Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for maj 2018

ogenj

 “Iz dobre šole rastejo boljši časi, iz slabe pa slabši.
Časi so taki, kakršni so ljudje.« (Anton Martin Slomšek) 

  1. maja 2018. je Škofijska klasična gimnazija A,M, Slomšek v Mariboru dobila novega ravnatelja. Objavljamo njegov nagovor, ker menimo, da bo vspodbudno koristil tudi našim zamejskim slovenskim šolnikom.

Spoštovani duhovniki, redovniki in redovnice Nadškofije Maribor,

z mesecem majem prevzemam naloge ravnatelja Škofijske gimnazije A. M. Slomška v Mariboru, zato vas želim prvič v tej vlogi iskreno pozdraviti.

Slomškova gimnazija je v letu 2017 praznovala 20-letnico delovanja in ob tej priložnosti vas vabimo k branju spominskega Almanaha Obrazi notranje moči, v katerem sta predstavljena delo in življenjski utrip na tej edini katoliški gimnaziji v vzhodnem delu Slovenije.

Skupaj z vsemi vernimi učitelji in vzgojitelji, ki učijo in vzgajajo v različnih javnih šolah, vrtcih in tudi na univerzah (od koder prihajam sam), predstavlja škofijska gimnazija enega od načinov, kako lahko Cerkev danes nagovarja mlade in njihove družine. Mnogi na tej poti prepoznajo poklicanost za družinsko življenje, kjer jim sredi (od zunaj vsiljene) zmede današnjega sveta poskušamo odpirati oči za duhovne razsežnosti in navzočnost Boga v našem življenju, posamezniki pa odkrijejo tudi klic v duhovni poklic. Cerkev danes potrebuje oboje, pri čemer se moramo ljudje zavedati, da smo le sejalci, rast pa daje Bog …

Poseben izziv dela na Slomškovi gimnaziji je tudi v verski strukturi dijakov, kjer ne prevladujejo zgolj mladi iz trdnih krščanski družin, ampak tudi ranjeni otroci iz družin v različnih stiskah, iz indiferentnega okolja ali iz družin, kjer starši v cerkveni gimnaziji vidijo še zadnje upanje za svojega odraščajočega mladostnika … Seveda bi bilo veliko lažje delati z »izbranimi« mladostniki in tudi zunanja pričakovanja ter rezultati bi lahko bili drugačni, vendar lahko to posebnost gimnazije prepoznavamo tudi kot priložnost v duhu besed »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike (Mr 2,17).« Zaposleni na gimnaziji morda prav v tem na poseben način razodevamo misijonsko poslanstvo Cerkve v današnjem svetu …

Po spletu okoliščin – danes pa lahko morda že rečemo, da tudi po skrivnostnem Božjem načrtu – smo v zadnjem desetletju v Slomškovem zavodu hodili pot v obljubljeno deželo, pri čemer nam niso bili prihranjeni dvomi in strahovi takratnega izraelskega ljudstva. Ob negotovi usodi vrtca, osnovne šole, glasbene šole, gimnazije in dijaškega doma je Cerkev v Sloveniji pokazala čut za solidarnost in prisluhnila svojemu pastoralnemu poslanstvu, za kar smo še posebej hvaležni Ljubljanski nadškofiji, Šolskim sestram sv. Frančiška Kristusa Kralja, vsem domačim in tujim darovalcem sredstev za rešitev prostorske stiske in seveda vsem, ki so in ste z molitvijo prosili za rešitev enega večjih pastoralnih izzivov Cerkve v tem delu Slovenije v zadnjem obdobju.

Pred nami je velika odgovornost, da v duhu poslanstva cerkvene gimnazije pomagamo mladim najti lastno mesto v tem svetu, kjer se bodo v polnosti uresničili, ob tem pa imeli odprte oči in srce za ljudi v stiskah, za družbeno pravičnost (v podjetjih, izobraževalnih ustanovah, državnih uradih, politiki …) in bili za te stvari pripravljeni pogumno zastaviti svojo osebo kot pokončni kristjani. Morda ta proces glede na zgodovinske okoliščine in posebej intelektualno ozkost dela slovenske javnosti in nekaterih institucij traja nekoliko dlje, a kot kristjani »upamo proti upanju«. Predvsem pa pričujemo z lastnim zgledom …   

 

Zahvaljujem se vam, ker mnogi med vami že vrsto let spremljate, spodbujate in oblikujete tudi dijake naše gimnazije ter njihove družine! Pri našem delu se zelo izrazito kaže, da je povezanost in vključenost mladostnika v delo župnije ali redovne skupnosti že v času osnovne šole temeljni kamen za aktivnega mladega kristjana v času srednje šole – obratna pot je prej izjema kot pravilo. Zato ni nič bolj dragocenega kot duhovniki, redovniki in redovnice, ki s svojo besedo in življenjem pričujete za živost Veselega oznanila!

