Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for november 2017

Na poti k resnici

Nekaj besedi na spravni spomin dr. Franza Močnika

1383380184V petek 29. septembra 2017 je bil v Žarišču v Primorskem dnevniku zapis o spominski obletnici na dr. Franca Močnika. Članek sem z zanimanjem  prebral,  v upanju, da se bo še kdo kdaj spomnil kakšnega našega pokojnega goriškega duhovnika, ki je imel – ali celo še ima – tudi kakšno zaslugo za slovenstvo in Goriško?

Ne mislim razpravljat  o  omenjenim člankom v Primorskem dnevniku,  rad pa bi nekatere stvari dodal, ki bi to pisanje dopolnilo.  Dr. Močnik  je bil po značaju tipičen lik duhovnika, ki je neizprosno zagovarjal stališča Cerkve  in cerkvene avtoritete, o tem se ni smelo negativno govoriti, še manj  razpravljat, četudi so bile stvari napačne. Podzavestno pa  ni upošteval dejstva, da Cerkev vodijo ljudje. Najprej bi rad povdaril, da pri karitativnem delovanju takoj po vojni bi mu lahko napisali tudi kakšen sporsljaj. O njegovem delovanju v Solkanu je izdal Solkansko kroniko. V tej knjižici je na žalost kar nekaj napak. Ko sva ga z dr. Joškom Šavlijam povpraševala, zakaj je to in to tako napisal, je odgovoril: “Ker nisem hotel nikoga žaliti!” Tako je zabrisal določene zgodovinske dogodke, ki so še kako važni, za obdobje 1947 – 1948.  Imel je odklonilni odnos do komunizma, kot  so ga imeli vsi primorski duhovniki, z malo izjemami, čeprav so  tudi ti pozneje prišli do istega spoznaja. Priznati mu moramo, da je  bil pokončna osebnost, ni pa poznal taktike, kje naj kaj reče in kaj naj naredi, da prepreči določeno zlo. Že njegova prva okrožnica, tipkana  na pisalnem stroju,  je polna nepotrebnih napadov, ki so razumljivo vlivali olje na takratne razmere in povzročale nevšečnosti.

Solkan je imel v njegovem času zelo veliko pristašev partizanstva, ki pa so bili v veliki večini verni.  Do dr. Močnila, niso bili sovražno nastrojeni, zato so ga na marsikaj opozarjali. Enako tudi nekateri tamkajšnji izobraženci, ki so bili zaposleni pred razmejitvijo v Gorici in so ostali na domovih v Solkanu.  Dr. Močnik je na vse to gledal z očmi prišleka, in je tudi kakršen koli nasvet o takratnem stanju odločno odklanjal, ne glede na to, kdo mu ga je od Solkancev dal. Držal je “svojo borbeno linijo”, ki ga je prehitro pripeljala v konflikt z oblastjo. S tem ne zagovarjam ravnanja tedanje jugoslovanske  oblasti, ki ga je imela do njega,  pripominjam pa, da bi se lahko marsikaj drugače obrnilo v prid Cerkvi na Primorskem, če bi dr. Močnik imel posluh tudi za čas, v katerem smo se tedaj znašli. Tudi njegov idrijski rojak Filip Kavčič se je preden je bil “vržen čez mejo”, oglasil pri njemu v Solkanu, takoj 18. septembra 1974 in mu svetoval, naj bo potrpežljiv in naj skuša gladit in ne napadati. Vendar njegova vzgoja, prepričanje in seveda tudi njegov karakter, vse to je vplivalo na dogodke, ki so se razvili tako, kot so se. S tem pa ne zanikam, da ni bil žrtev tedanje dobe.  Tisti 19. september 1947 je pa bil drugačen, kot je opisan v omenjem Žarišču in je bil že nekajkrat opisan in je z njnim tokrat člankarica slepomišila!

Spominjam se pogovora med solkanskim dekanom Andrejem Simsičem in dr. Rudolfom Klincem, goriškim nadškofijskim kanclerjem. Oba sta bila mnenja, da dr. Močnik ni bil za tisti čas primeren za to mesto. Do tega zaključka se lahko pride tudi, če se pazljivo bere Solkansko kroniko.

