Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for januar 2018

Za Doberdob velja, da je ‘slovenskih fantov grob’. Gre za zadnjo slovensko vas na zahodu, preden se Kras spusti v furlansko nižino. Tam je že 31 let župnik Ambrož Kodelja, ki je bil lani tudi zlatomašnik. Izdaja knjige, piše blog, je velik ljubitelj umetnosti. V času komunizma je bil tudi večkrat kaznovan.

6

Življenjska pot našega sogovornika se je začel 5. junija leta 1939 pod Sveto Goro, v Zagori pri Plaveh. Božji klic je začutil šele po Kmetijski srednji šoli v Mariboru, ko je že bil predavatelj za vinogradništvo in kletarstvo na srednji šoli v Ložah pri Vipavi. Novo mašo je imel pri skoraj tridesetih letih, leta 1967.

Nekaj časa je bil nedeljski kaplan v Idriji, nato pa so ga poslali v Grahovo ob Bači. V tistem času je bil večkrat kaznovan. Danes se temu smeje, takrat pa ni bilo lahko. Kaznovan je bil na primer, ker je na cerkev v božičnem času obesil lučke. Sodnik za prekrške mu je dejal, da te motijo strojevodjo vlaka, ki vozi po progi pod cerkvijo, kjer je bil signal. Plačati je moral precej – kolikor je dobil za maše v dveh mesecih. Izredno so ga imeli na piki zaradi razširjanja Družine in Ognjišča. Takrat, pa tudi še danes, si želi, da bi vsaka verna družina brala verski tisk. Še posebej je ta pomemben v zamejstvu.

5Nekega dne je k njemu prišel dekan iz Sovodenj g. Komljanec in ga nagovoril, da bi šel za župnika v Števerjan, na drugo stran meje. Šlo za drugačen način življenja. Duhovnik je živel svobodno. Tam je bil tri leta, nato je prišel v Doberdob.

V kraju so slovenski vrtec, šola, banka, gostišče … več kot devetdeset odstotkov župljanov je Slovencev. Nekaj je italijanskih družin, nekaj tudi narodnostno mešanih zakonov. Živijo v simbiozi. Slovenstvo ohranjajo z ljudskim petjem, tudi cerkvenim. V kraju imajo več zborov.

Meja leta 1947 je globoko zarezala v življenje ljudi, ob meji je bilo veliko žrtev, ki so jih pometali v kraška brezna, pa tudi v brezna v Trnovski gozd, celo sežigali. .. Tam je bil povojni zadnji krematorij v Evropi. Sicer pa je vpliv komunizma segal tudi čez mejo.

In kaj pomenijo besed iz naslova? Italijanska vernost je bolj sentimentalna, zunanja, polna praznovanj in kiča. Slovenska vernost pa je bolj duhovna, tudi bolj resna. Že na zunaj slovenski človek izraža drugačno podobo. Je pa način življenja – ki je bil v Italiji bolj ugoden kot v Jugoslaviji – tisti, ki vpliva, da nekateri vere ne čutijo tako globoko, ker se jim zanjo ni bilo treba žrtvovati.

Z ljubeznijo do umetnosti ga je okužil profesor dr. Vojeslav Mole. To se pozna v cerkvi, kjer je na primer na ambonu relief solkanskega kiparja Borisa Kalina, na pročelju je triptih s podobami in slovenskim napisom, zadaj mozaik sv. Cirila in Metoda. Njegov konjiček je bila včasih tudi hoja v hribe, zdaj pa je to pisanje, tudi bloga. Na začetku je imel do dva tisoč bralcev, zdaj jih ima do petinštirideset tisoč. Bralce ima po vsem svetu. Vsaj bežno je tekočem z utripom umetnosti, rad brska po knjigarnah in knjižnicah, koliko zmore redno obiskuje razstave v Ljubljani in Benetkah, gre na koncerte … »To je zame kot molitev. Zame ni molitev samo rožni venec, brevir. Molitev mi je ves dan, vse je prepleteno z njo.«

In zakaj je Doberdob slovenskih fantov grob? V času po prvi svetovni vojni je bilo toliko žrtev, da so bile vse njive pokopališča. Ko sta se oče in brat vrnila iz vojne, je bilo treba saditi krompir. Tega so sadili kar med grobove. Znana pisateljica Suzana Tamaro je to ubesedila takole: »Tukaj živi nenavaden narod, de je preživel, je srkal umrle.«

Read Full Post »

(Važno je kaj kdo napiše. Vaznejše pa je, kako kdo napisano prebere!)

