Razmišljanje na kraški gmajni. Funkcijonarji ali očetje

Sobrat duhovnik, samo  z nekoliko drugačnim delokrogom, kot je moj tu na Krasu, mi je popestril popoldan, ko sva skupaj komentirala predavanje, ko je predavatelj makazoval vse mogoče sodobne poti, ki jih bo treba upoštevati, drugače se naši vernosti ne piše nič dobrega.
Najprej sva ugotovila, da je kar lepo število škofov prišlo iz redovniških vrst, kot tudi iz raznih duhovnih gibanj. Še več, tudi redovni predstojniki prihajajo zadnja leta iz tujine. Tako je neka redovna provinca na Hrvaškem dobila predstojnika iz Švice, kjer je dosti let  bil profesor na Teološki fakulteti za pastoralno teologijo. Pohvalil se je, da bo lahko doma, na Hrvaškem, v živo okusil to, kar je iz učbenika predaval slušateljem.  Kmalu pa je prav ta predstojnik, spoznal, da so učbeniki eno,  predavanja drugo, realno življenje pa zopet nekaj tretjega. Takole pripoveduje, poglejte:  “Dedki in babice naročajo krst vnuka kar po telefonu, nekako tako, kot naročite pizzo. Če slučajno kdo od staršev zavije v župnijsko pisarno, pa bi želel krstiti otroka, jih običajno vprašamo: “ Ste cerkveno poročeni?” Zelo pogost odgovor: “Kaj vas  to birga!” Če živijo “kar tako”, se običajno na rahlo povpraša: “Ja, pa nekoč boste uredili zakon?” “Sveda, to pa!” Nihče ne ve kdaj, če ne bo prej ločitev.  Če slušajno vprašamo kdo bo boter, velikokrat prifrči odgovor: “Kdo ste vi, da nas izprašujete? Izbira je naša, ne vaša!” Svojstvena posebnost so poroke : “Še preden je končan zapisnik za poroko, se vsujejo njihovi predlogi: “Saj lahko postavimo pred cerkev catering? Upava, da nimate nič proti, če pripeljemo svoje pevce? Pred cerkvijo bo muzika! Temu vi ne osporavate! Mi damo svoje cvetje, zato imamo tudi svojega aranžerja!” – Izredna iznajdljivost:  “Preden pridejo do duhovnika za cerkveno poroko, so se že za vse levo in desno dogovorili … Nekaj podobnega doživljamo tudi pri drugih zakramentih.
Spomin mi je poromal na srečanje za straše birmancev. Prišla jih je dobra tretina.  Vedno eni in isti izgovori: “Smo zaposleni. Pustite nas na miru in bodite hvaležni, da vam sploh hočemo pošiljati otroke k verouku!  Vse to kaže na nagrado za duhovnikov trud, pa tudi zahvalo za delo in skrbi, ki jih z njihovimi otroki imajo katehisti in duhovniki!  Duhovnik veliko stvari naredi za Božji lon,  naši verniki, pa velikokrat niti s palcem ne mignejo, če niso plačani …
To je realnost, nekje se zapaža več, drugje manj! V nekem predavanju je med drugim predavatelj povedal tudi to: “Apostol (mišljeno na duhovnika) si, če so ljudje, h katerim si poslan! In apostol ni funkcionar!… Duh ima svoje poti. Nikamor ne bi prišli, ko bi npr. analizirali stanje Cerkve na Goriškem, potem pa primerno ukrepali. Tako delajo državne institucije in podjetja, ne pa Cerkev! Cerkev analizira, potem razlikuje in premisli, kaj hoče Bog povedati preko takega stanja; hkrati pa se dobro zaveda, da stopa kot dolžnik med ljudi, drugače bi ne prejela milosti, ki jih prejema za poslanstvo …” To drži, skozi navidenzne poraze – civilni zbori, certkveno petje na nuli – skavti – v kroju, polni dobri del – nikoli pa jih ne vidimo, kaj šele da bi kaj pomagali v župniji, ko jih prosimo, so izredno zasedeni …  katoliške organizacije – vse prej kot katoliške …  Kaj vse bi lahko še naštevali!  Predavatelj je povdaril: … “ Cerkev analizira, potem razlikuje  in premisli, kaj hoče Bog …” Takšne ugotovitve, so lahko zelo sporne. Res je, da Duh veje, kjer On hoče –  ne človek! Vendar če stanje duha (mislim na človekovo prepričanje),  je pač takšno in ljudje so trdno prepričani, da je tako prav, potem  smo tam, kjer smo začeli razmišljati in bo to stanje trajalo še tri dni po sodnem dnevu! Od takšnega stanja duha, pa nas ne premakne nihče, četudi prihaja nekdo kdo ve od kod in ima, ali se domišlja, izredne karizme.

Advertisements