Pred časom je bil v nekem časopisu štrbunk med avtorjem manj pomembnega članka in nekom, ki se je v članku prepoznal. Takšni primeri niso redki, bolj pogosto pa se dogaja, da pisci kakršnega koli članka, v katerem se je nekdo prepoznal, velikokrat sploh ne mislijo na to osebo, so pa prav zaradi nje toliko bolj brani …
—————————————————————
Bil je lep septembrski dan. Spotoma sem se ustavil pred enim od gorenjskih župnišč. Pred stavbo je mrgolelo otrok, med njimi pa tudi tri gospe, ki so jih nadzirale. Prepričan sem bil, da je to oratorij ali pa dopoldanski verouk. Kaj pa naj bo drugega v župnišču, si mislim. Lepo pozdravim, dobim prijazen odzdrav, kar v zboru, in povprašam, če je g. župnik doma. Zopet odgovor v zboru: “Je v pisarni!” Zahvalim se in potrkam na pisarniška vrata. Oglasi se znani bas in ko vstopim, se z velikim veseljem objameva, saj se nisva videla že nekaj let. Beseda da besedo in vprašam: “Kako, da imate verouk dopoldan? Je pri vas šolski pouk popoldan?” “Ne,” odgovori, “šolo popravljajo in so me prosili, če bi pouk lahko bil v župnišču, pa sem privolil. Redno počisti čistilka, pozimi bodo plačali kurjavo in zastonj dobim še malico, da mi ni treba kuhati kosila.” “Ti pa si se znašel!” Jaz bi se ne, pomodrujem sam zase. Med pogovorom pa mi pove: “Veš, kakšen pogoj je bil, da je šolski pouk v župnišču?” “Ne vem!” “Odstraniti je bilo treba s sten verska znamenja.” “Ja, plačali pa le bodo in vsaj nekaj bo župnija dobila!” “Da, da,” nadaljuje. “Veš, kaj so za kristjana verska znamenja?” “Vem, z njimi se prepoznavamo in tu smo se za Judežev denar prodali … Pa se čudimo, če pri nas velikokrat z vero opletajo kot z metlo …”
Na Ljubelju tik pred predorom je bila svoj čas »Oaza miru«. Tamkajšnji propadajoči hotel so preuredli v prijetno duhovno središče, kjer so se vrstile duhovne vaje in najrazličnejša srečanja. Vse je lepo potekalo, dokler ni umrl g. Vlado Pečnik, ki je to vlekel dalje. Danes stavba žalostno propada. Tam so bila tudi prenočišč in osebam so lahko ponudili tudi hrano. Nekega večera se pred stavbo ustavi auvtobus s potniki. V recepcijo vstopi mlajši moški in se dogovarja za prenočišče. Med pogovorom zapazi na steni križ in vpraša: »Je tisti tam, tudi po sobah?« in pokažena križ. Recptor pove da je, saj je to cerkvena struktura. Gospod se prijazno poslovi in reče: »Mi tu ne moremo prenočiti!« In odide.Bil je namreč muslim z muslimanskimi potniki.
————————————————————————-
V soboto, 19. avgusta 2017, je Primorski dnevnik prinesel komentar z naslovom: “Nič hudega, če je žaljiv, samo da je proti splavu.” Gre za izjavo dr. Boštjana M. Zupančiča, ko se je Simone Veil zavzela za splav in je o tem v svojem govoru povedal jasno stališče na Brezjah na veliki šmaren tudi ljubljanski nadškof. Avtorica omenjenega članka, ki je pisan v stilu polpreteklega časa, ribari med mlakužo in trsjem, kot da ne bi vedela, kakšno je stališče Cerkve do tega problema. Tudi iz tega primera se prepoznavamo, saj se na ta članek ni spotaknil nihče, ki bere ta list, pa je med njimi tudi kakšen veren …
—————————————————————-
S sestro Mario Adelgundis, notredamko, akademsko slikarko, sem se srečal večkrat. Razstava njenih del je prav v tem času v Gorici. Prisrčno sem se nasmejal, ko je nekoč prišla na obisk v neko hišo v Biljah. Pozdravila je, izmenjala nekaj besedi in dodala. “Tisti zid tam, manjka moja slika!” Iz torbice je vzela žebelj in kladivo in na “tisti zid” obesila tri svoje uokvirjene akvarele s cvetjem, ki bi jih bil vsak vesel … Gospodinja je najprej debelo pogledala, gospodar je pogledal stran in slike so ostale na steni in so še danes! Ta sestra je bila rojena v Mirnu. Na njeni posthumni razstavi ni bila izrečena niti ena slovenska beseda!!! Razstavni katalog je samo v italijanskem jeziku. Tiskal ga je Slovenec! Sozaložnica kataloga je Občina Miren – Kostanjevica, v kateri je menda uradni jezik slovenščina, vsaj dozdeva se mi, saj je ta v Sloveniji. Tudi Društvo Jadro iz Ronk, ki se diči s slovenstvom, je donator tega italijanskega kataloga. Sprašujem se, kako se Slovenci v zamejstvu sploh prepoznavamo?
Komentiraj