Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for september 2018

Piana&PizzoCamarda0025

Poiskal sem ga po naključju, ko me je nanj opozorila beograjska novinarka, ki je   zaposlena na beograjskem radiju.

Vsakoletni zagrebški Knjižni sejem privabi veliko ljubiteljev knjig iz cele bivše Jugoslavije. Po ogledu in nakupu smo trije znanci sedeli na Ilici pred  kavarno, pili kavo in poslušali razlago kolege, kako mu je lektor razcafral tekst, ki ga je dva meseca prevajal. Ni pa hotel sprejeti moje pripombe, da je pač tako, da lektorji, če niso vešči v določeni stroki, pač lektorirajo, kot oni vedo in znajo,  čeprav jih že na univerzi velikokrat opozarjajo, da se morajo sami izpopolniti v določeni stroki, če želijo, da bo lektoriranje dobro. Bil sem že sit tega dolgovezenja, ko nepričakovano prisedeta dami, ki sta prav tako bili na Knjižnem sejmu, kar se je videlo, saj  sta imeli vsakaka svojo vrečko s knjigami. Nas živahtni pogor je zmotila gospa, ki je poznala eno od dam. Ta jo z velikim veseljem predstavi in pove, da je kolegica na radiju  Beograd. Pozdravimo se in pogovor teče naprej o tem in onem. Pred odhodom pa me dama iz Beograda vpraša: “Od kod sem.”  Povem ji, da iz bližine Trsta. Tako sem  rekel zato, ker je Trst poznal vsak jugoslovan, po kavi, kavbojkah … ko je to mesto bilo še nekakšna Meka v polpreteklem času. Ona pa: “Kako daleč je od vas do Trsta”, Kratko povem; “Mesto je nekako za vogalom.” Jaz sem ta in ta, pa lepo pozdravite šarmantnega g. Danila. Pa veste zakaj? Ko je prišel v Beograd je vedno prinesel s seboj veliko kave in nas na radiju z njo obdaril. Vedeli smo v katerem hotelu bo bival, zato smo povpraševali na recepcijo, če je že prišel. Ko smo izvedeli da je, smo drugo jutro bili zelo točno na delu, da smo dobili “CAFFE ILLY”. To je bilo za tisti čas nekaj izrednega. V Skupščini sva bila skupaj na seji, ko je razpadla Jugoslavija. Ko smo poslušali razprave, kreganja, vikanja … sem mu rekla: “Danilo, nema više Jugoslavije!” On pa je takoj odšel iz dvorane in telefoniral v Rim. To novico so Italijani prvi poslali v svet …”

To me je zanimalo, kaj je na stvari in sem po ovinkih le iztaknil telefonsko številko g. Danila in tako sva se nekajkrat tudi srečala. Ko sem ga povprašal, kako  je s to beograjsko novico, mi je povedal ime in priimek kolegice, ki mu je tisti večer na tisti seji to rekla, on pa je tedaj takoj poklical v Rim urednika – navedel ime. Pri TV dnevniku je bila ta novica tisti večer sporočena tako, da je bil prekinjen redni program in so jo takoj objavili. Iz vsega tega, bi se dalo sklepati, da je bil dejansko g. Danilo tisti, ki je prvi svetu sporočul, da Titova Jugoslavija ne obstaja več.

Preživel je težko mladost, polno pomanjkanja, pa tudi neprijetnosti, ki jih je doživljal med šolanjem v času bivanja v goriškem Alojzevišču, zato tega mesta ni nikoli maral.

Njegovo poklicno pot nisem spremljal. Iz pogovorov pa sem zaznal, da je veliko bral. Na potovanju je imel pri sebi vedno nekaj knjig. Znova in nova je prebiral ruske klasike,  doma je imel njihova zbrana dela v italijanščini. Pri branju so ga vedno mikale opombe, zato je rad pripomnil: “ Vedno je treba prebrati, tudi tisto, kar je pod črto!” Redno je tudi v pokoju spremljal dogajanje v Sloveniji in tedensko prebral več slovenskih in italijanskih časopisov in revij. Izredno veselje je imel s cvetjem. Na njegovem dvorišču ste lahko zapazili primerke cvetja, ki ga dobite samo pri redkih vrtnarjih.

O naših zamejskih politikih, pa tudi o naših “višjih” kulturnikih je imel vedno pripravljen polni koš “dovpitov z ocvirki”, ki jih je rad spretno “vtihotapil” med pogovorom. Skratka: “Bil je razgledan, velikokrat zelo hudomušen, obenem pa blag in dobrohoten. Rad je pomagal, kjer je le mogel, zato je imel veliko znancev, s katerimi je bil redno v stiku.”

