Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for marec 2018

Pogosto slišimo , da se je po svetu pojavila neka nenavadna kritika, da je prepričanje kristjanov, pri katerih se krščanska vera sklada  z versko resnico, da to prepričanje nujno vodi v nasilje in nestrpnost.  Regensburški škof Muller je imel 2006 na nedeljo Kristusa Kralja zanimivo pridigo, v kateri je takšno stališče takole ovrgel: » Božjih ciljev ni mogoče podpirati z nasiljem in kršenjem človekovih pravic. Če se kristjan na tej podlagi oklene Boga, to še ni fundamentalizem, ki zaničuje ljudi, ampak je naše »oklepanje« krščanskega Boga in njegove vseobsegajoče ljubezni. To je osnova za odprtost do drugih ljudi in drugih veroizpovedi. Jezus je nastopal kot kralj resnice. Nam pa ta resnica ni zaupana zato, da bi se jo polastili in jo vsiljevali drugim. Ta resnica ni nič drugega, kot Božja obljuba vsemu človeštvu. V nasprotju z vojaškim in duhovnim imperijalizmom pričuje Kristus za resnico s svojo ponižnostjo in s svojo smrtjo na križu, kjer je pokazal tudi svojo nemoč. Krščanstvo predpostavlja, da se ljudje svobodno odločajo za Kristusa. Če kdaj, danes kristjani nočemo ljudi pridobiti s propagando, ali jih obvladati z nasiljem, ampak jih želimo s svojim pričevanjem povabiti, da razmislijo o Jezusu, o tem Jezusu, ki je oznanjal božje kraljestvo.«

ogenj

Pri tej izjavi je izuzet kakršen koli verski fanatizem, kot tudi fundamentalizem. Prav o tem velikokrat skušajo razpravljati ljudje, ki nimajo osnovnih pojmov o veri. Če je nekdo veren in reče nekomu, naj  tudi poskrbi za sorodnika, ki je nevarno bolan, da bi prejel zakramente za umirajoče, to še ni vsiljevanje. Kot tudi ni versko vsiljevanje, če sosed opozori soseda, da se je začel verouk, pa je prav, da tja pošlje tudi svojega otroka. To so osnovne dolžnosti kristjana in ne kršijo versko svobodo kogar koli že.
Drugo pa bi bilo, če bi nekdo delal nad nekom pritisk v imenu Boga, ali zaradi vere. Res je, da se je to v zgodovini tudi dogajalo. Bili so tedaj drugačni pogledi na pristop do sočloveka, pa zato je samo po sebi razumljivo, da so poznali tudi drugačna merila v verskem svetu.
Dogaja se tudi, da je nekdo pri pristopu do sočloveka neroden in njegovo dobronamerno dejanje, ki ima v sebi verski motiv izpade čudno, ali celo žaljivo. Spominjam se dogodka, ki ga je opisal solnograški nadškof Reinhold Stecher v  eni od njegovih knjig, takole piše: »Srečala sta me mladeniča, me pozdravila in mi rekla; Kristus je vstal!« Škof ju nekaj časa gleda, potem pa prasne v smeh, ki je bil kar krepak kroht in reče: »Pa to jaz oznanjam odkar sem duhovnik!« Fanta se nista dala ugnati in nadaljujeta:  »To smo vam prišla povedati midva!« On pa nazaj: »Pa to vama lahko jaz tudi povem, saj sem od vaju starejši in sem vedel prej, kot vidva!«  Škof je bil sicer zvit in je pogovor nadaljeval tako, da je ta dva fanta »izvleke iz kaše«. Ko sta odšla je škof vzdihnil: »Ljubi Bog, kakšne nerode pošiljaš po svetu, da Te oznanjujejo!«  Takšen neroden pristop lahko naredi tudi škodo, da se nekdo še bolj oddalji od Boga.
Med kristjani lahko rečemo, da je zelo veliko brezbrižnosti, pa tudi verske mlačnosti, zato o nekem fundamentalizmu skoraj ne moremo govoriti. Res pa je, da lahko pride tudi do verske nestrpnosti, še zlasti če je nekdo neroden in neko versko zadevo pove z vsiljivim tonom, ali na neprimeren način. Ob takšnem dogodku je dobro, da se zaustavimo in si vzamemo čas tudi za pogovor, pa v miru in trezno stvar razmislimo, da se zadeva razčisti in razjasni.

Advertisements

Read Full Post »