Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for december 2018

Poteklo je že več, kot pol stoletja, ko smo s skupino študentov pobirali vzorce zemlje za analizo na pobočju Pokljuke. Bil je lep zimski dan in v zraku je dišalo po snegu, zato smo hiteli, da bi nas ne prehitelo sneženje.  Ko smo tako bili zatopljeni v delo, nas zmoti voz, naložen z bukovimi hlodi, ki sta ga vlekla dva para konj, vodil pa jih je mladi fant. Za tisti čas je bilo to čisto nekaj navadnega,  saj so naši kmetje komaj dobivali prve traktorje. Zapletli smo se v pogovor in fant nas je povabil na čaj, na dom, ki je bil lučaj oddaljen od tam. Ob čaju, svežem kruhu, domačem maslu in  gostoljubnih ljudeh, smo se razgovorili in potem odšli. Spominjam se samo to, da nam je tisti čaj zelo teknil… 

 S to družino nisem imel veliko let nobenih stikov, šele pred dobrima letoma sem čisto slučajno izvedel, da tisti fant, ki je tedaj poganjal konje je kot družinski mož obolel za rakom, pa sem se namenil na obisk. Tedaaj smo se ogovorili, da če bi bilo kaj hujšega, me pokličejo in tako sem zadnjo minuti izvedel za pogreb. Na rahlo je snežilo in cesta je bila spolška, zato sem prispel, ko so bili pogrebci že v cerkvi pri maši. Sedel sem med može pod kor in priznam, da sem se enkratno počutil, že zato, da sem končno bil pri maši pod korom in sem lahko videl, kako izgleda maša pred oltarjem …  Ob koncu nas je odločno in jasno nagovoril duhovnik. Imel sem občutek, kot da bi zabijal besede v trd les. Samo strmel sem nad njegovim nastopom in njegovimi besedami. Kako toplo, človeško, živo se je poslovil od svojega dolgoletnega sodelavca in mežnarja! Pokojnikovo  malo usekano čudaštvo je znal na poseben način opravičiti z zvestobo  in predano službo Bogu in družini do zadnjih dni življenja. Kar me je prav pretreslo pa so bile te besede: “Povem vam kakšne so bile ene od zanjih besed pokojnika.  Takole je rekel: Veste na kaj sem pa zelo hvaležen? Na to, da so moji otroci ohranili vero!” in nadaljeval: “Starši, kolikor vas je tu, zamislite se nad tem. Pokojniku se pa le opravičite za vse besede posmeha, ki jih je bil velikokrat deležen od svojih sofaranov, zaradi svoje vere!” Kar streslo me je, zato sem sramežlkjivo poškilil levo in desno in verjemite mi, da sem videl rosne oči vaških očancev, ki so sedeli ob meni …   Pozneje sem izvedel, da eden od pokojnikovih sinov pride vsako nedeljo domov orglat v župnijsko  cerkev, skupaj z ženo, kjer še vedno prepevata v zboru v mestu, kjer sta se spoznala … 

       Stara resnica je: Če starši popustijo, tudi otroci popustijo in nihče ne verjame besedam, ki jih govorijo svojim mamam: “Saj v Boga verujem še naprej, tudi če ne grem na nedeljo k maši!”  Tu pa se dogaja tista zgodba o polenu, ki se je odkotalilo z gorečega kupa. Kmalu ugašajoče obleži samo zunaj ognja, ali ob kupu žerjavice. Vera je in ostane tudi stvar skupnosti. Kdor z menoj ne zida, ne samo z malto, ampak z ljudmi, razbija, in to drži, kot pribito!  Velikokrat za večino od nas velja, da potrebujemo leta z mirno presojo, da pridemo do tega. Znova in znova nas zanaša nazaj na lagodnost, ki nas spremlja v življenju …

 Ko pa nam Bog da spoznanje, da začutimo hvaležnost za mnogotere darove, ki nam jih naklanja življenje, smo lako prepričani, da to prihaja od Njega. Za vse to pa potrebujemo čas, samoto in tišino, da odstranimo bruno iz svojega očesa in  ugledamo svet tak, kot je in kot ga je videl Jezus – s pravo stranjo zgoraj!

Read Full Post »

POTI DO BOGA

Ostaja Pot, Resnica in Življenje

Pred leti me je iznenadila misel, ki pa mi danes ni tuja: K Bogu vodi več poti, ena je tudi “skozi Cerkev”. Misel, ki sicer ni nova, je pa prav, da se ob njej zaustavimo. 