Navajeni smo, da ob sporočilih, ki jih običajno dobivamo, spoznavamo jasnost posameznih zgodovinskih dogodkov. Vendar vedno le ni tako.

Pred leti nas je presenetilo pastirsko pismo, ki naj bi ga napisal g. nadškof Anton Vovk in so ga »odkrili« v njegovi zapuščini. Znani zgodovinarji so se ob njem repenčili. Najprej so se na dolgo in široko razpisali, ko pa so nekateri podvomili v  verodostojnost, se ne omenja več. Tako so potrdili dvom, da je bilo njegovo pismo podtaknjeno, saj ga niso odkrili v nobenem župnijskem arhivu, kjer hranijo vsa škofova pastirska pisma…

Pred leti sem čisto slučajno zašel v Kosovelovo knjižnico v Sežani. Tam je bila razstavljena zapuščina enega od naših znanih TIGROVCEV. Pozornost mi je pritegnil listič s pisavo dobro znanga pisalnega stroja in seveda z znanim podpisom. Na lističu je pisalo: »Tovariš – ime in priimek – je član UDBE!« Ko sem naslednji dan prišel v knjižnico, da bi tisti listič prefotokopiral, ga ni bilo več »vzela ga je noč«…
meglaZanimiv spomin imam tudi na slavno Dolomitsko izjavo, ki jo uradno ni bilo, ni obstajala, oziroma ni bilo priporočljivo govoriti o njej takrat, to je bilo posebej povdarjeno. Tedaj, še zelo naiven v teh rečeh, sem na vse to čudno gledal, saj sem vendar videl ta papir na neki razstavi. Zanimivo, da mi je od tiste razstave »ostal v očeh« le ta list, potem pa ni več obstajal. »Kako da ga ni, saj ga imam vsaki dan pred nosom v službi!« je v tistem času privatno »na ušesa«  prišepnil šef nekega slovenskega muzeja znancu, ta pa je to raztrobil dalje…

Sveže pečena doktorica zgodovine je na ljubljanski Univerzi zagovarjala tezo o povojnih dogodkih na Primorskem. Kar nekaj let jo je mučila radovednost, kdo se skriva pod nekim pvsevdonimom in je bil sodelavec UDBE. Ko je končno slučajno iztaknila letnico rojstva, se je dokopala tudi do njegovega imena. Oba sva obstrmela, ko sva spoznala znano osebo, o kateri bi si nikoli ne mislili, da je to, je pa ta osebna naredila veliko slabega.

V Cekinovem gradu v Ljubljani je bila razstava »Cerkev na zatožni klopi«. Z nelagodjem sva s sobratom razstavo zapustila, ko sva videla, kako je bil poveličevan neki naš slovenski duhovnik, za katerega smo vsi vedeli, da je bil udbovski sodelavec, tam pa je bil prikazan kot velik mučenec.

Mladi jud, doktor zgodovine in profesor za novejšo zgodovino v Angliji mi je prinesel izvleček v angleščini iz znanega pastirskega pisma, ki ga je napisal dr. Gregorij Rožman 30. novembra 1943. Tam dobesedno piše: »… Da bodo (verniki) samo s tem pogumnim bojem  in marljivim delovanjem za Boga, za narod, za domovino, pod vodstvom Nemčije, zagotovili svoj obstoj in boljšo prihodnost v boju proti židovski zaroti…« Od kot se je v njem znašel citat o judih? Omenjeno pastirsko pismo so v angleščino prevedli v Londonu na tedanji jugoslovanski ambasadi. Ker nihče ni preverjal avtentičnosti omenjenega pastirskega pisma, je prav ta citat bil dovolj močan argument za Angleže, da bi škofa izročili tedanji jugoslovanski oblasti. Kot zanimivost naj dodam, tako me je opozoril judovski znanec, da se do danes na ta podtaknjeni očitek ni obregnil še noben slovenski zgodovinar! Kako je to mogoče?