 

Prav tako se iskreno zahvaljujem za gmotno pomoč, ki jo nekateri že vrsto let izkazujete bodisi družinam dijakov škofijske gimnazije bodisi samemu Zavodu Antona Martina Slomška! Hvaležni bomo za vašo molitveno in materialno podporo tudi v prihodnje, še posebej pa priložnosti, da mladim v svojih župnijah in skupnostih predstavite možnosti odraščanja v okviru Slomškovega zavoda!

Upam, da se bomo v prihodnosti srečali na kakšnem skupnem dogodku, morda tudi na kakšni duhovniški rekolekciji, kjer si bomo izmenjali izkušnje in poglede na vzgojno-izobraževalne izzive, s katerimi se vsakodnevno srečujemo tako na lokalni kot na državni ravni. Do takrat pa vas prosim, da ob različnih priložnostih molite tudi za verne učitelje in vzgojitelje tako v javnih kot v cerkvenih vzgojno-izobraževalnih zavodih, da bomo delali in živeli v pričevanje Evangelija in ne v pohujšanje mladih. Vam pa želim, da v svojem duhovnem poklicu večkrat doživite potrditev in izkušnjo dragocenosti svojega poslanstva!

»Izobraževanje ni polnjenje praznega vedra, ampak prižiganje ognja.«

(William Butler Yeats)

 

 

Advertisements

Read Full Post »

ljudje

Koprska Škofija je vstopila v Novo leto 2018 z novo župnijsko razporeditvijo. Vse to smo lahko brali, tudi poslušali po najrazličnejših radijskih postajah od radija Ognjišče, radija Koper, pa tudi radija Slovenija. Od 189  župnij, bo v škofiji Koper od 2018  dalje le 100 župnijskih enost. Kot vsako stvar so verniki, ki so pri tej združitvi soudeleženi imeli različne reakcije; od zelo odklonilnih, do zelo, zelo razumevajoičih, dobili pa so se tudi taki, ki jih vse to prav nič ne briga.

Zavedati pa se le moremo, da takšna oblika združitve župnij ni nič novega in se bo z leti še nadaljevala. Pohvale vredno je, da je vsaj en škof v Sloveniji končno “ugriznil v to kar kislo jabolko” in zadevo porinil naprej, kot je Mojzes vlekel Izraelce gor in dol po Izraelu …

Znanec iz najstarejše nemške škofije Trier, ki obstaja od 3. stoletjka dalje, mi je pripovedoval, kako je tamkašnji škof. Mons. Judith Rupp lani (2016) začel z združevanju župnij in bo celotni projekt zaključil šele leta 2020. Škofija Trier šteje 172 župnije. Po končani združitvi župnij jih bo imela le 35. Do tega postopka so prišli z ugotovitvijo, da sedanje razdrobljene župnije ne usterzajo več času. (Isto je bilo v škofiji Koper.)  Trierska škofija ima nekaj nad milijon in pol vernikov. Po združitvi župnij iz sedanjih 172 na 35 bo vsaka župnija imela okrog 43.000 vernikov. Med utemeljitvijo o združevanju je trierski škof tudi povdaril: “ … Sedanje razdrobljene župnije niso več kreativne. Kot v svetu, rabi tudi Cerkev kreativnost. V Nemčiji dajamo velik povdarek na vlogo laikov, kar je izredne važnosti. Zavedati pa se moramo, da  zakramentalni vidik v župniji ostaja in bo ostal na duhovnikovih plečah … “ Prav te dni je Papež v  enem od njegovih govorov rekel: “Posvetite večjo pozornost, spravi, usmiljenju in odpuščanju. Ne prezrite tesne vezi med evharistijo in duhovništvom. Če ne bo duhovnikov ne bo evharistije! … “ Trierski škof mons. Judith Rupp, pa je še dodal: “ Pri združitvi župnij ne gre za neko komoditeto v Cerkvi, pač pa za nujo, da bi se vernike  znova in znova predramljalo, da je odgovornost v župniji na ramenih vseh in ne samo duhovnika ali škofije. Skupaj z molitvijo in zakramentalnim življenjem v župnijah bodo župnije postajale bratske in žive skupnosti, ki bodo čutile potrebo tudi po novih duhovnh poklicih,” zaključuje trierski škof.

