Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for oktober 2017

crisi-kIgD-U430101148615406XaC-512x384@Corriere-Web-Sezioni

Vsi vemo, da velik odstotek mladine po birmi ne prihaja več k maši, še več jih niti ne zanima za Cerkev, kaj šele za zakramente.  Vzrokov je gotovo več, eden pa je gotovo pomemben in tega bi se rad dotaknil.

Pri kemijskih vajah smo svojčas veliko uporabljali lakmusov papir. S svojo obarvanostjo nam je povedal določene ugotovitve in bili smo z delom zadovoljni. Nekaj podobnega je danes z našo mladino. V njihovem vsakdanjem življenju je veliko odtenkov, ki jih odpeljejo na to ali ono pot.  Spomnimo se, da niso samo v socialitičnem svetu v Evropi, ampak tudi v tedanji kapitalistični Evropi pred nekaj desetletji mladi z lahko vstopali v praktični ateizem, ki smo mu rekli komunizem. Danes tega skoraj ne zaznavamo, ali se to dogaja v zelo malem številu.V našem vsakdanu se dogajajo veliki skupni premiki. Predvsem je tu kulturni in duhovni preobrat, ki še sploh ni dobil poimenovanja. Običajno so to poimenovali sekularizacija. Nekateri teologi to poimujejo “krizo Boga”. O tem večina staršev, ki ima najstnike, kot tudi marsikateri duhovnik sploh ne razmišlja. Je pa važno razumeti, kaj je to!

Kje je vidna kriza Boga?

  1. Da se človek noče, ali da sploh ni zmožen se pogovarjati z Bogom.
  2. Da je družba, okolje, pa tudi človekovo življenje prvič v zgodovini Zahoda zorganizirano mimo Boga – Bog tej družbi ni več potreben.
  3. Da se je Bog neiskrenemu iskalcu, krivičnežu … kar sodobni zahodni človek pogosto je, – pred takšnim človekom odmaknil. – Sicer ali takšen človek lahko še išče Boga?

Ta kulturni, pa tudi duhovni preobrat pri mladini so poimenovali “kriza Boga”. Mladina ne odhaja po birmi proč od Cerkve, ker jo Cerkev ne zanima, ampak zato, ker je kriza Boga prisotna v njenem okolju. Rekli bi: “Kriza Boga je danes v zraku!” Ta piš o “krizi Boga” ne pripihlja na našo mladino po birmi, ampak je prisoten že davno prej. To je “zrak”, ki ga dihamo od mladih nog. Našo kulturo, naše družinsko življenje, našo moralo, naše običaje in naše politično delovanje tvori Bog!

Zanimivo je to “krizo Boga” primerjati pri pripravi na birmo! Če se “krizi Boga” ne upiramo že od mladih nog, to je z osebno, družinsko, pa tudi skupno molitvijo, kot tudi z osebnim sodelovanjme pri bogoslužju, postane odnos do  zakramentov, tokrat birme pač tak, kot so ga doživljali pred birmo.

Za marsikaterega birmanca je že pred birmo Bog bolj malik, kot pa “živi Bog”. Ali Bog jim je bil prazna beseda in ne spoznanje večne Resnice.

Vprašanje: “Čemu sploh naj imamo še birmo, če pa mladim Bog nič ne pomeni? “ Najprej se moramo zavedati, kar je dejstvo, da danes marsikomu  Bog nič ne pomeni. Če bi jim, bi jih videli vsaj v cerkvi pod korom in to neprisiljeno. Ker pa jih niti tam ni, smo lahko gotovi, da jim Bog dejansko nič ne pomeni, četudi so vključeni v tej ali oni katoliški organizaciji!

Spoznaje: “Bog velikokrat mladim nič ne pomeni, to je dejanska kriza Boga!” Bog je postal tujec v naših domovih. Postaja pa tujec marsikomu, ki pride v cerkev, kot  tudi v cerkvi sami, če je tam neko občestvo, ki je mrzlo, apatično, skregano, polno egoizma – tudi če je to v  cerkvi – je tam Bog vsem, ki so tam prisotnim –  tujec!

