Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for februar 2019

Davnega leta 1933. je pri založbi Hram v Ljubljani izšla knjiga: Lev. N.Tolstoj –  Smrt Ivana Iljiča. Knjiga me je pritegnila predvsem zato, ker jo je prevedel Josip Vidmar. Prevajalec ki mi ni bil nikoli simpatičen, kot politik, kot človek in književnik pa me je vedno zanimal.

Kot človek zato, ker sem se z njim samo enkrat srečal. Bil je do mene, tedaj navadnega študenta – bogoslovca – izredno prijazen in sva ob čaju, ki ga je prinesla služkinja kramljala dobro uro. Pa tudi zato, ker vem, da je v tistem nenavadnem slovenskem času, ki ga je požiral ateizem, rad pomagal tistim kulturnikom, ki jih je tedanji režim  zavračal, v kolikor ne celo sovražil.

Kot prevajalec, pa ga ne bi ocenjeval, ker ni to moj namen, čeprav vedno rad sežem po njegovih prevodih, kot tudi po njegovih knjigah. V omnjeni Tolstojevi knjigi me je nagovorilo spoznaje, s katerim si je  moral končno sprijazniti s svojim žalostnim koncem Tolstojev Ivan Iljič. 

Ko je Ivan spoznal svoje žalostno zavoženo življenje in se je celo lahko premaknil skozi smrt, je ob svojem velikm spoznaju radostno vzkliknil: “ Kje je smrt? … Ni je več.”  Pri evagelistu Luki najdemo nekaj podbnega: “Le eno je potrebno. (Lk 10,42) To spoznaje lahko odkrije vsakdo od nas  v svojem življenju. Lahko pa tudi gre to spoznaje mimo njega?! 

Ljudje med drugimi nagoni, tega nima samo žival, ampal tudi človek – torej; pri našem nagonu po vračanju domov, nas ne usmirja samo dom, kjer bivamo, ampak tudi dom pri Bogu, čeprav se tega velikokrat sploh ne zavedamo.

Ste se zamislili kdaj nad vrtnarjem. Ta sploh ne vzgaja rastlin. Vrtnar samo uporablja določene vrtnarske veščine, ki spodbujajo rastlinam rast. Sama rast rastlin pa je izven vrtnarjevega nadzora. 

Nekaj podobnega sem opazoval jesneskega dne pri naših jadralcih Čupe. Noben jadralec si ne more sam zagotoviti primernega vetra, da bi ta veter po njegovi volji premikal jadrnico. Jadralec samo uporablja jadralske veščine, s katerimi ujame podarjeni veter, da ga pripelje na cilj ali preprosto povedano do obale, kjer je njegov domov. Jadralec sam ne more narediti nič, da bi pripravil veter do tega, da zapiha. 

Pri obeh primerih, pri vrtnarju in jadralcu, je v ospredju tehnika, ki jima služi pri njunem delu.

Veščino, ki smo jo zapazili v obeh primerih – vrtnar, jadralec – rabi vsakdo od nas. Ta se za nas imenuje notranja tišina. Kako vsakdo od nas poskuša biti tiho? Polni smo notranjega kaosa, ki so ga polne naše glave. Ta kaos je podoben divji zabavi, neglede kje. Velikorat se sploh ne zavedamo, kako ta naš notranji kaos prevladuje v nas. Ko pa vstopimo skozi vrata osebne tišine, pa se to stane umiri in tedaj lahko spoznamo, da vez z Bogom ni nekaj kar naj bi se prizadevali da imamo,  ampak je Bog temelj našega obstoja, torej, tudi poti do Njega, ker smo že v negovi bližini,

Advertisements

Read Full Post »

Pohvale vredno je, da se je tudi v Gorici ponovno govorilo o dr. Antonu Trstenjaku. Razumljivo je, če ga želimno spoznati je treba prebrati vsaj nekaj njegovi del. Tisti pa, ki smo ga imeli za profesorja in tudi smo z njim meli še druge stike, pa se takega dogodka, kot je bil v Gorici veselimo in pričakujemo, da bi se še kdaj dogodil. 