V kolikor primerjamo škofijo Trier v Nemčiji, ki je znatno večja od škofije Koper, pridemo do zaključka,  da ima škofija Koper še vedno preveč župnijskih enot na število prebivalstva. Združevanje župnij se bo v Sloveniji v bodoče nadaljevalo tudi v drugih slovenskih škofijah, zato to, kar je kot prva začela škofija Koper ni danes noben luksus, ali komoditeta, ampak nuja!

Read Full Post »

Marijina zemlja

(Nekaj misli ob filmu)

Poklicni filmski kritiki velikokrat zelo različno predstavijo, pa tudi ocenijo posamezne filme.  Film: “MARIJINA ZEMLJA”,  pod katerega se je podpisal režiser Juan Manuel Cotela. Film govori o odvetniku Diablu, ki se predstavlja, kot hudičev advokat. Ta z vso natančnostjo sprašuje ljudi, ki trdijo, da so nekaj verskega doživeli, pa tudi vidce, ki trdijo, da so videli Marijo.

V prvem delu filma se najprej poglobi v vprašanje, kdo je Bog z imenom Oče, kdo je Sin z imenom Jezus in kakšno vlogo naj bi imela Jezusova mati Marija. V vse te scene pa je vključil Marijine božje poti, kot so Guadalupe, Lurd, Fatimo in na koncu Medjugorje.

Med osebe, ki pričujejo o osebni živi veri  so tudi znani nogometaš John Rick Miller, kolumbijska igralka Ada Rosa-Perez in pevka Lola Falana. V filmu se prepletatajo dokumentarni prizori in domišljija. Kljub temu film spretno govori o človekovi duhovnosti, ne da bi pri tem zanemaril zabavo. V bistvu se film na zanimiv našin sooča s problemom danešnje duhovnosti, ko sodoben človek ne išče (niti ne želi!) imeti stika z Bogom, ampak se Bog sam postavlja predenj. Ob vsem tem pa hudičev advokat (glavni igralec) ponudi gledalcu spretna vprašanja, predvsem za tiste, ki skušajo iskati Boga.
dvd_marijina_zemlja_ovitek

Veliko gledalcev je film naravnost očaral in ga znova in znova prihajajo gledat, so pa tudi takšni, ki jim film odpre veliko novih vprašanj, kar zopet ni slabo. Kritične gledelce pa v filmu marsikaj moti.

Morda je nekoliko neroden sam zaključek filma. Ob koncu se zaustavi glavni igralec  v Medjugorju. O tem kraju da svoj komentar, se pogovarja z vidci in na koncu se pojavi znana medjugorska monštranca, ki na gledalec naredi tudi svoj vtis. Neokusno je, da se med sponzorji za film omenja med drugimi tudi Medjugorje.

Zaključek filma ni posrečen, ker izpade kot, da je film propaganda za obisk Medjugoraj in tako se zabrišejo vsi tisti prelepi sporočilni motivi, ki jih je gledalec videl v prvi polovici filma. Čeprav na koncu je omenjeno, da Cerkveno vodstvo se še ni izjasnilo o tem romarskem kraju.

Dejstvo je, da dokler Cerkev ne izreče svojega uradnega mneja o dogodkih v Medjugorju, so lahko tu odprta vsa vprašanja. Obiskovalci ta kraj doživljajo različno. Prav zato bi Medjugorje morali zaščititi kot kraj molitve in miru, pred pretiranim senzacionalizmom in kičem, ki ga srečujemo tam na vsakem koraku. Ljudje prihajajo tja in imajo različne okuse, pa tudi želje. Nekaterim romarjem je ta kraj resnično potreben in nihče nima pravice, da jim to krati. Zato bi morali to oazo duhovnosti zaščititi vseh mogočih stranpoti, kot tudi kriminala. Nekatere stvari v samem Medjugorju so nedopustne, kot naprimer izkoriščanje delovne sile. Veliko ljudi dela cele dneve za minimalno plačo, brez socialnega zavarovanja, so pa tiho, ker vedo, da bodo drugače ostali brez dela. V kolikor gledamo na Medjugorje iz teološko-pastoranega vidika, potem je zadnji čas, da se čim prej prekine s praznoverjem in raznimi miti. Romarje, kot tudi turiste, tudi ti prihajajo tja,  je treba opozoriti, da ta kraj ni mesto magije, ali neka “fabrika” čudežev. Napočil je čas, da se spregovori: “V Medjugorju ne plešejo nebeška bitja, kip vstalega Zveličarja ne ‘joče v kolenu’ in da fosforescenčna Marija ni noben znak iz nebes, ampak navadni sadreni kip. Pa še kaj bi se dobilo!” Vse to je reklama proti resnosti Medjugorja, saj resne ljudi vse to moti, predvsem pa to zelo moti resne iskalce vere, ki se tja napotijo. Je že tako, da veliko ljudi vidi v Madjugorju okrog sebe marsikaj, v sebi pa na žalost NIČ!Tudi romarji, ki se od tam vračajo ne bi smeli širiti novic, ki so neutemeljene, kot tudi ne raznih napovedi, ki niso osnovane. Na žalost je vsega tega preveč, kar pa ne koristi ne Cerkvi, kot tudi ne Medjugorju samemu.