Šarmantni gospod Danilo: “Spokojno počivajte med svojimi v Ricmanjih, kamor ste rad zahajal in prinašal  cvetje staršem na grob. Sedaj vam bomo cvetje prinšali mi! Hvala tudi za vse lepe in zanimive pogovore!”

Advertisements

Read Full Post »

Do tega zapisa je prišlo slučajno. Znašel sem se v skupini študentov, ki študirajo v Ljubljani. Med pogovorom je prišla tudi ta njihova ugotovitev – nisem pa “pogruntal” kje so jo pobrali: “V Sloveniji obstaja katoliška politika, ki ima namen rekatolizirtati Slovenijo in sicer tako, da bi rimokatoliške strukture prevladale nad celotnim ozemljrm Slovenije.” Pogovor se je  nadaljeval v smeti očitanja politikom, ki se imajo za katoličane. Njihovo dejavnost so študentje enačili s Cerkvijo. Nato so v pogovoru naštevali, kako je Cerkev v 2. svetovni vojni  bila na strani okupatorja. Poslušal sem še vsa tista podtikana škofu Rožmanu, ki smo jih že davno pozabili, še zlasti če smo prebrali kakšno temeljito delo o tem.

Zgrozil pa sem se, da tem našim študentom je popolnoma nepoznano, da so prav duhovniki v drugi svetobni vojni bili prva okupatorjeva  žrtev, saj je bila velika  večina slovenskih duhovnikov na Gorenjskem in na Štajerskem pregnana, pa tudi koliko jih je  bilo pobitih v Jesenovcu na Hrvaškem. Prav tako je tem našim mladcerm neznano, koliko naših duhovnikov  je po vojni garalo po partijskih deloviščih, nekatere pa so celo  trpinčili po zaporih.

Še vedno je veliki večini slovenske mladine neznano dejstvo: “Zakaj je bil dokaj enoten  vsesplošen  odpor proti okupatorju razbit in je bil zlorabljen za enostranske politične cilje!” Kot na političnem, tako se tudi v miselnem svetu vidi, da na žalost še pri marsikom v Sloveniji vlada miselni totalitarizem.  Vsi vemo, da ne obstaja katoliška umetnost. Poznamo pa sakralno umetnost. Tudi ni katoliške medicine. So pa bolnice v Cerkveni lasti. Tudi nimamo katoliškega gospodarstvo, čeprav imamo cerkvena posestva.  Katoliške politike ni, so pa politiki, ki zastopajo krščanska načela.

IMG_6421

Pri vsem tem pa obstaja naš osebni pogled na vsa te dejavnosti.  O vsem tem se lahko pogovarjamo in razpravljamo, kolikor poznamo to ali ono področje, prav tako smemo o vem tem tudi javno govoriti. To velja za vse, tudi za državljane, ki  se imajo za katoličane. Vsak katoličan je državljan neke države! Dolžan je po vesti upoštevati zakone in spoštovati obstoječo oblast, ta pa mu mora omogočiti enake pravice, kot vsem drugim državljanom – to je do javne besede in javo delovanje. Če se pri tem zatika, se nujno zastavlja vprašanje: “Ali je država, v kateri živimo, tudi pravna država?”

Za katoličana, pa ali se ali se ne s politiko ukvarja, ali jo samo spremlja, ne obstaja več resnic, več etik, ni vse enakovredno, zato tudi na vse v političnem življenju ne pristaja in tudi vsega ne sprejema. Kristjan, ki ga politka zanima mora biti občutljiv na vrednote človekovega življenja, vzgojo, moralo, pa tudi na poglede, ki se nanašajo na vero in lasten narod.

Verska svoboda in poštenje sta bistvenega pomena za vsakega kristjana, ki se s politiko poklicno ukvarja,  pa še toliko bolj. Če svobodo ločimo od resnice, obe propadeta! Krščanski politik prizna laičnost. Ta je v  avtonomiji na političnem in državnem področju od verskega in cerkvenega, ne pa od morale in nauka Cerkve, zato se mora tudi sam ob vsem tem ustrezno vesti, pa tudi temu primerno živeti.

Krščanski politik živi iz prepričanja, da je vera tudi zanj milost, zato se do drugače mislečih primerno vede, ko upošteva strpnost do njih, saj se zaveda, da njegovo prepičanje ni manj vredno od nasprotnikovega.

