajšnji pripisovali levemu bregu, češ od tam to prihajajo. – Tako se je dogajalo, pa na tiho se še, da so Gorenjepoljci naprtili smrt njihovega župnika Deskljanom. Deskljani pa jim tega niso ostali dolžni in so te njihove ugotovitve “poslali nazaj čez Sočo” in krivili Gorenjepoljce. Te male zdrahice, ki so včasih prišle med prebivalci do visokega vrelišča, so se odvijale celo v času najtršega komunizma, celo v anhovski cementarni. Visoko temperaturo so dosegle v času, ko je g. Klinkon zapustil Gorenje polje, se umaknil Tolmin, upravo župnije pa je prevzel duhovnik iz Deskel. Gorenjepoljci so ostali brez svojega duhovnika. Tedaj je v Koper k škofu dr. Janezu Jenku odšla delegacija gorenjepoljecv in škofa seznanila, da je prav ta poteza s strani škofije napačna, ker se je tako izkazalo to, kar župniji očitajo prebivalci na drugem bregu Soče: “Vi duhovnika niste vredni, saj ste ga ubili!” Škof Jenko jih je poslušal, po svoje potroštal, kot trd(!) Kranjc(!), bistva problema pa ni nikoli dojel. Tokratna poteza škofije je bila za tisti čas krepko zgrešena. V Deskle je prišel mlad, zelo delaven duhovni Vinko Kobal, ki je od tam uprtavljal tudi Gorenje polje in Plave.

V teh očitkih, ki so frčali preko Soče, pa se je v anhovski cementarni slišalo marsikaj, kar je celo imelo svojo resnico, ali vsaj delček resnice o zagonetni smrti duhovnika Izidorja Zavadlava. Jezični pink-ponk med delavci anhovske cementarne je budno spremlal tudi komte KP. Vodstvo partije v cementarni se je na vse to obnašalo, kot da jih nič ne briga, kar je bilo za tisti čas zelo prefinjeno zrežirano, to pa zato, da bi se ne s tem pink-ponkom kaj preveč izvedelo … Danes Gorenje polje skoraj ne primore “staroselcev”, medtem, ko so se v Desklah ohranili v večjem številu. Smrt duhovnika Izidorja Zavadlava je za sedanje krajane samo še zgodovinski spomin. Sam dogodek o smrti duhovnika Izidorja Zavadlava, za sedanjo generacijo prebivalcev, pa je na žalost časovno odmaknjen. – (Se nadaljuje)

Read Full Post »