Read Full Post »

Nekaj misli o bodočnosti naše Cerkve in vernosti

Cross and sunset

Prijetno se počutim, ko berem kakšno razmišljanje in zunaj zavija burja,  Nekaj podobnega sem tudi tokrat doživljal, ko sem poslušal posnetek predavanja: “Kakšna bo bodočnost  krščanstva  v našem narodu.”

Govornik, diplomirani sociolog religije takole razmišlja: “… Škofje bodo morali poskrbeti zaradi pomankanja duhovnikov za oskrbo preostalih lis krščanstva, to so kristjani razmetani po zaselkih, ki ne bodo povezani v formalne župnije, ker pač to ne bo mogoče. Tudi združevanje župnij ne bo veliko pomagalo. Kristjani se bodo v veliki meri zbirali ob samostanih, ki jih bodo, kot nekoč, v skladu s svojo katrizmo oskrbovali.

Elitistična – samozadostna – v vase zagledana mala občestva, ki jih ustvarjajo sedanja duhovna gibanja, se bodo povsem odtujila od župnij. Sicer pa, v glavnem župnije že danes od teh gibanj nimajo nič, ali zelo malo, ker člani teh gibanj menijo, da so boljši od tistih, ki se dnevno, nedeljsko in praznično zbirajo v župnijski cerkvi. Elitizem v tem smislu kaže na neko moderno cerkveno herezijo – ali pa je vsaj blizu nje.

Mariborski cerkveni finančni škandal, ki ga je Osservatore Romano imenoval; Škandal brez primere, je zadel hud udarec celotni slovenski Cerkvi. Mariborska nadškofija po cerkvenem pravu bi ne smela več obstajati, saj je finančno propadla. Sedež bi moral biti premeščen v Celje ali na Ptuj, kjer sta bili antični škofijio Celea in Petovia. To se ni zgodilo, ker so verjetno predpostavljeni spoznali, da je pri vsem tem bila krivda oridnarijev v tem, da so “sodelavcem preveč zaupali”. Ne moremo pa mimo krivde teh sodelavce, saj jih je do tega  vodil  pohlep! 160.000 Slovenk in Slovencev je bilo materijalno oškodovanih (certifikati). Moralno pa je krivda padla na vso Cerkev na Slovenskem in tako udarila v temelj našega naroda, ter tako razrahljala pri vernikih zaupanje v poštenost slovenske Cerkve … “

S to vsebino se lahko strinjamo, ali pa ne. Vsak ima pravico do svejega mnenja tudi o tem, kot o bodočnosti Cerkve, neglede v katerem narodu. Dejstvo pa je, da ko se pogovarjamo z ljudmi, ki so verni, pa vere vsaj na zunaj ne prakticirajo, to pomeni, da ne obiskujejo nedeljske maše, zgornjemu razmišljanju lahko vsaj delno pritrdimo.

