(Nekaj misli ob filmu)
Poklicni filmski kritiki velikokrat zelo različno predstavijo, pa tudi ocenijo posamezne filme. Film: “MARIJINA ZEMLJA”, pod katerega se je podpisal režiser Juan Manuel Cotela. Film govori o odvetniku Diablu, ki se predstavlja, kot hudičev advokat. Ta z vso natančnostjo sprašuje ljudi, ki trdijo, da so nekaj verskega doživeli, pa tudi vidce, ki trdijo, da so videli Marijo.
V prvem delu filma se najprej poglobi v vprašanje, kdo je Bog z imenom Oče, kdo je Sin z imenom Jezus in kakšno vlogo naj bi imela Jezusova mati Marija. V vse te scene pa je vključil Marijine božje poti, kot so Guadalupe, Lurd, Fatimo in na koncu Medjugorje.
Med osebe, ki pričujejo o osebni živi veri so tudi znani nogometaš John Rick Miller, kolumbijska igralka Ada Rosa-Perez in pevka Lola Falana. V filmu se prepletatajo dokumentarni prizori in domišljija. Kljub temu film spretno govori o človekovi duhovnosti, ne da bi pri tem zanemaril zabavo. V bistvu se film na zanimiv našin sooča s problemom danešnje duhovnosti, ko sodoben človek ne išče (niti ne želi!) imeti stika z Bogom, ampak se Bog sam postavlja predenj. Ob vsem tem pa hudičev advokat (glavni igralec) ponudi gledalcu spretna vprašanja, predvsem za tiste, ki skušajo iskati Boga.
Veliko gledalcev je film naravnost očaral in ga znova in znova prihajajo gledat, so pa tudi takšni, ki jim film odpre veliko novih vprašanj, kar zopet ni slabo. Kritične gledelce pa v filmu marsikaj moti.
Morda je nekoliko neroden sam zaključek filma. Ob koncu se zaustavi glavni igralec v Medjugorju. O tem kraju da svoj komentar, se pogovarja z vidci in na koncu se pojavi znana medjugorska monštranca, ki na gledalec naredi tudi svoj vtis. Neokusno je, da se med sponzorji za film omenja med drugimi tudi Medjugorje.
Zaključek filma ni posrečen, ker izpade kot, da je film propaganda za obisk Medjugoraj in tako se zabrišejo vsi tisti prelepi sporočilni motivi, ki jih je gledalec videl v prvi polovici filma. Čeprav na koncu je omenjeno, da Cerkveno vodstvo se še ni izjasnilo o tem romarskem kraju.
Dejstvo je, da dokler Cerkev ne izreče svojega uradnega mneja o dogodkih v Medjugorju, so lahko tu odprta vsa vprašanja. Obiskovalci ta kraj doživljajo različno. Prav zato bi Medjugorje morali zaščititi kot kraj molitve in miru, pred pretiranim senzacionalizmom in kičem, ki ga srečujemo tam na vsakem koraku. Ljudje prihajajo tja in imajo različne okuse, pa tudi želje. Nekaterim romarjem je ta kraj resnično potreben in nihče nima pravice, da jim to krati. Zato bi morali to oazo duhovnosti zaščititi vseh mogočih stranpoti, kot tudi kriminala. Nekatere stvari v samem Medjugorju so nedopustne, kot naprimer izkoriščanje delovne sile. Veliko ljudi dela cele dneve za minimalno plačo, brez socialnega zavarovanja, so pa tiho, ker vedo, da bodo drugače ostali brez dela. V kolikor gledamo na Medjugorje iz teološko-pastoranega vidika, potem je zadnji čas, da se čim prej prekine s praznoverjem in raznimi miti. Romarje, kot tudi turiste, tudi ti prihajajo tja, je treba opozoriti, da ta kraj ni mesto magije, ali neka “fabrika” čudežev. Napočil je čas, da se spregovori: “V Medjugorju ne plešejo nebeška bitja, kip vstalega Zveličarja ne ‘joče v kolenu’ in da fosforescenčna Marija ni noben znak iz nebes, ampak navadni sadreni kip. Pa še kaj bi se dobilo!” Vse to je reklama proti resnosti Medjugorja, saj resne ljudi vse to moti, predvsem pa to zelo moti resne iskalce vere, ki se tja napotijo. Je že tako, da veliko ljudi vidi v Madjugorju okrog sebe marsikaj, v sebi pa na žalost NIČ!Tudi romarji, ki se od tam vračajo ne bi smeli širiti novic, ki so neutemeljene, kot tudi ne raznih napovedi, ki niso osnovane. Na žalost je vsega tega preveč, kar pa ne koristi ne Cerkvi, kot tudi ne Medjugorju samemu.
Oddajte komentar