Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for julij 2017

7b1db31c

Bil je vroč julijski dan, takšne, kot smo jih na našem Krasu navajeni. Pozvonijo, lepo pozdravijo in prosijo če lahko vstopijo, da bi se radi z menoj nekaj pogovorili. Povabim jin naprej, se posedemo, ponudm osvežujočo pijaču in jih z začudenjem gledam; starejši gospod, starejša gospa, neki mladenič, pa še mlada družinica z dvema fantkom.
Pogovor začne gospod. Prišli smo se Vam zahvalita. Za tega fanta in pokažejo nanj. Gospa komaj zadržuje solze, ostali so zelo resni, mene pa oblije znoj; kaj pa sem jaz kriv pri tem fantu? Pogovor nanese na nenavadni dogodek: “Pred kakšnimi osemindvajsetimi leti, ko smo se z avtom znašli v sredini vaše Telovske procesije.” Takoj sem pojasnil: “Veste policija pride ali ne, da ustavi promet, mi to sporočimo in če jih ni, gremo lepo po sredini ceste s procesijo. Tisti avti, ki se jim zdi, se ustavijo, drugi se prerivajo med ljudstvom. Enako je s kolesarji, ki so brezobzirni in se vidi, da nimajo nobene kulture, je pač tako. Takšni časi in takšna olika … “ Istočasno pa me le mantra radovednost, kaj imam jaz s tistim fantom … “ Gospod nadaljuje: “Ko smo se tako znašli med vašo procesijo, sem ustavil avto s fantom, ki je sedajh poročen, sva iztopila in pokleknila. Žena, pa je bila noseča  in je ostala v avtu …  Vi pa ste, ko ste videl, da klečiva visoko dvignil monštranci in nas blagoslovil. Ta blagoslov nisva prejela samo midva in pokaža na gospoda z družinico, ampak tudi žena, ki je bila v avtu. Verujete vi  v to?” “Seveda verujem, drugai gospod, saj blagoslov ne gre v kolena ampak v srce in je šel tudi skozi okno, pri vašem avtomobilu, ne vem, ali je bilo odprto, ali ne, kjer je sedela vaša žena … “ Druščina prasne v smeh, z njimi tudi jaz, kljub temu, me pa le skrbi, kaj imam jaz s tistim fantom ??? Gospod, pa nadaljuje: “Veste moža žena je kmalu za tem rodila našega Maxa in pokaže na onega fanta. Prepričani smo, da ga je vaš blagoslov popeljal v duhovništvo. Letos je bil posvečen in je novomašnik, član redenptoristov. To je vaša zasluga. Kamen se mi je odvalil, prekucnil sem pogov in rekel:  “Najprej bo fant dal nam vsem novomašni blagoslov, potem pa bomo nazdravili!” Z velikim spoštovanj smo pokleknili, prejeli novomašni blagoslov in sveda z veseljem nazdravili in razživel se je veseli klepet !”
Ko se spomnim na ta dogodek imam občutek, kot da se je vse to odvijalo v sanjah …  pa vendar, ne morem mimo dejstva, da je tu bil Božji poseg  – blagoslov, ki ga velikokrat premalo cenimo, je prav pri tem primeru dokazal svojo nadnaravno vrednost … Gospod, bodi z nami s Tvojim blagoslovom …

Read Full Post »

22Ko je Bog ustvarjal svet, je ustvaril tudi človeka. Ker je uvidel, da človeku ni dobro samemu biti, je ustvaril ženo. Tekel je čas in končno je ljubi Bog dopustil, da so se iz potrebe po služenju izoblikovale redovnice, ki jim po domače pravimo nune.
Imam kar nekaj dobrih znank med njimi. Ena je tudi s. Mirakoloza. Ostala je trda Kraševka, nekako tako trda, kot je okus po teranu, če je pravi. Sedaj, ko ji je Bog naklonil že nekaj čez 70, si je tole domislila. Nekega dne stopi k s. prednici in ji reče: “Veste, s. prednica, sklenila sem, da bom šla na vsak pogreb v mojo rojstno vas. Moj nečak pride pome in me tudi pripelje nazaj.” Sestra prednica, ki jo je takšna odločitev nemalo iznenadila, je v miru prikimala in odšla, mislila pa si je: “Kam pridemo, če bo vsaka naša sestra naredila tako kot ta?! Hodile bomo samo na pogrebe, doma pa ne bo nikogar!” Vendar je misel požrla, kot jih je že kdo ve koliko, in šla po svojem delu.Tako je s. Mirakolozo nečak pripeljal tudi k meni. Prišla je naročit mašo za neko vaščanko, ki so jo pred časom pokopali, gospod tam gori na Krasu pa je imel že vse maše oddane. Beseda je dala besedo, pa jo le vprašam: “Saj ste bili na tistem pogrebu, ko so pokopavali Pepco?” “Seveda, saj je bila moja letnica.” “Prebral sem, da je veliko naredila za domačo cerkev in domačo župnijo, zato jo je župnik tudi v cerkvi pohvalil.” “Prav imate, ona je res držala pokonci tri vogale cerkve, celo našo  vasi, pa še župnika, če je bilo treba!” “Dobro, napisali pa so, da jo je župnik pohvalil samo, kar je naredila v cerkvi in za župnijo, ni pa jo pohvalil, kar je dobrega naredila za Zvezo borcev. Kaj mislite, ali je imel župnik prav? Se vam ne zdi, da bi jo moral pohvaliti za vse?” Malo me pogleda postrani, pa reče: “Tudi jaz sem tisto prebrala. Ona “šribantarca”, ki je v naši vasi “furešt”, ne razume nič. Ona sploh ne ve, kakšne so naše navade. V naši vasi je tako: Župnik na kratko pove to, kar je za povedat v cerkvi, drugi od zvez borcev pa  pred jamo na britofu. Pa se zgliha! Tako je prav. Zvezo borcev ne zanima, kaj je v cerkvi, enako tudi župnika ne, kaj ima Zveza borcev. Kaj bi moji doma rekli, če bi jaz tam začela zvonit za kosilo, kot zvonijo pri nas v kloštru? Rekli bi, da se mi je zavrtelo. Eno je klošter, drugo je naš dom. Tako je tudi v moji župniji na Krasu. Jaz sem se morala navaditi na življenje v kloštru, ko sem prišla v klošter. Oni furešti pa, ki pridejo na vas, pa mislijo, da mora biti vse po njihovem. Ne vedo, da so ljudje bili pred njimi tam in ne šele, ko so oni prišli tja. Poglejte, spravili so se na jutranje zvonjenje. Sveto jutro zvoni ob šestih, ne zato, da se v postelji obrnemo na drugo stran in spimo naprej, ampak da najprej zmolimo. Tudi se je ena fureština spravila na našega Lolita, ker laja ponoči in ona ne more spati. Nastal je veter, tak, kot je na Krasu, in je šla na policijo, ker pes laja ponoči, da je moj nečak zaradi pasjega lajanja moral it na sodišče. Sosed je moral zaklati petelina, ker je ta začel vsako jutro peti ob štirih zjutraj! Bil je naznanjen, dobil je vabilo na sodnijo in sodnica je odredila naj se petelin zakolje!
Vsak naj bo na svojem borjaču gospodar, pa bo prav, kot je pri nas v kloštru, kjer ukazuje sestra prednica, me pa jo lepo ubogamo!“

Read Full Post »