Kaj bo s Cerkvijo v bodoče? To vprašanje si danes zastavlja marsikdo, ne samo duhovniki, ampak tudi verniki. Prijetno nas je o tem vprašanju nagovorila misel nemškega teologa Karla Rahnerja. On pravi: “Cerkev bodošnosti bo bolj bratska!” Kaj misli s tem? Če pogledamo naše današnje župnije, pa tudi verske skupnosti, ki se zbirajo po naših cerkvah zapazimo, da je med nami bore malo bratske povezanosti. Malo je vernih, ki bi jim župnija kaj več pomenila. Zanje je Cerkev danes postala organizacija, ki skrbi za zakramente, za cerkveni pogreb, pa mogoče še za kakšen verouk. Vse drugo je velika večina naših vernikov že davno odpisala.Ta bratskost, kot pravi Karl Rahner se odraža prav v tem, kar danes marsikje Cerkvi manjka. Skrb za vse, ki se zbirajo ob župnijskem ognjišču, skrb, da se priskoči na pomoč, da po možnostih razpolagamo z našimi sposobnostmi tudi v prid Cerkve. “Čutiti z župnijo pomeni vzeti Boga resno”, tega marsikje pri nas manjka. Upajmo, da bo s časoma v tistih malih skupinicah tega več, edino tako bodo zmogli  vstrajati na poti odrešenja. Ob vseh teh razpravah o bodočnosti vernosti in  Cerkkve, pa se moreamo zavedati: ”Zgodovino odrešenja vodi Bog!” To spoznavamo izhaja iz zgodivine pri vsakem narodu, pa tudi iz zgodovine odrešenja, ki je lepo podana v Svetemn pismu. Zavedajmo se: “Bog človeka ni nikoli zapustil,. Človek pa Boga velikokrat!”

Read Full Post »

E52A4745

Read Full Post »

Spomin mi poroma na dogodek, ki sem ga doživel pred desetletji. Bil je lep spomladanski dan, takšni, kot so običajno po Veliki noči.  Ko sva se poslavljala, mi je poklonila Križanega, ki ga je sama izoblikovala v glini. Bil je zavit v navaden časopisni papir. Skromno se mi je približala in rekla: “Oh, to, to pa naj bo za vas. Je Križani brez križa.  Križ ste vi, saj ste duhovnik, upam, da vas ljudje in življenje križata? Koga pa danes življnje ne križa in kako malo je Cirenejcev, ki svoj križ nosijo z Božjo ljubeznijo …Postavite ga na steno tako visoko, da ga boste lahko poljubili, ko vam bo težko … “  Mogoče je še kaj dodala, ne vem, vem samo to, da  me je ta dogodek iznenadil in  mi je ostal v spominu…

zadnja ve__erja - france kralj

Velika težava ni verovati, da je obstajal Jezus, da je trpel in vstal. Mnogo večja težava pri sodobnem človeku je, verovati, da je ta človek Bog, ki je prišel med nas.  Veliko je ljudi, ki Jezusa ljubijo, vendar pa vanj ne verujejo. Vera sodobnega kristjana mora biti razsvetljena in sposobna svoje preiskušnje  ponesti skozi ognej kritik. Naša vera danes, mora vzdržati viharje, bodisi duhovne, pa tudi socialne, Nobenega znamenja ni, da je danes vera na slabšem, kot je bila v času, ki je bil pred nami. Vedno se je bilo in bo, treba za vero tudi potruditi, včasih kar krepko …
Moja in tvoja vera je v verovanju, da Bog tudi danes ustvarja, to pomeni, da je sposoben poklicati v bivanje to ali ono stvar tam, kjer ni bilo ničesar, pa tudi popolnoma prenoviti to, kar se je postaralo in umrlo.
Vera pomeni tudi verovati, da Bog rešuje, to je, da ostajajo brezupni položaji, če gledamo po človeško. Edino le Božja moč je sposobna osvoboditi človeka iz takega položaja. Bog v takšnbem primeru sklene zavezo, ki je v tem, da tiste, katere hoče, uvede v stanje deležnosti pri lastnih Božjih dobrinah. Zakrament te zaveze je bilo v stari zavezi velikonočno jagne, v Novi zavei, pa “kri nove zaveze”, ki se je v vsej svoji polnosti trazodela v velikonočnem jutru.
S strahom si zastavljamo vprašanje: “Kako obhajajo Veliko noč vsi, ki z nami živijo?” Hudo bi bilo, če bi našemu človeku bilo Jezusovo vstajenje samo “colomba in čokoladni  pirh”.
Jezusovo vstajenje se ne dogaja samo na Veliko noč. To vtajenje se dogaja vsaki dan, ko iz našega potrošniškerga življenja zavestno prehajamo v Božji objem. Veliko je takšnih trenukov podzavestno, v našem življenju. Običajno jih spregledamo.
Bistvo Jezusovega oznanjevanja in vstajenja je:
Bog  vsakega človeka ceni!
To je  naša ALELUJE!
Doživite jo!

