Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for oktober 2018

V TIHO DEŽELO

In memoriam prof. Alojz Rebula

rebula - slika

Nekajkrat pa sem se le srečal s pisateljem prof. Alojzom Rebulo. Kot študent sem večkrat poslušal njegova predavanja, zadnjič pa sva nekaj več pokramljala na Jožefovem hribu nad Celjem, kjer je za nas duhovnike imel duhovne vaje. Sobrat ga je pripeljal skupaj z njegovo ženo ga. Zoro in ga, ko nam je odpredaval, odpeljal nazaj. Tako je bilo vse tri dni. Mislim, da so to bile edine duhovne vaje, ki jih je za duhovnike, vsaj v Sloveniji, imel laik. Umirjeno, precej tiho, lahko bi rekel z nekim misterioznim glasom, nam je na njemu lasten, pa zato sočen način lomil Božjo besedo. Poslušali smo ga z veseljem – nekoč bi rekli “z odprtimi usti”. Pri pogovoru smo pač malo glasneje govorili, da nas je slišal, če pa je nastala zadrega, je pomagala ga. Zora. Pozneje se mi je utrnila misel, da bi bilo dobro, če bi ga posneli, a takrat se na to ni nihče spomnil, bili smo preveč zvedavi, kaj bo povedal v naslednjem razmišljanju. Vsi, ki smo bili tiste dni pri sv. Jožefu v Celju, imamo na te duhovne vaje nepozaben spomin.

sveca - goreca

Prebral sem večino njegovih knjig kot tudi zapisov z raznih predavanj, ki jih je imel in so pozneje izšla v tisku. Kot pisatelj mi pa je ostal uganka. Mogoče boste rekli: “Vsak pisatelj je uganka!” Drži! Vendar pisatelji ne posegajo tako pogosto po duhovniškem liku, kot je g. Rebula. Res je, da so za nekatere pisatelje teme o duhovnikih zelo zanimive, še zlasti če obravnavajo takšne ali drugačne pikre zgodbice, ki so se zgodile ali pa tudi ne, da pa se iz njih napisati zelo privlačno zgodbo, lahko celo roman … Zgodbice so zgodbice in trezen bralec ob takšnem pisanju o duhovnikih kmalu odkrije, v katerem grmu tiči zajec!

Pri g. Rebuli pa ni tako. Njegovi duhovniški liki so nekaj posebnega v slovenski literaturi. Ob vseh, ki jih srečate v njegovem pisanju, ugotavljate: “Vsi živimo v svetu tukaj in sedaj. Treba je tudi v sedanjem svetu postavljati znamenja delovanja Božjega duha in navzočnosti Božjega kraljestva.” Tako služba duhovnika ni le duhovna, kot bi nekateri želeli, ampak je tudi služba konkretnega, vidnega in telesnega. To se izraža v skrbi za mlade, bolne, ogrožene, potrebne … Jezus je ozdravljal bolne, nasičeval lačne … Vsega tega pa ni delal zato, da bi svet samo izboljševal, ampak da bi prepričevalno oznanjal Božje kraljestvo, da bi ljudje po teh znamenjih živeli v bratstvu in spravi, miru, veselju in pričakovanju končne sreče. Središče Jezusovega delovanja je bilo Božje kraljestvo. Vse to velja tudi za duhovnike. Najprej bi duhovnik moral biti za ljudi božji mož, ki ga Kristus pošilja, da nadaljuje njegovo delo.

Pri duhovniških likih v Rebulovih delih opazimo, da so velikokrat laiki popolnejši od duhovnikov. Ob tem se moramo zavedati, da se to opaža že od prve Cerkve naprej. Tudi škofje niso izjema. Spomnimo se na Origena, ko graja ošabnost in napuh duhovnih ljudi. To pomeni, da njihov poklic presega njihove sposobnosti. Če bi moč odrešenja bila odvisna od slabosti duhovnikov, bi bilo to zanje prezahtevno in sploh ne bi zmogli oznanjati pomena neskončnosti odrešenja. Neizbrisno znamenje duhovništva, ki ga ob posvečenju dobi duhovnik, ni nekaj “več” v primerjavi z laiki, ampak je to znamenje gotovosti, ki duhovnika veže s Kristusom. Duhovniško posvečenje je znamenje gotovosti za občestvo, da Kristusu lahko zaupa. Duhovnik se mora zavedati, da ga to znamenje opominja k ponižnosti in ga nenehno opozarja, da nosi zaklad posvečenja v prsteni posodi (2 Kor 4,7).