Read Full Post »

IMG_1996

Read Full Post »

odmor-bog-stvoritelj-povjerenje.jpeg

Do tega zapisa je prišlo slučajno. Znašel sem se v skupini študentov, ki študirajo v Ljubljani. Med pogovorom je prišla tudi ta njihova ugotovitev – nisem pa “pogruntal” kje so jo pobrali: “V Sloveniji obstaja katoliška politika, ki ima namen rekatolizirtati Slovenijo in sicer tako, da bi rimokatoliške strukture prevladale nad celotnim ozemljrm Slovenije.” Pogovor se je  nadaljeval v smeti očitanja politikom, ki se imajo za katoličane. Njihovo dejavnost so študentje enačili s Cerkvijo. Nato so v pogovoru naštevali, kako je Cerkev v 2. svetovni vojni  bila na strani okupatorja. Poslušal sem še vsa tista podtikana škofu Rožmanu, ki smo jih že davno pozabili, še zlasti če smo prebrali kakšno temeljito delo o tem.

Zgrozil pa sem se, da tem našim študentom je popolnoma nepoznano, da so prav duhovniki v drugi svetobni vojni bili prva okupatorjeva  žrtev, saj je bila velika  večina slovenskih duhovnikov na Gorenjskem in na Štajerskem pregnana, pa tudi koliko jih je  bilo pobitih v Jesenovcu na Hrvaškem. Prav tako je tem našim mladcerm neznano, koliko naših duhovnikov  je po vojni garalo po partijskih deloviščih, nekatere pa so celo  trpinčili po zaporih.

Še vedno je veliki večini slovenske mladine neznano dejstvo: “Zakaj je bil dokaj enoten  vsesplošen  odpor proti okupatorju razbit in je bil zlorabljen za enostranske politične cilje!” Kot na političnem, tako se tudi v miselnem svetu vidi, da na žalost še pri marsikom v Sloveniji vlada miselni totalitarizem.  Vsi vemo, da ne obstaja katoliška umetnost. Poznamo pa sakralno umetnost. Tudi ni katoliške medicine. So pa bolnice v Cerkveni lasti. Tudi nimamo katoliškega gospodarstvo, čeprav imamo cerkvena posestva.  Katoliške politike ni, so pa politiki, ki zastopajo krščanska načela.

Pri vsem tem pa obstaja naš osebni pogled na vsa te dejavnosti.  O vsem tem se lahko pogovarjamo in razpravljamo, kolikor poznamo to ali ono področje, prav tako smemo o vem tem tudi javno govoriti. To velja za vse, tudi za državljane, ki  se imajo za katoličane. Vsak katoličan je državljan neke države! Dolžan je po vesti upoštevati zakone in spoštovati obstoječo oblast, ta pa mu mora omogočiti enake pravice, kot vsem drugim državljanom – to je do javne besede in javo delovanje. Če se pri tem zatika, se nujno zastavlja vprašanje: “Ali je država, v kateri živimo, tudi pravna država?”

Za katoličana, pa ali se ali se ne s politiko ukvarja, ali jo samo spremlja, ne obstaja več resnic, več etik, ni vse enakovredno, zato tudi na vse v političnem življenju ne pristaja in tudi vsega ne sprejema. Kristjan, ki ga politka zanima mora biti občutljiv na vrednote človekovega življenja, vzgojo, moralo, pa tudi na poglede, ki se nanašajo na vero in lasten narod.

Verska svoboda in poštenje sta bistvenega pomena za vsakega kristjana, ki se s politiko poklicno ukvarja,  pa še toliko bolj. Če svobodo ločimo od resnice, obe propadeta! Krščanski politik prizna laičnost. Ta je v  avtonomiji na političnem in državnem področju od verskega in cerkvenega, ne pa od morale in nauka Cerkve, zato se mora tudi sam ob vsem tem ustrezno vesti, pa tudi temu primerno živeti.

Krščanski politik živi iz prepričanja, da je vera tudi zanj milost, zato se do drugače mislečih primerno vede, ko upošteva strpnost do njih, saj se zaveda, da njegovo prepičanje ni manj vredno od nasprotnikovega.

Read Full Post »

V soboto 18. avgusta 2018, so nas obiskali in bili pri maši skavti iz Padove.
Bili so zelo zgovorni, radovedni in veseli. Vse jih je zanimalo, saj so bili prvič pri maši, ki ni bila v italijanskem jeziku.