Read Full Post »

Nekaj misli o bodočnosti naše Cerkve in vernosti

kriz-hodil sem po poteh

Prijetno se počutim, ko berem kakšno razmišljanje in zunaj zavija burja,  Nekaj podobnega sem tudi tokrat doživljal, ko sem poslušal posnetek predavanja: “Kakšna bo bodočnost  krščanstva  v našem narodu.”
Govornik, diplomirani sociolog religije takole razmišlja: “… Škofje bodo morali poskrbeti zaradi pomankanja duhovnikov za oskrbo preostalih lis krščanstva, to so kristjani razmetani po zaselkih, ki ne bodo povezani v formalne župnije, ker pač to ne bo mogoče. Tudi združevanje župnij ne bo veliko pomagalo. Kristjani se bodo v veliki meri zbirali ob samostanih, ki jih bodo, kot nekoč, v skladu s svojo katrizmo oskrbovali.
Elitistična – samozadostna – v vase zagledana mala občestva, ki jih ustvarjajo sedanja duhovna gibanja, se bodo povsem odtujila od župnij. Sicer pa, v glavnem župnije že danes od teh gibanj nimajo nič, ali zelo malo, ker člani teh gibanj menijo, da so boljši od tistih, ki se dnevno, nedeljsko in praznično zbirajo v župnijski cerkvi. Elitizem v tem smislu kaže na neko moderno cerkveno herezijo – ali pa je vsaj blizu nje.
Mariborski cerkveni finančni škandal, ki ga je Osservatore Romano imenoval; Škandal brez primere, je zadel hud udarec celotni slovenski Cerkvi. Mariborska nadškofija po cerkvenem pravu bi ne smela več obstajati, saj je finančno propadla. Sedež bi moral biti premeščen v Celje ali na Ptuj, kjer sta bili antični škofijio Celea in Petovia. To se ni zgodilo, ker so verjetno predpostavljeni spoznali, da je pri vsem tem bila krivda oridnarijev v tem, da so “sodelavcem preveč zaupali”. Ne moremo pa mimo krivde teh sodelavce, saj jih je do tega  vodil  pohlep! 160.000 Slovenk in Slovencev je bilo materijalno oškodovanih (certifikati). Moralno pa je krivda padla na vso Cerkev na Slovenskem in tako udarila v temelj našega naroda, ter tako razrahljala pri vernikih zaupanje v poštenost slovenske Cerkve … “
S to vsebino se lahko strinjamo, ali pa ne. Vsak ima pravico do svejega mnenja tudi o tem, kot o bodočnosti Cerkve, neglede v katerem narodu. Dejstvo pa je, da ko se pogovarjamo z ljudmi, ki so verni, pa vere vsaj na zunaj ne prakticirajo, to pomeni, da ne obiskujejo nedeljske maše, zgornjemu razmišljanju lahko vsaj delno pritrdimo.
Kaj bo s Cerkvijo v bodoče? To vprašanje si danes zastavlja marsikdo, ne samo duhovniki, ampak tudi verniki. Prijetno nas je o tem vprašanju nagovorila misel nemškega teologa Karla Rahnerja. On pravi: “Cerkev bodošnosti bo bolj bratska!” Kaj misli s tem? Če pogledamo naše današnje župnije, pa tudi verske skupnosti, ki se zbirajo po naših cerkvah zapazimo, da je med nami bore malo bratske povezanosti. Malo je vernih, ki bi jim župnija kaj več pomenila. Zanje je Cerkev danes postala organizacija, ki skrbi za zakramente, za cerkveni pogreb, pa mogoče še za kakšen verouk. Vse drugo je velika večina naših vernikov že davno odpisala.Ta bratskost, kot pravi Karl Rahner se odraža prav v tem, kar danes marsikje Cerkvi manjka. Skrb za vse, ki se zbirajo ob župnijskem ognjišču, skrb, da se priskoči na pomoč, da po možnostih razpolagamo z našimi sposobnostmi tudi v prid Cerkve. “Čutiti z župnijo pomeni vzeti Boga resno”, tega marsikje pri nas manjka. Upajmo, da bo s časoma v tistih malih skupinicah tega več, edino tako bodo zmogli  vstrajati na poti odrešenja. Ob vseh teh razpravah o bodočnosti vernosti in  Cerkkve, pa se moreamo zavedati: ”Zgodovino odrešenja vodi Bog!” To spoznavamo izhaja iz zgodivine pri vsakem narodu, pa tudi iz zgodovine odrešenja, ki je lepo podana v Svetemn pismu. Zavedajmo se: “Bog človeka ni nikoli zapustil,. Človek pa Boga velikokrat!”

Read Full Post »