Vse te in še druge meglice v naši narodni zgodovini so nam lahko v opomin: »Kako važno je kaj kdo napiše, in še važnejše je, ali bralec napisano pravilno prebere in to tudi preveri.«

Read Full Post »

TIŠINA

Pasolini mrtva narava
Soča je žuborela in njeno šumenje je enakomerno napolnjevalo okolico. Ta vodni šum se spreminja s količino vode, ki priteče izpod Prisojnika. Večkrat sem se ustavil prav ob tem šumenju in vedno znova sem doživel novo osvežitev, zelo podobno tisti, ki jo doživimo, ko razgreti in prepoteni stopimo pod mrzel tuš …

Moje misli ob deroči vodi so bile tistega julijskega popoldneva drugje. Kdo ve odkod se mi je prikradla misel, kako nekaj veličastnega je božja navzočnost v človeku. Dozdeva se mi, da je to naša (moja) edina velika sreča, kot je sreča obstati pred oltarjem, kjer prebiva  utelešena Večnost.

Ob šumenju reke, pozibavanju grmičevja in mojem tokratnem sanjarjenju  sta postala prostor in čas farsa človekove misli, prepletene s takšno ali drugačno ideologijo, puhlica, odtenek mistične poezije pa rahla svetlobica, ki vztrajno pronica iz razpršenih valov.

Odtenek te svetlobice me je tokrat postavil na trdna tla,  to je tla duha. Vse, kar je motilo moj mir, je bil trop mušic, ki se je igraje vrtel v enakomernem ritmu plesa nad bližnjim kamnon, nad tolmunom. Občasno je ta mir zmotila velika postrv, ki se je divje zaganjala v valove in v elegantnih lokih skakala iz vode, da je pogoltnila katero od teh mušic. Roj se ni menil za napadalko in ne da bi čutil kakršno koli nevarnost, je plesal dalje svoj ritualni ples.  Spomin mi je poromal na naše upodobitve mrtvaških plesov, ki so za človeka v srednjem veku bile naslikana priprava za spraševanje vesti predvsem za neukega in nepismenega človeka. Malo je tedanji kristjan vedel o preteklosti in prihodnosti, čeprav sta se čas in okolje tudi tedaj razvijala, kot se razvijata danes.

Utelešena Večnost, ki se je prikradla v moj spomin, je bila tokrat zame milost, ki ni omejena ne v prostoru, kot tudi ne v času. Duh pa so mi zaznamovali vera, upanje in ljubezen, ki se jim velikokrat podzavestno pridruži še misel na preživetje. Vsakdo nosi Boga v sebi, a le malo se jih zaveda, da ga imajo! Zato ga velikokrat iščemo, tavamo in se tako ali drugače spotikamo. On pa biva v nas in je z nami, ne da bi se tega velikokrat zavedali, kaj šele, da bi se na to spomnili.

Ljudje spreobračamo sočloveka največkrat z besedo, malokdaj pa z molkom! Težko je molk razumeti kot zgled, ki se živo zareže v psiho, nekako tako, kot zareže kirurg svoj kirurški nož v človekovo telo. Ko molk postane poslanstvo bližine, tedaj ta molk postane ljubezen sama. Naša nalomljena ljubezen pa se velikokrat odraža tako, da ne znamo ljubiti bližnjega kot sami sebe, ker v nas prevladuje sprevrženost božjega. Od takret nam postaja molk naš zgled.

Read Full Post »