Na to in še na marsikaj nas je s svojim pisanjem opozarjal g. Rebula. Podzavestno pa mi je ob novici o njegovi smrti prišla misel: Kako naj služabnik (duhovnik) pričakuje (viden in količinski) uspeh, če je Gospod končal brezuspešno na križu? Služeči značaj duhovniške službe se kaže tudi v odpovedi vidnemu uspehu!”

Božji sen naj vas spremlja v tihoti Posavja, mi pa vam, spoštovani g. profesor, poklanjamo vejico ruja z Vašega rodnega Krasa kot skromno zahvalo za vse!

Advertisements

Read Full Post »

Duhovnikov grob

zapuscen grob

Duhovnikov grob

Grob brez cvetja in sveč.

Okrašen

s plavino neba

in razpršenimi oblaki.

***

Spomini žive

tudi po smrti,

daleč od njegove

samote.

***

Rekli so,

da ga je ljubila?

***

Bila je to

ZGODBA

s tujimi željami,

da bi oni bili to,

kar niso!

Read Full Post »

haloven

V naši sredinmi se še vedno veliko ljudi prišteva med verne, čeprav svojo vero izražajo na različne načine. Zanimivo je, da smo prav v vernem okolju priče dogodku, ki se odvija pred Vsemi svetimi, ali na večer pred Dnevom mrtvih in ta dogodek nekateri s ponosom imenujejo HALOWEN. Zapazili boste na oknih in ograjah izprazneje – votle buče, z izrezom strašila in v njih gorečo svečo. Prav tako po vaseh, ali mestnih ulicah letajo našemljeni mladci, otroci, celo kakšen starejši se dobi med njimi, ki predstavljajo vampirje, ali čarovnice. Ponekod celo te čarovnice jašejo metle…

Zastavlja se vprašanje: “Kaj predstavljajo te figure, saj nam je ta običaj tuj ?” Te našemljene figure ponazarjajo ZLO – HUDOBIJO  V kolikor ustavite otroka, ki je našemljen, vam ne bo znal pojasniti, zakaj je tako oblečen in običajno reče: “Mama me je tako oblekla, učiteljica nam je dala domačo nalogo, ko nam je o tem govorila …”

Na večer pred vsemi svetimi, ali dnevu spomina na mrtve, je najvažnejše, da se skupaj v družini spomnimo naših pokojnih, bodisi z molitvijo, obujanju spominov nanje, ali celo, da gremo skupaj na pokopališče.

Ob teh strašilih, ki se ta večer pojavljajo se zastvalja vprašanje: “Čigavi pokojni so strašila? Moji, vaši, sosedovi??? Kakšen vzor dajemo otrokom, s tem počenjanjem in kaj  podpiramo?…” Čas je, v kolikor smo verni, da rečemo takšnemu obašanju; NE! Naj ne postajajmo kultura “praznih buč” in s takim obnašanjem  dokazujejo našo omejenost.

Cerkev nas prav te dni še posebej vabi, da se spomnimo naših dragih mrtvih.Istočasno pa molimo za zdravo pamet vseh tistih, ki pripadajo (ne)kulturi “izvotljenih  melonov!”

Read Full Post »

IMG_7006

Kadar koli sem se srečal z besedo revolucija, me je vedno navdal neki strah. Pa ne zaradi polpreteklih političnih revolucij, ki smo jim bili priče, pač pa zato, ker ima vsaka revolucija – na katerem koli področju že – svoje posledice. Po političnih revolucijah občutimo takšne in drugačne posledice, ob kulturni je za njimi velikokrat ostal le kup pepela, kaj pa je z duhovno revolucijo, se včasih upravičeno sprašujemo? Prav na to sem pomislil ob izjavi enega od zamejskih časnikarjev, ko je komentiral branost naših zamejskih slovenskih časopisov.

O nagovarjanju:

Ko se sprašuje, koga  naši zamejski slovenski časopisi nagovorijo, pravi: “Trenutno se obračamo na starejše bralce, ki so razmeroma konzervativni.” Ugotovitev ni rožnata, je pa na žalost resnična!  Lahko začnemo pri lektoriranju. Nobena skrivnost ni, da so nekateri članki v naših zamejskih časopish, tudi v kakšni brošuri – lektorirani tako, kot  se je pisalo pred tridesetimi leti. Velikokrat imam občutek, da nekateri naši slavisti sploh ne jemljejo v roke slovarja slovenskega knjižnega jezika, zato tudi besede, ki niso “tipično primorske” velikokrat popačijo, ali pa jih po svoje prikrojijo, ker se enostavno ne potrudijo, da bi se z njimi seznanili.