Sam sem mladim hvaležen ob tem spoznanju, da so mi odkrili krizo Boga. Bog ne more biti tujec v naši družini, kot tudi ne v naših cerkvah. Čeprav dejansko velikokrat je! OB vsem tem dogajanju so nam prav mladi odkrili, da je kriza Boga prišla v same pore človekovega bivanja, kot istočasno tudi v Cerkev samo.

Advertisements

Read Full Post »

Irena Sendler

NE POZABIMO JE NIKOLI
Nagrade ne gredo vedno tistim, ki jih zaslužijo .

Irena Sendler
(15. 2. 1910 – 12. 5. 2008)
Umrla je v 99. letu starosti maja 2008.

Irena - slika

V 2. svetovni vojni je zaprosila, da jo pošljejo v Varšavski geto
kot mojstra vodoinštalaterja.
Za to je imela izjemen razlog. Vedela je za nacistične načrte za iztrebljanje Židov, sama je bila Nemka. Otroke je skrivala v škatlo z orodjem, ki je bila nameščena v zadnjem delu avta  in v vrečo  (za večje otroke).
V zadnjem delu avta je imela psa, ki je bil dresiran, da je začel lajati, če so nemški vojaki ob vhodu in izhodu iz geta hoteli pregledati avto.
Vojake je pes s svojim glasnim laježem zelo oviral,  predvsem, pa bi  prikril morebitne otroške glasove . Na ta način je rešila 2500 otrok.

Ko so jo zaprli, so ji nacisti  polomili roke in noge in jo strahovito mučili.
Irena je shranila seznam otrok, ki jih je rešila iz varšavskega geta in ga v steklenici zakopala za drevo ob robu vrta svoje hiše.

Po vojni je poskusila najti starše rešenih otrok, da bi jih ponovno umestila v družino, vendar jih  je večina končala življenje v plinski celici .

Otroke so namestili v mnoge nadomestne družine ali so jih dali v posvojitev.

Bila je predlagana za Nobelovo nagrado, vendar jo je takrat prejel Al Gore za njegov film o globalnem segrevanju planeta.
V spomin na to junakinjo desetletja kasneje na najbolj skromen možen način sodelujemo ob obletnici njene smrti s pošiljanjem tega sporočila.

Upam, da boste to naredili tudi vi.
V upanju, da bo to sporočilo prebralo več kot 40 milijonov ljudi po vsem svetu, se nam pridružite s pošiljanjem te resnične zgodbe po svetu s posredovanjem  svojim prijateljem.   Hvala.

Read Full Post »

Pri Slovenski matici je leta 1963 izšla Kocbekova pesniška zbirka Groza. Kot je bilo pričakovati, v tistem času ni imela nekega večjega odziva. Bila pa je toplo sprejeta med veliko večino slovenskih bralcev, kar je pokazalo to, da je bila kmalu razprodana. Za lažje razumevanje vam jo prepišem:

