Feeds:
Objave
Komentarji

Archive for marec 2019

Razprave o postu in raznih dietah v tem smislu srečujemo v vsakem letnem času, posebej še v zvezi s t. i. pomladanskim čiščenjem telesa. V pomladni čas pa pade tudi postni čas kot del cerkvenega leta. V čem pa je razlika?
Medicinski post – dieta – ima običajno dva namena: prečiščevanje telesa in pomlajevanje telesne substance, obenem pa tudi zdravljenje kake konkretne bolezni. Dieta je torej usmerjena v človekovo telo, bodisi zaradi želje ali potrebe po zmanjšanju telesne mase (teže) ali iz konkretnih zdravstvenih razlogov.
Verski (religiozni) post pa gre v drugo smer. Krščanski pomen posta je usmerjen v našo notranjost. Toliko vsega se kopiči v nas dan za dnem, toliko doživimo, v postnem času pa naj bi vso to zmešnjavo prevetrili, osmislili, se rešili bremena negativnih novic, ki nas bombardirajo dan na dan in nas dušijo, begajo in zapirajo vase. Post je torej pot/čas, da se znebimo duševnih smeti, uredimo misli in odnose z drugimi okrog nas in s tem tudi z Bogom. Postni čas omogoča, da se zavemo svojih misli, se notranje uravnovesimo, odpremo oči srca in tako doživimo svojo pravo vrednost (saj smo ustvarjeni po Božji podobi!!).
Post danes je torej še vse kaj drugega kot le odpoved hrani, raznim ugodjem, je pot iz sebe naproti sočloveku in po njem naproti Bogu. »Kar ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili,« še vedno odmevajo Jezusove besede, ki jih bomo slišali tudi ob koncu časov in nam dajo misliti vsak dan, še posebej, ko nas obvladuje težnja po umiku namesto k srečanju – s seboj, z drugim in z Bogom. Sicer pa enega brez drugega ni, kar pove tudi Jezusov stavek.

Advertisements

Read Full Post »

V zagrebškem antikvariatu sem po naključju staknil knjigo Odpor i predanje avtorja Dietricha Boenhofferja, ki je izšla v Zagrebu leta 1974. Ta veliki evangeličanski teolog, ki je bil usmrčen v Flossenbürgu 9. aprila 1944, in to zato, ker so nacisti odkrili, da je sodeloval proti tedanjemu rasističnemu režimu. Zadnje njegovo razmišljanje, ki ga je napisal kakšen dan pred aretacijo, ima naslov “Kdo bo vzdržal?” V tem razmišljanju med drugim pravi:

“... Velika maškarada Zla je zvrtinčila vse etične pojme. Zlo se pojavlja pod krinko dobrote, zgodovinske nujnosti, družbene pravičnosti. To preprosto zmede tistega, ki prihaja iz našega tradicionalnega pojmovnega sveta etike; za kristjana, ki živi po Bibliji, pa je prav to dokaz o neizmerni pokvarjenosti Zla … Kdo bo torej vzdržal? Samo tisti, kateremu poslednje merilo niso njegov razum, njegova načela, njegova vest, njegova svoboda, njegova krepost, ampak je pripravljen vse to žrtvovati zaradi svoje poslušnosti Božjemu pozivu; samo odgovoren človek, ki se želi s svojim življenjem odzvati na Božji klic!” (str. 12–13).

Te besede, lahko rečemo, ostajajo aktualne za vse čase in jih lahko uvrstimo tudi v naš čas,

čas Združene Evrope. Moralna kriza danes razjeda naše življenje. Posebej ranljiva področja so: ureditev družbe, ne glede kje, sociala, kultura, gospodarstvo, pa tudi morala. Ne smemo pozabiti, da je današnja vsesplošna kriza najprej etična kriza ali kriza vrednot. Ljudje so marsikje izgubili čut za pravičnost in poštenje. Na splošno prevladuje mnenje, da je v sekulariziranem svetu sklicevanje na Boga in njegove zapovedi nesmiselno. Zato se stremi za tem, da bi našli razloge za človekovo etično ravnanje, ki bo človeka zavezovalo k moralnosti.

Prav nekaj nasprotnega lahko najdemo pri protestantskem moralnem teologu Paulu Tillichu, ko pravi: “Človek brez morale sploh ni človek!” Iz tega sledi, da človek prav po moralnem ravnanju postaja humano bitje. Človek brez morale ni razvil ene od svojih temeljnih razsežnosti, to je človečnost. Če ni razvil človečnosti, potem je samo biološko bitje, ne pa socialno, kulturno in duhovno, ker teh dimenzij enostavno ni v njem. Ljudje se ”počlovečujemo” po etičnem delovanju in ne po biološkem. Človeku je moralnost funkcija življenja, ker vsak človek v sebi gradi (konstruira) – moral bi graditi(!) – območje duha.