20180804_203103

Read Full Post »

Medjugorje -Hosser

Sv. Oče je 5. julija 2018. imenoval s posebnim, odlokom  za Apostolskega vizitatorja v župniji Medjugorje mons. Henrzka Hoserja, ki je đe tam vrđil to dolžnost.

Preden je mons. Hoser priđel v Medjugorje je mađeval v Neaplju. Tam je med mašo povedal, da “demonske sile hočejo uničiti Mewdjugorje”. Obenem je opozoril, da je v tem romarskem kraju prisotna tudi mafija. Katera, od kod, tega ni povedal! Razumljivo je, da v ta kraj se redno zbere nad milijon ljudi, pa lahko prihaja tudi do nevšečnosti.

Mon Hoser, je skupaj z Apostolskim nuncijem za BIH  mons. Luigi-em Pezzuto preden je šel vm pa j Medjugorje 0bsikal tudi mostarsko – duvanjskega škofa mons. Ratka Perića. Škof mons. Perić je povedal, da je zadovoljen, daje Sveta stolica poslal za Medjugorje vizitatoprja. Obenem pa je ponovno pripomnil, kar je žebilo večktat uradno povedano, da škofijski ordinarijat v Mostarju ne prizna za resnično nobeno medjugorsko prikazovanje, nobeno spoorčilo, nobene skrivnosti, vstevši tudi tistih, ki so se dogajale prvih sedem dni.

Na gos dv, Jakoba – 25. julija 2018, je nadškof Hoser, kot apostolski vizitator imel slovesno mašo v Medjugorju. Pri kateri je bil tudi papeški nuncij za BIH mons. Luigi Pezzuta, skupaj z mostarskim frančiškanskim provincijalom  in mnogimi duhovniki. Pri mašnem nagovoru je mons Hoser rabil te besede: “MI Medjugorci!” S tem je hotel povdariti, da je on eden izmedf tamkajšnjih župljanov.

Ob tem dogodku se je veliko pisalo. Na blogih, kot v časopisih., pa tzudi na televizijo so o vem tem veliko poročali. Lahko pa smo prebrali tufi nekaj zelo kritičnih zapisov, tudi iz strani uradbih rimokatoliških novinarjev. Kakor koli; “Tudi v Medjugorju se nekaj spreminja. Čas pa bo pokazal tudi svoje”.

PRIPIS:

– Neki novinar je tako modroval: “Mostarski škof mons. Perić bo za nekaj let upokojen. Tedaj se bo tudi medjugorsko vprašanje razrešilo.

– Zanimiv je tudi zapis: “ … V Medjugorje pride na leto okrtog molijon in pol romarjev, turistov, radovednežev -Vatikan je ugotovil, da se tu pretakajo velike vsote denarja, za katere se mora vedeti kje končajo. – Normalno je, da kjer je veliko ljudi se tam “obrne” tudi veliko denarja. Verjetno je tu tudi naloga kontrole mons. Hoserja?

–  Pricurljala je novica, da je mons. Hoser bival na nunciaturi v Sarajevu celi teden, preden je dobil potreba pooblastila iz Vatikana. Se razume, če teh ni imel, se ni mogel predstaviti lokalnemu ordinariju, to je mons. Ratku Periću, saj je ta bil do tega dne tudi uradni ordinarij za Medjugorje.

– Govor je o vizitatorju župnije Medjugorje to je mons, Hoset. Bo lokalni škof lahko še birmal v Medjugorju? – Ima sploh nad to žušpnijo še kakđno jurisdikcijo? Bo lahko še vedno za Medjugorje nastavljal, ali pa odstavljal duhovnike?

– Zelo se je v časopisih razpisal tudi p.                 , češ, če zakaj ni mostarski škof prišel somaševat na sv, Jakoba, ko je v izitator mons. Hoset nastopil službo in je tam bil celo papeđlo nuncij? Malo kdo p ve, da je prav ta p.                  eden od tistih hercegovskih Franšiškanov, ki je bil zaradi neposlušnosti izključen iz reda in ne sme vršiti dihovniške slušbe. (Hercegovski slučaj). Tega se ne drži in na           še vedno mašuje, uči verok, pa tudi  birmal je, ker ni tja prišel ordinarij …

– Če zaključimo: “Medjugorski vizitator bo imel kar nekaj dela, pa tudi spoznaval bo kako je s trnjem, ki se je globoko zajedlo v tamkajšnjo Cerkev-.”

Read Full Post »