Kdor količkaj pozna sodobno teologijo, bo z veseljem pritrdil, da nobena religija noče več zahtevati monopola nad Resnico. Če bi zahtevala monopol, bi pomenilo, da ima edino ona v posesti vso resnico, da je druge nimajo. Tega po drugem vatikanskem koncilu ne učimo več, vsaj smelo bi se ne. Ob tem vidimo tri različne razsežnosti.

a. Kristjan

Kristjan – vernik je prepričan v krščansko oznanilo. Zanj je resnična religija krščanska vera in Jezus Kristus, ali kot pravi Janez v evangeliju: pot, resnica in življenje. Te tri poti se ne spremenijo niti tedaj, ko se pogovarjamo s pripadniki drugih religij.

b. Pot

Če bi juda vprašal: “Kaj je za vas pot, resnica in življenje?” bi kratko odgovoril: ”Tora (Postava)”, musliman pa bi dal odgovor: “Koran.” Budist bi rekel: ”Budova pot ‘osmih stopenj’.”  Čeprav ne moremo mimo dejstva, da imajo Jezusove besede, čisto drugačno težo, od sporočila, ki ga prinašata Koran ali budistične stopnje. Spoznanje pri človeku šele pride iz življenja po teh naukih. Zato je Jezus rekel: „Jaz sem pot …  ni pa rekel, da so to svete knjige ali ustno izorčilo. 

c. Resnica

Iz tega spoznavamo, da ima vsaka religija svojo lastno resnico, ki ni samo teoretična, ampak je tudi praktična. V tem spoznanju ni vključeno samo resnično spoznanje, ampak tudi versko delovanje ali celo verski (religiozni) etos. 

d. Dijalog

V medverskem pogovoru je pomembno, da smo pripravljeni na medsebojno spoštovanje. Spoštovati moramo, da je drugoverec drugačen in da tudi drugače misli. K temu pridamo razumevanje, ko ga skušamo razumeti. Če jaz drugega skušam bolje razumeti, bo on enako skušal mene, vsaj tako bi moralo biti, ni pa to nujno! Ob tem pa odkrijemo veliko skupnega. Kristjan se v pogovoru ne more mimogrede posloviti od judovske tore (postave), kajti iz nje izhaja tudi krščanstvo. Isto je z islamom. To je religija, ki je prišla po krščanstvu in je zavestno navezana na judovstvo in krščanstvo. Islam kot religija priznava stare preroke in celo Jezusa sprejme kot preroka.

Ob takšnem skupnem iskanju skupne verske poti je nujno, da je kristjan prepričan o svoji veri, še več, o resnici svoje krščanske vere, istočasno pa odprt do drugih religij, pa tudi do kritike drugih.

e. Dogajanje

Krščanska vera ni samo teologija. Če bi bila samo to, bi bil to neki suhoparen nauk. Krščanska vera je tudi dogajanje človekovega osvobajanja. Teologija je veda, ali nauk o Bogu in o stvareh v odnosu do Njega, ne pa vera, kot taka, ki zahteva svoje razumevanje. Vera pa je pred teologijo in teolog je predvsem vernik, ki razmišlja o svoji veri, da bi jo najprej sam (!) sprejel razumsko in tako lahko posredoval (oznanjeval) drugim. Ob tem se teolog izraža kot Božja moč in Božja Modrost, ali kot beseda in sporočilo. 

f. Vera prerodi vernega človeka

Vera je nekaj, kar je pred razmišljanjem ali pred posredovanjem drugim. Vera najprej prerodi tistega, ki jo ima, in šele potem (iz njega) lahko nastane razmišljanje nad tem dogajanjem v človeku. Zato ni krščanskega teologa, ki ni najprej sam prerojen z Božjim sporočilom. To velikokrat zapažamo danes, ko poslušamo razna teološka predavanja, še zlasti če jih imajo laiki, kako se iz njih velikokrat pretaka neka “papirnata” teologija, ki je čisto nekaj drugega od predavanja, ki ga ima npr. menih. 