V ljubljanskem bogoslovju je v tistem času to pesem nekdo pretipkal in obesil na stenčas, kamor smo občasno obešali kakšen literarni umotvor, ki je nastal v hiši ali pa je bil prevod. Kocbekova pesem je pri prebivalcih te hiše povzročila kar majhno nevihto. Duhovni vodja ali spiritual je ni takoj razumel, tudi sam je baje pisal pesmi in se je obnjo spotaknil, češ kaj to obešate. Hišna avtoriteta, ki smo mu rekli “ata”, ki je s Kocbekom tudi občasno prijateljeval, se je na njemu lasten način muzal, češ, boste že sami pogruntali, kaj je pesnik hotel z njo povedati. Da pa je bila mera polna, sem jo pri uri filozofije podtaknil na kateder prof. dr. Janezu Janžekoviču. Njegova predavanja so bila zelo suhoparna, a izredno temeljita. Mož je pesem prebral, jo vtaknil v žep in nadaljeval s predavanjem, kot da ni bilo nič. Mi smo si mislili svoje in na vse skupaj že pozabili, ko je čez kakšna dva meseca sredi ure filozofije predavanje prekinil in iz žepa potegnil tisti listek. Zapazil sem, da je bilo ob besedilu vse popisano z njegovimi pripombami. In je začel: “Tu ste mi podtaknili Kocbekovo pesem Molitev. Veste, Kocbek veliko piše v Novo pot, pa pod psevdonimom, drugače ne bi bilo objavljeno, pa tega ne govorite na veliko.” Naštel je na pamet kar nekaj naslovov in celo citiral številke revije, potem pa pripomnil: “Dobro bi bilo, če bi to temeljito prebrali, ker pri sholastiki tega ne obravnavamo, ni pa na svetu samo sholastika, ampak so tudi novodobni filozofi pa tudi teologi, o katerih vemo bolj malo, so pa.” – Razumljivo, saj smo živeli v kulturni osami in inozemskih knjig in revij tako in tako nismo smeli dobivati. Potem pa se je lotil razlage pesmi: “Ta Kocbekova pesem je lahko za nihilista potrditev njegove nevere, za iskalca vere korak do vere, za vernega pa, če jo pravilno dojame, resnična molitev. Ne vem, kam spadate vi. Nihilist bo rekel: “Nič ni trdno.” Iskalec se bo spotaknil ob trud, ki je potreben, da do česa prideš, tudi do vere, vernik, če je površen, jo bo seveda lahko odklonil, češ, preveč je vse skupaj zavozlano … V resnici pa je v tej pesmi zaobsežena pesnikova osebna vera in vera Svetega pisma. Ko študirate Sveto pismo, ga berete, če pa ga meditativno prebirate, pa molite. Vidite, tu je razlika ob istem tekstu z dvema različnima pristopoma. To morate vedeti in tudi tako delati! Nekaj takega, seveda v pesniški obliki, ima tudi ta pesem in vam jo priporočam, da jo še prebirate.” Potem je vtaknil listič nazaj v žep in nadaljeval. (Verjetno je zapazil, da je predramil pol predavalnice!)

*  *  *

Človek je velikokrat razpet med dvomom v Boga in upanjem. Podoben je svetopisemskemu Jobu, ko pravi: “Vem, da moj Rešitelj živi … Vem, komu sem veroval.”Kristjan sedanjega časa ima Jobovo vero, ker živi stisko časa in bivanja. To je njegova osebna vera. Ali kot pravi filozofinja Simone Weil: “Je življenja iščoča pot iz dvoma v trdnost vere, je eno samo pričakovanje Boga.” Jobova vera je razpeta med dvomom in upanjem.” Božja beseda je končno slišana v duši iščočega. Iz tega se poraja spočetje novega življenja duše, onkraj smrti.

Pesnik je v pesmi Molitev izkusil to, kar mistik izkuša, ko glas Božji ne kliče v hišo biti, ampak v Bit samo, ker se ta glas glasi: “Jaz sem, ki sem!”

Read Full Post »