Dr. Trstenjak sodi med najvidnejše slovenske personaliste. O tem je tekla beseda tudi v Zagrebu na Šalati, na simpoziju o Personalizmu pri Slovencih. 

Pomembno je vedeti, da je on, kot antropolg in psiholog redno raziskoval celotno človerško bitje, v vsej njegovi razsežnosti in to kot psihofizično duhovno celoto in tudi kot zgodovinsko eshatološko bitje. Vedno je pred seboj imel človeka v luči bitja nasprotij. Ker je izhajal iz Guardinijeve peresonalistične orientacije, je tudi pri Trstenjaku, kot pri Guardiniju gegensatz – nasprotje, kar je za Guardinijevo filozofijo temeljni pojem.  (Obenem ta pojem – nasprotje – predstavlja tudi temeljni kamen za Trstenjakovo, pa tudi Kocbekovo teorijo o človeku.)

Človek se udejanji, kot psihofizična in duhovna celota se udejanja kot biološko in duhovno bitje, razumno in čustveno, obenem determinirano v svojih danostih, svobodno po svoji etični uzavestitvi, ko svobodno izbira med dobrim in zlom. Kljub vsemu je človek še vedno nedovršeno bitje in zato bitje v nastajanju. Človekov govor je izraz človekovega simbolnega mišljenja in je obenem osnovni dejavnik medšloveških odnosov, kar ustvarja novo kvaliteto občestvenega bivanja. Človek ni zamejen vase, ampak je ustvarjen kot občestveno bitje, ki se uresničuje v medsebojnih odnosih. Po duhovni strukturi človek preraršča v celovito bitje, ko se po spirali razvoja vspenja v vse polnejšo bitnost, do polnine bivajočega, kar se v krščanski eshatologiji imenuje eshatološko odrešenje. V tem pri  dr. Trstenjaku prepoznavamo vpliv teološke antropologije p. Pierra Tilharda de Chardina.

Ob izdaji knjige Hoja za človekom  nam je pojasnil, da je svojo metodo spoznavanja človeka sam namerno slikoviti imenoval : “Hoja za človekom” V prvi vrsti mu je tu vprašanje: Kdo in kaj je človek? – Izkal je dve pomenbni ugotovitvi: Prvič: Človek ni naključno vržen v svet, temveč je obdarjen s smislom bivanja in drugič; človek ni sma sebi zadnja resničnost smisela. – Ali; človek ni sam sebi edina stvarnost, ampak je ustvarjeno bitje s sposobnostjo samo preseganja in osvajanja stvarnosti svojega življenjskega okolja. Človek dosega z mišljejem, tehničnim napredkom, umetnostjo, znanostjo, verskim izražanjem, simboliko mišljenja, kot tui z obrednim izražanjem in duhovnostjo. Na tej viziji je gradil osnovne teze svoje antropološke in psihološke teorije  človeka. 

Važno je vedeti, da je svoja teoretična dognanja sproti preverjal kot praktični psihoterapevt. Tako je na tem področju razvil lastno psihoterapevsko smer, ki je blizu Franklovi logoterapevski metodi. Prav zato je v psihoterapevske namene napisal vrsto poljubžju, Človek v stiski, Človek samemu sebi, Človek in sreča, Ko bi še enkrat živel, Umrjem, da živim …

Eno od njegovih najpomembnejših izkustev, ki jih je pridobil med psiohoterapevsko dejavnostjo in  je tudi velikokrat povdarjal svojim študentom teologije,  kot tudi pacientom je: “Duhovna dimezija človeka se najpristnejše izraža v zmožnosti odpuščanja, sebi, kot drugim…” DR. Trstenjak je imel odpuščanje za najučinkovitejšo psihoterapevsko metodo zdravljenja. To je zdravilo, ki človeka pomirja, kot njegovo dušo, obenem pa pomlajuje njgovo psiho, kot tudi telesnost.

Svoje življenjsko poslanstvo je dr. Anton Trstenjak  usmirjal v dvoje: “V svetovanje in v klasično spoved, kot zakrament odrešenja!”

Read Full Post »