Mnogovrstnosti poti do Boga lahko primerjamo s hribom in vspenjajanjem po njem. Poti do vrha je veliko, vrh pa je en sam in vsi, ki se trudijo priti nanj, pridejo na vrh skupaj in se zberejo na isti točki. Vsi mi živimo različno življenje v različnih okolišinah in kulturah, imamo različna izhodišča in dediščine, še zlasti iz vsojih družin, župnij in domovin, naše poti duhovnega iskanja, pa nas na koncu pripeljejo skupaj in v  tem je veličina tiste, ki je Pot, Resnica in  Življenje.


Read Full Post »

Začelo se je zelo preprosto. Dospelo je pismo s črnim robom, kar sporoča, da gre za neko žalovanje. Ko odprem in začnem brati, nisem vedel, ali je to potegavščina ali resnica.

Vsebina je bila takšna:
»Dragi, kot prijatelja in sobrata Te vabim na pogreb moje župnije sv. Bonifacija v Salzburg – Solnograd v petek ob 18h. S seboj prinesi vijolično štolo in albo. Pri maši bereš prošnje, zato ne pozabi na očala!« Sledil je žig in podpis.

Ker sobrata poznam, sem se najprej zamislil, potem pa vseeno sklenil, da se odpravim na Solnograško. V župnišču smo bili poleg župnika še štirje. Ko ga vprašam, kje je pokojnik, je mirno odgovoril: “Ga bodo pripeljali!”

Odšli smo v cerkev in pred oltarjem čakali na pogreb. Cerkev je bila nabito polna, prav tako tudi kor, kjer je bil zastopan zelo velik zbor.

Ko je odbila ura, zaslišimo igranje godbe na pihala, ki je igrala žalostinko in vsi smo spoštljivo vstali in čakali, kaj bo.

Godbeniki so z žalostinko prikorakali v cerkev, za njimi pa krsta s spremstvom štirih grobarjev in seveda pred krsto župnik župnije sv. Bonifacija.

Po tamkajšnji navadi g. župnik najprej pokadi krsto in nato stopi do ambona. Tedaj so grobarji odprli krsto in župnik je spregovoril:

»Dragi in spoštovani uzaloščeni zbor! Naš pokojnik je sedaj zadnjič v naši cerkvi. Vsi se boste zvrstili, da ga še zadnjič pozdravite. Greste pa tako v vrsti mimo krste, kjer s poklonom počastite pokojnika, in nato skozi zakristijska vrata ven. Če pa kdo želi, lahko pride nazaj v cerkev, kjer bo bogoslužje za nas vse. Upam, da bodo sobratje duhovniki ostali in z nami somaševali!«

Najprej smo šli do krste mi duhovniki. Bil sem med zadnjimi. Za menoj je bil še kapucinski pater. Ko pridem do krste, se poklonim in pogledam, kakšen je videti pokojnik. Na veliko čudo zagledam v krsti svoj obraz. Zresnim se, še enkrat pogledam v krsto in zazijam – v krsti ni mrliča, ampak ogledalo! Malo nerodno se obrnem, pogledam levo in desno, vsi se držijo sila resno, in odkorakam do zakristije, na plan in skozi vrata nazaj v cerkev. Na trgu pred cerkvijo so se »pogrebci« zbirali v manjše gruče in nekaj razpravljali. Kaj, ne vem. 

Sedem na svoje mesto pred oltarjem in poslušam rekviem, ki so ga peli na koru. Ko je prišel zadnji do krste, so prišli pogrebci, krsto zaprli in jo odnesli iz cerkve. Ta se je napolnila in ljudje so čakali, kaj bo. 

Ko so pevci odpeli rekviem, je župnik stopil k ambonu in začel: “Ste videli, kdo je bil v krsti? Obraz vsakega od nas! Vsi smo pokojniki, saj ste se v krsti sami prepoznali. Pokojni smo zato, ker nič več ne jemljemo resno ne zakramentov ne molitev, še manj skupnosti naše župnije. Tako smo pokopali našo brezbrižnost. Tisti, ki mislite, da je čas, da se nekaj spremeni, ostanite pri maši in skupaj odvrzite brezbrižnost in hinavščino do Boga, kajti Bog potrebuje nas, mi pa Njega, če želimo, da to naše borno življenje pripeljemo v njegov objem.« Nato je pristopil k oltarju in začel mašo.

Med mašo sem večkrat poškilil po cerkvi. Bil sem radoveden, kaj se sploh dogaja. Verniki so bili zelo resni. Videlo se je, da se jih je dotaknilo. Vrsta za obhajilo je bila izredno kratka. (Slišal pa sem, da je naslednjo soboto bila dolga vrsta pred spovednico!)