O bralcih:

– Za vedno so šli časi, ko so imeli posamezniki naročen časopis predvsem zato, da so ga podpirali. Tega danes skoraj ni več! Isto velja tuid za založbe, ki izdajajo  zbirko knjig s koledarjem. Res pa je, da je v naših časopisih preveč informativnih člankov, pa tudi zapisov dogodkov, ki so sicer pomembni, saj kažejo na našo živost, še zlasti dogodki v posameznih krajih, je pa premalo člankov, ki bi bralca tudi oblikovali, ne samo ideološko in kulturno, ampak tudi duhovno.

O člankih:

Zopet ne smemo mimo člankov, ki so dejansko pisani v stilu polpreteklega časa, še zlasti ko gre za politiko, pa tudi za del naše polpretekle zgodovine. Žalostna je ugotovitev, da   nekateri naši zgodovinarji izbrskajo iz zgodovinskih arhivov samo tisto, kar je njim koristno, ali preprosto, „kar njim paše“. Informacije, ki bi nam, ki to prebiramo, lahko marsikateri dogodek osvetlilo drgače, pa ne pridejo v javost. Vsi ti primeri res kažejo na neki konservativizem in celo potrjujejo ugotovitev, ki jo je povedal zamejski časnikar. Tu ne gre samo za bralce, ampak tudi za konservativne poglede pri posameznikih, ki jih je čas že davno odpisal.

Samo po sebi je umevno, da mladi po takšnih časopisih ne bodo segali. Čeprav priznam, ko vsaj deset let sledim zapisom naših mladih v zamejstvu, zapažam, da so vse preveč okorno napisani, nekako tako, kot bi pisali šolsko nalogo, pa še to na hitro, za dober šet! – Je to odraz časa, uporaba interneta, ali pa morda tudi posledica jezikovne vzgoje in pomanjkanja osebnega branja? O tem razmislite sami.

Read Full Post »

Dinko Bizjak -Nemir vesoljaRedko se dogodi, da duhovnik posveti svoji obletnici posvečenja knjigo, To je tokrat naredil duhovnik Dinko ob svoji 40. obletnici neprecenljivega daru duhovništva, kot je sam zapisal.

Rojen v Podnanosu, mladost preživel v Slovenski Istri, ob morju, potem pa ga je Neizpeti Pesnik spremljal mimo Tolmina, Trebuše, Marezige – Truške, Sečovelj in končno je pristal na Vojščici na Krasu. Dozdeva se mi, da je ob vseh teh življenjskih poteh doživel vseobsegajoči Božji objem. Spominja me na Charlesa Pégia, ko v svoji knjigi Le Mystère de lacharitère de Jeanne d’Arc piše: “Moramo se zveličati skupaj, priti skupaj k Bogu in se mu skupaj predstaviti. Ne moremo trkati na njegova vrata brez drugih. Vsi skupaj se moramo vrniti v hišo našega Očeta. Treba je tudi misliti na druge in delati zanje. Kaj bi nam Bog rekel, če bi prišli k njemu brez drugih in če bi vstopili k njemu brez njih.”

Duhovnikovo delo in poslanstvo je delo za druge in z drugimi, neglede kje kdo kot duhovnik  je in kako nekdo to izrazi. Mi na Boga ne moremo vplivati, saj je Bog ljubezen, prav ta neprecenljiva Božja ljubezern se prepleta skozi celotno zbirko, samo prisluhniti ji moramo. Bog je ljubezen, ki hoče odrešenje vseh ljudi  in nič več! (1 Ja 4,8.16, Rim 5,18) …

Tudi ob tej pesniški zbirki, kot ob marsikateri drugi spoznamo, da smo drug drugemu potrebni, ne samo v materijlnih dobrinah, ampak tudi na področju vere, kar izpovedujemo tudi  v credu, da verujem v občestvo  svetih.

Prepletanje Boga v Dinkovi poeziji je nekaj posebnega. Na prefinjen način je prikazan  pesnikov izraz do Boga. Nekje ga zasledimo v kleti, drugje na gmajni … , vedno pa tako, da ga spoznamo, celo čutimo Božjo bližino, ali imamo občutek, kot da nas je Božja bližina prevzela.…

Dinku želimo, da bi njegovo druga pesniška zbirka bila tudi duhovno bogata in bi tako obogatila vse, ki se bodo z njo srečeval. .

Ambrož Kodelja

Read Full Post »