Zato ima Bonhoefferjevo vprašanje “Kdo bo vzdržal?” samo en odgovor: “Vzdržal bo tisti, ki je pripravljen vse žrtvovati za svojo poslušnost Božjemu klicu. To je tisti, ki se želi s svojim življenjem odzvati Božjemu klicu.”

Na žalost smo kristjani v toku zgodovine popačili pojem Božji klic. Uporabljali smo ga za tiste, ki naj bi se odzvali duhovnim in redovnim poklicem. Pa ni tako. Božji klic obstaja za vsakega človeka! To je klic naše vesti, moj in tvoj odnos do Boga. Vse to se v človeku dogaja v “tisti skriti kamrici srca”, ki ostaja osebna, vsakemu od nas lastna, in je, poetično povedano, “za javnost zaklenjena”, sami pa jo odklenemo pred drugimi z našimi dejanji: kako živimo, kakšen je naš odnos do drugih in še prej do Boga. Smiselno je, da se človek kot misleče bitje sklicuje na Boga, seveda če ga prej sprejme. V človekovi oholosti za nekatere to na žalost ni možno, čeprav so tudi njim odprta vrata spoznanja … Bog teh vrat spoznanja ni za nikogar zaklenil, ampak jih je pustil vsaj priprta. Za vsako spoznanje pa je potreben osebni napor, tako tudi za vprašanje in iskanje smisla življenja.

Read Full Post »

Orumenel spomin

Popisan kos papirja je ležal v predalu omare. Nihče se zanj ni zmenil, dokler se je nekega dne odkrilo, da ima zanivi datum: 31. maj 1915. Vsebina pa je takšna:

Dragi Stariši! Dne 31./5.1915.

Predmo Vam dalj pišem Vas lepo pozdravim naznanjam Vam da sem dobil Vašo žalostno kartico in tudi pismo, dobil sem tudi karte od sestre Marije in od Vas eno kartico in pismo.To sem dobil vse en dan od Vas in od Marije.Pismo pa je bilo še zaprto, za to pa lahko pišete večkrat tudi pismo, da mi kaj več poveste.
Naznanjam Vam, da jaz sem še zmiraj zdrav hvala Bogu vesel pa ne več, od kar sem zvedel kako je z Vami, popreje sem bil še zmiraj vesel čeprav jaz sem tukaj bil. Da smo ste bili Vi u miru in zdravi doma, to mi je veselje delalo.
Dragi starši, sestra in brat in vsi skupaj jaz bi Vam prav rad pomagal pa ne morem, zato pa če morete pomagaj Te si sami kakor vste, da je bolje, napravljeni bodite da če sila pride da se maknete, vzemite sabo živino in življej ein obleko, da boste imeli za jest drugo pa pustite, samo da se vi ovarjete, da če domu jaz še pridem samo da bi Vas še dobil vsih živih in zdravih drugo ni bi bilo kakor moglo jaz tega ne verjamem, da ga gor postijo. Ker tukaj pravijo da gre našim dobro in da se mi prodajamo sem, k našim, žalostno se zdi jaz se tukaj tepsti in za svojo domovino pa ne mi to prosimo, da bi bilo tukaj precej konec, da bi šli vsi dol da bi ga prav pokončali do konca. Prašati ali nimam velc postnih katic naznanjam Vam da jih imam da jih ni treba pošiljat prosim Vas da če Vasm je ljubo in če morete pošljite mi nomalo tobaka za vsem. Kar vzamejo na felet post numaro druzega vam ni treba prav nič pošiljat ne gvanta ne denarja ne nič imam vsega preveč tukaj ne nucam prosim Vas. Kje se tepejo in kako gre prism Vas pište mi večkrat kje ste in kako se Vam godi in še enkrat Vas prosim da pomagajte si sami kakor ker jaz vam ne morem jaz Vam ne vem kaj takega pisati večkakor še enkrat jaz mislim vseh vse skupaj če bi se še enkrat viudeli zdravi ostanite
z Bogom
Bog Vas živi.
Martin
Prosim pišite ali vdobite to pismo

Feltpost n. 105

Iz pisma se da marsikaj razbrat. Najprej jezik. Preprost, domač, lep za tedanjo osnovno šolo narvno vzoren. Spoznamo tudi vikanje staršev, kar danes skoraj ne poznamo več. Obenem pa se iz pisma razbere tudi avstroogrska propaganda,
da pač njihova vojska povsod zmaguje (naprexduje), kar pa leni bilo vedno tako.
Pismo je posalano domačim tik preden so odšli v begunstvo. Zanimivi so napotki, kako starejši sin, ki je vedno čutil neko odgovornost do doma in domačih, zaskrbljujoče piše domačih, tik preden je odšel na fronto. Po tem pismu je sledilo še eno, v katerem je sporočil, da gre na fronto in od tedaj dalje ni bilo več nobenega glasu, znak, da je padel.

Ambrož Kodleja

Read Full Post »