D:DCIM100MEDIAIMG_9589.JPG

V nedeljo, 24. septembra 2017, je dr. Gorazd Bajc v Primorskem dnevniku pisal oo knjigi Igorja Omerze “KARLA – UDBA O DRAGI”. Na predstavitvi knjige, ki je bila “Pod lipami” v Gorici je eden od poslušalcev vprašal avtorja knjige: “Kakšen namen imate, ko to raziskujete?” Med drugimi pojasnili je bilo tudi to, da je pač v pokoju in ima nekaj več časa, pa se s tem ukvarja.
Udba je imela svoje lovke nekako tako, kot so jih imele ali jih še imajo vse obveščevalne službe po svetu. (Odprto vprašanje ostaja, kdo pa ima danes podobno ali enako vlogo, kot jo je imela Udba?) Vsi vemo, da obveščevalne službe so in bodo, vprašanje pa je, komu danes služijo…)
V navedenem članku g. Bajca piše, da je omenjanje imen in priimkov sodelavcev Udbe danes med najbolj kočljivimi in tudi občutljivimi vprašanji. G. Bajcu dam prav, ko piše, da bi bilo treba določene sodelavce Udbe tudi analizirati. Takole pravi: “So bili vsi omenjeni res sodelavci? Na podlagi česa so posamezniki pristali na tako »umayano« igro? Je bil denar edina motivacija? So se vsi “sodelavci” zavedali, kakšno igro igrajo? So vsi pri tem oškodovali posameznike ali skupine ali so morali igrati neko večjo igro, ki jim je bila bolj ali manj vsiljena?…”
Zakaj je nekdo pristal na sodelovanje z Udbo, je več odgovorov. Lahko je imel kako osebno korist – takih ni bilo malo! Ali je naredil kak večji prekršek, lahko tudi podtaknjenih, bil prisiljen,  da ni bil kaznovan ali da bi se to ne razvedelo, je na sodelovanje pristal. Ne smemo pozabiti na vse tiste, ki so trgovali preko meje. Vsaj o nekaterih bi se lahko napisal cel roman. Bili pa so tudi zelo preprosti, naivni, dobronamerni posamezniki, ki so določenim tovarišem in tovarišicam mimogrede izblebetali marsikaj, kar je njim služilo za nadaljnje poročanje. O teh zadnjih bi lahko pripomnil, da ko so se zavedeli, kaj počenjajo, so nekateri celo zboleli … Tudi o takih je dovolj snovi za nov roman. Pri kakšnem duhovniku je sodelovanje bilo ujeto z n jegovim delovanjem. Da je lahko delal, recimo z mladino, je pač moral kdaj tudi kaj poročati …  Kaj? Kako? Iskreno, zvito, pavšalno …? Odvisno od posameznika. Ne bi se dotikal tiste kategorije sodelavcev Udbe, ki so dobili na račun sodelovanja službe, tudi pokojnino ali celo borčevsko pokojnino, čeprav so njihovi svojci umrli celo pred vojno in niso imeli z NOB-jem nobene povezave in je penzijo prejemal na račun špionaže …  Paleta teh sodelavcev, tudi iz našega ljubega zamejstva, je bila zelo široka. Spomnite se samo vseh tistih, ki so imeli zastonj zdravljenje (počitnice!) v slovenskih toplicah ali slovenskih gorskih zdraviliščih. O vsem tem ni treba razpravljati … Ko odkriješ soseda, sodelavca, sorodnika ali prijatelja v nekem udbovskem seznamu, se pač zamisliš. Če je to preprosta naivna oseba, veš, da je to delala iz naivnosti, če pa uvidiš, da je to nekdo počenjal iz koristoljubja, potem pa se zamisliš, kot se jaz velikokrat zamislim nad nekaterimi našimi takšnimi in drugačnimi kameleonskimi tipi, ki so v času komunizma komunistom lizali pete, danes pa nastopajo zelo arogantno in vehementno pa celo udrihajo po tistem času ali pa “znanstveno” poročajo o tisti dobi … Popolnoma verodostojno pa je, da so v teh udbovskih seznamiuh tudi ljudje, ki sploh niso bili špiclji, ampak jih je Udba zasliševala in hotela pridobit, pa so se znašli na njenem seznamu. Teh res ni veliko, so pa.
Ne smemo pozabiti: Obveščevalne službe so bile in bodo obstajale še naprej! Prav tako ne smemo pozabiti, da si te službe posredujejo informacije. “Ti meni to, jaz tebi to!” To je bilo in bo. Čez petdeset let, ko bodo določeni arhivi odprti, bodo naši zanamci lahko o sedanjem času na to temo izvedeli marsikaj, predvsem pa vse tisto, kar nihče med nami danes sploh ne misli.

Read Full Post »