V omenjenem članku v “Žarišču” beremo: “ Po demokraciji Slovenije je doživel spravno slovesnost v Novi Gorici, ko se mu je takratni župan Sergej Pelhan, sicer na predlog svetniške skupine Krščanskih demokratov, februatrja 1991 oprostil za prestane krivice.” Srečanje v februarju 1991. je res bilo v Novi Gorici. Zametke za to srečanje je dal dekan Srečko Šuligoj, ki je bil v dobrih odnosih s tamkajšnjo oblastjo. Šele poznej so k tej izvedbi pristopili Krščanski demokrati. Po tem “oprostilnem sprejemu”, ki je bil bolj vljudnostni in ne oprostilni, sva z dr. Joškom Šavlijem  v Domu sv. Družine dr. Močniku zastavila vprašanje: “G. doktor, so se Vam opravičili, za to, kar  so z vami delali?” “Da, dali so mi darilo!” “Da, darilo, vam je kdo rekel: Opravičujemo se vam za vse, kar so z vami delali v času, ko ste bil v Solkanu in so Vas brcnili čez konfin?” “Saj sem rekel, dali so darilo, če pridete k meni, ga bosta videla!” Obrnil se je in odšel. Res pa je, da so se tudi tedaj na veliko razpisali o tem, da je bilo to spravno dejanje, ki ni bilo prav nič spravno, ampak prefinjeno, zrežirano tako, kot so na drugi strani konfina v Novi Gorici bili naučeni iz prejšnjega režima.  Ob tem pa je žalostno tudi to, da so pri tem sodelovali tudi nekateri tedanji duhovniki in jih je tedanja oblast s tem krepko izigrala. Sobrat Marjan Kožlin mi je ob tem  rekel: “Ma, veš kaj, pri nas je tako, kot je bilo!” S tem je hotel povedati, da se marsikdo s takšno obliko tega dejanja ni strinjal, ampak je raje molčal, saj so vsi vedeli, da je tedenje stanje pač takšno, kot je bilo pred osamosvojitvijo, saj so bili na oblasti isti,  samo v drugačni preobleki …

Moj zapis ni nikakršen napad na dr. Franca Močnika, ampak dopolnitev k temu, kar se o njem piše. Prav bi bilo, če bi pisci polpretekle dobe znali preveriti stvari, da ne bi pisali nepotrebnih netočnosti.

Advertisements

Read Full Post »

image001(1)

Ob enkratni barvitosti jeseni, so me mimogrede zapeljale misli na to ali ono pokopališče. Na kupu knjig, ki so se mi nagrmadile na mizi je bila tudi knjiga Cirila Kosmača, v kateri je njegova prelepa novela Tantadru. Pisateljevemu nečaku Bogdanu sem hvaležen, da je na pokopališču  popravil napis na družinskem grobu v  Ročah in pripisal poleg imena Ciril  še  slovenski pisatelj.  Malo kod ve, da je Ciril Kosmač želel biti pokopan poleg mame, ki jo je izredno spoštoval. Malo kdaj je o njej pripovedoval, če pa je, so se mu vedno utrnile solze, ker je rad povdarjal njeno trdo, garaško bajtarsko-kmečko življenje.Veter je že otresel iglice s tamkajšnjih macesnov, mene pa je ta mračni jesneski večer ponovno privlekel spomin na  znanega berača – Tantadruja. Zakaj? Mogoče zato, ker me je zopet nagovoril  pisateljev bogati jezik, ki sem ga ta večer ponovno odkril. Ta vaški posebnež, ki ni bil samo vaški, ampak kar Graparski in Cerkljanski, je v slovensko literarturo s kosmačevim prepletanjem besedi in pojmov enkratno izkristaliziral beračevo željo po smrti. Ta želja tli v beračevem fantazijskem svetu, ki ga tudi berač premore. Beračeva izpoved zna biti včasih znatno izpovedno močnejša od filozofov.  Berač s svojo fantazijo je zmožen prikazati večno srečo, ki se razteza onkrat njegovega miselenega sveta, z vsem mogočim vsakodnevnim tostranski podcenjevanji, ki jih  samo on, kot  berač doživlja.

Beraču ne pride na misel samomor,  zato pa je pisatelj na prefinjen način jezikovno prikazal načine umiranja, ob vseh mogočih prispodobah; zadušitev, utopitev, pobiti se … Prav tu je prišla do izraza plemenita  živost Kosmečevega jezika, ob nakazovanju vseh teh oblik  poslednjega dejanja,  ki ga človek zmore, v svoji slabosti …

Kosmaču je tokrat uspelo tudi ob človekovem odhajanju prikazati tudi veliko spoštovanje do živali. Ko človek umrje ostanejo  čebelice, ki s preletavanjem od cveta na cvet nadaljujejo človekovo dramo, ob odmiranju narave z letnimi časi …

Mimogrede se mi je utrnila misel, ki jo velikokrat slišimo, da nam je ljudem marsikaj dosegljivo. Drži!  Res je!  Vendar še zdaleč ne vse, kajti vsak od nas je nažalost bitje, ki je omejeno in končno, kot smrt pri beraču Tantadruju. Tu pa se mimogrede znajdemo ob naši nepopolnost, ki jo zapažamo zlasti v krizi vrednot!

Read Full Post »