Zamislil sem se: Kaj bi bilo, če bi jaz zorganiziral tak spektakel? Bi me moji verni Kraševci vzeli resno ali bi bil že naslednji dan z dekretom iz nadškofije poslan v kakšno poboljševalnico? – Tudi danes ima Cerkev za določene duhovniške izgrede svoje poboljševalne ustanove, ki jih imenuje z lepo besedo: »Centri Božje dobrote« … Sicer bi se tam mogoče celo lepo počutil, saj bi skrbeli zame, me prevzgojili in ko bi se vrnil, bi v cerkvenem atriju postavil veliko ogledalo, takšno, kot ga uporabljajo solisti pri vajah. Moje verno ljudstvo pa bi se v ogledalu ogledalo, koliko so se v enem tednu postarali. Ker pa bi imelo ogledalo še sposobnost opozarjanja naše notranjost, pa bi se pri vsakem, ki bi imel kaj na vesti, zameglilo in ga opozorilo, da je skrajni čas, da se to lepo »pošlihta«.

Read Full Post »

Znanec mi pomoli pod nos predvolilno brošuro občine Gorica v Sloveniji. Takoj dostavi: “Poglej kdo vse kandidira na občinskih listih. Največ je prosvetnih delavcev, potem sledijo komunikologi, pa učitelj Yoge, pa ljubitelica plesa, ljubiteljica glasbe … Na teh listih ne vidim gospodarstvenikov. Kaj je z njimi?” Mogoče so se naveličali politiziranja in raje delajo! Sem pripomnil. Kako mnaj bi neko občinsko upravo vodili ljudje, ki sploh nimajo pojma o gospodarstvu? Se ti ne zdi, kot izgleda bi se nekateri prosvetni delavci zelo radi znebili mularijo, ki postaja vse bolj predzna, da ne omenjam njihovi staršev. Ampak poglej: “ Obstajal je tudi klerikalizem na eni od list! Kandidira tudi nekdo iz Cerkve Večnega zvonenja, to je nedopustno, saj vedno govorimo, da je Cerkev ločena od države!

Ne razumeme naziva Cerkev večnega zvonenja? Kaj tam celi dan  v nedogled zvonijo?      Pri nas je nastal raus, ko je sveto jutro zvonilo ob 6-h in ne ob 7-h, da je celo naš vikar, ki je pravnik podučil našega nadškofa, ki celo pravo predava na univerzi, da mora biti pri zvonenju red in je zato nadškof, na predlog našega vikarja napisal dekret, ki je obsegal pol strani v časopisu, kako naj zvonimo. 

Nikogar ni motilo, če na občinski volilni listi kandidira voditelj Cerkve većnega zvonenja. Motilo pa bi, če bi samostanski brat iz Kapele nastopal na volilni listi, kot varuh frnacoskih kraljev. Potem bi videl, kakšen cirkus bi bil v mestecu vrtnic. Takoj bi se oglasili, da je to klerikalizem, pa četudi je kandidat samo ponižni brat sv. Frančiška, ki pa kljub vsemu ima pomembno vlogo, saj varuje krste Burbonov. To dokazuje, da v našem ljubem mestecu vrtnic imajo za klerikalizem različna merila, ali celo ta merila razlagajo tako, da klerikalizem spada samo v Rimokatoliško Cerkev, ostale verske skupnosti pa sem ne uvrščajo. To razlikovanje lahko tolmači vsak po svoje, kot ve in zna, zato se ni nihče spotaknil ob tej volilni listi. Sicer pa, to se je dogodilo v mestecu vrtnic, ki niti ne več kaj je,  je to mesto, je tg ali je vas.

Ob vsem tem pa sem bil prijetno presenečen, ko mi je kolega povedal, da imajo v pisarnah NSi v Ljubljani na steni križ. Še več: “Pred vsakim zasedanjem skupščine povabi voditeljica poslanske skupine ga. Ljudmila Novak v pisarno NSi, vseh 90 poslancev,  tiste ki želijo, da skupaj molijo in tako sejo priporočijo Bogu. Ta običaj so prevzeli po nemškem parlamentu, kjer tako dela nemška stranka CDU.”

Vidiš, tudi to je neki napredek, ki se ga lahko zapomnimo.


Read Full Post »